Cerkev sv. Ruperta, Šentrupert

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Župnijska cerkev sv. Ruperta

Cerkev svetega Ruperta v Šentrupertu

Država Zastava Slovenije Slovenija
Verska skupnost Rimskokatoliška
Posvetitev sveti Rupert
Status župnijska cerkev
Funkcionalno stanje aktivno
Arhitektura
Arhitekturni tip gotska arhitektura
Uprava
Župnija Šentrupert
Dekanija Trebnje
Škofija Novo mesto
Metropolija Ljubljana
Šentrupert na Dolenjskem - Cerkev sv. Ruperta
Lokacija Občina Šentrupert
RKD št. 730 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP 6. oktober 1999

Župnijska cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu (1415-1420) je ena najlepših gotskih cerkva v Sloveniji.

Začetki[uredi | uredi kodo]

V virih je ta gotska cerkev prvič omenjena leta 1163, če pa upoštevamo njene začetke, patrocinij in zgodovinske okoliščine in še posebej nastanek pražupnije, je treba čas nastanka iskati že v 11. stoletju. Patronat nad župnijo je leta 1393 pridobil sloviti grof Herman II. Celjski, leta 1493 pa je bila cerkev priključena novemu kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu.

Po novejših raziskavah Roberta Peskarja leta 1993 je današnja podoba cerkve rezultat vsaj treh gradbenih faz v 15. stoletju. Najpomembnejša je prva, ki jo določajo arhitekturni členi in kamnoseški znaki na kosih peščenjaka, in obsega prezbiterij, pritličje ter nadstropje zvonika, stopniščni stolpič na severni in vzhodno ladijsko steno z opornikom na južni strani. Verjetno so po krajšem časovnem premoru dodali zvoniku še drugo nadstropje ter nato cerkev dokončali skupaj z ladijsko lupino v drugi gradbeni fazi pred letom 1474.

Stavbna zasnova[uredi | uredi kodo]

Cerkev ima dolgi kor, od zunaj jo obdaja šest dvakrat stopnjevanih ter zgoraj diagonalno prirezanih opornikov, okrašenih s fialami in slepimi trilisti. Stene imajo pet visokih oken, spodaj segajočih do talnega zidca. Okna so v šilastih zaključkih okrašena s krogovičjem v oblikah ribji mehur, štirilist in trilist. Zvonik je v pritličju, ki je namenjeno za zakristiji, ter v nadstropju, členjen s profiliranimi okni, ter prehaja v tretje nadstropje iz štirikotne osnove v osmerokotni stolp. Notranjščina kora je obokana z zvezdasto rombastim obokom v treh polah in ima petosminski zaključek. Rebra so klinastega profila in imajo obojestransko polkrožno palico (opazimo jo tudi v zakristiji), ter se opirajo vzdolžnih sten na geometričnih konzolah, v sklepnikih pa na služnikih polkrožne oblike, dva od teh imata celo figuralni kapitel. Vsa stičišča reber so lepo okrašena s sklepniki v obliki grbovnih ščitkov ter rozet. Le štiridelni zvezdasti obok v zakristiji je brez sklepnikov, pa v zameno zato vseeno visi na figuralnih konzolah, ki najverjetneje predstavljata angela in Marijino oznanjenje ter angela muzikanta. Od nekdaj številne stavbne plastike sta se ohranila le figuralna konzola - ali pa kapitel- v kasneje predelani slavoločni odprtini ter sedilije v južni stranici kornega zaključka. Vzore za oblikovanje cerkve je treba iskati v češki arhitekturi oziroma izdelkih Petra Parlerja ter njegovega kroga, o čemer pričajo stilne prvine stavbne plastike, na katere je opozoril umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc - te primerjave so cerkev svetega Martina v Hajdini in na Ptujski Gori, kamor so prišli umetniki neposredno iz Parlerjeve delavnice v Pragi. Delno se vidijo povezave s kartuzijansko cerkvijo v Pleterjah ter s celjsko Marijino kapelo - kapela žalostne Matere Božje.

Vplivi[uredi | uredi kodo]

V gradnji te cerkve se zrcalijo takratne ambicije lokalnih veljakov - Auerspergov, Šumberških gospodov, Hermana II. Celjskega (grb na osrednjem sklepniku, glej tudi galerijo), cerkev pa je tudi pomembno vplivala na zasnovo Barbarine cerkve na bližnjem Okrogu, ter z oktagonalno zaključenim zvonikom povzročila val posnemanj. Grb Hermana II. je pomemben za datacijo, saj ga sestavlja grb Ortenburžanov (tri peruti), ki so ga Celjski po pogodbi skupaj z nasledstvom dobili leta 1418, ko so prvi izumrli.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 730". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Komelj, Ivan: Gotska arhitektura, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1969 (COBISS)
  • Zdravič Polič, Nina: Gotika v Sloveniji, Ljubljana, Narodna galerija, 1995 (COBISS)
  • Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana, Družina, 2001 (COBISS)
  • Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, V Ljubljani, samozaložba, 1913 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]