Geografija Avstrijske Koroške

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marko Pernhart: Celovec proti severu
Marko Pernhart: Podjuna pri Velikovcu
Marko Pernhart: Celovška ravnina proti severozahodu

Geografijo avstrijske Koroške, najjužnejše zvezne dežele Republike Avstrije zaznamuje lega v Vzhodnih Alpah in Celovške kotline, ki je največja notranjealpska kotlinska pokrajina. V Celovški kotlini se nahajajo najpomembnejša mesta, državniški centri skozi zgodovino (keltskega Noriškega kraljestva, rimske province Norik, karantanske države ter novejših fevdalnih tvorb) kakor tudi jezera, ki so pomembna za turizem.

Lega[uredi | uredi kodo]

Koroška ima obliko pravokotnika, ki je razteza od severa do juga čez priblj. 70 km (od 46°23' do 47°08' severne širinske stopinje). Od zahoda do vzhoda meri priblj. 180 km od 12°40' do 15°03' vzhodne dolžinske stopnje. S povrđšino 9.536 km² je Koroška po velikosti peta od devetih zveznih dežel Republike Avstrije.

Koroška meji znotraj Avstrije na zahodu na Vzhodno Tirolsko (okraj Lienz), v severozahodu na zvezno deželo Salzburg, v severovzhodu na avstrijsko zvezno deželo Štajersko. Na jugu leži Koroška na državni meji s Slovenijo (pokrajini Koroška in Gorenjsko) ter zahodno od nje na državni meji z Italijo (oz. njeni regiji Furlanija - Julijska krajina h kateri pripada večjezična Kanalska dolina in avtonomna provinca Benečija, italijansko Veneto. Deželne meje tvorijo skoraj povsod gorski grebeni: v severu Visoke Ture in Krške Alpe, na vzhodu Golica, na jugu Karavanke in Karnijske Alpe ter na zahodu Lienški Dolomiti in skupina Šober (nemško: Schobergruppe).

Na pribljižno sredini ozemlja meri Koroška le priblj. 44 km s severa na jug. To in različne terenske formacije so privedle do razlikovanja med Zgornjo Koroško na zahodu, ki jo zaznamuje visokogorje ter na vzhodu t. i. Spodnjo Koroško, katere osrednji del predstavlja Celovška kotlina s svojimi rečnimi dolinami. Meja teče priblj. od gore Königstuhl v Krških Alpah v severu do Kepe (lokalno Jepa) v Karavankah na jugu in torej skozi Beljak.

Sicer ima pojem Spodnja Koroška (enako kot Spodnja Štajerska) v nemščini lahko sugestivni slabšalni element, zato ga pogosto zamenjamo s pojmom Južna Koroška, ki pa ne pokriva povsem enako geografsko področje.

Južna Koroška je tako geografski kot kulturnozgodovinski pojem in zlasti obsega etnično ozemlje Slovencev v deželi, ki ga geografsko lahko enačimo s področjem dvojezičnega šolstva po odredbi 1959 od Šmohora do Labota, na severu pa Kostanje, pobočje Štalenske gore in Svinje.

Pojem Srednja Koroška je novejšega datuma in ni povsem določen in večinoma zajame področje med gorovjem Nockberge in Svinjško planini. Deloma tudi nadomešča pojem Južna Koroška v tistih krajih, ki so v 19. in začetek 20. stoletja bili še povsem ali pretežno slovenski in so sedaj spremenili jezikovno rabo (blaženi Anton Martin Slomšek je pridigal svoje narodno prebuditeljske pridige[1] v Možberku (Blatogradu).

Pokrajine in geografske enote[uredi | uredi kodo]

Geografske enote
Kaernten geo gesamt.png
Gorovja
(številke)
Doline
(velike črke)
Celovška kotlina
(male črke)
1 Visoke Ture
  1a skupina Velikega Kleka
  1b skupina Šober (Schobergruppe)
  1c skupina Sonnblick
  1d skupina Sadnig
  1e skupina Ankogel-Hochalm
  1f skupina Reißeckg
  1g skupina Hafner (Hafnergruppe)
  1h skupina Kreuzeck

2 Krške Alpe
  2a Zahodni Noki (Westliche Nochberge)
  2b Vzhodni Noki (Östliche Nochberge)
  2c Cobrški Noki (Afritzer Nockberge)
  2d Motniške Alpe (Metnitzer Alpen)
  2e gorovje Mödringbergzug
  2f Vimiške gore (Wimitzer Berge)
  2g Kotarško gorovje (Guttaringer Bergland)
3 Jezerske Alpe (Seetaler Alpen)
4 Svinška planina
5 Packalpe
6 Golica
7 Ziljkske Alpe (Gailtaler Alpen ali Drauzug)
  7a Lienški Dolomiti
  7b skupina Lačur (Latschurgruppe)
  7c skupina Reißkofel
  7d Srednje Ziljske Alpe
  7e Dobrač
8 Karnijske Alpe
9 Karavanke
  9a Peca
10 Komelj
11 Kamniške Alpe

A1 Zgornja Dravska dolina
A2 Lurnško polje
A3 Spodnja Dravska dolina

B1 Zgornja dolina Mele (Oberes Mölltal)
B2 Srednja dolina Mele (Mittleres Mölltal)
B3 Spodnja dolina Mele (Unteres Mölltal)
B4 Mallnitztal
C1 dolina Liesertal
C2 dolina Maltatal
D Ziljska dolina
  D1 Lesna dolina
  D2 Zgornja Ziljska dolina
  D3 Spodnja Ziljska dolina
  D4 Višprijska dolina
E Doline v Krških Alpah
  E1 Milštatska (Miljska) dolina
  E2 Gegendtal
  E3 depresija Kleinkirchheimer Senke
  E4 Zgornja Krška dolina
  E5 Sirnitzer Gurkenge (Sirniška ožina Krke)
  E6 Srednja Krška dolina
  E7 dolina Glodnice (Glödnitzer Tal)
  E8 dolina Motnice (Metnitztal)
  E9 Breško polje ("Friesacher Feld")
F Labotska dolina
  F1 Zgornja Labotska dolina
  F2 Twimberger Graben
  F3 Spodnja Labotska dolina

a Beljaško polje
b Baško-Vrbska depresija
c Osojska dolina
d Osojske Ture
e Trško-možberško hribovje
f gorovje doline Gline
g dolina Gline
h Gosposvetsko polje
i Šentviško hribovje
k Grobniško polje
l Mostiško gorovje
m dolina Krčice
n depresija Launsdorf (Launsdorfer Senke)
o Štalenska gora
p Gosposvetsko gričevje ali tudi Hrebl(j)e oz. Hrebelja (vzhodni del)
q Celovško polje
r Velikovško podgorje / Velikovško Čezdravje
s Gradniško hribovje / Šentpavelske gore
t Labotska Dravska dolina
u Gure
v Zgornji Rož
w Spodnji Rož
x depresija Bele
y Klopinjsko gričevje
z Podjuna
Tabela oz. njena struktura sledi v dobri meri g. M. Seger v Mildner/Zwander 1999, str.. 34f. (ne pa slovenski toponimi)[2] Oštevilčenje ni od navedenega avtorja.

Južna Koroška[uredi | uredi kodo]

Južna Koroška je geografski in kulturnozgodovinski pojem in zajame nekoč slovenske, danes dvojezične ali že ponemčene kraje in ga lahko enačimo s področjem uredbe o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945 plus Celovec in Gospa Sveta. Predstavljea južni del dežele in vključuje od zahoda proti vzhodu Ziljo vzhodno od Šmohora, Beljaško kotlino z ali brez Beljakom, Gure do Kostanj nad Vrbskim jezerom v Osojskih Turah, Rož, Celovško polje s Celovcem, Velikovško Čezdravje z Velikovcem in Svinško planino, ter Podjuno, in južni del Labotske doline z Žvabekom.

Gorovja[uredi | uredi kodo]

Avstrijsko Koroško obdajajo vsepovsod gorovja. Medtem ko dominira na Zgornjem Koroškem visokogorje (kjer se je zlasti ohranilo veliko število imen karantansko-slovenskega izvora) imajo na Spodnjem Koroškem Labotske Alpe nižje vrhove. Drava, ki preteče skoraj vso deželo od zahoda do vzhoda pri tem loči področja s prakamninami od Apneniških Alp. Izjemo predstavlja Goldeck, ki je edini prakamniti blok južno od Drave.

Centralne Alpe[uredi | uredi kodo]

Avstrijsko Koroška gorovja avstrijskih Centralnih Alp so:

Visoke Ture[uredi | uredi kodo]

Visoke Ture so sestavljene iz:

  • Glocknergruppe (skupina Velikega Kleka): Skupina Velikega Kleka je najvišje gorovje Koroške in hkrati najvišji vrh Avstrije (Veliki Klek 3.798 m). Na njej najdemo obsežne ledenike, med njimi je največji Pasterca. Vzhodno od Pasterce pelje znamenita cesta na Veliki Klek.
  • Schobergruppe (skupina Šober): Najvišja gora te gorske skupine z ledenikom je Petzeck (3.283 m).
  • Sonnblickgruppe ali Goldberggruppe (skupina Sonnblick ali Goldeck): Najvišji vrh te skupine je Hocharn (3.254 m). Tam najdemo tudi gore Hoher Sonnblick (3.105 m) in Schareck (3.122 m).
  • Kreuzeckgruppe (skupina Kreuzeck): Najviššji vrh skupini je Polinik (2.784 m). Drugi vrhovi so Kreuzeck (2.702 m), Hochkreuz (2.708 m) in Scharnik (Šarnik) (2.665 m).
  • Ankogelgruppe (skupina Ankogel): Najvišja gora te skupine je Hochalmspitze (3.360 m). Drugi najvišji vrh je Ankogel (3.246 m). Tudi to skupino pokriva ledenik.
  • Reißeckgruppe (skupina Reißeckgruppe: Najvišji vrh skupine jugovzhodno od skupine Ankogel je Reißeck (2.955 m), drugi vrh pa je Gmeineck (2.592 m).

Krške Alpe[uredi | uredi kodo]

Krške Alpe segajo od doline Lieser (Liesertal) na zahodu do prelaza Neumarkter Sattel na vzhodu in od doline Mure na severu do Spodnje Dravske doline in do Celovške kotline na jugu. Najvišja gora tega gorovja je Eisenhut (2.441 m). Krške Alpe razdelimo v:

  • Nockberge (gorovje Nock): Najvišji vrh je Rosennock (2.440 m). Drugi vrhovi so Großer Königsstuhl (2.336 m), Rinsennock (2.334 m), Moschelitzen (Mošelica) (2.310 m), Schwarzwand (2.214 m), Millstätter Alpe (Milštaska/Miljska Alpa) (2.091 m), ter Wöllaner Nock (2.145 m).
    • Osojščica je 1909 m visoka gora, se nahaja severno nad Osojskim jezerom in je ena najjužnejših gora v skupini Nockberge.
  • Metnitzer Berge (Motniške gore) med dolino Mure in dolino Motnice (Metnitztal): Najvišji vrh je Pranker Höhe (2.166 m).
  • Mödringbergzug (gorovje Mödringberg med Motniško in Krško dolino.
  • Vimiške gore (Wimitzer Berge) (po reki Vimica) med Krško dolino in dolino Gline: Najvišji vrh je Schneebauer Berg (1.338 m).

Svinja ali Svinška planina[uredi | uredi kodo]

Svinja s Kotarč, aprila 2005

Svinja in Jezerske Alpe (Seetaler Alpen) v severu so med dolino Krčice na zahodu in Labotsko dolino na vzhodu. Najvišji vrh Svinje je Velika Svinja (2.079 m).

Štajersko obrobno gorovje[uredi | uredi kodo]

Koroški delež Štajerskega obrobnega gorovja razmejuje Labotsko dolino na zahodu od zahodnoštajerskega hribovja na vzhodu. Stubalpe in Packalpe so severno od prelaza Pack ali Pak (Packsattel). Najvišji vrh je Ameringkogel (2.187 m). Golica se razteza med prelazom Packsattel do Labota. Najvišji vrh je Großer Speikkogel (2.140 m).

Južne Apneniške Alpe[uredi | uredi kodo]

Gorovja južno od Drave pripadajo z izjemo skupine Goldeck-Latschur k Južnim Apneniškim Alpam,

Ziljske Alpe[uredi | uredi kodo]

Ziljske Alpe med Dravo in Ziljo razdelimo med Lienške Dolomite od zahodne meje do prelaza Gailberg (Ziljska gora). Vzhodno najdemo skupino Reißkofel (Reißkofelgruppe) (med Ziljsko goro in Višprijsko dolino), skupino Goldeck-Lačur (med Belim jezerom-Weissenbach (Beli Potok) in Dravsko dolino, v večji meri kristalinega izvora), skupino Spitzegel in Dobrač. Najišji vrh v Ziljskih Alpah je v Vzhodnem Tirolu in je Große Sandspitze (2.772 m). Drugi vrhovi so: Spitzkofel (v Lienških Dolomitih) (2.717 m), Tamerlanhöhe (2.377 m), Reißkofel (2.371 m), Latschur (Lačur) (2.236 m), Goldeck (2.142 m), Spitzegel (2.119 m) in Dobrač (2.166 m).

Karnijske Alpe[uredi | uredi kodo]

Karnijske Alpe predstavljajo naravno mejo do Italije. So južno od Ziljske doline in sežejo do Ziljice na vzhodu. Najvišji vrhovi so: Hohe Warte (2.780 m), Zwölferspitze (2.593 m), Pfannspitze (2.678 m), Trogkofel (2.279 m) in Gartnerkofel (2.195 m). Poludnik je 1.999 m visoka gora v vzhodnem delu Karnijskih Alpah na avstrijskoItalijanski meji.

Karavanke[uredi | uredi kodo]

Karavanke nadaljujejo greben Karnijskih Alp proti vzhodu in tvorijo južno meje Avstrije do Republike Slovenije. Peč (1510 m.) je gora na tromeji med Slovenijo, Avstrijo ter Italijo. Najvišji vrh je Stol (tudi Veliki Stol) je gora, ki z 2236 metri in predstavlja najvišji vrh Karavank. V Karavankah so Kepa (lokalno slovensko Jepa) (2.143 m, tretja najvišja gora v Karavankah) in Peca (2.113 m). Dovška Baba je 1.891 m visoka gora v Zahodnih Karavankah. Obir je gorski masiv v severnem delu Karavank z najvišjim 2.139 m visokim Ojstrcem. [3]

Glej tudi: Seznam gora v Karavankah

Kamniške Alpe[uredi | uredi kodo]

Koroška ima tudi delež Kamniških Alp, katerih glavni del leži južno od Karavank v Sloveniji.

Celovška kotlina in Osrednja južna Koroška[uredi | uredi kodo]

Celovška kotlina sega od Beljaka do Labota, od Roža na jugu do Trga in Starega Dvora na severu. Je osredno naselbeno področje Koroške z mesti Celovec, Beljak, Šentvid ob Glini, Velikovec in Trg.

Osrednji južnejši del kotline tvori Osrednjo južno Koroško, torej Rož , Gure, Celovško polje, Osojske Ture' in pobočja Štalenske gore ter v' 'zgodovinski perspektivi Trško-Možberško gričevje' 'in 'Gosposvetsko polje. 'S tem se v široki meri enači z etnološkim in dialektološkim pojmom Rož, ki pa še obsega zahodne dele Podjune, t. i. Vršane, ter zahodne dele Velikovškega podgorja in pobočja Svinške planine. [3]

Kotlina je sestavljena iz dolin in kotlin, ki jih ločujejo hribovja in nižja gorovja. Pogosto se zamenja v pogovorih ter celo v znanstveni literaturi ne-geografov pojma Celovška kotlina takrat ko je mišljeno Celovško polje.

Nepopolni pregled kot sledi:

Nižine so:

Hribovja in gorovja so:

Reke in doline[uredi | uredi kodo]

Koroške reke

Največja reka Koroške je Drava (1). Pri Zgornjem Dravogradu priteče na Koroško in preteče številne doline in kotline.

  • Zgornja Dravska dolina sega od Zgornjega Dravograda preko krajev Greifenburg in Steinfeld do kraja Sachsenburg in leži med gorovji Kreuzeck na severu in Ziljskimi Alpami na jugu.
  • Temu sledi Lurnško polje, ki seže do Špitala.
  • Spodnja Dravska dolina med Špitalom in Beljakom leži med Ziljskimi Alpami na jugu in Mirnock na severu in teče v smeri severozahod-jugovzhod.
  • Ostali tok Drave se nahaja v Celovški kotlini. Temu prištejemo v semeri toka Drave: a) Beljaško polje, b) Rož med Gurami na severu in Karavankami na jugu s Šentjakobom v Rožu, Borovljami in Žihpoljami, c) Podjuno ter d) globogo vzezana Labotsko Dravsko dolino. Pribljižno 4 km jugovzhodno od Labota teče Drava v Slovenijo.

Najvažnejše stranske reke Drave so v vrstnem redu kot se vanjo izlivajo:

  • Mela (Möll) (2) izvira iz vznožja Velikega Kleka, je 80 km dolga in se izliva pri kraju Möllbrücke v Dravo. Dolina Mele (Mölltal) leži med skupinama Sonnblick in Reißeck na severu ter skupinama Schober in Kreuzeck na jugu. Največja naselja so Sveta Kri (Heiligenblut), Winklern in Zgornja Bela (Obervellach).
  • Jezernica (Lieser) (3) izvira izpod gore Kleiner Sonnblick. Teče skozi dolino Pöllatal, ki pri preide pri Rennweg-u v dolino Katschtal, ki zopet po izlivu v reko Malta pri Sovodnju (Gmünd) preide v dolino Liesertal. Reka Jezernica (Lieser) loči Visoke Ture od Krških Alp in se izliva pri Špitalu v Dravo.
    • Malta (4) izvira izpog gore Ankogel, zajezena je pri jezu Kölnbreinsperre, teče skozi dolino Malte (Maltatal) na dolžini 38 km. Dolino omejuje na zahodu skupina Reißeck, na vzhodu gora Reitereck Hafnerjeve skupine (Hafnergruppe). Edino večje naselje je kraj Malta. Reka Malta se izliva pri Sovodnju (Gmünd) v reko Lieser.
  • Tiebel (5) izvira pri Außerteuchen severno od Osojščice, teče v širokem loku preko naselja Himmelberg in preko Trga ter se izliva v Osojsko jezero. Potok Osojskega jezera (Ossiacherseebach) se izliva v Trebinjski potok (Treffner Bach) in ta pri Beljaku v Dravo.
  • Zilja (6) izvira na Vrhodnem Tirolskem v dolini Tilliach in teče na dolžini 122 km skozi Lesno dolino (do trga Koče-Mute), Zgornjo Ziljsko dolino (do Šmohorja) in Spodnjo Ziljsko dolino (do Beljaka) ter se izliva pri Mariji na Zilji pri Beljaku v Dravo.
    • Gosrinjski potok (Gössering) (8) teče skozi Višprijsko dolino in se izliva pri Šmohorju v Ziljo.
    • Blaški potok izvira med Poludniško in Goričansko planino in se izliva v Blačah na Zilji v Ziljo.
    • Bistriški potok izvira na Bistriški planini, teče skozi Bistriški graben in se izliva v Bistrici na Zilji v Ziljo.
    • Draški potok izvira in se izliva v Draščah v Ziljo.
    • Ziljica (7) izvira v bližini prelaza Na Žlebeh (oz. v kasnejšem prevod iz italijanščine: Nevejski prelaz oz. sedlo) v Italiji, teče preko Rabeljskega jezera proti Trbižu in skozi Kanalsko dolino ter priteče pri vasi Vrata-Megvarje v Avstrijo. Po le nekaj kilometrih se izliva pri Podkloštru v Ziljo.
  • Bela (Vellach) (9) izvira iz Kamniških Alp, pretečo dolino Bele in Žitrajsko nižino v Podjuni. Pri Galiciji se izteče v Dravo.
  • Krka (10) je druga največja reka Koroške in je 120 km dolga. Izvira na Lattersteig-u, preteče Zgornjo Krško dolino (glavni kraj je tam Patergassen), nato Osko Krko (Enge Gurk (oz. Sirniško ožino Krke, Sirnitzer Gurkenge)) in Srednjo Krško dolino (glavno naselje je Strasburg) v Krških Alpah. V Celovški kotlini preteče Grobniško polje med Starim Dvorom in Launsdorf ter priteče pri Mostiču na širše področje Celovškega polja, kjer naredi lok v smer Celovca, teče mimo Šentlovrenca pri Šenttomažu nad Celovcem in se izliva pri Velikovcu v Dravo.
    • Raba izvira v Gosposvetskem gričevju na barju v Vogličah, teče mimo Ovš do Trdnje vasi in Hutne vasi ter se po Delnji vasi izliva v Krko.
    • Glina (11) izvira na Osojskih Turah. Preteče Trg, dolino Gline (pri Šentvidu ob Glini), Gosposvetsko polje ter Celovško polje in se izliva nad Grabštanjom v Krko.
      • Vimica (Wimitz) (12) izvira iz jezera Goggausee, preteče Vimiško gorovje in se izlive pri Šentvidu ob Glini v Glino.
      • Jezernica je naravni odtok Vrbskega jezera in se izliva pri Žrelcu v Glino.
        • Osojniški potok izvira v Gurah oz. v Strančičah in se izliva pri Žrelcu v Jezernico.
    • Krčica (13) nastane pri Hüttenberg-u iz sovodnja dveh potokov. Preteče dolino Krčice in se izliva pri Mostiču v Krko.
    • Motnica (Metnitz) (14) izvira iz Flattnitz, preteče dolino Motnice (Metnitztal) in od Brežji dalje skozi Breško polje ter se izliva pri Starem Dvoru v Krko. Največja naselja so Metnitz in Breže.
  • Golovica (16) izvira v bližini vrha Velike Svinje na Svinji, teče skozi Grebinj in Rudo ter se izliva pri Šmiklavžu v Dravo.
  • Bajdiška Borovnica teče skozi Borovlje in se izliva pri Spodnjih Borovljah v Dravo.
  • Ljubeljska Borovnica teče skozi Borovniško pregradno jezero in se izliva pri Apačah v Dravo.
  • Golovica izvira na Svinji, teče skozi Grebinj in Rudo ter se izliva pri Lipici v Dravo.
  • Bistrica (z naglasom na i) izvira s Pece, mimo Bistrice pri Pliberku in skozi Libuško polje in Plibeka do Doba, kjer se izliva v Dravo.
  • Labotnica (17) izvira na Štajerskem pri Zirbitzkogel. Med Jezerskimi Alpami (Seetaler Alpen) in Svinjo na zahodu in gorami Packalpe in Golico na vzhodu teče skozi Zgrnjo Labotsko dolino, t. i. Twimberger Graben in Spodnjo Labotsko dolino, ki ima značaj kotline. Po 64 km se izliva pri Labotu v Dravo. Največja naselja so: Bad Sankt Leonhard im Lavanttal (Šentlenart v Labotski dolini), Volšperk in Šentandraž.

Dolino Gegendtal (slovensko tudi Trebinjsko podolje) v gorovju Nokov (slov. Noki oz. Nockberge) med naselji Radenthein in Beljakom ne moremo jasno pripisati eni reki. Na severnem delu od jezera Brennsee teče proti severu potok Feldbach, medtem ko na večjem južnem delu teče od obrškega jezera (Afritzer See) proti jugu Cobrški potok (Afritzerbach), ki se izliva v Trebinjski potok (Treffner Bach).

Jezera[uredi | uredi kodo]

Jezera na Koroškem

Avstrijska Koroška šteje priblj. 1270 jezer, večji del je t. i. jezer v obliki jezika, s površino pribljižno 60 km². 50 km² pa zavzamejo štiri največja jezera:

  • Vrbsko jezero (površina: 19 km²): Vrbsko jezero je zahodno od Celovca. Pomembni kraji so Vrba ob Vrbskem jezeru, Poreče in Kriva vrba.
  • Milštatsko jezero ali Miljsko jezero (površina: 13 km²): Milštatsko jezero leži severovzhodno od Špitala. Naselja ob Milštatskem jezeru sta m.dr. Milštat (tudi Milje) in Seeboden. Ob Milštatskem jezeru se nahaja pomembno karantansko kulturno središče kneza in slovansko-slovenskega svetnika Domicijana
  • Osojsko jezero (površina: ca. 11 km²): Osojsko jezero je severovzhodno od Beljaka. Glavni naselji sta Osoje in Bodensdorf.
  • Belo jezero (površina: 6 km²): Belo jezero je severno od Šmohora. Edino naselje na Belem jezeru je Techendorf.
Marko Pernhart: Otok na Vrbskem jezeru
Baško jezero

Druga, zlasti v slovenskem kulturno-zgodovinskem kontekstu pomembna jezera so:

  • Preseško jezero vzhosno od Šmohora
  • Baško jezero južno od Beljaka,
  • Zajzersko jezero nad Vrbo,
  • jezero Boršt nad Vrbo,
  • Malo jezero nad Vrbo,
  • Hodiško jezero v Gurah,
  • Klopinjsko jezero v Podjuni,
  • Malo jezero v Podjuni
  • Zablaško jezero v Podjuni,
  • Goslinjsko jezero v Podjuni,
  • Tihojsko jezero v Podjuni,
  • Breško jezero pri Bistirci pri Pliberku,

in

  • Brško jezero na Brški planini na Zilji,
  • Habnerjevo jezero v Hodišah
  • Erjavško jezero v Hodišah
  • Dobiško jezero pri Bekštanju oz. pri Ločah nad Baškim jezerom
  • Bistriško pregradno jezero v Rožu
  • Boroveljsko pregradno jezero v Rožu
  • Borovniško pregradno jezero ob Borovnici pod Obirjem
  • Velikovško pregradno jezero pri Velikovcu

ter

  • Dolgo jezero pri Šentvidu ob Glini zaradi svojega samostana, kjer so zapisana zgodnje karantsko-slovenska imena,
  • Cobrško jezero (Afritzer See).

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Paul Mildner, Helmut Zwander (Hrsg.): Kärnten – Natur. Die Vielfalt eines Landes im Süden Österreichs. Verlag des Naturwissenschaftlichen Vereins für Kärnten, 2. Auflage Klagenfurt 1999. ISBN 3-85328-018-8
  • Herbert Paschinger: Kärnten. Eine geographische Landeskunde. Zwei Bände. Verlag des Landesmuseums für Kärnten, Klagenfurt 1976 und 1979.
  • Franc Kukovica: Moja dežela, učbenik za 4. razred dvojezične ljudske šole in glavno šolo na Koroškem, Celovec/Klagenfurt 1996.
  • Pavel Zdovc, Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem, razširjena izdaja. Sie slowenischen Ortsnamen in Kärnten, erweiterte Auflage, Ljubljana 2010 (ISSN 0560-2920).
  • Heinz-Dieter Pohl: Unsere slowenischen Ortsnamen, Naša slovenska krajevna imena, Klagenurt/Celovec 2010 (ISBN 978-7086-0521-0).
  • Atlas Slovenije, Ljubljana 1996 (ISBN 86-11-14789-8).
  • Jakob Medved: Zemljevid z italijanskimi in slovenskimi krajevnimi imeni v Furlaniji, Julijski Krajini in Benečiji - Carta dei nomi geografici con forma italiana e slovena nel Friuli - Venezia Giulia. Mladinska knjiga, Ljubljana 1974.
  • St. Margareten im Rosental - Šmarjeta v Rožu, Karta merilo 1:15.000, izdalo: Kulturno društvo Šmarjeta - Apače in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec 2011.
  • Karl Hren: Grape n vrhovi, Čar Karavank med Peco in Obirjem. Mohorjeva založba. Celovec 2012.
  • Schnabl, Bojan-Ilija : Aspekti novejše slovenske terminologije s koroškega vidika : izsledki enciklopedijskih raziskovanj. : Obdobja 32. Ljubljana 2013, str. 365–374 (avtort zlasti obravnava nekatere aspekte novejše geografske/toponomastične litarature), www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp32/zbornik/Schnabl.pdf

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Glej: http://nl.ijs.si/e-zrc/slomsek/ Tri pridige o jeziku
  2. ^ Seger, Martin (1999). "Landeskundliche Einführung und geographische Gliederung". V Paul Mildner, Helmu Zwander (ur.). Kärnten – Natur. Die Vielfalt eines Landes im Süden Österreichs (2. izd.). Klagenfurt: Verlag des Naturwissenschaftlichen Vereins für Kärnten. str. 25–62, insb. 34 f. ISBN 3-85328-018-8. 
  3. ^ 3,0 3,1 - Literarni spomenik in vabilo na odkrivanje zakladov Karavank je napisal Karl Hren: Grape n vrhovi, Čar Karavank med Peco in Obirjem. Mohorjeva založba. Celovec 2012. - Schnabl, Bojan-Ilija : Aspekti novejše slovenske terminologije s koroškega vidika : izsledki enciklopedijskih raziskovanj . V: Obdobja 32. Ljubljana 2013, str. 365–374, www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp32/zbornik/Schnabl.pdf (avtor raziskuje nekatere nekoliko pozabljene toponomastične pojme).