AK-47

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
AK-47
AK-47
Podatki
Uvedena v službo 1949
Proizvajalec Sovjetska zveza
Mere
Kaliber 7.62 mm
Naboj 7,62x39 mm
Skupna dolžina 870 mm
Dolžina z uvlečenim kopitom 645 mm
Dolžina cevi 415 mm
Korak navoja cevi 4"
Dolžina namerilne črte 378 mm
Teže
Prazna 4,3 kg
Bojna masa 4,9 kg
Značilnosti
Hitrost streljanja 600 nab/min
Nabojnik 30 nabojev
Način streljanja avtomatsko

AK-47 ( rusko: Автомат Калашникова 47 prevod: Avtomat Kalašnikova 47 ) je ruska jurišna puška kalibra 7.62x39 mm, ki jo je za potrebe Rdeče armade leta 1947 razvil Mihail Timofejevič Kalašnikov. Razvoj puške, ki je temeljil na osnovah znamenite nemške puške StG 44, se je začel proti koncu druge svetovne vojne, prva testiranja pa so bila opravljena leta 1946. Naslednje leto je bila puška že predana prvim enotam Rdeče armade. Leta 1949 je postala glavna jurišna puška Rdeče armade nekaj let pozneje pa so jo v uporabo uvedle tudi države Varšavskega pakta. Zaradi svoje vzdržljivosti, nizke proizvodne cene, enostavnega vzdrževanja in uporabe je postala glavna izbira številnih vojsk ter uporniških, revolucionarnih in terorističnih skupin po vsem svetu. Do danes je bilo na svetu izdelanih točno 75 milijonov pušk AK-47 in več kot 100 milijonov njenih kopij[1], kar puško AK-47 uvršča med najbolj popularno in najbolj razširjeno puško na svetu.

Zgodovina razvoja[uredi | uredi kodo]

Med drugo svetovno vojno so Nemci spoznali, da večina bojev poteka na razdaljah okoli 300 m kar je bila prekratka razdalja za dotedanje repetirke. Zato so razvili brzostrelke kot je bila npr. nemška MP-40. Slabost teh orožij je bila draga izdelava, kratek domet in velika nenatančnost za razdalje večje od 100 m. Da bi odpravili te pomanjkljivosti so razvili prvo jurišno puško Sturmgewehr 44 (StG 44), ki je postavila temelje sodobnih jurišnih pušk.

Nemški StG 44, predhodnik vseh sodobnih jurišnih pušk.

Do podobnega zaključka kot Nemci so prišli tudi Rusi. Ti so takrat uporabljali velike količine raznovrstnega orožja. Najbolj pogosto se je uporabljala že obupno zastarela vendar izredno zanesljiva Mosinka, nato pa še celo kopico brzostrelk (PPD, PPSh,...), ki pa so imele enake probleme kot nemške. Problem so nekako poizkušali rešiti z polavtomatskimi puškami AVS in SVT vendar se puški zaradi drage izdelave in nezanesljivosti na bojišču nista odnesli. Da bi odpravili problem so sredi vojne vihre razpisali natečaj za novo puško pehote, ki bi jo bilo mogoče učinkovito uporabljati tako na kratke kot dolge razdalje uporabljala pa bi naboj kalibra 7,62x39 mm. Na natečaj se je poleg znanih sovjetskih orožarskih konstruktorjev prijavil tudi Mikhail Kalashnikov, ki je ravnokar okreval od bojnih ran. Na natečaju s svojo puško ki se je zgledovala po M1 Garand ni zmagal, glavno nagrado je pobral že uveljavljeni konstruktor Simonov s svojo puško SKS (prinas bolje znano kot PAPovka). Čeprav je bila zmagovalna puška odlična in je ustrezala zahtevam v skoraj vseh pogledih je bila rešitev le začasna. Za povojno obdobje je Rdeča armada potrebovala polnokrvno jurišno puško, zgled je bil nemški StG 44. Pred koncem vojne so se pojavili prvi prototipi, ki pa so se ubadali s celo kopico tehničnih težav zato jih je komisija razglasila za premalo dodelane in zato neuporabne. Po vojni se je komisija na novo sestala, da bi pregledala in ocenila nove stvaritve orožarskih mojstrov. Med kopico orožja je izstopala AK-1 konstruktorja Kalashnikova. Njegova izredno zanesljiva avtomatska puška, ki je delovala na odvod smodniških plinov in je imela 30 strelni okvir je med testiranji dobesedno pometla s konkurenco. Po manjših izboljšavah, ki so še povečale njeno zanesljivost je bila puška leta 1947 predana prvim enotam Rdeče armade. Tam se je odlično izkazala zato je leta 1949 postala glavna jurišna puška Rdeče armade z oznako AK-47.[2]

Konstrukcija[uredi | uredi kodo]

Albanski vojak s puško AK-47.

Danes je malokomu znano, da je AK-47 pravzaprav hibrid treh različnih orožij: polavtomatske puške M1 Garand, puške Remington Model 8 in nemškega StG 44. Orožje je zasnovano iz kar se da preproste in kompaktne konstrukcije, ki omogoča hitro in poceni proizvodnjo. Njena preprosta kovinsko-lesena konstrukcija omogoča tudi enostavno uporabo in vzdrževanje v vseh vremenskih razmerah. Verjetnost, da pride do zastoja pri veliki količini izstreljenih nabojev je zmanjšana z velikim plinskim batom ter relativno velikimi tolerancami med gibljivimi deli. Posledica velikih toleranc je majhna natančnost na večje razdalje. To pomanjkljivost so Rusi odpravili z ustrezno pehotno taktiko pri kateri natančnost streljanja ne igra tako veliko vlogo, bistveno pa je število krogel v zraku. Kar pomeni, da bo v bitki zmagal tisti, ki bo na nasprotnika izstrelil čim več nabojev v čim krajšem času. V prid tej taktiki govori tudi selektor ognja, ki ima tri različne položaje. V prvem položaju je orožje zaklenjeno in z njim ni možno streljati, ta položaj hkrati služi tudi kot zaščita zaklepišča pred prahom in ostalo umazanijo, drugi položaj omogoča avtomatsko delovanje, tretji položaj pa polavtomatsko delovanje. Če npr. pogledamo izredno natančno puško M16, ki velja za največjega nasprotnika AK-47 je vrstni red med avtomatskim in polavtomatskim delovanjem obrnjen. Kako robustna je AK-47 nam pove tudi življenjska doba ki se giblje med 20 in 40 let, odvisno od okolja v katerem se orožje uporablja.[3]

Merki so mehanski. Zadnji merek je nastavljiv in kalibriran na vsakih 100 m, omogoča merjenje po smeri, sprednji merek je fiksen in omogoča merjenje po višini. Do tristo metrov uporabniku ni potrebno nastavljati merkov. Pri večjih razdaljah se ponavadi uporablja rafalni ogenj. Ležišče naboja, cev, plinski bat in plinska komora so kromirani, s tem se podaljša življenjska doba orožja in zmanjša čas vzdrževanja. Med razvojem se je kromiranje izkazalo kot nujno saj je med izgorevanjem smodnika (še posebej je bil nevaren ruski smodnik in smodnik iz držav Varšavskega pakta) nastajal koroziven kalijev klorid (KCl), ki je neusmiljeno uničeval notranje dele orožje. Orožje se polni z okvirjem po trideset nabojev (obstaja tudi okvir s 60 in 100 naboji). Okvir je izdelan iz stisnjene pločevine, njegovo ustje je ojačano kar pripomore k večji zanesljivosti.

Puška uporablja strelivo 7,62x39 mm. To ima ob izhodu iz cevi hitrost 710 m/s in energijo 2,010 J. Krogla je težka 7,8 gramov, njen efektivni doseg pri uporabi puške AK-47 pa je okoli 400 m.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Vzdolžni prerez puške AK-47.

AK-47 deluje v dveh načinih. Prvi način je avtomatsko delovanje, drugi način je polavtomatsko delovanje. Prvi način je tudi osnovni način delovanja puške. Pred začetkom streljanja je potrebno v orožje vstaviti okvir. Nato orožje odklenemo tako, da selektor ognja premaknemo navzdol (izberemo lahko avtomatski način v srednji legi ali polavtomatski način v skrajni spodnji legi). Sledi polnjenje orožja, to naredimo tako da povlečemo napenjalno ročico nazaj, ko je ta v zadnjem položaju jo spustimo da skoči naprej. S tem napnemo udarno iglo, zaklep iz okvirja pa pobere naboj in ga potisne v ustje cevi. Sedaj je orožje pripravljeno na strel. Ko pritisnemo na sprožilec sprostimo napeto udarno iglo, ki udari po netilki naboja. Ta sproži smodniško polnjenje, pri gorenju nastanejo plini, ki kroglo naboja potisnejo po cevi. Na koncu cevi je luknjica skozi katero se odvzame del smodniških plinov. Ti plini so speljani do plinskega bata, ki ga pri svojem širjenju potisnejo nazaj. Premikajoči se bat potisne nazaj zaklep, ta med premikanjem nazaj iz cevi izvleče prazen tulec in ga izvrže, pritem se napne tudi udarno sprožilni mehanizem. Povratna vzmet v zadnjem delu orožja poskrbi da se zaklep vrne v prednji položaj pritem pa iz okvirja pobere nov naboj in ga potisne v cev. Cikel se nato ponovi. Razlika v avtomatskem in polavtomatskem načinu delovanja je v tem, da se pri avtomatskem načinu delovanjem ob enem pritisku na sprožilec cikel ponovi tolikokrat kolikor je nabojev v cevi. Pri polavtomatskem delovanje pa se z enim pritiskom na sprožilec cikel izvede le enkrat.[4]

Izvedbe puške[uredi | uredi kodo]

  • AK-47 1948–51, 7.62x39mm-Ena izmed prvih verzij puške. Njeni primerki so danes redki.
  • AK-47 1952, 7.62x39mm—Ima leseno kopito in sprednje držalo. Cev in zaklepišče sta kromirani zaradi korozije. Orožje je težko 4,2 kg.
  • AKS-47—Dodan je usmerjevalec tulcev za uporabo v zaprtih prostorih ali za delovanje iz oklepnih vozil.
  • RPK, 7.62x39mm—Lahki puškomitraljez, z daljšo cevjo in nožicami.
  • AKM, 7.62x39mm—Izboljšana verzija puške AK-47iz petdesetih let prejšnjega stoletja.
  • AK-74 series, 5.45x39mm
  • AK-101/AK-102
  • AK-103/AK-104
  • AK-107/AK-108
  • AK-200
  • Saiga polavtomatska puška – Verzija za civilno uporabo in lov.
  • Saiga-12 – Šibrovka, izdelana za civilni trg in lov.
  • KSK shotgun - Šibrovka, izdelana za vojaško uporabo.

Proizvodnja izven Sovjetske zveze/Rusije[uredi | uredi kodo]

Država Verzije
Albanija
Automatiku Shqiptar tipi 1982 (ASH-82) Albanska avtomatska puška tip 1982 (kopija jurišne puške tip 56, ki je pravzaprav klon ruske AKM)[5]
Tip C ostrostrelna puška
Bolgarija AKK (tip 3 AK-47), AKKS
AKKMS (AKMS) AKKN-47 (z nočnogledom)
AK-47M1 (tip 3 z plastičnim ohišjem)
AK-47MA1/AR-M1 (enaka kot -M1, samo v kalibru 5.56  mm NATO)
AKS-47M1 (AKMS v kalibru 5.56x45 mm NATO), AKS-47MA1 (enako kot AKS-47M1, deluje samo v polavtomatskem načinu)
AKS-47S (AK-47M1, skrajšana verzija z vzhodnonemškim zložljivim kopitom in laserskim označevalcem)
AKS-47UF (skrajšana verzija -M1, rusko zložljivo kopito), AR-SF (enaka kot -47UF, v kalibru 5.56  mm NATO)
AKS-93SM6 (podobna kot -47M1, na puški se ne da uporabljati metalca bomb)
RKKS, AKT-47
Ljudska republika Kitajska Type 56 (tip 56)
Nemška demokratična republika MPi-K (AK-47), MPi-KS (AKS), MPi-KM (AKM), MPi-KMS-72 (AKMS), KK-MPi Mod.69
Egipt AK-47, AKM, Maadi
Etiopija AK-47, AK-103 (domača izdelava pod oznako Et-97/1[6])
Madžarska AK-63 D/E (AMM/AMMSz), AKM-63, AMD-65, AMD-65M, AMP, NGM 5.56
Irak Tabuk ostrostrelna puška, Tabuk jurišna puška (z fiksnim in zložljivim kopitom, kopija jugoslovanske M70), Tabuk kratka jurišna puška
Indija Jurišna puška 7.62 mm, puško je izdelal Ordnance Factories Organisation [7]
Iran KLS (AK-47), KLF (AKS), KLT (AKMS)
Izrael IMI Galil
Finska RK 62, RK 95 TP
Makedonija M60
Nigerija OBJ-006[8]
Severna Koreja Type 58A (Type 3 AK-47), Type 58B (zložljivo kopito), Type 68A (AKM-47) Type 68B (AKMS), Type 88 (AKS-74) [9][10]
Pakistan PK-10 (kopija AK47/AKM)[11]
Poljska pmK/kbk AK
Romunija PM md. 63 (AKM), PM md. 65 (AKMS), PM md. 90 (AKMS, AIMS-74 (izvozna verzija)
PA md. 86 (AK-74), AIMS-74 (izvozna verzija)
PM md. 90 kratka cev (AK-104), PA md. 86 kratka cev (AK-105), AIMR (izvozna verzija)
Srbija M92, M21
Južna Afrika Jurišna puška R4
Sudan MAZ,[12] zasnovana na tipu 56
Vietnam kitajska Type 56 (tip 56)
Venezuela Trenutno ni še v proizvodnji.[13]
Jugoslavija M60, M64 (AK-47 z daljšo cevjo), M64A (z metalcem granat), M64B , M66, M70, M70A, M70B1, M70AB2, M76, M77

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Kurdski upornik s svojo AK.
Na žalost orožje uporablja tudi veliko otrok, Iransko-Iraška vojna.
Rusko-afganistanska vojna, ironija je da se je na črnem trgu znašlo veliko orožja iz Reče armade še posebej pušk AK, ki so bile nato uporabljene proti ruskim vojakom.
Ameriški marinci med usposabljanjem iz puške AK, sovražnikovo orožje je vedno dobro poznati.
V Afriki brez AK enostavno ne gre.
Ameriški inštruktor usposablja iraškega policista.

Kulturni vpliv[uredi | uredi kodo]

Zastava Mozambika, v grbu se lepo vidi puško AK.

Med hladno vojno sta Sovjetska zveza in Ljudska republika Kitajska v duhu oboroževanja številne države po vsem svetu zalagali z več tisoči kosov najrazličnejšega orožja. Med vsem tem orožjem je najbolj izstopala AK-47. Glavni razlog zakaj je puška postala tako razširjena je predvsem v njeni ceni in enostavni izdelavi ter uporabi. Puško je bilo mogoče izdelati in popravljati v vsaki malo bolj opremljeni strojni delavnici. S tem se drago sicer izredno napredno NATO-vo orožje enostavno ni moralo primerjati, zato so to orožje večinoma uporabljale redne vojske zahodnih ali zahodno usmerjenih držav. Medtem ko so AK-47 poleg držav varšavskega pakta uporabljale številne afriške, bližnjevzhodne in azijske države. Avtomatska puška je bila še posebej priljubljena med različnimi osvobodilnimi, uporniškimi in terorističnimi skupinami. Njene dobre plati so spoznali tudi na zahodu tako, tako da je puška postala osnova za številne nove zahodne puške, kot sta npr. izraelski Galil in švicarski SIG SG 550. Zanimivo je, da so ZDA med sovjetsko-afganistansko vojno Mudžahedine zalagale z več tisoči pušk Type 56 (kitajska kopija ruske AK-47), kar se jim v sedanjih spopadih maščuje.[30]

Skozi desetletja je puška postala simbol uporništva in revolucije. Njeno podobo je moč videti v državnih grbih Mozambika, Zimbabveja in Vzhodnega Timorja ter starem grbu Burkine Faso. Prepoznati jo je možno tudi v znakih paravojaških organizacij, kot sta Hezbolah in Iranska revolucionarna garda. Na zahodu puško povezujejo predvsem z hladno vojno in terorizmom, ki je postal največji sovražnik ZDA in njihovih zaveznic. Po padcu železne zavese, leta 1991, je puška postala dostopna bolj kakor kadarkoli prej. Obubožana Ruska vojska in bivše države Varšavskega pakta so široko odprle vrata svojih skladišč, kar so izkoristili številni preprodajalci orožja, ki so nato orožje prodajali uporniškim skupinam in teroristom. Veliko pušk je prišlo v roke tudi različnim kriminalnim skupinam, s čemer je puška postala tudi simbol za kriminal.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "AK-47 Inventor Doesn't Lose Sleep Over Havoc Wrought With His Invention". Foxnews.com. 2007-07-06. Pridobljeno dne 2010-04-03. 
  2. ^ Bolotin, pp 69–71.
  3. ^ "Weaponomics: The Economics of Small Arms". 
  4. ^ Department of the Army. Operators Manual for AK-47 Assault Rifle. 203d Military Intelligence Battalion
  5. ^ "Medialb.com". Medialb.com. Pridobljeno dne 2009-06-26.   od dne September 2010[slepa povezava]
  6. ^ Advertisement flyer for manufacturing capabilities of the GAEC - Gafat Armament Engineering Complex. Retrieved on October 8, 2010.
  7. ^ "Assault Rifle 7,62mm page on the Indian Ordnance Factory Board website.
  8. ^ Nigeria to mass-produce Nigerian version of AK-47 rifles. Retrieved on October 5, 2008.
  9. ^ US Department of Defense, North Korea Country Handbook 1997, Appendix A: Equipment Recognition, PPSH 1943 SUBMACHINEGUN (TYPE-50 CHINA/MODEL-49 DPRK), p. A-79.
  10. ^ US Department of Defense, North Korea Country Handbook 1997, Appendix A: Equipment Recognition, TYPE-68 (AKM) ASSAULT RIFLE, p. A-77.
  11. ^ Russia confronts Pakistan, China over copied weapons. Retrieved on October 16, 2010.
  12. ^ "MAZ". Military Industry Corporation. Pridobljeno dne 2009-02-08. 
  13. ^ Martin Sieff (August 15, 2007). "Defense Focus: Venezuela's Kalashnikovs". UPI.com. Pridobljeno dne 2008-10-19. 
  14. ^ 14,0 14,1 Kahaner, Larry (2006-11-26). "Weapon Of Mass Destruction". Washingtonpost.com. Pridobljeno dne 2010-04-03. 
  15. ^ 15,00 15,01 15,02 15,03 15,04 15,05 15,06 15,07 15,08 15,09 15,10 15,11 15,12 15,13 15,14 15,15 15,16 15,17 15,18 15,19 15,20 15,21 15,22 15,23 15,24 15,25 15,26 15,27 15,28 15,29 15,30 15,31 15,32 15,33 15,34 15,35 15,36 15,37 15,38 15,39 15,40 15,41 15,42 15,43 15,44 15,45 15,46 15,47 15,48 15,49 15,50 15,51 15,52 15,53 15,54 15,55 Jones, Richard D. Jane's Infantry Weapons 2009/2010. Jane's Information Group; 35 edition (January 27, 2009). ISBN 978-0-7106-2869-5.
  16. ^ 5.56mm AR-M1 & AR-M1F
  17. ^ 7.62mm AR-M1 & AR-M1F
  18. ^ Gander, Terry J.; Hogg, Ian V. Jane's Infantry Weapons 1995/1996. Jane's Information Group; 21 edition (May 1995). ISBN 978-0-7106-1241-0.
  19. ^ 19,0 19,1 19,2 http://world.guns.ru/assault/as01-e.htm
  20. ^ http://www.mod.gov.ge/files/ijwtsgknrxgeo.pdf
  21. ^ Milosevic, Milan (2005). "Trojanski Konj za Teroriste" (Serbian). Kalibar. Pridobljeno dne 2009-04-04. 
  22. ^ "Greece Ministry of Public Order Press Office: Special Anti-Terrorist Unit". http://astynomia.gr – Official Website of the Hellenic Police. July 2004. Pridobljeno dne 2009-09-27. 
  23. ^ "Maha's elite counter terror unit Force One becomes operational". Business Standard. Pridobljeno dne 2010-07-05. 
  24. ^ Indonesian Army official site
  25. ^ http://www.setimes.com/cocoon/setimes/xhtml/en_GB/features/setimes/features/2006/10/12/feature-03
  26. ^ http://www.pakdef.info/pakmilitary/army/regiments/ssg.html
  27. ^ 27,0 27,1 27,2 Miller, David (2001). The Illustrated Directory of 20th Century Guns. Salamander Books Ltd. ISBN 1-84065-245-4.
  28. ^ "Santiago city forms SWAT team to combat crime". Philippine Information Agency. 2006-09-02. Pridobljeno dne 2010-02-01. 
  29. ^ Western Sahara - In the unforgiving deserts of south west Algeria, Nick Ryan meets the nomads fighting a 25 year battle.
  30. ^ "Chinese Type-56 Assault Rifle" 5th Battalion Royal Australian Regiment Association website

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)

Video[uredi | uredi kodo]