Fidel Castro

»Castro« se preusmerja sem. Za druge pomene glej Castro (razločitev).

Fidel Castro
22. predsednik Kube [[prvi sekretar Komunistične partije Kube]]
Na položaju 2. december 1976 – 24. februar 2008 de facto do 31. julija 2006
Podpredsednik	prvi podpredsednik: Raúl Castro drugi podpredsedniki: Juan Almeida Bosque, Abelardo Colome Ibarra, Carlos Lage Davila, Esteban Lazo Hernández, José Machado Ventura
Predhodnik	Osvaldo Dorticós Torrado
Naslednik	Raúl Castro
Predsednik vlade Kube
Na položaju 16. februar 1959 – 2. december 1976
Predhodnik	José Miró Cardona
Naslednik	namesto tega Ministrski svet
7. in 22. predsedujoči Gibanja neuvrščenih
Na položaju 9. september 1979 – 7. marec 1983 15. september 2006 – 24. februar 2008
Predhodnik	Junius Richard Jayawardene (1. mandat) Datuk Seri Abdullah Ahmad Badawi (2. mandat)
Naslednik	Neelam Sanjiva Reddy (1. mandat) Raúl Castro (2. mandat)
Osebni podatki
Rojstvo	Fidel Alejandro Castro Ruz 13. avgust 1926({{padleft:1926|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[…] Birán, Oriente Province, Republika Kuba
Smrt	25. november 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[…] (90 let) Havana
Narodnost	Kubanec
Politična stranka	Komunistična partija Kube
Zakonci	(1) Mirta Díaz-Balart Gutierrez (ločen 1955) (2) Dalia Soto del Valle
Sorodniki	Natalia Revuelta y Clews
Otroci	Fidel Angel Castro Diaz-Balart Alina Fernandez-Revuelta Alexis Castro-Soto Alejandro Castro-Soto Antonio Castro-Soto Angel Castro-Soto Alain Castro-Soto Jorge Angel Castro Francisca Pupo
Alma mater	Colegio de Belen Univerza v Havani
Poklic	politik, pravnik, partizan, novinar, revolucionar, državnik
Verska opredelitev	ateist (izobčen rimokatolik)
Podpis

Fidel Alejandro Castro Ruz ( audio), kubanski politik, * 13. avgust 1926, Birán, Kuba, † 25. november 2016, Havana.

Bil je kubanski premier od 1959 do 1976 in nato predsednik države (državnega sveta in sveta ministrov) od 1976 do 2008, vrhovni poveljnik kubanskih oboroženih sil od 1959 do 2008 ter prvi sekretar Komunistične partije Kube od 1961 do 2011. Leta 2006 je zaradi zdravstvenih razlogov predal vse vodilne funkcije svojemu bratu Raulu. Po politični usmerjenosti je marksist-leninist, pod njegovo administracijo je Republika Kuba postala enostrankarska socialistična država, industrija in gospodarstvo pa sta bili nacionalizirani in socialistične reforme so bile implementirane na vseh področjih družbe. V mednarodni politiki je bil Castro predsedujoči gibanja Neuvrščenih od 1979 do 1983 in drugič (samo formalno, dejansko pa njegov brat Raul) od 2006 do 2008.

Življenjepis

Fidel Castro se je rodil 13. avgusta 1926 v Mayarí na družinski plantaži sladkornega trsa v Biránu, ki se je nahajala blizu mesta Mayarí (danes provinca Holguína). Bil je tretji otrok Ángela Castra y Argiza in Line Ruz González. Družina je bila lastnik plantaže, velike 23.000 arov, na kateri je v mladosti delal tudi Fidel. Obiskoval je dve jezuitski šoli - Lasalle in Dolores, obe v Santiagu. Leta 1942 se je vpisal na jezuitsko šolo Belen v Havani, ki jo je uspešno končal leta 1945. Leta 1948 se je poročil z Mirto Diaz-Balart, ki je prihajala iz bogate družine, in se od nje ločil leta 1954. V tem zakonu se mu je 1949 rodil sin Fidel Angel Castro Diaz-Balart, ki je bil kasneje je bil šef kubanske komisije za atomsko energijo. Fidel Castro je bil poročen z Dalio Soto Del Valleo, s katero je imel pet sinov, katerih imena so se začenjala na črko A.

Castro leta 1959

Leta 1950 je doktoriral iz prava na univerzi v Havani. Leta 1952 je imel na volitvah namen kandidirati za mesto zastopnika v kubanskem parlamentu, vendar je ta čas general Fulgencio Batista z državnim udarom odstavil vlado in predsednika Carlosa Prio Socarrasa ter odpovedal volitve. Tako je Castro vložil tožbo proti Batisti zaradi kršenja ustave, vendar jo je sodišče ovrglo. Zaradi neuspele obtožbe zoper Batisto na Vrhovnem sodišču je Castro izjavil, da je po izčrpanju vseh pravnih sredstev stopila v veljavo v ustavi iz leta 1940 vsebovana pravica do odpora, zato je začel s pripravami napadov na kasarno Moncada v Santiagu de Cuba ter na kasarno Carlos Manuel de Céspedes v Bayamu. S tem bi se naj sprožila ljudska vstaja na vzhodu Kube, s katero bi strmoglavili Batistov režim. S skupino somišljenikov je Fidel 26. julija 1953 napadel vojašnico v Monacadu. Napad je bil neuspešen in Castro je pristal v zaporu do leta 1955. V tem času še ni bil član Komunistične partije in njegove politične ideje so bile nacionalizem, antiimperializem in socialni reformizem. Po odhodu iz zapora je odpotoval v ZDA, spotoma pa je v Mehiki organiziral revolucionarno gibanje, imenovano 26. julij.

Po prihodu na oblast se je zapletel v spor z ZDA, ki so podpirale Batisto in se v času njegove vladavine pogosto vmešavale v notranjo politiko Kube. Potem ko je Castrova vlada nacionalizirala rafinerije nafte, tovarne sladkorja in elektrarne, so leta 1960 ZDA prenehale kupovati kubanski sladkor in uvedle ekonomski embargo zoper Kubo. ZDA so leta 1961 v t. i. invaziji na Prašičji zaliv s pomočjo kubanskih emigrantov neuspešno poskušale odstaviti Castra z oblasti.

Fidel Castro je 31. julija 2006 zaradi bolezni sestopil z oblasti in predal mesto predsednika državnega sveta in sveta ministrov ter poveljnika vojske bratu Raulu Castru, čeprav je formalno ostal na teh funkcijah do izteka mandata 18. februarja 2008, prvi sekretar Kubanske komunistične partije pa še do kongresa leta 2011.

Kubanska revolucija

Leta 1956 sta Castro in Guevara pristala na Kubi z majhno skupino upornikov, znano kot gibanje 26. julij, in tako začela gverilsko bojevanje proti kubanski vladi. Decembra leta 1958 je Castro sprožil močan napad in Batista je bil prisiljen pobegniti. Februarja 1959 je Castro zaprisegel kot kubanski predsednik vlade in oznanil marksistično-leninistični program, prilagojen lokalnim potrebam. Takrat je bilo izgnanih na tisoče Kubancev, večina jih je odšla v ZDA.

Prašičji zaliv

Nasprotovanja med ZDA in Kubo so naraščala in ZDA so leta 1960 uvedle gospodarske sankcije proti Kubi. Odnosi so dosegli krizno točko, ko je CIA izvedla napad na Prašičji Zaliv. Takrat je želela Cia z invazijo kubanskih izseljencev na Prašičji Zaliv izpodriniti vlado Castra, vendar je bil njihov napad neuspešen. Castro je nato na skrivaj dovolil Sovjetom zgraditi prostore za jedrske rakete na Kubi. To je pripeljalo do kubanske raketne krize, ko se je skoraj začela vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Kljub Castrovemu diktatorskemu načinu vladanje je ostal na Kubi zelo priljubljen. Veliko Kubancev je veliko pridobilo z brezplačnim šolstvom in zdravstvenim sistemom. Kuba je tudi prejemala veliko ekonomsko pomoč s strani Sovjetske zveze. Leta 1976 je Kubanski državni zbor Castra izvolil za predsednika.

Padec Sovjetske zveze

Med letoma 1970 in 1980 se je Castro uveljavil kot eden od voditeljev neuvrščenih, kljub njegovim očitnim vezam s Sovjetsko zvezo. Vendar pa je konec sovjetske pomoči leta 1991 privedel do nadaljevanja gospodarske krize na Kubi. Nekaj tujih naložb je bilo sicer dovoljenih, zlasti v turizmu. Takrat je denar, ki so ga izgnani Kubanci pošiljali domov, postal ključnega pomena. Castro je tudi po dejanski predaji oblasti sredi leta 2006 formalno ostal predsednik Kube do leta 2008, ko ga je nasledil njegov mlajši brat Raul.

Politika

Fidel Castro se je razglašal za socialista, marksista in leninista. Kot marksist-leninist je trdno verjel v pretvorbo Kube in širšega sveta, da je kapitalistični sistem, v katerem sta posel in industrija v lasti posameznikov in organizacij, slabša in manj uspešna od socialističnega sistema, v katerem sta ves posel in industrija v lasti delavca in kmeta.

Castrova vlada je bila prav tako nacionalistična. Dejal je, da ni le marksist-leninist, ampak tudi nacionalist in patriot. Družbeno je bil precej konzervativen, nasprotoval je uporabi ilegalnih drog, hazardiranju in prostituciji, ki jih je videl kot moralno zlo. Zavzemal pa se je za trdo delo, družinske vrednote, integriteto in samodisciplino.

Marksizem je družbeno-politična teorija, ki sta ga nemška sociologa Karl Marx in Friedrich Engels razvila v 19. stoletju. To drži kot temeljna ideja razrednega boja; družba se spreminja in napreduje, ko en družbeno-ekonomski razred prevzame oblast od drugega. Tako marksisti menijo, da je kapitalizem le nadomestilo fevdalizma v novem obdobju, ko bogati razred ali buržoazija prevzame politične in gospodarske moči od tradicionalnega razreda zemljišč, ki ga imata v lasti aristokracija in monarhija. V istem procesu marksisti napovedujejo, da bo socializem nadomestil kapitalizem, ko bo delavski razred ali proletariat prevzel oblast od meščanstva v nekem revolucionarnem delovanju.

Leninizem se nanaša na teorije, ki jih navaja ruski revolucionar, politični teoretik in politik Vladimir Lenin, voditelj boljševiške stranke, ki je bil vodilna osebnost v oktobrski revoluciji, ko je strmoglavil rusko kapitalistično vlado in jo nadomestil s socialistično alternativo leta 1917. Na marksizem kot njegovi podlagi, se leninizem vrti okoli idej, kako kapitalistično državo spremeniti v socialistično. Castro uporablja leninistične misli kot model, na katerem bi preoblikoval kubansko državo in družbo v socialistično obliko.

Dela

• Révolution cubaine (Kubanska revolucija) (1968)
• My life (Moje živjenje) (2008)
• Obama and the empire (Obama in imperij) (2011)
• Capitalism in crisis: globalization and world politics today (Kapitalizem in kriza: globalizacija in svet politike danes) (2000)

Glej tudi

• seznam predsednikov Kube