Miha Knific

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Miha Knific
Portret
Rojstvo30. december 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (47 let)
Kranj[2]
Državljanstvo Slovenija[2]
 SFRJ
Alma materAkademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani
Royal Institute of Art, Stockholm
Poklicfilmski režiser, scenograf, umetniški vodja, kipar, režiser
StaršiTimotej Knific

Miha Knific, slovenski akademski kipar, scenograf, režiser, producent, scenarist, animator, montažer, oblikovalec, fotograf in konceptualni umetnik * 1976, Kranj[3]

Filmsko znanje si je pridobil v tujini.[4]

Je režiser in scenograf reklamnih spotov za naročnike, kot so Telekom Slovenije, Tuš, Lidl, Lesnina, Volkswagen, Citroën in Samsung, večinoma za slovenski, srbski, ruski, črnogorski in poljski trg.[5]

Njegove bolj znane stvaritve so glasbeno-parodijski videi Klemna Slakonje na spletni platformi YouTube in scenografija za RTV serijo Jezero (2019). Brezglavo truplo zanjo je izdelal s svojo ekipo protetikov, za izdelavo kalupa je morala igralka Tjaša Hrovat v mavcu mirovati pet ur.[6]

Poleg tega je še scenograf gledaliških predstav, režiser videospotov in risar snemalnih knjig,[7] spoprijel pa se je tudi z izdelavo lutk za animirane filme in lutkovne predstave.

Od leta 2001 je sodeloval s Koljo Saksido pri njegovem animiranem liku Koyii, oblikoval je prvo lutko za ta lik,[8] ki je potem leta 2009 dobil novo, zdajšnjo podobo.[9]

Je član kranjskega Rodu stražnih ognjev, nekaj časa je pri tabornikih opravljal vodstvene funkcije.[10][11]

Mladost[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Kranju. Njegov oče je Timotej Knific, arheolog, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kustos za arheologijo zgodnjega srednjega veka v Narodnem muzeju Slovenije.[12]

Obiskoval je OŠ Josipa Broza – Tita v Predosljah[13] in Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (1991 - 1995).[14]

Tabornik je postal v 1. razredu OŠ.[13] V srednji šoli se je kot fotoamater udeleževal skupinskih razstav.[15][16]

Spremljal je očeta na izkopavanjih, prebiral njegovo strokovno literaturo in ga kot srednješolec hodil čakat v muzej.[17]

Študij[uredi | uredi kodo]

Ljubljana in razstave doma ter v tujini[uredi | uredi kodo]

Na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO) je šel leta 1995 študirat kiparstvo.[14]

Delal je odlitke svojih kolen, prstov in obraza in fotografiral prijatelje, ki so si jih nataknili na obraz. Na akademiji je tudi predaval, pa tudi na SAZU-ju v okviru simpozija Estetika danes.[18]

Po akademiji je za tri mesece odšel v Pariz, potem se je vrnil in imel v ljubljanjski Galeriji Š.K.U.C. razstavo. S fotografijo uriniranja ženske je razburil akademijo, hkrati pa je jeseni na delavnici v Italiji dobil vabilo na razstavo na Poljskem in Finskem (kamor so ga povabili naslednje leto kot gostujočega umetnika za tri mesece na eno tamkajšnjih fakultet). Zavrnil je trditve, da je to pornografija, sam je je to označil za zanimanje za fiziološke procese in drugačen pogled na vsakdanje stvari. Ne mara namreč resne in zatežene umetnosti brez zabavnih podrobnosti.[17][18]

Izdelal je kokone za videospot death-metal skupine Noctiferia, ki ga je Strup produkcija posnela v njegovem ateljeju v Kranju.[18]

Na koncu študija je razstavljal zgodborise, fotografije z opisi.[19]

Zaradi spora na akademiji je le to dokončal leta 2004 z diplomsko nalogo za naslovom Med mojimi usti in vašimi očmi: eseji o umetnosti pri Alešu Debeljaku na smeri sociologija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.[17][20]

Čeprav Knific ALUO očita, da je konzervativna, ker namesto novih medijev uči slikarstvo in kiparstvo,[17] naj bi tam leta 2013 doktoriral.[14]

Podiplomski študij v Stockholmu[uredi | uredi kodo]

Filmsko specializacijo je opravil v študijskem letu 2005/06 na Royal College of fine arts v Stockholmu[3][19] (danes se imenuje Royal Institute of Art - Kungliga Konsthögskolan)[21], kjer je magistriral iz art filma.[22]

Švedsko je izbral, ker so tam ljudje spoštovani, še posebej otroci in ker se ne obremenjujejo z razlikami med sabo. Rad ima njihove filme, še posebej od Lukasa Moodyssona: Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), Za vedno Lilja (Lilya 4-ever, 2002) in Luknja v srcu (Ett hal i mitt hjarta, 2004).[19]

Sodelovanje z očetom in dr. Guštinom ter zaslužno članstvo v Slovenskem arheološkem društvu[uredi | uredi kodo]

Razstava Od Rimljanov do Slovanov[uredi | uredi kodo]

Z očetom Timotejem je sodeloval pri arheološki razstavi Od Rimljanov do Slovanov (2000).[23] Izdelal je voščene lutke[18] osmih pripadnikov različnih etničnih skupnosti, ki so živele na slovenskem ozemlju med 5. in 10. stoletjem[23] (od pozne antike do zgodnjega srednjega veka)[24] na podlagi najdenih lobanj, vodil je tudi skupino, ki je poskrbela za vse replike.[17]

Dokumentarec Z vzhoda[uredi | uredi kodo]

Z očetom je sodeloval tudi pri drugem projektu, poljudnoznanstvenem filmu o slovanskih naselbinah Z vzhoda (2004),[25] za katerega se je nanj obrnil očetov kolega z oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predavatelj dr. Mitja Guštin. Profesor Guštin, ki je vodil izkopavanja, je najprej hotel le kopijo zemljanke. Miha Knific je napisal scenarij za film in mu namesto pričakovanega televizijskega filma predlagal izdelavo kratkega dokumentarca v sodelovanju s sodelavci iz kreativne skupine Strup, v kateri je takrat deloval.

Film je ustvarila ekipa 40 ljudi, igralci so bili večinoma domačini iz Prekmurja, ki so obvladali kmečke dejavnosti in ročna dela, kot so klanje prašiča, predenje in izdelava posode. Knific se je pri izdelavi oblačil in videza ljudi zanašal na izkušnje z minule razstave. Postavili so rekonstrukcijo zemljanke in izbrali za osrednjo Slovenijo manj značilne živali, zelo dlakave prašiče in krave nižje rasti. Lokacija snemanja filma je bila v gozdu v kraju Brod na Muri. Vreme jim je šlo na roke, saj so za 30 minutni film porabili le 5 snemalnih dni.[17]

Priznanje[uredi | uredi kodo]

Slovensko arheološko društvo je Mihi leta 2004 za oba projekta podelilo zaslužno članstvo kot priznanje za promocijo in uveljavitev slovenske arheologije.[26]

Njegovo ustvarjanje in lasten odnos do tega in do slovenske filmske scene nasploh[uredi | uredi kodo]

Stalno snema, da se ohrani v pogonu.[5] Od kiparstva se je k filmu usmeril zato, ker je pogrešal delo z ljudmi. Film je zanj skupek ljudi, talentov in idej, kar kot režiser poveže v celoto.[19]

Ustvarjanje filmov[uredi | uredi kodo]

Za njegove filme je značilna hladna, temačna vizija sedanjosti in prihodnosti. Zavrača med slovenskimi ustvarjalci popularne filme o srednjem razredu, ker ima pripadnike tega sloja za pasivneže. Zanimajo ga zgodbe, kjer se ljudje soočijo s težkimi izzivi in ob tem doživijo osebnostne spremembe.[19]

Ne mara delitve na »večvredne« umetniške in žanrske filme, ker to žali umetnost samo in ker ga bolj zanima, kaj odnese od filma gledalec.[19]

Noč (2006) je bil sprva instalacija, razstavljen scenarij za »nemogoč film«. Direktor fotografije Simon Tanšek je potem predlagal, da se ta »film« posname. Ker ni bilo denarja, je bila kamera statična, premikale so jo le tekoče stopnice, dvigalo in vlak.[19]

Za film Vztrajanje (2016) je leta 2016 prejel nagrado Eurimages Lab Project Award za najobetavnejši filmski projekt, vredno 50.000 evrov.[27] Denar je porabil tudi za poplačilo nekaterih prostovoljcev pri tem filmu.[28]

Raje od scenarija dela scenografijo.[28]

O slovenski filmski in umetniški sceni[uredi | uredi kodo]

Slovenskim igralcem očita, da uspelo vlogo ponavljajo do neskončnosti, kot primer je navedel kariero zanj sicer sposobnega igralca Petra Musevskega od filma Kruh in mleko (2001) naprej.[19]

Čeprav je scenarist, raje dela po literarni predlogi ali stripu in zavrača slovensko navado, da so vsi za vse, ker se mu zdi to ignorantsko do kopice dobre slovenske literature, kjer so dramaturški lok in liki že izdelani in ker povzroča, da smo pri delanju filmov počasnejši od Američanov. V filmski podobi bi rad videl Finžgarjev Pod svobodnim soncem, Martina Krpana, Nekropolo Borisa Pahorja, adaptiranega Kekca, pa še kaj od zanj zelo filmične otroške in mladinske literature.[28]

Za nepriljubljenost slovenskega filma krivi usmerjenosti v dokumentarnost in snemanje obstoječih svetov, čeprav je v Sloveniji možno glede na izobrazbo, želje in znanje ustvarjati nove. Motijo ga tudi povprečni ali celo luzerski liki. Ne zdi se mu prav, da se slovenskih filmov ne da na ogled na internet in da se za razliko od tujih filmarjev slovenski ne potrudijo pri promociji svojega izdelka zaradi pretiranega naslanjanja na denarno pomoč Slovenskega filmskega centra. Pri slovenskem filmu je po njegovem veliko učinkovitega zastonjskega in ljubiteljskega dela, zato se noče pridružiti slovenskim kolegom pri jamranju o pomanjkanje financ.[28] Za film Noč (2006) je vzel kredit.[7]

O slovenski umetniški sceni pravi, da šteje le kakih deset umetnikov in da je zaradi majhnosti povprečna in v evropskem merilu nepomembna.[17]

Ustvarjanje videospotov, The Tide in Klemen Slakonja[uredi | uredi kodo]

Kot režiser videospotov (v redni navezi z direktorjem fotografije Aljošo Korenčanom) je veliko sodeloval s kranjsko glasbeno skupino The Tide, ki je prispevala glasbo za njegov režijski celovečerni prvenec Noč (En Natt, 2006)[29] in njegova kratka filma Horizon (2004, skladba On Your Way )[30] in Lovec oblakov (2009).[31][32]

Je soavtor koncepta za Putin Putout, glasbeni parodijski video Klemna Slakonje. Ker takrat še niso imeli sponzorjev, se je del ekipe s Knificem odpovedal honorarju.[33] V videu o Trumpu (Golden Dump) so si zaradi boljših financ lahko privoščili več.[34] Za video My Name Is Luka je Knific s svojo ekipo ustvaril scenske elemente in 3D glave zvezdnikov lige NBA.[35]

V svetu je problem, da se redki avtorji lotevajo videospotov, ker niso prepoznavni in plačani enako, kot filmski in glasbeni ustvarjalci in Slovenija z nizkimi proračuni do 2000 evrov pri tem ni izjema. Slovenskim glasbenikov tudi ni do izdelane in drzne vizualne podobe. Vse te probleme Knific in Korenčan jemljeta kot prednost.[32]

Filmi se po Knifičevem bolj ukvarjajo z življenjem, tudi reklama je konzervativna, videospot pa njemu in kolegi Korenčanu daje možnost preizkušati različne izraze, avtorske prijeme in igrati se z zvokom in sliko. Knificu je všeč, da je bil doslej (2014) plačan le za dva videospota, saj je delal, kar je želel in z razumevajočimi glasbeniki. Knific in Korenčan sta imela slabe izkušnje s cenzuro in odločanjem glasbenikov, kateri material se uporabi in kako se dela. Za več videospotov nima časa, zato izbira pesmi, ki so mu všeč, ker se tako lažje izrazi. Po njegovem videospot ne sme ilustrirati ideje in teme pesmi, ampak jo mora poudarjati in podpirati.[32]

Delovanje v slovenskih profesionalnih združenjih[uredi | uredi kodo]

Nagrade, ki jih je Miha Knific oblikoval za DSR: Štigličeve nagrade (levo), nagrada kosobrin (desno), nagrada bert (spodaj).

Je član Društva slovenskega animiranega filma (DSAF).[21]

Leta 2013 je bil član žirije Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), ki je izbrala Razrednega sovražnika (2013) za slovenskega kandidata za nominacijo za tujejezičnega oskarja.[36]

Pri Slovenskem filmskem centru (SFC) je leta 2016 za dve leti postal član komisije za podelitev nagrade Metoda Badjure.[37][38]

Društvo slovenskih režiserjev[uredi | uredi kodo]

Leta 2015 je bil v žiriji z ostalimi člani Upravnega odbora Društva slovenskih režiserjev (DSR) ob prvi podelitvi Štigličevih nagrad.[39]

Miha Knific decembra leta 2016 ob predaji funkcije Urši Menart, novi predsednici DSR.

Predsedovanje in članstvo v upravnem odboru[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2016 in 2018 je bil predsednik DSR,[40][41] zdaj je član upravnega odbora.[42]

Oblikovanje nagrad[uredi | uredi kodo]

  • nagrada kosobrin – za neavtorske filmske poklice[43]
  • nagrada bert – za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre[44]
  • Štigličeve nagrade - Štigličev pogled za filmsko in televizijsko režijo in nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije[44]

Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije[uredi | uredi kodo]

V svetu Zavoda AIPA je bil predsednik skupščina soavtorjev avdiovizualnih del (2013 – 2016),[45] leta 2016 pa je bil izvoljen za člana te skupščine.[46]

Z razširitvijo Komisije za kategorizacijo AV del in reševanje sporov (KzK), ki spada pod strokovni svet Zavoda, je leta 2014 postal njen član.[46]

Očitki o nepoštenem delovanju zavoda AIPA[uredi | uredi kodo]

Vladimir Vodušek ga je na svojem spletnem portalu TopNews leta 2017 označil za enega od krivcev za nepošteno delovanje tega zavoda, v katerem naj bi bili prisotni navzkrižje interesov in prilaščanje denarja producentov (ta pride na AIPA od kabelskih operaterjev) s strani znanih slovenskih filmskih igralcev.

Kot primera je navedel Vesno Stanković Juričić, ki je morala odstopiti s položaja direktorice slovenskega Urada za intelektualno lastnino, ker je žena Siniše Juričića, ki je s Knificem lastnik Nukleus Filma (uradno naj bi odstopila zaradi različnih pritiskov ob napovedi sprememb zakonodaje).[47] Stanković Juričićeva je vpliv moža na njeno imenovanje zanikala.[48]

Vodušek je omenil tudi plačilo vodstva zavoda dvomilijonske varščine na fiduciarni račun škofjeloškemu odvetniku Borutu Berniku Bogataju (ta je tudi zastopnik in bivši direktor Zavoda IPF), s katerim naj bi si znana imena slovenske filmske scene (med njimi tudi Knific) z direktorjem Gregorjem Štibernikom na čelu zavarovala finančna sredstva ob morebitni njihovi menjavi.[47]

Internetni portal Portal Plus je ta znesek označil za avans za zavarovanje interesov vodstva AIPA, ki naj bi denar tako ukradlo avtorjem filmskih del. Ko se niso več čutili ogrožene, jim je Bernik Bogataj vrnil 1.650.000 evrov, ostalo pa obdržal.[49]

Bernik Bogataj je Portalu Plus odgovoril, da je ta denar depozit in varovalka za izplačila razdeljenih honorarjev imetnikom pravic in za kritje potencialnih stroškov svojega rednega poslovanja, saj so soustanovitelji zavoda AIPA takrat mimo aktov zavoda ter skupščine prevzeli zavod, odstavili direktorja in za vršilca dolžnosti postavili Matjaža Žbontarja, ki je prevzel nadzor nad denarnimi sredstvi zavoda. Za upravičence naj bi razglasili tudi tiste, ki jim po zakomu to ne pripada. Bernik Bogataj je napisal, da je denar vrnil, ko so uspešno odbili prvi napad, ostalo pa obdržal za plačilo interventnega poslovanja in dragih sodnih taks ob nadaljnih sporih. Deponiranje sredstev je zanj zakonito dejanje, ki ga je potrdilo tudi sodišče.[50]

Kot samostojni podjetnik in lastnik podjetij[uredi | uredi kodo]

Imel je produkcijski s.p. Start Film,[51] danes ima kostumografski s.p. Maskota in produkcijsko podjetje Utopia Film.[52] Je 49 odstotni lastnik produkcijskega podjetja Nukleus Film.[53]

Zasebno življenje in taborniki[uredi | uredi kodo]

Bil je starešina območne organizacije Zveze tabornikov Slovenije za Gorenjsko (2002)[10] in načelnik kranjskega Rodu stražnih ognjev. Njegovo taborniško ime je Pipc.[11]

Leta 2002 je ob 50. obletnici taborništva v Kranju na kranjskem gradu Kieselstein s sodelavci postavil del razstave, ki je bila pregled taborništva v Kranju.[54]

Svojemu sinu in otrokom sodelavcev je leta 2019 posvetil novo leseno skulpturo krokodila z mladiči ob Sodarjevi poti na Sv. Jošt. Izdelal jo je z Blažem Bačarjem iz hrastovega lesa, nadomestila je dotrajanega hrastovega krokodila iz leta 1975.[55]

Ima disleksijo.[56]

Festivali[uredi | uredi kodo]

  • 2016 3. filmski maraton Muvit/6x60, Novo Mesto, član žirije za najboljši kratki film[57][58]
  • 2014 1. Mednarodni festival neodvisnega žanrskega filma FilmMixer v okviru festivala Carniola, Kranj, vodenje skupaj z Grego Švabičem[59]
  • 2013 7. Mednarodni festival kratkega filma K3, Kinodvor Ljubljana, član komisije za izbor najboljših treh kratkih filmov[60][61]
  • 2013 24. festival Liffe, Ljubljana, član žirije za najboljši kratki film[62]
  • 2012 10. filmski festival kratkega filma Tabor, član žirije[63]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Miha Knific (skrajno desno) leta 2018 ob prejemu nagrade Štigličev pogled za režijo celovečerca Vztrajanje.

Film[uredi | uredi kodo]

Eurimages Lab Project Award[uredi | uredi kodo]

Štigličeve nagrade[uredi | uredi kodo]

  • Štigličev pogled za režijo filma Vztrajanje (2017), 2018[64]

Vesna[uredi | uredi kodo]

Leto Naslov Kategorija Festival Sklici in opombe
2017 Vztrajanje eksperimentalni film 20. festival slovenskega filma [65]
2012 Pikapolonica hoče odrasti animirani film 15. festival slovenskega filma [66]
2009 Lovec oblakov posebna omemba žirije 12. festival slovenskega filma [67]
kratki film [67]
scenografija [67]

Kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Pregled del[uredi | uredi kodo]

Glasbene parodije Klemna Slakonje[uredi | uredi kodo]

Režija, scenografija, maska[uredi | uredi kodo]

Videospoti[uredi | uredi kodo]

Režija[uredi | uredi kodo]

Producent[uredi | uredi kodo]

Scenografija[uredi | uredi kodo]

Vir seznama[87]

Kostumi[uredi | uredi kodo]

Video produkcija[uredi | uredi kodo]

  • BORDO & Tina - Osamljen in bos (ver. 1/4), (2017) YouTube
  • BORDO & Tina - Osamljen in bos (3/4), (2017) YouTube

Prireditve in tv serije[uredi | uredi kodo]

Scenografija[uredi | uredi kodo]

Reklamni spoti[uredi | uredi kodo]

Režija[uredi | uredi kodo]

Scenografija[uredi | uredi kodo]

Vir seznama[87]

Art direktor[uredi | uredi kodo]

Vir seznama[87]

Filmi[uredi | uredi kodo]

Naslov Leto Režija Producent Scenografija Scenarij Montaža Zvrst in dolžina Sklici in opombe
Poslednji dan Rudolfa Nietscheja 2018 No Da No No No kratki igrani tudi izvršni producent[110]
Rudar 2017 No Da No No No celovečerni igrani s Sinišo Juričićem[111]
Vztrajanje 2017 Da Da Da Da Da celovečerni igrani montažerka tudi Sandra Mitić[65]
Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo 2015 Da No No Da Da celovečerni igrani montažer tudi Jurij Moškon[112]
Pikapolonica hoče odrasti 2012 Da No Da Da No kratki animirani tudi direktor fotografije[66]
Lisica v lisičjem jeziku 2009 Da No No Da Da kratki animirani tudi animacija in oblikovanje luči[113]; montažer tudi Blaž Čadež
Lovec oblakov 2009 Da No Da Da No kratki igrano-animirani film [67]
Srebrna koža 2009 Da Da No Da No kratki igrano-animirani film člani skupine Sausages v kostumih iz videospota Ritual[77][114]
Izza zavese 2008 Da No No No No srednjemetražni dokumentarni film [115]
Noč 2006 Da Da No Da Da celovečerni igrani film (v švedščini) montažerja tudi Hieronim Vilar in Goran Mitrović[116]
Dvorišče 2006 No No No Da No kratki animirani [117]
Z vzhoda 2004 Da No No Da No kratki dokumentarni [25]
Nočno življenje 2003 No No Da No No študentski film [118]
Made in China 2002 No No Da No No kratki igrani [119]

Kratki filmi[uredi | uredi kodo]

Režija[uredi | uredi kodo]
Mentorstvo[uredi | uredi kodo]
  • Vojna svetov (kratki animirano-igrani film), otroška filmska delavnica (udeleženci so ustvarili kratki igrani film, videospot in reklamo) v mali dvorani Kinodvora in prostorih Nukleus filma, Knific eden od mentorjev, 20. – 24. in 27. – 31. avgust, 2012[120] YouTube

Del zasedbe[uredi | uredi kodo]

  • Državljan diareja ali kdo je Tomaž Lavrič (2011), srednjemetražni dokumentarni[121]

Snemalec[uredi | uredi kodo]

Gledališče[uredi | uredi kodo]

Scenografija[uredi | uredi kodo]

Video[uredi | uredi kodo]

Izdelava lutk[uredi | uredi kodo]

Razstave[uredi | uredi kodo]

Samostojne razstave[uredi | uredi kodo]

Razstavil je 4 zaporedne sličice starega 8-mm filma in poskušal ujeti čas, ki ga zaznamo kot podobo.[19]

S to razstavo je Knific primerjal ideale »svobodnega, kapitalističnega sveta« (znane podobe visečega mostu pred silhueto nočnega velemesta, razsvetljeni newyorški nebotičniki, slikovita pokrajina že osvojenega zahoda, plaža s palmami) s fotografijami gradnje in zunanjosti studia ter zunanjih in notranjih kulis. S tem je povedal, da živimo v svetu kulis in klišejskih, ponavljajočih se »happy endov« in da padec kulis pomeni konec, propad sveta, kot ga poznamo. Kot primer je navedel World Trade Center, znamenito newyorško padlo kuliso. Vladimir P. Štefanec je po tem opisu za Delo napisal, da se mu zdijo vprašanja, ki jih Knific s to razstavo odpira, relevantna.[143]

  • 2005, Osrednja razstava povabljenih umetnikov na 6. mednarodnem festivalu Pixxelpoint, Mestna galerija Nova Gorica[144]
  • 2005, Galerija P74, Ljubljana; Rock Music
  • 2005 28. junij – 28. avgust, Modern Art Oxford, Velika Britanija, Arrivals (2. razstava v seriji) - Miha Knific je bil v umetniški koloniji kot gostujoči umetnik, kjer je sodeloval pri dogodkih in delavnicah. Predstavil je projekt Storyboards (2004) in kratki film Horizon (2004).[145][146][147][148]
  • 2004, Galerija sodobne umetnosti Celje, Media Focus - dela: Duh, Najstniki plešejo, Gledal sem video Pierra Huygha in Ali sem še vedno lepa ?[149][150]
  • 2004 Junij, galerija Gregorja Podnarja, Kranj; >2< . Predstavil tudi Horizon (2004)[151][152]
  • 2002 Oktober; Gallery Platform Vaasa, Finska; Between
  • 2002 April; ON gallery Poznanj, Poljska; Fade in
  • 2001, Tolmin; odlitki odtisov živalskih nog[18]
  • 2001, Š.K.U.C galerija, Ljubljana; Bodies - prva samostojna razstava

Vir seznama[153]

Skupinske razstave[uredi | uredi kodo]

Vir seznama[153]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ RKDartists
  2. ↑ 2,0 2,1 The Fine Art Archive — 2003.
  3. ↑ 3,0 3,1 Omarczyk, Anna (10. november 2009). »Miha Knific snema nov film«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  4. ↑ Leiler, Ženja (15. september 2015). »Festival slovenskega filma: Vprašljivi optimizem«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  5. ↑ 5,0 5,1 Mehanika živih teles, Potočnik Černe, Goran (2017), Sodobnost, letnik 81, številka 6, str. 817
  6. ↑ »Svet24.si - Kdo je truplo iz Jezera?«. Svet24.si - Vsa resnica na enem mestu. 7. marec 2020. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  7. ↑ 7,0 7,1 Lešničar, Tina (21. junij 2010). »Rad ustvarjam svetove, v katerih je svoboda večja«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  8. ↑ 8,0 8,1 Ozadja, Klara Škrinjar (31. julij 2015). »Vse je posneto enkrat – in to ne s človekom, temveč lutko, ki jo mora animator oživiti«. www.delo.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  9. ↑ 9,0 9,1 »Koyaa - O Koyii«. koyaa.net. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  10. ↑ 10,0 10,1 Nazaj k naravi, str. 1, Saje, Stojan (9. april 2002), Gorenjski Glas, letnik 55, št. 27
  11. ↑ 11,0 11,1 »NAČELNIKI RODOV«. ©2010 Zveza tabornikov občine Kranj. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  12. ↑ »KNIFIC Timotej«. www.gorenjci.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  13. ↑ 13,0 13,1 Derguti, Tea (17. december 2012). »Še vedno sanja«. Tabor 12/2012. str. 16. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 »Miha Knific CV«. UTOPIA FILM (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. aprila 2020.
  15. ↑ 15,0 15,1 RAZSTAVA "POKRAJINA '92", str. 7, Kerštan, Lojze (15. maj 1992), Gorenjski Glas, letnik 45, št. 37
  16. ↑ 16,0 16,1 Razstava gorenjskih fotoamaterjev, str. 5, Kerštan, Lojze (20. oktober 1992), Gorenjski Glas, letnik 45, št. 82
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 17,5 17,6 Od Slovanov do sodobne umetnosti, str. 12, Kavčič, Igor (14. avgust 2003), Gorenjski Glas, letnik 56, št. 64
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 18,4 Klančnik, Veronika (15. september 2002). »Miha Knific umetnik«. www.3via.org. Nedelo. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 19,5 19,6 19,7 19,8 Preživeli bodo najboljši, ne najlepši, str. 4 - 7, Ekran, marec 2010, letnik 47
  20. ↑ »Med mojimi usti in vašimi očmi : eseji o umetnosti : diplomska naloga«. plus.si.cobiss.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2020. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  21. ↑ 21,0 21,1 »Miha Knific režiser, scenarist«. dsaf.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  22. ↑ Štefančič, Nadina (16. april 2018). »"V Ameriki bi naredili Forresta Gumpa, jaz sem naredil Vztrajanje"«. RTVSLO.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 »Od Rimljanov do Slovanov«. www.sta.si. 1. junij 2000. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  24. ↑ Bitenc, Polona; Knific, Timotej; Lauko, Tomaž; Čeferin, Gregor (2001). Od Rimljanov do Slovanov. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. ISBN 978-961-6169-15-8. OCLC 445367841.
  25. ↑ 25,0 25,1 »Z vzhoda; Videoposnetek; From east; From east«. plus.cobiss.si. Pridobljeno 4. aprila 2020.
  26. ↑ 26,0 26,1 »NAJBOLJ ZASLUŽNI ARHEOLOGI«. RTVSLO.si. 18. november 2004. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  27. ↑ 27,0 27,1 »Eurimages Lab Project Awards«. EURIMAGES (v britanski angleščini). Pridobljeno 3. aprila 2020.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 28,3 Maselj, Brane (11. november 2016). »Slovenci imamo problem z junaki«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  29. ↑ Kranjski The Tide na polni pogon, K. S. (9. junij 2006), Gorenjski Glas, letnik 59, št. 46
  30. ↑ 30,0 30,1 »The Tide«. www.ukfestivalguides.com. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  31. ↑ 31,0 31,1 »VIDEO: The Tide predstavljajo Snow!«. 24ur.com. 21. september 2009. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 32,3 Brdnik, Žiga (17. november 2014). »Povezava s filmom je vedno obstajala«. Dnevnik. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  33. ↑ Bernik, Tina (1. marec 2016). »Fenomen Klemna Slakonje: Po Vladimirju Putinu bo prišel na vrsto Donald Trump«. Dnevnik. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  34. ↑ Bratož, Igor (14. julij 2016). »Miha Knific: osem let, dvajset zgodb, en film«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  35. ↑ M, Ma (19. december 2019). »Noro, kaj je Slakonja storil za Dončića (VIDEO)«. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  36. ↑ »V boj za tujejezičnega oskarja z Razrednim sovražnikom«. RTVSLO.si. 25. september 2013. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  37. ↑ »Organi - Slovenski filmski center, javna agencija«. www.film-center.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  38. ↑ »Badjurova nagrada Tugu Štiglicu«. Radio Si. 9. avgust 2018. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  39. ↑ »Prva Štigličeva nagrada za življenjsko delo Jožetu Pogačniku«. RTVSLO.si. 17. februar 2015. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  40. ↑ Organi DSR od 17. decembra 2016, 16. januar 2017, podpisani Miha Knific, reziserji.splet.arnes.si
  41. ↑ »Volitve DSR - Društvo slovenskih režiserjev«. dsr.si. 15. december 2018. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  42. ↑ »O društvu DSR - Društvo slovenskih režiserjev«. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  43. ↑ »19. festival slovenskega filma v Portorožu - Društvo slovenskih režiserjev«. dsr.si. 22. avgust 2016. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  44. ↑ 44,0 44,1 Leiler, Ženja (18. februar 2015). »Bert in Štigličev pogled: Če ne gredo nagrade k filmu, gre film k nagradam«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  45. ↑ Letno poročilo Zavoda AIPA za leto 2013, april 2014, aipa.si
  46. ↑ 46,0 46,1 Aipa | Letno poročilo 2016, Ljubljana, junij 2017, aipa.si
  47. ↑ 47,0 47,1 Vodušek, Vladimir (1. marec 2017). »Poslovanje Zavoda AIPA: dvomilijonska varščina odvetniku Bogataju, povezave z ministrstvom, državnim uradom, mediji, tudi Pro Plus-om, konflikt interesov, itd«. topnews.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2018. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  48. ↑ Petkovič, Blaž (16. marec 2015). »Vesna Stanković Juričić: Kar koli narediš na uradu za intelektualno lastnino, nekomu ne bo prav«. Dnevnik. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  49. ↑ »Vodstvo Zavoda AIPA je plačalo rekordna 2 milijona evrov za odvetniški avans v primeru svoje razrešitve!«. www.portalplus.si. 9. januar 2017. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  50. ↑ »Pravica do odgovora: "Vodstvo Zavoda AIPA je plačalo rekordna 2 milijona evrov za odvetniški avans v primeru svoje razrešitve!"«. www.portalplus.si. 16. januar 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. novembra 2021. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  51. ↑ »START FILM, MIHA KNIFIC S.P.«. CompanyWall Business. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  52. ↑ »UTOPIA FILM d.o.o.«. CompanyWall Business. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  53. ↑ »NUKLEUS FILM, D.O.O.«. CompanyWall Business. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  54. ↑ Zgodovina, ki napaja mlade rodove, str. 16, Saje, Stojan (5. april 2002), Gorenjski Glas, letnik 55, št. 26
  55. ↑ Kavčič, Igor (7. november 2019). »Krokodil ima naslednika«. www.gorenjskiglas.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  56. ↑ Habič, Simona (20. julij 2016). »Pradavnina je težka«. Val 202. Pridobljeno 4. aprila 2020.
  57. ↑ »Kako v 60 urah napisati, posneti in zmontirati kratki film«. RTVSLO.si. 23. avgust 2016. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  58. ↑ »Nagrajenci maratona ustvarjanja kratkih filmov MUVIT/6X60«. RTVSLO.si. 30. avgust 2016. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  59. ↑ »V Kranju prva izvedba festivala neodvisnega filma FilmMixer«. RTVSLO.si. 29. avgust 2014. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  60. ↑ »Najboljši slovenski kratki filmi«. RTVSLO.si. 26. junij 2013. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  61. ↑ »Festivali v regiji - K3 International Short Film Festival - Kinodvor«. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  62. ↑ »Ducat dni, ko je v središču film. Začel se je 24. Liffe«. RTVSLO.si. 6. november 2013. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  63. ↑ »Filmski festival Tabor letos že desetič«. siol.net. 6. julij 2012. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  64. ↑ »Podeljene Štigličeve nagrade 2018 - Slovenski filmski center, javna agencija«. www.film-center.si. 14. februar 2018. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  65. ↑ 65,0 65,1 Vztrajanje (2017), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  66. ↑ 66,0 66,1 Pikapolonica hoče odrasti (2012), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  67. ↑ 67,0 67,1 67,2 67,3 Lovec oblakov (2009), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  68. ↑ »Univerza nagradila umetniške dosežke«. RTVSLO.si. 3. junij 2013. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  69. ↑ »Gorenjski glas - Arhiv | Kavboji in pepelka«. arhiv.gorenjskiglas.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  70. ↑ Z., Urška (6. julij 2012). »Videospoti: Katja Šulc - There Will Be Boys«. siol.net. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  71. ↑ Kopina, Klavdija (19. april 2012). »Rambo Amadeus na Evroviziji: slovenska tehnologija in balkanske surovine«. RTVSLO.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  72. ↑ »FOTO: Mišičnjaki, bikerji, pitoni in Kristus na vročem snemanju!«. 24ur.com. 23. november 2011. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  73. ↑ Hižar, Tina (30. november 2011). »Znani Slovenci o Miklavžu«. Dnevnik. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  74. ↑ »Video: The Tide nad sivo povprečje«. RTVSLO.si. 24. november 2011. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  75. ↑ Čadež, Blaž (30. november 2010). »Video: Katja ni ena, Katij je več!«. RTVSLO.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  76. ↑ »Diverso nocoj vabijo na predstavitev videospota »Do nebes««. rockonnet.com. 5. februar 2010. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  77. ↑ 77,0 77,1 »Goran v vlogi spačka«. 24ur.com. 14. december 2009. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  78. ↑ »Difaso s prvim videospotom«. arhiv.gorenjskiglas.si. 6. november 2009. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  79. ↑ »Gorenjski glas - Arhiv | Torbica za mojo drago«. arhiv.gorenjskiglas.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  80. ↑ Babuder, Dragan (7. januar 2008). »The Tide – Desire«. rockonnet.com. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  81. ↑ »Gorenjski glas - Arhiv | Premiera Hepine Ylwe«. arhiv.gorenjskiglas.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  82. ↑ »Gorenjski glas - Arhiv | Kot se vidi od zgoraj«. arhiv.gorenjskiglas.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  83. ↑ »The tide s spotom 'Your River Wild' premierno na MTV Adria«. rockonnet.com. 23. november 2006. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  84. ↑ RockArena, Društvo. »Tide, The«. arhiv.rockline.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.[mrtva povezava]
  85. ↑ 85,0 85,1 »Biennial«. www.metacult.ro. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  86. ↑ »Elvis Jackson z novim videospotom«. www.zvpl.com. 3. marec 2013. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  87. ↑ 87,0 87,1 87,2 »Utopia film d.o.o.«. UTOPIA FILM (v ameriški angleščini). Pridobljeno 31. marca 2020.
  88. ↑ K./STA, Ti (22. december 2008). »Športnika leta 2008 Isakovičeva in Kozmus«. www.delo.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  89. ↑ Jezero (2019), pridobljeno 3. aprila 2020
  90. ↑ »Dana z vitamini«. Marketing magazin. 4. julij 2019. Pridobljeno 31. marca 2020.
  91. ↑ »Etis – pravi naslov za odlične kuhinjske rešitve«. Marketing magazin. 24. junij 2019. Pridobljeno 31. marca 2020.
  92. ↑ »Ustvarimo boljši svet«. Marketing magazin. 16. maj 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. maja 2018. Pridobljeno 31. marca 2020.
  93. ↑ »Telekom Slovenije – Obrnite življenje na modro«. Marketing magazin. 23. november 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2018. Pridobljeno 31. marca 2020.
  94. ↑ »Modri svet Telekoma Slovenije«. Marketing magazin. 28. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2018. Pridobljeno 31. marca 2020.
  95. ↑ »Tuš kakovost. Odslej v novi podobi«. Marketing magazin. 7. november 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 31. marca 2020.
  96. ↑ »Doma v Sloveniji«. Marketing magazin. 24. februar 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2018. Pridobljeno 31. marca 2020.
  97. ↑ »Izbor MMeseca: Zadovoljni? Sicer vam vrnemo denar«. Marketing magazin. 21. april 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2017. Pridobljeno 31. marca 2020.
  98. ↑ »TUŠ | SKUPAJ NA VRH « BPCS agencija«. www.bpcs.si. Pridobljeno 2. aprila 2020.[mrtva povezava]
  99. ↑ »Dobrodošli doma«. Marketing magazin. 19. maj 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2016. Pridobljeno 31. marca 2020.
  100. ↑ »Klikin«. Marketing magazin. 15. september 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2015. Pridobljeno 31. marca 2020.
  101. ↑ »Spar VitHit«. Marketing magazin. 30. januar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2015. Pridobljeno 31. marca 2020.
  102. ↑ »Le Chef«. Marketing magazin. 18. september 2015. Pridobljeno 31. marca 2020.[mrtva povezava]
  103. ↑ »Nadgradnja oglasa za Nalgesin S z osebnim nagovorom«. Marketing magazin. 11. november 2013. Pridobljeno 31. marca 2020.[mrtva povezava]
  104. ↑ »Zvezdniki Telekomove jesenske akcije so mladi glasbeniki Superhearo orchestra«. Marketing magazin. 11. september 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2013. Pridobljeno 31. marca 2020.
  105. ↑ Ujčič Zrimšek, Manja (15. november 2012). »Nemško podjetje Meggle k sodelovanju povabili slovensko Imeldo Ogilvy«. Marketing magazin. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2013. Pridobljeno 31. marca 2020.
  106. ↑ »Imelda Ogilvy«. imeldaogilvy.blogspot.com. 23. september 2012. Pridobljeno 2. aprila 2020.
  107. ↑ »plusnet - cucumber«. maja moravec (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. oktobra 2020. Pridobljeno 2. aprila 2020.
  108. ↑ Gianatasio, David (12. november 2019). »HP and Michel Gondry Imagine 'The 12 Days of Christmas' With No Screen Time«. Muse by Clio (v angleščini). Pridobljeno 2. aprila 2020.
  109. ↑ »Cesar "Twinning" by AMV BBDO«. 7. november 2018. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  110. ↑ Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  111. ↑ Rudar (2017), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  112. ↑ Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo (2015), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  113. ↑ Lisica v lisičjem jeziku (2009), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  114. ↑ Srebrna koža (2009), pridobljeno 3. aprila 2020
  115. ↑ »From behind the curtain; Izza zavese; Videoposnetek : Aleksander Mežek and Sir Cliff Richard in converstaion; v pogovoru; Izza zavese«. plus.cobiss.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  116. ↑ Noč (2006), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  117. ↑ »Courtyard«. strup.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2021. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  118. ↑ Nočno življenje (2003), pridobljeno 3. aprila 2020, bsf.si
  119. ↑ »Made in China«. strup.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2021. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  120. ↑ »Počitniška filmska delavnica 9+ - Kinodvor«. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  121. ↑ »Državljan diareja ali kdo je Tomaž Lavrič«. www.vertigo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  122. ↑ »Maraton; Dva medija : Hala Tivoli, 05.10.07«. plus.cobiss.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  123. ↑ »Kar vem, da je res«. www.mgl.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  124. ↑ d.o.o, Arctur. »Bogastvo«. www.sng-ng.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  125. ↑ »Vitez čudes«. www.mgl.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  126. ↑ »Dekameron«. sng-ng.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  127. ↑ »JAKOB RUDA«. repertoar.sigledal.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  128. ↑ »Bumbar«. SNG Drama Ljubljana. Pridobljeno 1. aprila 2020.[mrtva povezava]
  129. ↑ »Sijoče mesto«. repertoar.sigledal.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  130. ↑ »Županova Micka«. www.slg-ce.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  131. ↑ »Medvedek zleze vase«. www.mini-teater.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  132. ↑ »Nenavadna prigoda«. www.sng-ng.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  133. ↑ »Triko«. www.slg-ce.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  134. ↑ »LJUBEZEN ANNE FRANK ali ZGODBA O ČLOVEŠKEM DOSTOJANSTVU«. repertoar.sigledal.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  135. ↑ »sKurt«. www.sng-ng.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  136. ↑ »Bobby in Boris«. SNG Drama Ljubljana. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2017. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  137. ↑ »DRAMA O MIRJANI IN TISTIH OKROG NJE«. repertoar.sigledal.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  138. ↑ »Romeo & Julija«. veza.sigledal.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  139. ↑ »Courtyard | Strup Produkcija«. strup.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2021. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  140. ↑ »Publikacije«. www.mg-lj.si. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  141. ↑ »Pred filmom je bila fotografija«. RTVSLO.si. 21. februar 2006. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  142. ↑ »Za Bežigradom napovedujejo Konec«. RTVSLO.si. 7. junij 2006. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  143. ↑ Mati vseh kulis, str. 14, P. Štefanec, Vladimir (25. julij 2006), Delo, letnik 48, št. 170
  144. ↑ »Pixxelpoint 2005«. www.pixxelpoint.org. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  145. ↑ »Zgodbe Mihe Knifica živijo v Oxfordu«. RTVSLO.si. 6. avgust 2005. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  146. ↑ »Miha Knific«. www.xllmslovenia2005.gov.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  147. ↑ »Miha Knific at Modern Art Oxford«. artdaily.cc. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  148. ↑ Uredništvo (13. avgust 2005). »Miha Knific spet gost v Oxfordu«. www.delo.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  149. ↑ »VIDEODELA MIHE KNIFICA V CELJU«. RTVSLO.si. 21. januar 2004. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  150. ↑ Kolar, Damjana (16. januar 2004). »Media Fokus«. Mladina.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  151. ↑ »MIHA KNIFIC SE Z >2< PREDSTAVLJA V KRANJU«. RTVSLO.si. 2. junij 2004. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  152. ↑ Podnar, Galerija Gregor. »Miha Knific | Kranj 2004 | Gregor Podnar« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. aprila 2020.
  153. ↑ 153,0 153,1 »Miha Knific: Svet, kjer je vse mogoče«. www.scca-ljubljana.si. 12. november 2015. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  154. ↑ Hiršenfelder, Ida (10. avgust 2010). »Proti politični simboliki v filmu«. Dnevnik. Pridobljeno 1. aprila 2020.
  155. ↑ Podnar, Galerija Gregor. »Venture II | Ljubljana 2006 | Gregor Podnar« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 1. aprila 2020.
  156. ↑ Kolar, Damjana (15. september 2005). »Dnevni napovednik kulturnih dogodkov«. Mladina.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  157. ↑ »NOVA EVROPA NA INSTANTEN NAČIN«. RTVSLO.si. 12. december 2004. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  158. ↑ »UMETNOST TRANZICIJE V BERLINU«. RTVSLO.si. 18. september 2004. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  159. ↑ »Miha Knific v Moderni galeriji«. Mladina.si. 26. november 2002. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  160. ↑ Kolar, Damjana (11. junij 2002). »Razstava Zrcala«. Mladina.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  161. ↑ »Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz«. old.radiostudent.si. Pridobljeno 3. aprila 2020.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Miha_Knific&oldid=6106264«