Hezbolah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Hezbolah (arabsko ‮حزب الله‬, kar pomeni božja (Alahova) stranka) je libanonska politična in paravojaška organizacija, ki zastopa predvsem šiite na jugu Libanona. V arabskem in islamskem svetu ter tudi v nekaterih članicah Evropske unije jo smatrajo za legitimno šiitsko politično stranko, medtem ko jo v Izraelu in večini zahodnih držav na čelu z ZDA smatrajo za islamistično in teroristično organizacijo.

Hezbolah so leta 1982 ustanovili nekateri šiitski verski dostojanstveniki, ki so združili več manjših skupin v gverilsko skupino, ki naj bi se borila proti izraelski okupaciji južnega Libanona. Finančno in s 1500 inštruktorji jo je izdatno podprl Iran (kjer ravno tako prevladujejo šiiti), verjetno tudi z namenom širjenja islamske revolucije po arabskih državah.

Glavni cilj gibanja, ki ga je podprla tudi Sirija (ki je po povezavi njenih prvotnih zaveznikov, maronitskih falangistov, z Izraelom iskala nove zaveznike), je bil izgon izraelskih in zahodnih sil iz Libanona. Med najbolj znane akcije sodijo samomorilski bombni napadi na ameriško veleposlaništvo v Bejrutu aprila 1983 (63 mrtvih, med njimi 17 Američanov), na oporišče ameriških marincev (241 mrtvih) in francosko oporišče mednarodnih sil (58 mrtvih) ter znova na ameriško veleposlaništvo (septembra 1984, t.j. 7 mesecev po umiku ameriških sil iz Libanona), ki je terjal smrtnih 20 žrtev, med njimi 2 Američana. Leta 1984 so pričeli z tudi z ugrabitvami. Po ugrabitvi vodje izpostave CIA William Buckleya in polkovnika Williama Higginsa (oba so mučili do smrti) ter še okoli 30 ostalih (npr. novinarja Terry Anderson, John McCarthy, duhovnik Terry Waite, Brian Keenan idr.), ki so jih izpustili, so dosegli, da je večina tujcev zapustila Bejrut.

Po koncu libanonske državljanske vojne je Hezbolah postal edina libanonska milica, ki se ni razorožila. Nadaljevali so napade proti izraelskim silam, ki so ostale na jugu države ter proti proizraelski SLA (poveljnika njene zahodne brigade Akla Hašema so ubili januarja 2000). Kljub številčno močnejšemu nasprotniku in izraelskim kaznovalnim akcijam (npr. med operacijo Sadovi jeze leta 1996) so fanatični Hezbolahovi borci povzročili dovolj žrtev na izraelski strani, da se je Izrael 22. maja 2000 v celoti umaknil iz Libanona, kar so v celotnem Libanonu slavili kot zmago. Kljub temu Hezbolah še ni prenehal z napadi na sever Izraela. Trdi namreč, da se Izrael še ni umaknil s spornega območje blizu vasi Šeba. Kljub temu sta Hezbolah in Izrael januarja 2004 uspela doseči dogovor o zamenjavi: Hezbolah je Izraelu izročil izraelskega poslovneža in rezervnega polkovnika (oba ugrabljena leta 2001) in posmrtne ostanke 3 izraelskih vojakov, ubitih leta 2000 v okolici Šebe, v zameno za 60 libanonskih, 420 palestinskih zapornikov, posmrtne ostanke 60 Libanoncev in zemljevide miniranih območij na jugu Libanona.

Poleg tega je bil Hezbolah vpleten tudi v mednarodni terorizem, zlasti v Buenos Airesu. Leta 1992 naj bi bil vpleten v bombni napad na tamkajšnje izraelsko veleposlaništvo, dve leti kasneje pa še v napad na poslopje Vzajemne argentinsko izraelske povezave AMIA. Le osem dni zatem sta izraelsko veleposlaništvo v Londonu z avtom-bombo napadla dva Palestinca, domnevno povezana s Hezbolahom. Od leta 2000 dalje je povezan tudi s palestinsko intifado, zlasti z gibanjem Hamas.

Hezbolah je po koncu državljanske vojne vstopil tudi v politiko. Od leta 1992 dalje, ko se je prvič udeležil volitev, je vsakič dobil med 8 in 12 sedeži v 128-članskem libanonskem parlamentu. Leta 2005 je skupna lista Hezbolaha in ravno tako šiitske stranke Amal prepričljivo zmagala v južnem Libanonu. Julija istega leta je Hezbolah prvič v zgodovini vstopil v libanonsko vlado.

Od izraelskega umika leta 2000 je Hezbolah z ustanavljanjem bolnišnic, šol in sirotišnic vzpostavil še socialno mrežo v južnih delih države, dolini Beka in južnih predmestjih Bejruta. Ima lastno radijsko (Al Nur, luč) in televizijsko (Al Manar, svetilnik) postajo ter izdaja mesečnik Kubth Ut Alla (Božja pest). Po mnenju nekaterih s temi ustanovami tudi novači pripadnike svoje milice.

Še danes ga financirata Iran in Sirija (povezave z Al Kajdo niso znane), precej sredstev zbere tudi z donacijami in poslovnimi dejavnostmi. Tako ne preseneča, da je na demonstracije po atentatu na Rafika Haririja organiziral množična prosirska zborovanja in se še ni odrekel uničenju Izraela. Trenutno odločno zavrača možnost razorožitve, tudi v zameno priznanja legitimnosti s strani ZDA in zahoda. Vsekakor pa mu je uspelo doseči, da so šiiti, pred vojno tretjerazredni državljani, postali enakopravnejši člen libanonske družbe.

Trenutni vodja gibanja je šejk Hasan Nasralah.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je pričelo med šiitskimi muslimani v Libanonu živahno religiozno gibanje, ki se je zavzemalo za oživitev temeljnih principov islama. Glavni pobudnik in akter omenjenega dogajanja je bila šiitska duhovščina, izšolana v verski šoli v svetem iraškem mestu Najaf. Govori, pridige in kulturno dogajanje je bilo omejeno na mošeje, kjer se je šiitsko ljudstvo zbiralo okoli svojih verskih učiteljev. Na politično ter versko organiziranje in emancipacijo šiitov sta vplivala predvsem imam Musa al-Sadr in ajatola Sayed Muhamed Husein Fadlalah. Šiitski muslimani so bili v tistem obdobju najrevnejša in najmanj izobražena populacija v Libanonu. Poleg tega je večina (neizobraženega) šiitskega prebivalstva živela v najrevnejših predelih Libanona, kjer niso bili zagotovljeni niti osnovni pogoji za dostojno preživetje. Hkrati s temi razmerami se je pričela spreminjati demografska slika Libanona v korist šiitskih muslimanov. Šiitom ni uspelo premostiti velike socialne in ekonomske zaostalosti v primerjavi z sunitskimi muslimani in krščanskim maronitom. V teh razmerah šiitski duhovščini ni bilo težko vplivati na množice in jim vrniti upanje v boljšo prihodnost.

V tistem obdobju je bila edina resna politična in oborožena sila med šiiti milica Amal, ki je v libanonski državljanski vojni nastopala v največji meri z defenzivno taktiko bojevanja, vendar se s splošnimi političnimi zadevami ni ukvarjal (Kramer 1993, 541). Pomemben mejnik pri libanonskih šiitih predstavlja Iranska islamska revolucija, ki je februarja 1979 na oblast pripeljala ajatolo Homeinija. Iran je postal islamska republika, v kateri je bila vsa oblast v rokah iranskih šiitskih klerikov. Leta 1982 je prišlo do izraelske vojaške invazije na Libanon. Veliko šiitov se je v sklopu različnih palestinskih skupin in frakcij, ali pa pod poveljstvom sirske vojske, bojevalo zoper izraelsko vojsko. Zaradi teh usodnih dogodkov za šiitsko prebivalstvo v Libanonu, je vse bolj dozorevala zamisel o šiitski organizaciji, ki bi se na temelju iranske različice islama z orožjem (islamski jihad) uprla izraelski zasedbi libanonskega ozemlja. Predvsem šiitski kleriki so po iranskem zgledu, želeli tudi v Libanonu islamsko republiko s šeriatskim pravom. Islamizacija Libanona in upor zoper sionistične (judovske) brezverce sta bili zmesi iz katerih je nastal Hezbolah.

Cilji[uredi | uredi kodo]

Po živahnih razpravah znotraj islamskih skupin v Libanonu in aktivnem delovanju iranskih emisarjev na libanonskem ozemlju je bil končno sprejet dokument, na podlagi katerega je bilo izvoljenih devet članov, ki so na ustanovitvenem zasedanju osnovali temelje Hezbolaha. Hezbolah je svoj program in poglede na dogajanje v regiji prvič predstavil v tako imenovanem »Odprtem pismu«, ki ga je 16. februarja 1985 javno prebral strankin uradni glasnik Amin al-Sayed. Pismo je bilo razdeljeno na štiri poglavja: Identiteta, Boj, Cilji in »Beseda kristjanom«.

  1. Identiteta: Hezbolah je predstavnik gibanja, ki je slavilo zmago v Iranu in kot tako uboga povelja ajatola|ajatole Homeinija. Hezbolah ni zaprta libanonska stranka ali organizacija, ampak združba povezana z muslimani celega sveta. Ta povezava daje Hezbolahovemu vojaškemu aparatu neprecenljivo vrednost, neločljivo povezano s skupnostjo.
  2. Boj: Hezbolah za svojega glavnega sovražnika proglasi »Združene države Amerike in njene zaveznike« ter sionistično entiteto, ki je uzurpirala »sveto palestinsko zemljo« (Palmer Harik). Po mnenju avtorjev pisma je potrebno Izrael dokončno uničiti, islamski odpor pa narediti še močnejši. V nadaljevanju so omenjeni še pokoli nad Palestinci in uničenja šiitskih domov ter mošej v predmestjih Bejruta. Za te zločine krivijo maronitsko krščansko milico in takratnega krščanskega predsednika Libanona Amina Gemayela. Zaradi tega je potrebno Američane in njihove zaveznike pregnati iz Libanona, krščanske milice pa kaznovati za njihove zločine nad muslimani in kristjani.
  3. Cilji: so posvečeni predvsem notranji politiki. Dopustiti želijo možnost svobodne izbire oblike vladavine, obenem pa zagovarjajo tezo naj vsi izberejo islamsko vlado. Poudarjajo, da nikomur ne vsiljujejo islama in da ne želijo, da bi bil islam Libanonu vsiljen s silo, kakor to počnejo krščanski maroniti. Cilje želijo doseči z legalnimi sredstvi in vzpostaviti tak režim, ki ga bodo sprejeli vsi Libanonci. Najpomembnejši cilj Hezbolaha je popolnoma spremeniti sedanji nepravični režim vladanja v Libanonu. Zagovarjajo korenite reforme sedanjega režima, vendar ne pojasnjujejo kakšna in kako naj bi bila izvedena ta korenita reforma. Prav tako je za Hezbolah sprejemljivo končanje politične hegemonije kristjanov in povečanje muslimanskega vpliva v skladu z demografskimi spremembami. Hezbolah se je odrekel militantnemu jihadu in za svojo taktiko izbral politični jihad, vsaj kar se tiče socialne politične pravičnosti v državi. Če se je v prvih dveh poglavjih čutil vpliv vrhovnega jurista-teologa Homeinija, se v drugem delu pisma čuti Fadlalahov vpliv, ki je vedno poudarjal pomembnost odnosov s krščansko skupnostjo znotraj Libanona.
  4. Besede kristjanom so zadnji del pisma, ki je namenjen odnosom z libanonskimi kristjani. Avtorji kritizirajo obnašanje krščanskih milic in njihovo politiko, ki temelji na fanatizmu, privilegijih in zavezništvu s svetovnimi imperialisti, predvsem z ZDA, Francijo in Izraelom. Ločijo med pripadniki krščanskih milic, ki so zagrešili zločine in miroljubnimi kristjani. V nadaljevanju pozovejo kristjane naj enakopravno sodelujejo v vladi skupaj z muslimani, kar kaže na prej omenjeno obliko »korenitih reform« političnega sistema, s tem pa tudi, vsaj začasen, pokop ideje o islamski republiki v Libanonu. S tem se je Hezbolah deklarativno postavil na stran Nacionalnega gibanja (National Movement), ki so ga v osemdesetih letih, sestavljali druzi, suniti, šiiti in levičarske sekularne skupine. Le-ti so nasprotovali obstoječim krščansko-muslimanskim elitam, ki so v tistem času obvladovale libanonski politični prostor in jasno predstavili temelj za kasnejšo transformacijo oziroma libanonizacijo Hezbolaha.

Rekrutacija[uredi | uredi kodo]

Hezbolah je svoje članstvo črpal predvsem iz skupin libanonskega prebivalstva (Kramer 1993, 543-544). Najbolj se je zanašal na mlajšo šiitsko duhovščino, ki se je, tako kot njeni starejši kolegi, šolala v šiitskih svetih mestih v Iraku. V 70-ih letih so se iraški varnostni organi odločili, da iz države izženejo večino šiitskih študentov. Tako se je veliko libanonskih šiitov vrnilo na svoje domove. Šiitska duhovniška elita jih ni sprejela pod svoje okrilje, tako so se pridružili množici razočaranih ter brezpravnih v državi. Ko so leta 1982 iranski emisarji prišli v dolino Bekaa razglaševati islamsko revolucijo, so bili prav mladi šiitski kleriki med prvimi, ki so se odzvali njihovemu klicu ter zasedli vodilna mesta v Hezbolahu.

Velike šiitske družine iz doline Bekaa, ki so organizirane v klane so se znotraj gibanja Amal počutile zapostavljene saj so vodilni v Amalu izhajali iz južnega dela Libanona. Klani so imeli za glavni vir svojega dohodka trgovanje s prepovedanimi drogami, ki je bilo v razcvetu po oslabitvi oziroma propadu osrednje oblasti v Libanonu. Članstvo v Hezbolahu jim je ponujalo legitimiziranje njihovega statusa, kjer so pridobili neproporcionalno veliko mest v vodstvu te organizacije, ki jim je dopustila, da se še naprej ukvarjajo z njihovo dobičkonosno dejavnostjo. Prva dva generalna sekretarja Hezbolaha Tufaili in Musawi sta izhajala iz doline Bekaa.

Na drugi strani pa so se šiitski bojevniki z vojaškim znanjem in izkušnjami zaradi dejstva, da se izognejo revščini pridružili različnim palestinskim organizacijam v Libanonu in se skupaj z njimi bojevali proti izraelski vojski. Po izgonu Palestincev iz Libanona leta 1982 so izgubili zatočišče, ki jim ga ni dal niti šiitski Amal. Iranski emisarji so takoj spoznali vrednost teh, tedaj brezdelnih borcev, z dragocenimi vojaškimi izkušnjami in so jih brez težav uspeli pritegniti v vrste islamistične organizacije. Prebežniki iz Amala in iranski emisarji so se pri novačenju osredotočili predvsem na vojaški del, kjer so uspeli prepričati, zlasti mlajše poveljnike, ki v Amalu niso imeli možnosti za skorajšnje napredovanje. Za sodelovanje v Hezbolahu jih je pritegnilo predvsem dejstvo, da so jim ponudili višja poveljniška mesta.

Množice šiitov, ki niso pripadali nobeni formalni instituciji. Velika večina med njimi so bili revni begunci iz juga države, ki so se v velikem številu stekali v južna predmestja Bejruta, kjer so iskali boljše možnosti za preživetje. Nad Amalom in šiitsko duhovniško elito so bili razočarani, ker niso dovolj ščitili šiitskih interesov. Iranski emisarji so jim uspeli priskrbeti hrano, delo, denarna posojila, zdravila in druge ugodnosti. V zameno so Hezbolahu izkazovali lojalnost. Personifikacija krivic, ki so se jim dogajale je bil visok šiitski klerik Fadlalah, večkrat predstavljen v javnosti tudi kot duhovni mentor Hezbolaha. Fadlalah izhaja iz južnega Libanona odkoder se je preselil v vzhodni Bejrut, nakar je leta 1976 kot begunec prebegnil v južno predmestje prestolnice, kjer je vzpostavljal šiitsko infrastrukturo. Mošeje, ki jih je tam zgradil in tudi vodil so postale glavno oporišče Hezbolaha v libanonski prestolnici.

Organizacijska struktura[uredi | uredi kodo]

Posvetovalni svet in generalni sekretar (Majlis al-Shura ali krajše Shura) je najvišji organ Hezbolaha. Od prvega javnega nastopa Hezbolaha leta 1985 pa vse do leta 1989 je bila sestava tega kolektivnega organa prepuščena najvišjim religioznim avtoritetam v organizaciji. Število članov v Posvetovalnem svetu je bilo različno v posameznih obdobjih. Prav tako v tem času ni bilo nobenega voditelja ali predsedujočega svetu. V Odprtem pismu leta 1985 se je pojavila zahteva po ustanovitvi položaja uradnega glasnika organizacije, sčasoma pa se pojavijo tudi potrebe po spremembi organizacijske strukture Hezbolaha. Število članov Posvetovalnega sveta so omejili na devet članov izvoljenih za eno leto. Volilno pravico so imeli le najvišji predstavniki organizacije. Posvetovalni svet je izmed svojih članov izvolil generalnega sekretarja. Za prvega generalnega sekretarja Hezbolaha so 11. novembra 1989 izvolil šejka Subhija Tufailija.

Odbori[uredi | uredi kodo]

Odbori Hezbolaha so podrejeni predvsem Posvetovalnemu svetu. Hezbolah ima pet odborov: Politični odbor, Izvršilni odbor, Parlamentarni odbor, Sodni odbor in Odbor za jihad. Na čelu vsakega odbora je eden izmed članov Posvetovalnega sveta:

  • Politični odbor sestavljajo posamezniki odgovorni za politične zadeve, kot tudi člani Analitičnega komiteja. Njihova naloga je zagotavljati Posvetovalnemu svetu politične analize in spremljati odnose z različnimi političnimi gibanji in strankami v državi.
  • Izvršilni odbor sestavljajo vodje enot (oddelkov), zadolženih za vprašanja kulture, izobraževanja, sociale, zaposlovanja in podobno. Člani so zadolženi tudi za aktivnosti in postopke, ki se tičejo zadev delovanja stranke. Prav tako nadzirajo številne strankine organizacije.
  • Parlamentarni odbor sestavljajo Hezbolahovi poslanci v libanonskem parlamentu. Ti so med drugim zadolženi tudi za aktivno delovanje znotraj parlamentarne koalicije Zavezništvo za odpor, katere najpomembnejši člen je prav Hezbolah. Odbor se ukvarja tudi s proučevanjem v parlamentu predlagane zakonodaje, zasleduje potrebe volivcev, kot tudi skrbi za povezavo Hezbolaha z vlado in vladnimi telesi.
  • Sodni odbor sestavljajo sodni predstavniki (strokovnjaki) z različnih področij, ki svetujejo Hezbolahovim članom glede sodb, raznih konfliktov ter prekrškov v okviru islamskega šeriatskega prava.
  • Odbor za jihad sestavljajo osebe zadolžene za aktivnosti odpora, kar vključuje rekrutiranje, usposabljanje, opremljanje, varnostne zadeve in ostale dejavnosti povezane z odporom. Odbor za jihad, zadolžen za islamski odpor in islamsko sveto vojno je neposredno podrejen Posvetovalnemu svetu.

Vsak član posameznega odbora je vodja določene enote (oddelka) z določenimi pristojnostmi in odgovornostjo. Strokovnjaki poudarjajo naraščajočo pomembnost Hezbolahovega Oddelka za informiranje, ki nadzira lastno televizijo, radio in časopis. Ta oddelek je podrejen neposredno generalnemu sekretarju, njegov direktor pa je član Posvetovalnega sveta.

Hezbolahove socialne in dobrodelne dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Hezbolah prekaša vse druge podobne organizacije in stranke v Libanonu in tudi širše regiji v organiziranju socialnih in dobrodelnih dejavnosti ter drugih javnih služb. S tovrstnimi dejavnostmi se ukvarja zlasti na področjih naseljenih z šiitskimi muslimani. Prav tem »mirnodobnim« dejavnostim gre zasluga za priljubljenost Hezbolaha med širšo muslimansko populacijo, ki se Hezbolahu vrača v obliki podpore njegovim vojaško-gverilskim aktivnostim, prav tako pa tudi v obliki volilne podpore na volitvah. Čeprav gre največja zasluga za zelo razvejano mrežo teh ustanov iranski finančni pomoči, ki jo prejema Hezbolah, ne moremo zanikati izredno profesionalnih storitev in organiziranosti, ki bi ne bila mogoča brez natančnega načrtovanja in posebne pozornosti namenjene tem dejavnostim.

Organizacija za rekonstrukcijo – Jihad al-Bina[uredi | uredi kodo]

Organizacija za rekonstrukcijo (Jihad al-Bina) je bila ustanovljena manj kot tri leta po ustanovitvi Hezbolaha. Prva naloga, zaupana tej organizaciji, je bila obnova, zaradi izraelskega bombardiranja uničenega mesta Bir al-Abed. Večji del dejavnosti te organizacije obsega obnova stavb in druge infrastrukture uničene zaradi izraelskega bojnega delovanja. Največ stavb potrebnih obnove je bilo v južnem Libanonu, kjer je prihajalo do največjih spopadov in prekomejnega obstreljevanja med izraelsko vojsko in proizraelsko južnolibanonsko milico SLA na eni in pripadniki Hezbolaha na drugi strani. Poleg tega organizacija sodeluje tudi pri obnovi domov v dolini Bekaa in drugih predelih Libanona ter pri sanaciji okolja in infrastrukture ter zaščiti civilnega prebivalstva ob naravnih nesrečah na področji kjer živijo šiiti. V mestih, zlasti v južnih predelih Bejruta, kjer komunalne infrastrukture takorekoč ni, organizacija zagotavlja prebivalstvu redno preskrbo z vodo in odvoz smeti.

Zdravstvene, socialne in izobraževalne ustanove[uredi | uredi kodo]

Na zdravstvenem področju je Hezbolah ustanovil Islamsko zdravstveno organizacijo (Islamic Health Organization – IHO), ki upravlja z devetimi zdravstvenimi centri, z devetnajstimi ambulantami, od katerih so tri mobilne. Poudariti je treba, da so vse te zdravstvene ustanove nahajajo v glavnem na ruralnih območjih, kjer ni državnih bolnišnic, zato je njihova vloga toliko večja. IHO upravlja tudi z desetimi centri za civilno obrambo.

Ustanova za ranjence (Institution for the Wounded)[uredi | uredi kodo]

Skrbi za zdravstveno nego in psihično zdravljenje borcev in civilistov, ki jih je prizadela vojna. Nega vključuje mesečno denarno nakazilo, zdravljenje in rehabilitacijo ter pripravo prizadetih za vključitev v družbo. Ustanova upravlja s štirimi zdravstvenimi, rehabilitacijskimi in rekreacijskimi centri na območjih Bejruta, južnega Libanona in doline Bekaa.

Filantropska in socialna ustanova za mučenike (Philantropic and Social Martyrs' Institution)[uredi | uredi kodo]

Deluje neodvisno na finančni, operativni in upravljalni ravni. Ta ustanova skrbi za družine mučenikov (otroci, zakonci, starši) padlih v boju. Program skrbi zajema socialno skrb, zagotavljanje stanovanj, izobraževanja, oblačil, zdravstvenih storitev, drugih različnih socialnih potreb, ter služb otrokom, ko le-ti končajo šolanje. Ustanova nudi pomoč tudi družinam vojnih zapornikov.

Odbor islamske filantropije (The Islamic Philantropic Committe)[uredi | uredi kodo]

Je prav tako finančno, operativno in upravljalno neodvisna institucija, ki ima na skrbi sirote, reveže, invalide, razseljene in starejše osebe v obliki zagotavljanja finančne pomoči, bivališča, hrane in izobraževanja. Med drugim upravlja s štirimi brezplačnimi šolami in tremi centri za otroke s posebnimi potrebami (Qassem 2005, 85). Hezbolah upravlja tudi s svojimi lastnimi osnovnimi in srednjimi šolami v katerih pouk poteka po državnem učnem načrtu, kateremu so dodane ure z religioznimi vsebinami. Poleg še nekaterih dobrodelnih in socialnih dejavnosti je Hezbolah s svojimi ustanovami zelo aktiven tudi na področjih, kjer je glavni vir preživetja kmetijstvo. Ti predeli naseljeni v veliki meri s šiitskim prebivalstvom se nahajajo v južnem Libanonu in v dolini Bekaa. Predvsem že omenjena organizacija Jihad al-Bina zagotavlja kmetovalcem potrebne stroje, tehnično pomoč in kmetijske svetovalce.

Hezbolahova vojaško-gverilska organiziranost in teroristična dejavnost[uredi | uredi kodo]

Hezbolah je v javnosti najbolj znan po svoji teroristični in gverilsko-vojaški dejavnosti v Libanonu in tudi drugod po svetu. Obenem pa je organiziranost njegovih vojaško-gverilskih enot in obveščevalno-varnostnega aparata v javnosti skoraj neznana. V literaturi se pojavljajo različni podatki o organiziranosti in dejavnostih Hezbolaha, ki so dostikrat tudi protislovni in pomanjkljivi. Ta dejavnost nedvomno spada v Hezbolahov Odbor za jihad, ki je neposredno podrejen Posvetovalnemu svetu oziroma generalnemu sekretarju organizacije. Hezbolahovo vodstvo vedno znova poudarja neločljivo povezanost političnega in vojaškega krila organizacije. Zanimivo je, da to povezanost brez zadržkov sprejemata tudi ameriška in izraelska vlada, zato je organizacija kot celota na njunem seznamu terorističnih organizacij.

Islamski odpor (al-Muqawama al-Islamiya)[uredi | uredi kodo]

Vojaško krilo Hezbolaha se imenuje Islamski odpor (Islamic Resistence oziroma arabsko: al-Muqawama al-Islamiya). Omenjena organizacija deluje predvsem na jugu Libanona v bližini izraelske meje. Nikoli ni bila prav številčna, vendar so njeni pripadniki vojaško zelo izurjeni in dobro oboroženi. Medtem ko nekateri viri navajajo, da Islamski odpor ni imel nikoli več kot 500 gverilcev, pa drugi trdijo, da enote Islamskega odpora sestavlja jedro 300 do 400 borcev in najmanj 1500 oboroženih simpatizerjev. Islamski odpor predstavlja Hezbolahov najpomembnejši del. Veliko kasnejših voditeljev Hezbolaha (generalni sekretarji, člani Posvetovalnega sveta in Hezbolahovih odborov) je prišlo na svoje položaje ravno iz vrst Islamskega odpora. V dolini Bekaa sta organizacijo obvladovala kasnejša generalna sekretarja Tufaili in Musavi. Medtem ko je bil prvi glavna povezava med Hezbolahom in Teheranom in z Iransko revolucionarno gardo, je drugi obvladoval Hezbolahovo varnostno-obveščevalno in vojaško krilo stranke (Islamski odpor). Na področju Bejruta je bil za vojaško in teroristično dejavnost odgovoren Nasralah, ki je vzdrževal stike z Iranom preko iranskega veleposlaništva v Bejrutu.

Financiranje[uredi | uredi kodo]

Že od ustanovitve Hezbolaha je v javnosti znano, da predstavlja največji del njegovega proračuna finančni prispevek Irana. Natančna višina tega prispevka, niti višina Hezbolahovega proračuna ni znana. Ocenjuje se da je višina letnega proračuna Hezbolaha okoli 100 milijonov ameriških dolarjev, katerega večji del prihaja iz Irana. Iranski prispevek znaša povprečno 60 milijonov dolarjev letno in je odločilen za Hezbolahove aktivnosti na socialnem in finančnem področju znotraj šiitske skupnosti kar vključuje tudi versko šolstvo, bolnišnice, kmetijsko sodelovanje ter gradbene projekte (Ranstorp 1994, 317). Nobenega dvoma ni, da največji del svojega proračuna porabi Hezbolah za vojaški del organizacije (Islamski odpor, obveščevalno-varnostne strukture), kar vključuje nabavo orožja, plače za borce, zagotavljanje urjenja bojevnikov in podobno. Poleg tega se s tem financirajo tudi tekoči stroški delovanja stranke kot so najemnine, pisarniška oprema, plače za »civilne« uslužbence stranke itd.

Finančna podpora iz Irana prihaja po dveh glavnih kanalih. Prvi je financiranje iz iranskih vladnih institucij, ki poteka preko Iranske revolucionarne garde, katere pripadniki se nahajajo tudi v Libanonu in preko iranskega zunanjega ministrstva, predvsem preko iranskih veleposlaništev v Bejrutu in Damasku. Drugi kanal je financiranje s pomočjo iranskih polvladnih institucij. Po islamski revoluciji leta 1979 je Iran ustanovil številne dobrodelne ustanove, ki so pod nadzorom iranskega vodstva. Te ustanove imajo svoje izpostave tudi v Libanonu, in služijo »izvozu revolucije«, s tem da nudijo širok spekter finančne in socialne pomoči Hezbolahu in šiitom, ki so tej stranki blizu.

Poleg iranskega prispevka si je Hezbolah vse od svojega nastanka prizadeval ustvariti in razviti svoje lastne dodatne vire financiranja. Ti viri so v primerjavi z iransko podporo sicer skromnejši vendar nudijo Hezbolahu določeno samostojnost v delovanju in zmanjšujejo popolno finančno odvisnost od Irana. Omenjeni viri so:

  • Zbiranje finančnih sredstev doma in v tujini. Hezbolah se ukvarja z zbiranjem finančnih sredstev v Libanonu kot tudi drugod po svetu; predvsem tam kjer živijo večje muslimanske šiitske skupnosti. S tem Hezbolah zbere nekaj milijonov dolarjev letno. V Libanonu poteka nabiranje sredstev preko Zveze za podporo Islamskemu odporu, ki deluje pod Hezbolahovim pokroviteljstvom. V tujini poteka ta dejavnost preko različnih dobrodelni fundacij in skladov ter preko lokalnih šiitskih centrov v šiitskih skupnostih po svetu. Največji središči zbiranja finančnih sredstev za Hezbolah izven Libanona se nahajata v zahodnoafriški državi Slonokoščena obala in v južnoameriškem »tromejnem« območju med Paragvajem, Argentino in Brazilijo. Tovrstna dejavnost poteka tudi v ZDA in v zahodni Evropi.
  • Legalna podjetniška dejavnost. Hezbolah pridobiva finančna sredstva tudi s podjetniško dejavnostjo svojih podjetij ali dobrodelnih ustanov, ki delujejo pod njegovim pokroviteljstvom. Prav tako se posamezni operativci Hezbolaha ukvarjajo s podjetniško dejavnostjo, kot so na primer naftne transakcije, trgovanje z nepremičninami in drugimi manjšimi podjetniškimi dejavnostmi.
  • Nelegalna (kriminalna) dejavnost doma in po svetu. Pripadniki Hezbolaha se ukvarjajo z dvema glavnima vrstama nelegalnih dejavnosti. V prvo spadata tihotapljenje prepovedanih opojnih drog in ponarejanje denarja, ki se izvajajo na področju doline Bekaa. Druga vrsta dejavnosti vključuje tihotapljenje cigaret, kraje avtomobilov in ponarejanje kreditnih kartic. *Pridobivanje sredstev iz državnega libanonskega proračuna. Hezbolah je s svojimi poslanci v libanonskem parlamentu upravičen do določenih sredstev iz državnega proračuna. Poleg tega Hezbolahova poslanska skupina v parlamentu večkrat prepriča libanonsko vlado, da financira tiste projekte iz državnega proračuna, katere sicer financira Hezbolah. V tem primeru gre za projekte na območjih, kjer živi šiitska populacija in kjer ima Hezbolah največjo podporo.

Stopnja grožnje, ki jo skupina predstavlja[uredi | uredi kodo]

Glavni mejnik v Hezbolahovi zgodovini je okoli leta 1990, ko Hezbolah dejansko sprejme politično realnost, preneha s svojimi terorističnimi aktivnostmi. Sodeluje na volitvah, vojaško krilo pa preusmeri pozornost na boj zoper Izrael. Le ta v mnogo manjšem obsegu še vedno poteka vendar z drugačnimi sredstvi. Hezbolah se v novem tisočletju sooča z novimi izzivi, ki so jih prinesle nove okoliščine. Po izraelskem umiku iz Libanona leta 2000 se je pričelo tudi v libanonski javnosti pojavljati vprašabje razorožitve Hezbolaha, oziroma smisla obstoja njegovega oboroženega krila. Stranka se je pri nasprotovanju temu oprla na veliko naklonjenost domačega javnnega mnenja. Naslednji mejnik predstavlja globalni boj proti terorizmu, ki ga je prinesel 11. september 2001. Pritiski na Hezbolahove glavne mecene, Iran in Sirijo, so se povečali, kar je nenazadnje prineslo tudi umik sirske vojske iz Libanona. Na to je vplivalo seveda tudi ameriško in britansko posredovanje v Iraku ter posledično padec Huseina. S tem se je v Iraku povečal vpliv šiitskega dejavnika, kar bi lahko vplivalo tudi na izboljšanje položaja šiitov v Libanonu.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]