Župnijska cerkev sv. Jakoba, Ljubljana

Cerkev sv. Jakoba
Cerkev sv. Jakoba Lega na zemljevidu centra Ljubljane
46°2′46″N 14°30′25″E
Država	Slovenija
Verska skupnost	Rimskokatoliška
Patrocinij	Sveti Jakob
Zgodovina
Arhitektura
Funkcionalno stanje	župnijska cerkev
Vrsta arhitekture	zgodnjebaročna arhitektura
Začetek gradnje	1613
Konec gradnje	1615
Lastnosti
Št. zvonikov	1
Zvonovi	5
Uprava
Župnija	Ljubljana - Sv. Jakob
Dekanija	Ljubljana - Center
Nadškofija	Ljubljana
Ljubljana - Cerkev sv. Jakoba
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremični spomenik lokalnega pomena
Lega	Mestna občina Ljubljana
RKD št.	332 (opis enote)
Razglasitev NSLP	22. februar 1986

Župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, župnijska cerkev župnije Ljubljana - Sveti Jakob je na Levstikovem trgu v Ljubljani.

Je prva jezuitska cerkev na Slovenskem. Njeno notranjost so opremili najrazličnejši slikarji in kiparji, med njimi Francesco Robba oltarje v kapelah in tabernakeljski veliki oltar z odličnima angeloma adorantoma iz leta 1732, slikar Janez Šubic stropne poslikave, Luka Mislej sedem kamnitih oltarjev v manjših kapelah, in drugi. Cerkev hrani bogato kamnito oltarno opremo in je prava galerija beneških baročnih kiparjev. Najstarejša sta oltarja sv. Križa in Žalostne Matere božje iz leta 1678 oz. 1681 iz črnega marmorja.

Marijin steber s cerkvijo na Valvasorjevem bakrorezu iz leta 1689

Zgodovina

V virih se prvič omenja leta 1383. To je bila gotska cerkev avguštinskega samostana. Leta 1555 pa je bil njihov samostan spremenjen v cesarsko ubožnico. Leta 1597 so posest prevzeli jezuiti, ki jih je v Ljubljano pripeljal Tomaž Hren. V letih 1598–1602 so postavili novo samostansko poslopje, med letoma 1613 in 1615 pa na mestu stare cerkve novo in jo poimenovali po svetem Jakobu. Stavba je prvi primer potridentinske kongregacijske dvorane s kapelami na Slovenskem. V literaturi najdemo tezo, da je njen dolgi tristrano sklenjeni prezbiterij z zunanjimi oporniki poznogotskega izvora, vendar novejše ugotovitve kažejo, da so cerkev v letih 1613–1615 zgradili povsem na novo. V letih 1667–1670 so ladji na severni strani prizidali pravokotno kapelo sv. Frančiška Ksaverja, okrašeno z bogato štukaturo. Leta 1701 je stavbenik Francesco Ferrata ladjo nadzidal in ji nad kapelami dodal empore (z ograjo ali loki ograjen nadstropni prostor). Iz tega obdobja je glavni portal, delo Luke Misleja. Prenovljeno notranjnost je s štukaturo okrasil Tommaso Ferrata, oboke pa sta s freskami poslikala Janez Jurij in Franc Karel Remb. Delno so propadle v požaru leta 1774. Po potresu leta 1895 je linški arhitekt Raimund Jeblinger spremenil njeno zunanjost, postavil je nov visok neogotski zvonik in z njim zamenjal oba stara.

V večjem zvoniku visijo štirje jekleni zvonovi, v manjšem pa zvonček, katerega je leta 1896 ulil livar Albert Samassa in ni več v uporabi.

Veliki oltar

Veliki oltar

Veliki oltar je nastajal v letih 1728–1732, končna datacija je zapisana tudi na bazi menze za desno voluto (FRANC. ROBBA. VEN. INVEN. ET. FAC. 1732). Oltar je bil odkrit na predvečer praznika cerkvenega patrona, 24. julija 1732. Umetnik je bil za svoje delo plačan z 2990 goldinarji, od tega je prejel 2000 goldinarjev iz premoženja jezuita Ignacija Cierheimba. Končna cena celotnega izdelka skupaj s poslikavami je bila okrog 3520 goldinarjev. Oltar, ki stoji v prezbiteriju, je sestavljen iz dveh glavnih delov: iz kiparskega dela in slikarskega ozadja, ki se odpira za njim. Kiparski del je oltar tabernakljastega tipa.

Kiparski del

Avtor kiparskega dela oltarja je kipar Francesco Robba. Kiparski del oltarja je sestavljen iz menze in proti ozadju zasukanih podstavkov. Trebušasti stipes je obložen z rdečim marmorjem in okrašen z rastlinsko ornamentiko v belem, ki se prepleta v kartušo iz rdeče breče. Na vsaki strani sta še dva putta, ki z blazinami iz rumenega marmorja nad glavo podpirata zgornji del oltarja.

Na vsaki strani osrednjega dela oltarja sta na volute postavljena angela adoranta. Levi ima roke položene na prsi, desni pa pred seboj sklenjene v molitvi, prste imata razvrščene na način, ki je značilen za Robbo, torej s sklenjenima sredincem in prstancem. S pogledi sta ozrta navzdol. Angela klečita na volutah in ne izražata nobene dinamike. Na menzi stoji bogato členjen tabernakelj, ki spominja na tempeljsko arhitekturo z jonskim stebernim redom. Ob vratcih z rokokojsko ornametiko in motivom Križanja se proti menzi spuščata dve rumenkasti voluti, na katere sta posedena putta s svečniki v rokah. Ob bokih tabernaklja prav tako najdemo dve nekoliko večji voluti s puttoma, ki posnemata položaj angelov adorantov. Nad okrašenimi vratci najdemo ponovljen motiv Križanega, obkroženega s putti, ki še poudarjajo svetost dogodka. Vse skupaj prekriva zvonasto usločena strešica iz marmorja z barvito ornamentiko. Njeno ogredje je nad Križanim razprto z lokom, na vrhu loka na oblakih stoji angel trobentač. Na vrhovih stebričev najdemo še več angelov muzikantov; eden z goslimi, drugi z lutnjo, in dva, ki igrata na piščali. S tem je umetnik večno luč dopolnil še z glasbo, ki nikoli ne preneha igrati.

Slikarski del

Slikarski del oltarja je nadomestek za del, ki kljub številnim donacijam ni bil nikoli dokončan. Domnevamo lahko, da je Francesco Robba sam zasnoval celoto, ki jo neznani slikar nato prenesel na steno. Prvotna poslikava je prikazovala osrednjo sliko obkroženo s figurami sv. Petra in sv. Janeza Evangelista, ter sv. Pavla in Jude Tadeja, na vrhu pa je bila naslikana Vnebovzeta v spremstvu angelov. Vse skupaj pa je postavljeno v velik tabernakljasti oltar. Leta 1828 je sliko restavriral Matevž Langus. Leta 1869 pa so se odločili naslikati novo sliko, ki bi najbolj ustrezala slogu celotne cerkve. Zasnoval jo je Franc Jelovšek po zgledu oltarja sv. Ignacija iz Il Gesu. Novonastalo delo je kljub barvitemu marmorju zelo hladno in »klasicizirajoče«. Z novo oltarno sliko je prezbiterij dobil tudi nov tlak. Oltarno sliko iz leta 1732 je leta 1767 zamenjala nova, ki je pa že sedem let kasneje zgorela v požaru. Sedanja slika iz leta 1778 je delo slikarja Johanna Karla Auerbacha z Dunaja. Podoba prikazuje sv. Jakoba kot popotnika, ki je klobuk in palico odložil na tla, v ozadju pa je prikazano obglavljanje svetnika. Sliko je leta 1822 preslikal Langus, leta 1869 očistil Wolf, leta 1936 pa jo je obnavljala Greta Wanisch.

Galerija

• 
  Panorama s cerkvijo
• 
  Notranjost
• 
  Fasada
• 
  Cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, v ozadju del Jezuitskega kolegija v prvi polovici 17. stoletja
• 
  Po potresu leta 1895 je bila močno poškodovana
• 
  Trg leta 1912
• 
  Cerkev v širšem kontekstu Stare Ljubljane

Viri

• Darinka Kladnik (2004). Preobrazbe Ljubljane. Ljubljana : ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo. COBISS 129383424. ISBN 961-91035-2-1.
• Blaž RESMAN, Šentjakobska cerkev v Ljubljani, Ljubljana 2014. (COBISS)
• Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998. (COBISS)
• Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba: Beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Ljubljana 2013. (COBISS)
• Damjan PRELOVŠEK, Cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, Ljubljana 1985. (COBISS)
• Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967. (COBISS)
• Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976. (COBISS)
• Nace ŠUMI, Slovenija. Umetnostni vodnik. Ljubljana 1992. (COBISS)

Glej tudi

• Seznam najvišjih zgradb v Sloveniji
• Seznam cerkva v Sloveniji

Zunanje povezave

• Pot po baročni Ljubljani