Staroverstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kolovrat, simbol slovanskih starovercev
Božje roke so običajni simbol staroverstva
Svarica je tako starodavni kot sodobni simbol rodnovercev. Tako kot simbol rozete in kolovrata je tudi osnova simbola svarice križ, to je povezava neba in zemlje
Rozeta oziroma z ljudskim imenom mora, truta mora ali šestlistnato znamenje je star ljudski simbol, ki ponazarja Sonce in je razširjen po vsej Evropi

Slovansko staroverstvo oziroma stara vera ali rodnoverstvo oziroma rodna vera je eno od sodobnih[op. 1] imen za obnovljeno politeistično etnično religijo Slovanov[1][2][op. 2] in njeno ponovno oživljanje med slovanskimi narodi.[3][4][5]

Staroverci častijo bogove starih Slovanov [op. 3] oziroma lokalne slovanske bogove, kult prednikov, vegetacije in kult svetih živali. Slovani niso imeli posebnega imena za svojo religijo, saj te vsepričujoče realnosti niso imeli za ločeno institucijo[6]. Zato se je poseben izraz za slovansko staroverstvo uveljavil šele v 20. stoletju, ko se je dosegla »kritična masa« ljudi, ki so se zanimali za zgodovino, religijo, tradicijo in kulturo predkrščanskih Slovanov, kot tudi samih vernikov, ki so svojo duhovno pot prepoznali v slovanski staroverski religiji[7]. V večini slovanskih držav se uporablja termin rodnoverstvo, redkeje tudi staroverstvo (rus. роднове́рие, poднaя вepa; polj. rodzimowierstwo, rodzima wiara; ukr. рідновір'я, ріднa вірa; češ. rodnověří, rodná víra; bol. родноверие; hrv. rodnoverje; srb. rodnoverje, rodna vera). Ime je nastalo z združenjem besed rod in vera[8]. Izraz, ki se uporablja v angleškem jeziku je "native faith" ali Rodnovery. Alternativni izrazi so tudi slovanska vera[op. 4], naravoverci in narodna vera [op. 5]. V Sloveniji se je uveljavilo ime staroverci, paralelno s tem izrazom pa se uporablja tudi ime rodnoverci in za religijo tudi slovenska vera.

Viri za slovansko staroverstvo[uredi | uredi kodo]

Današnji amuleti Perunove slovanske sekire temeljijo na arheoloških odkritjih Kijevske Rusije datiranih v čas od 11. do 12. stoletja.

Viri za slovansko staroverstvo [op. 6] so ljudsko izročilo, običaji in obredi, pisni viri slovanskih [9][10][11][12][13][14][15], germanskih[16][17][18][19][20][21][22] in arabskih avtorjev[23][24][25]. Prav tako arheološki in drugi viri [26].

Posredni viri so rekonstrukcije slovanskih mitov in izročila, obredov in običajev. Rekonstrukcije temeljijo predsvem na etnoloških delih, komperativni mitologiji[27][28] in arheoloških odkritijih[29][30][31].

Del slovanskih starovercev v verske namene uporablja Velesovo knjigo, mnogi pa tudi Rigvedo.

Gibanja slovanskega staroverstva[uredi | uredi kodo]

Zaradi nedefinirane terminologije in nestandardizirane uporabe besedišča v teoriji religije pri strokovnjakih, kot tudi med samimi staroverci, ne moremo jasno definirati razlike in delitve v slovanskem staroverstvu [32][33]. Preučevalci religijskih gibanj staroverstvo uvrščajo v nova religijska gibanja[34][35][36][37][38][39][40][41][42]. Za A. B. Gurka obstajata dve veji staroverstva: tradicionalno staroverstvo in neopoganske, eklektične veroizpovedi slovanskega staroverstva. Ti dve veji v grobem predstavljata staroverstvo ruralne populacije (staroverci, ki so obdržali obrede, običaje in praznike slovanske religije) in staroverstvo v urbanih sredinah (staroverci, ki se v nekaterih primerih poleg ljudskega izročila naslanjajo tudi na avtorska besedila novejšega datuma)[43][44][45]. Gurkova razdelitev ne ustreza realnosti, saj današnje rodnoversko gibanje ne moremo razdeliti glede na ruralno in urbano okolje. Kar sodobni rodnoverci razumejo pod tradicionalo staroverstvo največkrat pomeni, da častijo bogove, ki so izpričani v virih oziroma v ljudskem izročilu, praznujejo pa tradicionalne praznike povezane z ljudskim koledarjem. Tradicionalni staroverci zato imenujejo neopoganske religije ostale vere, ki mešajo slovansko staroverstvo z keltskim, Wicca religijami in drugimi sodobnimi idejami. Načeloma je tudi tradicionalno staroverstvo novodobna ideja, čeprav temelji na prekinjeni tradiciji slovanskega staroverstva.

Sodobni amulet Sekira Peruna
  • Tradicionalno slovansko staroverstvo. Največji del slovanskega staroverstva spada pod to kategorijo, vključno z največjimi organizacijami, kot so Zveza slovanskih občin slovanske rodne vere (rus. Союз славянских общин славянской родной веры) in Velesov krog (rus. Велесов круг) v Rusiji, Združeni rodnoverci Ukrajine (ukr. „Об`єднання Рідновірів України“) v Ukrajini ali Slowianska Wiara in Rodzima Wiara na Poljskem.
    • Pravoslavno staroverstvo. Nekateri slovanski staroverci sebe imenujejo pravoslavni staroverci[op. 7]. Sam izraz je verjetno prišel iz Velesove knjige, kjer beremo o treh svetovih[op. 8]: (Javu, Pravu i Navu), torej slavljenje »Prava«, Pravoslavje. Druga razlaga je, da pravoslavje pride iz slavljenja pravde v stari Rusiji [46]. Dve največji staroverski organizaciji, ki sebe imenujeta pravoslavni sta Slovanska pravoslavna rodnoverska občina Vladivostoka »Ščit Simargala (rus. Владивостокская Славянская Православная Родноверческая община „Щит Симаргла“) v Rusiji in Rodno ognjišče Rodne pravoslavne vere (ukr. „Родовое огнище Родной Православной Веры“) v Ukrajini.
  • Neopoganske smeri staroverstva in organizacije, ki so zasnovane na kombiniranju slovanskega ljudskega izročila in novejših avtorskih besedil.
    • Slovanski vedizem[op. 9] - neopoganska pot v slovanskem staroverstvu, ki v staroverstvo vpeljujejo elemente modernega hinduizma in vedizma [47]. Slovanski vedizem se predvsem naslanja na dela Aleksandra Asova[48][49][50][51][52].
    • Ukrajinske neopoganske verzije slovanskega staroverstva: RUNvira (ukrajinska, monoteistična, neopoganska verzija slovanskega staroverstva zasnovana na delu Lava Silenka), Ladovera, Jagnovera.
    • Novo staro vedomstvo, slovaška neopoganska verzija slovanskega staroverstva.
    • Rodna cerkev Poljske (polj. Rodzimy Kościół Polski) - poljska neopoganska verzija slovanskega staroverstva.

Verovanja, obredi in prazniki[uredi | uredi kodo]

Staroverski obred, združenja „Slovanska vera“, Poljska
Perunov znak

Staroverci[53] častijo slovanske bogove[54], kot so: Svetovid, Perun, Svarog, Mokoš, Triglav, Živa, Morana, Jarilo, Veles, Rujevit, Stribog, Dažbog, Hors in drugi lokalni bogovi [55][56][57]. Slovani se delijo na štiri velike skupine, Polabski Slovani, Vzhodni Slovani, Zahodni Slovani in Južni Slovani. Med temi skupinami obstajajo določene razlike v panteonih bogov, običajih in verovanjih.

Velik del slovanskih starovercev časti tudi kult prednikov in kult vegetacije[op. 10] ter mitološka bitja, povezana z naravo in naravnimi pojavi.

Slovanski staroverski prazniki so vezani na naravni potek leta, močno se navezujejo na gibanje Sonca in Lune, npr. zimski in poletni solsticij ter pomladno in jesensko enakonočje (ekvinokcij). Nekateri najpomembnejši staroverski letni prazniki;

  • Velesov dan, januar-februar
  • Maslenica-Pust in Jarilov dan (21. marca)
  • Kupala-Kresnik (24. junija)
  • Perunov dan (20. julij)
  • Mokošin dan (petek med 25. oktobrom in 1. novembrom)
  • Božič-Svarožič-Badnji dan-Koledo, (21.-25. december)

Razširjenost sodobnega slovanskega staroverstva[uredi | uredi kodo]

Staroverske skupine delujejo v vseh slovanskih državah kot tudi v državah, kjer Slovani predstavljajo določen odstotek prebivalstva, npr. v ZDA, Kanadi, Kazahstanu, Estoniji in Litvi. V večini držav obstajajo združenja, organizacije in občine slovanskih starovercev, v nekaterih državah (Rusija, Ukrajina, Poljska) pa je staroverstvo tudi državno priznana religija. V nobeni državi število starovercev ne presega 1 % populacije.

Rusija[uredi | uredi kodo]

Slovanski staroverski obred v Rusiji

Čeprav је rusko plemstvo sprejelo krščanstvo že konec 10. stoletja, so se obredi stare slovanske vere med ljudmi ohranjali še dolgo, nekateri sakralni objekti slovanske vere pa so ostali v uporabi s prvotnim namenom vse do začetka 20. stoletja[58]. V ruskem ljudskem izročilu so se ohranili miti slovanske vere[59][60].

Slovanska mitologija je navdahnila Aleksandra Puškina, da je leta 1820 objavil pesem Ruslan in Ljudmila. Puškin је pesem napisal na osnovi ruskih ljudskih povesti, katere mu je v otroštvu pripovedovala babica. Pesem je zanimiva tudi z jezikoslovnega vidika, saj je uporabljal arhaična imena, ki so bila še vedno domača med ljudstvom, vendar ne več v jeziku meščanstva na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Puškin je objavil tudi večje število avtorskih povesti, osnovanih na izročilu drugih slovanskih narodov. Nekatere od teh povesti, npr. Bajka o ribiču in zlati ribici, so nastale na osnovi zgodb, katere so Puškinu pripovedovali Srbi, ki so v Rusijo pribežali po zlomu prve srbske vstaje in po kateri je Mihail Glinka komponiral istoimensko opero leta 1842. Obdobje romantike v Rusiji je doprineslo k težnji po nacionalnem preporodu v krogih inteligence, kar je številne umetnike in znanstvenike spodbudilo k iskanju navdiha za svoje delo v izročilu in kulturi ruskega naroda.

V 19. stoletja sta zbirala in analizirala ljudsko izročilo I. P. Saharov[61] in A. N. Afanasjev [62]. Zahvaljujoč slednjima je prišlo v Rusiji do popularizacije slovanske mitologije. Pod tem vplivom so pisatelji in skladatelji, kot sta Nikolaj Rimski-Korsakov in Igor Stravinski, ustvarili svoja najodmevnejša dela. Med ruskimi avtorji, ki vključujejo temo slovanske mitologije so tudi Peter Čajkovski, Nikolaj Gogolj, Sergej Aksakov, Nikolaj Rerih in še mnogi drugi[63]. Vzporedno z Afanasejevim so tudi drugi člani ruske intelektualne elite izdajali dela o slovanski religiji, npr. slikarja Andrej Rjabuškin in Viktor Vasnecov[64][65][66].

Z začetkom 20. stoletja se je pojavilo mnogo avtorjev, ki se je ukvarjalo s slovansko religijo in njenim vplivom na rusko zgodovino ter kulturo[67][68][69][70][71][72].

Spomenik Bojanu, mitskemu vnuku boga Velesа in ruskemu bardu v Trubčevsku, Брјанска област

Po oktobrski revoluciji leta 1917 je nov družbeni sistem prekinil dotedanje delo na popularizaciji slovanske religije, onemogočeno je bilo tudi raziskovanje in registracija rodnoverskih združenj, mnogo ruskih intelektualcev pa je emigriralo na zahod. Od začetka tridesetih do konca petdesetih let 20. stoletja se je spodbujala uporaba simbolov slovanske religije v umetniških delih v Sovjetski zvezi kot nasprotovanje propagandi, ki je bila usmerjena proti komunistični državi in njihovi kulturi[73].

Dobo od konca druge svetovne vojne do devetdesetih let 20. stoletja, so v znanstvenem raziskovanju najbolj zaznamovala dela Borisa Rybakova [74][31][75][76], Apolona Kuzmina[77] Olega Trubačeva,[78], V.V. Sedov[79][80]N.I. Tolstoja[81], V. Toporova in še mnogih drugih. Danes staro slovansko religijo raziskujejo mnogi odlični znanstveniki znotraj Inštituta za slovanske znanosti Ruske akademije znanosti[82].

Po drugi svetovni vojni so se prve rodnoverske občine na teritoriju Sovjetske zveze pojavile konec osemdesetih let 20. stoletja. V takratnem Leningradu, danes Sankt Peterburg, se je 1986 ustanovilo Društvo volhov (rus. Общество волхвов), ki je v letu 1990 postalo Zveza Veneda (rus. Союз венеда)[83]. Prvo rodnoversko združenje je nastalo leta 1988 v vasi Popovka v Moskovskem okraju[84]. Z začetkom devetdesetih let nastane komuna v Kirovskem okraju [85]. Od takrat pa do danes so se v Rusiji organizirale rodnoverske občine [86]. Iz zanimanja za slovansko religijo in kulturo so nastajala tudi društva, ki oživljajo stare slovanske obrede in običaje, npr. obredno-etnografska skupina Lado, ustanovljena leza 1988 [87].

Prva rodnoverska organizacija na ozemlju Rusije, Moskovska slovanska rodnoverska občina (rus. Московская Славянская Языческая Община), je bila uradno priznana 14. februarja 1994, ki je neodvisno obstajala od sredine osemdesetih let 20. stoletja[88]. Prvo javno praznovanje praznika Kupala (poletni kres) v Rusiji je bilo 25. junija 1994 na reki Vorji[89]. V devetdesetih letih 20. in prvih letih 21. stoletja je prišlo do združevanja slovanskih rodnoverskih občin in organizacij v krovne zveze.

Slovanski staroverci v Rusiji postavljajo kip boga

Krovna organizacija, ki pokriva največji del ozemlja Rusije, je Zveza slovanskih občin slovanske rodne vere (rus. Союз славянских общин славянской родной веры), ki je bila ustanovljena 1997 z združitvijo slovanskih rodnoverskih občin iz Moskve, Kaluge in Obninska[90]. Za vodjo zveze je bil 19. junija istega leta izbran Vadim Stanislavovič Kazakov, vodja slovanske rodnoverske občine Kaluge, ki je na tej funkciji ostal do 2011, ko ga je zamenjal Maksim Belojar Ionov. V okviru Zveze slovanskih občin slovanske rodne vere deluje 21 občin in še šest občin v drugih državah[91].

Velesov krog (rus. Велесов круг) je zveza, ki je nastala leta 1999 z združenjem več slovanskih rodnoverskih občin. Velesov krog trenutno sestavlja devet občin [92]. Znotraj te zveze deluje tudi znana občina Rodoljubie, ki jo vodi volh Veleslav[op. 11].

Krog rodnoverne tradicije (rus. Круг языческой традиции) je zveza, ki je nastala leta 2000, ko je več rodnoverskih združenj podpisalo prvi dokument te zveze, s katerim se ureja odnose znotraj in zunaj zveze ter druge osnove veča zveze. Datum uradnega nastanka zveze je 17. marec 2002, ko so v Moskovskem kapišču (hramu) vodje staroverskih občin podpisali Bitcevski dogovor o združenju Kroga rodnoverne tradicije. Tej zvezi so kasneje pristopile tudi organizacije iz drugih držav (Ukrajina, Norveška, Danska), ki sledijo etnični religiji svojih tradicij[93]. Dejavnost zveze opredeljuje Manifest rodnoverne tradicije [94]. Članic Kroga rodnovernih tradicij je trinajst, poleg tega pa sta še dve članici, ki sledita helenizmu oziroma germanskemu staroverstvu.

Ostali staroverci so združeni v Zvezo slovanskih občin »Severna zveza«, Vserusko religiozno zvezo »Ruska narodna vera« (rus. Всероссийский религиозный союз „Русская народная вера“), Očuvanje Slovanov (stsl. Схорон еж Славен), Moskovsko slovansko rodnoversko občino[95], Slovansko pravoslavno rodnoversko občino Vladivostoka »Ščit Simargala«, Občino mesta Balašova »Dediščina prednikov«, Jekaterinburško občino starovercev »Svarožič« (rus. Екатеринбургская Община Староверов „Сварожичъ“), Kurskaja-severskajsko občino (rus. Курская Северская Славянская Община), Združenje prirodne vere »Slavija« (rus. Содружество природной веры „Славия“) in še nekatere druge organizacije.

V mestu Tomsk je bil 4. oktobra 2007 prvič odprt Muzej slovanske mitologije (rus. Музей Славянской Мифологии)[96]. V Rusiji je od osemdesetih let 20. stoletja nastalo mnogo kapišč (hramov), v katerih so postavljeni kipi slovanskih bogov. Po podatkih Feferalne registracijske službe je od decembra 2006 na ozemlju Ruske federacije registriranih osem rodnoverskih skupnosti[97].

Ukrajina[uredi | uredi kodo]

Kip Perunа, Ternopilska oblast

Prva registrirana rodnoverska organizacija v Ukrajini je bila Rodna vera (ukr. Рідна віра), ki jo je leta 1934 osnoval prof. Vladimir Šajan (ukr. Володимир Петрович Шаян). V drugi svetovni vojni je prišlo do okupacije Ukrajine s strani Nemčije. 5. novembra 1943 je Vladimir Šajan organiziral rodnoversko paravojaško organizacijo Red vitezov boga Sonca (ukr. Орден Лицарів Бога Сонця), katere cilj je bil duhovna in fizična osvoboditev izpod nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze[98]. Po drugi svetovni vojni je zaradi represije stalinističnega režima mnogo rodnovernih Ukrajincev emigriralo v ZDA in Kanado.

Kip Peruna v centru Kieva postavljen leta 2009

Eden od učencev Vladimirja Šajana je bil tudi Lev Silenko, ki se je v začetku šestdesetih let 20. stoletja ločil od prejšnje organizacije in osnuval neopogansko organizacijo RUNvira leta 1964 v ZDA. Prva verska organizacija je bila registrirana 3. decembra 1966 v Chicagu[99]. Prvi hram v Ukrajini RUNvira po razpadu Sovjetske zveze je bil osnovan leta 1991, 28. maja 1992 pa je RUNvira bila registrirana kot verska organizacija. Zasnovana je kot monoteistična vera, ki priznava Dažboga za vrhovnega boga in vsebuje elemente budizma, zoroastrizma in drugih religij, oslanja pa se na dela kontroverznih zgodovinarjev[100].

Leta 1975 so bili v Kijevu odkriti ostanki kapišča (hrama) iz prve polovice 10. stoletja o čemer govori Povest minulih let[101]. V Kijevski Rusiji je namreč dokumentiran panteon bogov kneza Vladimirja, ki je imel postavljenih več bogov, in sicer Peruna, Dažboga, Horsa, Simargla, Striboga in Mokoš.

Konec osemdesetih in z začetkom devetdesetih let 20. stoletja so nastajale organizacije, osnovane na tradicionalnem rodnoverju, kot je Veliki ogenj (ukr. Слов'янська духовна течія „Великий Вогонь“), ustanovljena 17. avgusta 1990 v Žiromirju. Kmalu so se organizirale tudi občine v Kijevu leta 1992 ter v Rivnu in Donjecku leta 1993. Veliki ogenj ima podružnici v Sofiji in Moskvi. Kijevska slovanska rodnoverska občina Pravoslavje[102] (ukr. Православ'я) je bila ustanovljena leta 1993 in registrirana 18. junija 1997. Iz te občine so nastali zametki trenutno največje slovanske staroverske organizacije v Ukrajini - Združeni rodnoverci Ukrajine, ki je bilo registrirano 2001. Nastalo je z združitvijo več rodnoverskih občin in združenj. Ukrajinska duhovna akademija rodnovernih je bila registrirana 25. septembra 2002, vzporedno z organiziranjem občin tradicionalnega slovanskega rodnoverja pa so se organizirale tudi občine RUNvire v Ukrajini.

Kip boga Jarila v Donjeku v Ukrajini

Rodnoverske organizacije in združenja so v Ukrajini[103] razdeljene na dve skupini[104][105]:

1.) Tradicionalno rodnoverje:

Neopoganski bred RUNvire v Ukrajini
  • Združeni rodnoverci Ukrajine (ukr. „Об`єднання Рідновірів України“) - vodja Galina Lozko[106], ki združuje več slovanskih rodnoverskih občin in združenj, registrirana 24. maja 2001. leta. Ima 42. občin v več mestih po državi, med ostalim v Kijevu, Harkivu, Odesi, Ternopilu, Černivu idr. [107] Enkrat na dve leti organizirajo zbor vseh občin (ukr. gromad). Na Dan neodvisnosti Ukrajine se vsako leto zbere od 1.500 do 2.000 rodnovercev v Kijevu z vse države. Leta 2009 so v centru Kieva nasproti zgodovinskega muzeja postavili kip Peruna[108]. Poleg kipa sta tudi dva rekonstruirana kapišča (hrama), kjer imajo rodnoverci tedenske obrede. Na drugem mestu, prav tako v centru, pa je postavljena kopija kipa Svetovida, ki so ga dobili v reki Zbruč. Združeni rodnoverci Ukrajine izdajajo tudi svoj časopis Svarog, ki izhaja od leta 1995. V verske namene uporabljajo Velesovo knjigo in Rigvedo.
  • Rodovo ognjišče Rodne pravoslavne vere (ukr. „Родове Вогнище Рідної Православної Віри“) - vodja »vrhovni volh« Vladimir Kurovski in njegova žena Lada. Organizacija je registrirana 15. junija 2003 in ima 32 občin.
  • Veliki ogenj (ukr. „Великий Огонь“) - vodja Genadij Nikolajevič Bocenjuk (Knez Ogin), organizacija je registrirana 7. marca 1992 in ima 10 občin;
  • Poleg dveh večjih so ostale organizacije Sabor rodne ukrajinske vere (ukr. „Собор Родной Украинской Веры“) - vodja Orij (Oleg) Bezverhij (registrirano 29. oktobra 2000, ima 12 občin), Ruski pravoslavni krog (ukr. „Руське Православне Коло“) - vodja »vrhovni volh« Svjatovit Pašnik (registrirano 6. oktobra 2007, povezuje 8 občin in 7 skupin ter skupnost Vir življenja (ukr. Джерело Життя)).

2.) Neopoganske organizacije, zasnovane na rodnoverju:

  • Največja organizacija je Rodna ukrajinska nacionalna vera (ukr. Родная Украинская Национальная Вера), ki je bila registrirana v ZDA 3. decembra 1966 in v Ukrajini 28. maja 1992, skrajšano RUNvira (ukr. РУНВі́ра)[109]. RUNvira ima uradno 49 občin, vendar del občin ne deluje več.

Poljska[uredi | uredi kodo]

Kip boga Triglava v Volinu, Poljska
Rodnoverski obred na Poljskem
Kopija Svetovida iz reke Zbruč v Krakovu
Jan Stachniuk (1905 - 1963), poljski rodoljub, ustanovitelj organizacije Zadruga in istoimenskega časopisa
Simbol poljske organizaije „Rodzima Wiara“

Kot predhodnika modernih rodnoverskih organizacij se šteje Adama Čarnockega (polj. Adam Czarnocki), ki je v svojem delu iz leta 1818 O predkrščanskem slovanstvu[op. 12] predlagal nacionalni preporod kot povratek k narodni kulturi predkrščanske dobe[110]. V 19. stoletju se s pojavom romantike populariziralo raziskovanje in preučevanje ljudskega izročila, s tem pa se je promoviralo se vračanje »narodne« kulture. Primer tega so romantične tragedije Juliusza Słowackiga[111][112], Ryszarda Wincenty Berwińskiga[113] in zgodnja dela Adama Mickiewicza[114][115] v katerih so glavna tema ljudska verovanja, običaji in obredi. Tudi drugi poljski književniki so vključevali slovansko religijo v svoja dela. Povečano zanimanje za slovansko religijo v poljski družbi je povzročilo odkritje Zbručkega idola, ki prikazuje boga Svetovida (polj. Światowid ze Zbrucza), odkrit leta 1848 v reki Zbruč v Galiciji [116]. Leta 1936 so v bližini Lodza odkrili skodelo, okrašeno s svastikami[117]. Leta 1876 je Jozef Kraševski izda svoje najpomembnejše delo, Stara bajka (polj. Stara basn), po katerem je bil posnet tudi film, Stara basen: ko je sonce bilo še bog (polj. Stara basn. Kiedy slonce bylo bogiem)[118].

V času med obema svetovnima vojnama je na Poljskem delovalo več rodnoverskih organizacij. Največji vpliv med njimi je imel Jan Stachniuk[op. 13], ustanovitelj združenja Zadruga in istoimenskega časopisa, ki je začel izhajati leta 1937[119]. Od leta 1956 je njegovo delo nadaljeval Antoni Wacyk. Poleg Zadruge so delovale tudi druge staroverske organizacije, kot je Krog vernikov Svetovida (polj. Lechickie Koło Czcicieli Światowida), ustanovljena leta 1921, in skupine okoli časopisa Demiurg, ki je začel izhajati leta 1934[120] in tednika Svetovid (polj. Tygodnik „Światowid“). Zaradi delovanja omenjenih združenj pred drugo svetovno vojno je prišlo na Poljskem do velikega zanimanja za nacionalno kulturo, tradicijo in slovansko mitologijo. Na 3. mednarodnem skavtskem srečanju (jamboreeju) leta 1929 v Birkenheadu[121] v Veliki Britaniji so poljski skavti postavili kip boga Svetovida[122]. Kip bogu Svetovidu so postavili tudi ob praznovanju Božiča v Krakovu leta 1934[123]. Poljska slikarja Marian Wawrzeniecki[124][125] in Zofia Stryjeńska [126] ter nekateri drugi umetniki so ustvarjali dela na temo slovanske religije. Kipar Stanisław Szukalski je leta 1929 ustanovil umetniško skupino Pleme Rogatega srca, katere člani so bili nekateri najodmevnejši poljski slikarji in kiparji [127][128][129][130].

Druga svetovna vojna je prekinila delo poljskih staroverskih organizacij, staroverci pa se vključili v borbo za osvoboditev Poljske izpod nacistične Nemčije. Največ se jih je vključilo v narodnoosvobodilno organizacijo Nacionalna kmečka vstaja (polj. Stronnictwo Zrywu Narodowego)[131][op. 14]

Po drugi svetovni vojni so komunistične oblasti onemogočile delo staroverskih občin, tako da je bilo združenje Krog vernikov Svetovida prepovedano leta 1947. Njegovi člani so neuspešno poskušali ponovno registrirati združenje leta 1960 in 1970[132]. Jan Stachniuk je bil kljub medvojnemu odklikovanju leta 1949 aretiran in obsojen na dolgoletni zapor. Izdajanje časopisa Zadruga je bilo po vojni prepovedano.

V postkomunističnem času so nastale rodnoverske organizacije, ki so nadaljujevale tradicijo Zadruge in Kroga vernikov Svetovida. Andrzej Wylotek je leta 1991 osnoval časopis Element (polj. Żywioł) v Varšavi, ki je izhajal do leta 1997[133][134]. Prva registrirana rodnoverska organizacija, ki ji je bila uradno priznana religija, je bila neopoganska Rodna cerkva Poljske (polj. Rodzimy Kościół Polski). Rodna cerkva Poljske, kot tudi neopoganska Poljska slovanska cerkev (polj. Polski Kościół Słowiański) sta registriani kot verski skupnosti od leta 1995 in nadaljujeta tradicijo Kroga vernikov Svetovida.

Hram Mazowiecki – Rodna cerkev Poljske, 2007

Slovansko rodnoverje je kot enakopravna, državno priznana veroizpoved registrirana na Poljskem od 4. marca 1996 [135] preko verske skupnosti Rodna vera (polj. Rodzima Wiara), ki nadaljuje tradicijo Zadruge. Aktivno je tudi Zahodno slovansko versko združenje »Slovanska vera« (polj. Zachodniosłowiański Związek Wyznaniowy „Słowiańska Wiara“)[136][137], ki je nastalo leta 2006 z združitvijo več rodnoverskih organizacij. Svoje vernike ima tudi v Srbiji, na Slovaškem in na Češkem. Od 1995 deluje tudi Zadruga rodne vere Aristos (polj. Zadruga Aristos Sędruga Rodzimej Wiedzy). Dela Jana Stachniuka so botrovala tudi nastanku časopisa Triglav, ki izhaja od leta 1997. Okoli časopisa Triglav je nastalo Zduženje za tradicijo in kulturo Niklot (polj. Stowarzyszenie na rzecz Tradycji i Kultury Niklot)[op. 15], ki je registrirano v Varšavi 11. septembra 1998. Od 2009 je registrirano tudi združenje Kołomir, od leta 2010 pa deluje Društvo »Žrtev« (polj. Stowarzyszenie „Żertwa”), ki je registrirano 9. septembra 2011[138]. Slovanske rodnoverce v Vroclavu združuje Organizacija šleskih rodnovercev »Vatra« (polj. wspólnota rodzimowierców Śląskich „Watra“), v Varšavi pa deluje še skupina »Wid«.

Preživeli člani Zadruge so v Vroclavu ustanovili založbo Založništvo Toporzeł (polj. Wydawnictwa Toporzeł)[op. 16], ki izdaja knjige o rodnoverju in drugih mnogoboštvenih religij. Glavni urednik je Zdzisław Słowiński, ki je tudi član Vseslovanskega rodnoverskega veča, eden od članov te skupine je tudi Antoni Vacik. Vsako leto se v mestu Wolinu odvija festival Slovanov in Vikingov (polj. Festiwal Słowian i Wikingów)[139], na katerem se lahko vidi rekonstruirano življenje Slovanov in Vikingov v času pred krščanstvom.

Belorusija[uredi | uredi kodo]

Zaradi specifičnih zgodovinskih razmer v pokrajini Polesje[140][141] (bel. Пале́ссе) na ozemlju Republike Belorusije se je slovansko staroverstvo obdržalo med ljudmi tudi po pokristjanjevanju ostalih predelov današnje Belorusije[142][143][144]. V Polesju se nahajajo pomembna arheološka najdišča, na katerih so bila odkrita kapišča slovanske religije, ki so jih raziskovali konec 19. stoletja[145] in v drugi polovici 20. stoletja[146][147][148]. Danes so kapišča uvrščena v kulturno-zgodovinske spomenike Belorusije[149].

Po razpadu Sovjetske zveze so nastala vojaška, vojnozgodovinska in kulturnozgodovinska društva, ki promovirajo povratek slovanske kulture, tradicije in religije (društva Bjaloveški barjak, Radegast, Ojra iz Minska, Braslava iz Gomelja). Iz njih so nastale organizacije in slovanske staroverske občine. Za razliko od ostalih slovanskih držav, v Belorusiji obstaja mnogo vladnih programov, ki podpirajo vrnitev v družbo tradicionalnih vrednot. Ljudske praznike (Kupalo, Maslenica, Dožinke) se praznuje na nivoju države. Veliko znanstvenikov (arheologi, zgodovinarji, filologi in etnologi) raziskujejo predkrščansko religijo in tradicijo na Katedri za zgodovino in teorijo kulture Beloruske državne pedagoške univerze, Inštitutu etnografije in folklore, Znanstveno-raziskovalnem centru folklore Beloruske državne univerze idr., kar rezultira v veliko število objav raznih del, ki se tematsko nanašajo na slovansko religijo[150].

V Kobrinu v Belorusiji deluje Slovanska vedska občina »Perunova pot« (славянская ведическая община „Лад Перуна“), ki jo vodi Vladimir Aleksandrovič Sacevič<reff>Tudi član staroverskega veča,Решение седьмого родобого славянского веча, Міжнародний Слов'янський Портал „Родовід“</ref>. »Perunova pot« ne sodeluje samo z drugimi staroverskimi občinami, temveč tudi z organizacijami drugih veroizpovedi[151].

Na ozemlju Belorusije deluje tudi staroverska občina v Minsku Kolo Svaroga, ki je članica združenja slovanskih rodnoverskih občin Velesov krug.

Češka[uredi | uredi kodo]

Kip boga Radogosta na istoimenskem hribu, Češka, delo češkega kiparja Albina Polašeka, 1929.

Po Prvem vseslovanskem kongresu v Pragi leta 1848 je med Čehi nastala velika težnja po nacionalnem preporodu. Po zgledu drugih slovanskih narodov se je tudi tu pojavilo zanimanje za slovansko kulturo in religijo[152][153], posledično pa je izšlo več del, ki se nanašajo na izročilo in slovansko religijo[154][155][156][157].

Z začetkom 20. stoletja so nastala svetovno znana dela na temo slovanske religije, od katerih je najbolj odmevno slikarsko delo Slovanska epopeja Alfonsa Muhe (slikano od leta 1910 do 1928 leta) in kip boga Radogosta, delo češkega kiparja Albína Polášeka, ki je postavljen na vrhu hriba Radgost[op. 17]. Z vzponom fašizma in nacizma v zahodnoevropskih državah so postala dela Alfonsa Muhe in drugih umetnikov, ki so se navdihovali nad slovansko kulturo, tradicijo in religijo, reakcionarna in nezaželjena. Po Münchenskem sporazumu in okupaciji Češkoslovaške s strani nacistične Nemčije je bil Alfonsa Muha eden prvih, ki ga aretiral Gestapo[158].

Na Češkem sta aktivna staroverska Skupnost Rodna vera (Společenství Rodná víra)[159][160] in združenje Velesov narod (Velesův lid).

Slovaška[uredi | uredi kodo]

Simbol občine Sveti gaj rodne vere
Simbol občine Dažbogovi vnuki

V Republiki Slovaški deluje več staroverskih občin in združenj:

  • vzhodnoslovanska staroverska občina Sveti gaj rodne vere (Svätoháj Rodnej Viery);
  • nitranjska staroverska občina Dažbogovi vnuki (Dažbogovi vnuci), osnovana 21. decembra 2006 v Nitri;
  • Slovanska enakost (Slovanská jednota), ki združuje tako Slovake, kot tudi Čehe;
  • združenje Rodolesje (Rodolesie) iz mesta Veľký Krtíš;
  • združenje Bratstvo Perunove sekire, osnovano leta 2000 in
  • slovanska staroverska občina Perunova Dubrava (Paromova Dúbrava).

Najaktivnejše združenje je Perunov krog (Perunov Kruh), osnovano leta 1997, ki ima podružnice v vseh večjih krajih Slovaške. Na Slovaškem deluje tudi neopoganstvo vedomsko združenje Rodni Krog (Rodný kruh), ki ga vodi glasbenik in filozof Miro Žijarislav Švicki, ki je osnoval internet časopis Rodna cesta (Rodná Cesta) in glasbeno skupino Bytosti[161].

Bolgarija[uredi | uredi kodo]

V Bolgariji deluje staroversko združenje Dulo (bolg. Общество Дуло), Rodna vera (bolg. Родна вяра), Slovanska kri (bolg. Славянска Кръв) v Gabrovu in Slovani v Šumenu[162].

Slovenija[uredi | uredi kodo]

Kolovrat, simbol slovenskih starovercev
6,6 metrov velik kip Peruna, postavljen v občini Šentjur

Slovenija je ena redkih držav, kjer je organizirano staroverstvo preživelo do 20. stoletja na zahodu Slovenije[163][164][165][166][167] in v Bohinju[168]. Ljudsko izročilo, ki ga je Pavel Medvešček zbral na Banjški planoti, v Posočju, Slovenski Istri in drugod, kaže, da je bilo organizirano staroverstvo s svojimi svečeniki živo še vse do prve svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj je krščanstvo staroverce preganjalo, zato so tudi staroverci na zunaj živeli kot kristjani.

Zanimanje za staro slovensko religijo se je zopet pojavilo z romantioko v drugi polovici 18. in v 19. stoletju v krogih umetnikov in intelektualcev. Prvi je bil verjetno Anton Feliks Dev, ki je napisal libret za opero Belin leta 1780 v almanahu Pisanice, uglasbil pa jo je kamniški skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo. Tri nimfe rodnosti (Ceres, Pomona in Flora) v prispodobi slovenskega naroda, častijo Belina (staroslovanski bog svetlobe - Sonca) in se postavijo po robu “trinogu” Burji (negativni lik v prispodobi nadoblastnika), ki si jih hoče pokoriti[169]. Umetniki so v svoja dela vnašali romantično podobo Slovencev in njihove rodne bogove za potrebe narodnobuditeljskega gibanja v času pomladi narodov, npr. Krst pri Savici Franceta Prešerna. Poleg Prešerna sta bila v 19. stoletju pomembna še Anton Aškerc[170] in Anton Hribar [171].

Mnogi pisatelji so tudi v 20. stoletju vnašali staroverstvo v svoje romane, najbolj znano tako delo je Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov, najdaljša slovenska pesnitev, v kateri prav tako dobimo staroverske bogove, pa je Kralj Samo: Epos v desetih spevih[172]. Poleg Finžagrja so tudi drugi narodnobuditeljski duhovniki vmeščali slovensko vero v svoja dela, med najbolj znanimi so Anton Aškerc, Davorin Trstenjak[173], Janko Šanda in Jože Abram, ki je leta 1914 ob 500 letnici poslednjega slovenskega ustoličenja koroškega vojvoda napisal igro Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom[174]. Mnogi pisatelji so izdali dela s staroversko vsebino. Poleg omenjenih tudi Mimi Malenšek, Oskar Hudales, Matija Prelesnik, Janko Moder, France Bevk, Ivan Sivec idr.[175] Kipar Slavo Batista pa je v Cepkih pri Kopru izklesal panteon slovanskih bogov[176].

Po drugi svetovni vojni je bilo na Ptuju odkrito slovansko staroversko svetišče. Staroslovansko svetišče na Ptujskem gradu so zgradili na razvalinah rimske utrdbe, kastela. Kastel so zgradili sredi šestega stoletja, po porušenju rimskega limesa na Donavi. Datiranja gradnje svetišča se ne da natančno ugotoviti, najverjetneje je iz začetka sedmega stoletja. Pri primerjavi tlorisa svetišča s svetiščem v Arkoni vidimo, da imata oba kvadratno obliko. Ni znano, kateremu bogu je bilo svetišče posvečeno[177][178].

Po letu 1990 je prišlo do večjega raziskovanja slovenske zgodovine in etnične religije. Prav tako pride do popularizacije in s tem zanimanja za slovensko mitologijo[179][180][181]Zanimanje za staroverstvo sprožijo tudi nova arheološka odkritja[182][183][184] in igrano-dokumentarni filmi o zadnjem slovenskem staroverstvu[185] [186][187].

Eden prvih slikarjev, ki je slikal slovansko mitologijo je bil Peter Žmitek [188], ki je leta 1908 naslikal sliko z naslovom Majolična tasa: duhovi se klanjajo Svetovidu. Kasneje po drugi svetovni vojni sta se mitologiji posvetila tudi Marijan Amalietti[189] in Jože Karlovšek, ki je naslikal okoli petdeset slik na temo slovenske mitologije za svojo knjigo Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe, ki pa je ostala v rokopisu[190]. Danes je aktivnih vedno več umetnikov, akademska slikarja Irena Gašperšič in Kristofer Bogdan Meško[191], Pšenica Kovačič[192], Andrejka Čufer pa je oblikovala serijo znamk na temo Slovensko bajeslovje[193].

Od 1978 obstaja glasbena skupina Trutamora Slovenica: ansambel za arhivsko oživljanje slovenske ljudske glasbene dediščine . Ansambel odkriva »šamansko obredje naših prednikov na zlatem nosilcu zvoka in obuja zvočno podobo pozabljenega obredovanja naših staroslovanskih in staroslovenskih prednikov, ki so se v duhu še zmogli povezovati s celotnim Stvarstvom in so živeli kozmično zavest ali Kozmos na Zemlji.« Po vzoru skandinavske ter vzhodne metal scene se je med letoma 1995 ter 2000 tudi v Sloveniji za kratek čas oblikovala podzemna black metal scena. Glasbene skupine kot so: Praslovan, Kurent, Črnobog, Triglav ter Hrast so v besedilih opevali staroversko tematiko ter zgodovino Karantanije. Svoj višek je scena dosegla v letu 1998 z izidom kultnega albuma »Baptism at Savica Fall« skupine Noctiferia. Album je bila prva upesnitev že omenjenega Prešernovega dela »Krst pri Savici« (tej različici je leta 2011 sledila pesem Krst skupine Brezno). S slednjim albumom se v Sloveniji prične black metal žanr širiti tudi med večje množice. V letu 2006 se pojavi metal skupina Temnava, ki je združevala metal z folklorno glasbo ter besedili rodnoverske tematike iz zahodne Slovenije. V letih, ki so sledila so se pojavile tudi prve folk metal skupine kot so Volk, Brezno, Exsilium, Morana in ostali, ki delujejo še dandanes.

Od leta 2005 v Sloveniji deluje združenje Slovenski staroverci. Staroverci častijo štiri glavne praznike, solsticija (Božič Svarožič in Kresnik) in ekvinokcija (Jarilo in Mara) ter Velesov in Perunov dan. Leta 2009 so se slovenski staroverci obrnili na ministra za šolstvo in šport z javnim pismom, naj v učne načrte osnovnih in srednjih šol poleg ostalih religij enakovredno umesti tudi edino avtohtono slovensko religijo. Istega leta so organizirali mednarodno konferenco Veče rodne vere na gradu Struga na Dolenjskem, leta 2010 pa so na temo konference izdali zbornik Triglav: religiozni pomen pri Slovanih[194]. Na gradu Struga imajo odprto staroversko sobo, kjer so razstavljena dela slovanskih umetnikov na temo staroverstva. Leta 2011 so v počastitev 70. obletnice upora proti okupatorju in 20. obletnici slovenske osamosvojitve postavili kip Peruna v občini Šentjur na Štajerskem[195]. V Lokvi na Krasu je bila 29. septembra 2012 na dan obreda v Triglavci predstavljena knjiga "V siju mesečine". V knjigi avtorja Borisa Čok-a je zbrano ustno izročilo rodne vere na tem delu Slovenije.

Med novimi religijskimi gibanji v Sloveniji edino združenje Slovenskih starovercev časti rodne bogove[196], po svojem delovanju pa so sorodni ostalim slovanskim starovercem[197].

Srbija[uredi | uredi kodo]

Verovanja, obredi in običaji so se med srbskim prebivalstvom ohranili tudi po formalnem sprejemu krščanstva[198][199][200]. Skupaj z bojem za neodvisnost in pojavom romantike v 19. stoletju je v Srbiji prišlo do povečanega zanimanja za ljudsko kulturo in običaje. Veliko delo pri zbiranju ljudskega izročila je naredil Vuk Stefanović Karadžić[201][202] pa tudi drugi, kot sta Miloš Milojević[203] in Jaša Prodanović[204]. Na osnovi zbranega ljudskega gradiva in primerjanja gradiva z drugimi slovanskimi ter evropskimi narodi je prišlo do prvih rekonstrukcij slovanske religije[205].

V 19. in začetku 20. stoletja so nekateri politiki, kot Jaša Tomić, dobili navdih v stari slovanski religiji. V drugi polovici 20. stoletja so se nekateri pisatelji, pesniki in slikarji v svojih delih naslanjajo na motive slovanskega rodnoverja. Med njimi so Desanka Maksimović (pesniška zbirka Letopis Perunovih potomaka), Vasko Popa (pesniška zbirka Vučja so) in Ljubivoje Jovanović.

V začetku 21. stoletja je bilo izdanih mnogo knjig, ki se nanašajo na slovansko religijo[206][207][208][209].

Na pobudo književnika Dragana Jovanovića, enega od podpornikov vrnitve slovanske religije v Srbijo[210], so v vasi Mokra pri Bele Palanke, na mestu Ravnište, na katerega se navezuje mnogo lokalnih legend, postavili kip boga Svetovida [211]. V nekaterih podeželskih krajih Srbije je prišlo do rekonstrukcije in ponovnega prakticiranja nekaterih obredov slovanske religije[212].

V Srbiji so staroverci zbrani okoli treh združenj, Svevlad, Glas predaka in Stari Sloveni. Stari sloveni izdajajo internetni časopis Veles[213].

Hrvaška[uredi | uredi kodo]

Prikaz Perunа in boga Velesа (v terimorfni podobi), Žrnovnica, Hrvaška, 8. stoletje

V 19. stoletju je prišlo do povečanega zbiranja ljudskega izročila. Skozi ljudsko izročilo, obrede, običaje in toponime[op. 18] se je ohranila slovanska predkrščanska religija do današnjih dni[214][215][216].

Najznačilnejši predstavnik panslavizma na Hrvaškem v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je bil Natko Nodilo, ki je s svojim delom[217] spodbudil zanimanje za slovansko staroversko religijo. Pod vplivom njegovega dela, ljudskega izročila in arheoloških dokazov [218] so ustvarjali hrvaški umetniki, kot so Ivana Brlić-Mažuranić[219][220], Vladimir Nazor [221][222][223][224] in Jakov Gotovac. Po drugi svetovni vojni je bilo zanimanje za staro vero redko, najznačilnejše so izdaje Franja Ledića [225]. Po razpadu Jugoslavije se je zopet vzbudilo zanimanje za slovansko mitologijo, spodbudila pa so jo arheološka[226] in mitološka odkritja Vitomirja Belaja[227] in Radovana Katičića[228]. Zanimanje za mitologijo izkažejo tudi umetniki, npr. Lidija Bajuk[229] ali Mojmir Novaković[230].

V Republiki Hrvaški deluje združenje Perunova svetinja (registrirana 24. aprila 2011 v Lovranu pri Primorsko-goranskoj županiji) in Staroslovanska župa Perunica[231].

Bosna in Hercegovina[uredi | uredi kodo]

Staroverci v Bosni in Hercegovini so organizirani v združenju Svaroži Krug, ki deluje v Sarajevu in v Mostarju [232][233].

Litva in Latvija[uredi | uredi kodo]

Voditelj Romuve Jonas Trinkūnas
Znak organizacije Romuva

Baltska stara vera je zelo podobna slovanski stari veri, zato mnogi znanstveniki uporabljajo tudi ime baltoslovanska mitologija[op. 19]. Balti so bili zadnji pokristjanjeni narodi v Evropi, zato se je do danes ohranilo izjemno veliko ljudskega izročila, povezanega s predkrščanskim verovanjem. Balti so ponovno odkrili svojo staro vero z nacionalnim prebujenjem. V začetku 20. stoletja so Balti še vedno praznovali stare običaje, pomešane s krščanstvom.

V Litvi deluje staroverska organizacija Romuva[234]. Ime je sposojeno od enega zadnjih evropskih svetišč stare vere. Romuva ima svoje podružnice tudi na Norveškem, v Kanadi, ZDA, Združenem kraljestvu in Avstraliji. Eden od ustanoviteljev Romuve je bil filozof Wilhelm Storost z umetniškim imenom Vilius Storostas-Vydūnas. Leta 1911 je začel baltsko staroverstvo organizirati Domas Šidlauskas-Visuomis. Ideja Romuve ni umrla niti pod sovjetsko okupacijo, ko je bilo mnogo starovercev deportiranih v sibirske gulage. Jonas Trinkūnas je bil eden od ustanoviteljev organizacije Vilnius Ethnological Ramuva, ki je leta 1967 prvič organizirala ljudska praznovanja staroverskih praznikov. Leta 1971 so Sovjeti prekinili njihovo delovanje, ponovno pa so se organizirali leta 1988, ko je začela slabeti sovjetska moč. 1996 je postala Romuva uradno priznana religija v Litvi.

Jonas Trinkūnas je poleg vodje Romuva tudi vodja Evropskega kongresa etničnih religij. Kongres je bil večkrat organiziran v Litvi, kjer se nahaja tudi sedež.

V Litvi deluje tudi slovanska rodnoverska občina Zveza Ljutiča (Союз Лютичей), ki je članica Zveze slovanskih občin slovanske rodne vere iz Rusije (Союз Славянских Общин Славянской Родной Веры).

V Latviji deluje staroverska organizacija Maras loks, ki je prav tako članica Evropskega kongresa etničnih religij, leta 2007 pa je gostila tudi kongres v Latviji. Svojo religijo imenujejo Dievturiba.

Slovansko staroversko veče[uredi | uredi kodo]

Staroversko slovansko veče je svetovalno, panslovansko neformalno združenje, v katerem se zbirajo predstavniki staroverskih organizacij iz Rusije, Ukrajine, Poljske, Belorusije, Bolgarije, Srbije, Slovenije in Slovaške. Veče se sestaja enkrat letno, vsako leto v drugi slovanski državi. Do sedaj se je sestalo osem staroverskih več v:

  • Kijevu (Ukrajina, 2003),
  • Kobrinu (Belorusija, 2004),
  • Kalugi (Rusija, 2005),
  • Ščečinu (Poljska, 2006),
  • Beogradu (Srbija, 2007),
  • gradu Struga na Dolenjskem (Slovenija, 2009),
  • Kijevu (Ukrajina, 2010),
  • Sankt Peterburgu (Rusija, 2011),
  • Wrocławu (Poljska, 2012).

Sklepi in obvestila veča imajo svetovalno vlogo in niso obvezujoča za staroverske organizacije. Časopis Staroverskega slovanskega veča „Slava!“ izhaja v ruskem, ukrajinskem in poljskem jeziku.

Evropski kongres etničnih religij[uredi | uredi kodo]

Znak Evropskega kongresa etničnih religij

Nekatere slovanske staroverske organizacije se združujejo tudi v Evropski kongres etničnih religij (European Congress of Ethnic Religions - ECER). Kongres je bil ustanovljen pod imenom Svetovni kongres etničnih religij, kasneje pa se je preimenoval zaradi nezanimanja neevropskih narodov. Kongres je organizacija, ki je zasnovana s ciljem povezovati avtohtone etnične religije v Evropi. Kongres je bil ustanovljen leta 1998 v Litvi, zadnji evropski državi, ki se je upirala krščanstvu. Ustanovitelji so bili iz 16. držav s treh celin (Amerike, Evrope in Azije). Slovanski podpisniki ustanovne deklaracije so bili iz Rusije, Ukrajine, Poljske, Belarusije in Češke.

Pod izrazom etnične religije razumejo religijo, duhovnost in kozmologijo, ki je trdno vsidrana v določeno ljudsko tradicijo. Sem ne spadajo moderni kulti in ideologije, niti sinkretizmi neopoganstva.

Kongresi:

  • Vilna (1998)
  • Telsiai (1999)
  • Bradesiai (2000)
  • Vilna (2001)
  • Vilna (2002)
  • Vilna (2003) »Global Initiatives for Ethnic Cultures and Religions«[235]
  • Atene (2004)  »The High Values Of The Pre-Christian Ethnic Traditions and Religions« 
  • Antwerpen (2005)  »Spirituality and Tradition in an Anti-Traditional World« 
  • Jaipur (2006)  »Spirituality Beyond Religions «
  • Latvija (2007)  »The Spirit Will See New Light in the Turn of Ages«[236]
  • Poljska(2008)  »Ethnic religions in the modern Europe« [237]
  • Nagpur (2009)  »Renaissance of Ancient Tradition: Challanges and Soulution«[238]
  • Bologna (2010)  »Ethics in Contemporary World«
  • Odense (2012) »What can Europe give to us, what can we give to Europe?«[239]

Ideologija in politična usmerjenost[uredi | uredi kodo]

Velika večina starovercev je panslavistov, rodoljubov in domoljubov[240][241]. Zaradi narave njihovega religioznega pogleda na svet jim je blizu ekologija, znotraj tega pa predvsem globinska ekologija [242][243]. Politična usmerjenost je zelo raznolika in pokriva skoraj celoten spekter političnih idej, od levice, preko sredine do desnice [244]. Večino predstavljajo zmerne struje, pri čemer organizacije in združenja slovanskih starovercev praviloma niso politično angažirane. Večina organizacij slovanskega staroverstva obsoja fašizem, neonacizem in ideologijo ekstremne desnice[245][246][247][op. 20]. Mnogi slovanski staroverci tudi nasprotujejo sedanji tržno-kapitalistični politični ureditvi in podpirajo alternativne načine samoorganiziranja, kar jih približuje anarhizmu. Podpirajo lokalno ekološko pridelano hrano in tradicionalen način samooskrbe. Marginalne skupine starovercev, v glavnem mladina, simpatizira z ekstremistično ideologijo skrajne desnice, kot je neonacizem, šovinizem, antisemitizem in ksenofobija [248][249][44][45]. Vse slovanske staroverske organizacije podpirajo suverenost, integriteto in teritorialno celovitost svoje države.

Slovansko staroverstvo in umetnost[uredi | uredi kodo]

Povečano zanimanje za mnogobožansko slovansko religijo se je pojavilo v umetniških krogih v času od konca 18. do začetka 19. stoletja. Kljub razmeroma majhnemu številu slovanskih starovercev so umetniška dela na temo slovanskega staroverstva puščala opazno sled. Na temo slovanske religije so ustvarjajo tudi mnogi umetniki, ki so bili po verski pripadnosti druge veroizpovedi.

Slikarstvo in kiparstvo[uredi | uredi kodo]

Morana in Vesna, delo Ivane Režek

Z nacionalnim preporodom Slovanov v 19. stoletju je prišlo do povečanja staroverskih motivov tudi v slikarstvu. V slovanskem svetu so nastajala umetniška dela, ki so vsebovala religiozno tematiko, vezano na staroverstvo. V Rusiji se pojavilo veliko umetnikov, ki so se ukvarjali z motivom slovanske kulture, od katerih so najbolj znani Ilja Rjepin, Ivan Bilibin, Viktor Vasnecov, Nikolaj Rerih in Čeh Alfons Muha.

V 20. stoletju so se te tematike lotevali številni slikarji in kiparji[250]. Nekateri izmed njih: Stanislav Šukalski, Marjan Vavženjecki, Marjan Konarski, Norbert Strasberg, Vaclav Boratinjski, Franćišek Fronček, Ježi Baranovski, Stanislav Gliva, Stefan Žehovski, Stanislav Karvovski, Ježi Kovalski in drugi člani Plemena rogatega srca, Zofia Stryjeńska[251], Albin Polašek, Konstantin Vasiljev, Viktor Križanivski, Vsevolod Ivanov[252][253], Olga Nagornaja, Nikolaj Fomin, Boris Oljšanski, Viktor Koroljkov, Andrej Klimenko, Dragan Bosnić[254], [255], Rastko Ćirić, Ljubivoje Jovanović, Momir Janković, Marko Mamić[256], Jovan Petronijević[257], Aleks Fantalov [258],Kris Vervimp[259], Radosav Ćirković, Ivana Režek, Snežana Šestović, Vuk Ljubisavljević, Tomaš Lah[260] in še mnogi drugi.

V Sloveniji so slovansko mitologijo vnašali v svojo dela Andrejka Čufer[261], Irena Urankar [262], Slavo Batista [263], Igor Šivec [264], akademska slikarja Kristofer Bogdan Meško in Irena Gašperšič[265], Marjan Amalietti [266], Ana Belčič[267], Gregor Koželj[268] in še mnogi drugi.

Film[uredi | uredi kodo]

Tema slovanske kulture in staroverstva je predstavljena v filmih, kot je Morana (1993), Mokoš (2000)[op. 21], Združitev v zaflaški (KUD Cerkno, 2003)[op. 22] in več igrano-dokumentarnih filmih Jadrana Strleta: Iskanje slovanskih bogov, Med hribi kačjih glav, Poganjski ogenj, Jelenk-sveta gora starovercev in Sveta voda Uročka [op. 23].

V tujini so filmi o slovanski kulturi in staroverstvu bolj popularni in zaradi tega tudi bolj množični: Knez Vladimir (rus. Kнязь Владимир), Poganska kraljica (češ. Pohanska kraljica)[269], Sadko, Vij (rus. Вий), Ruslan in Ljudmila (1915; 1972) (rus. Руслан и Людмила), Vij - Povratak (rus. Вий. Возвращение), Stara Rusija (rus. Русь Изначальная), Finist - svetli soko (rus. Финист — Ясный Сокол), Gnezdo (polj. Gniazdo), Stara basen - Ko je Sonce bilo še bog (polj. Stara basn. Kiedy slonce bylo bogiem), Zahar Berkut, Tam na nepoznanih poteh (rus. Там на неведомых дорожках), Volkodlav iz roda Sivih psov (rus. Волкодав из рода Серых Псов), Mladi Volkodlav (rus. Молодой Волкодав), Sveto mesto, Rusiči.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Kip boga Svetovida nа otoku Rujen v Nemčiji, kjer je bilo dokumentirano svetišče

Motive slovanskega staroverstva dobimo v vseh glasbenih žanrih. Med njimi dobimo tako klasične izvajalce, kot je Peter Iljič Čajkovski (balet Labodje jezero), Antonin Dvoržak (opera Rusalka), Bedřich Smetana (simfonijske pesmi Moja domovina (češ. Má vlast, opera Libuša, Nikolaj Rimski-Korsakov (opere Sneguljčica, Nesmrtni kaščej in Zlati petelin ter simfonija Sadko), Mihail Ivanovič Glinka (opera Ruslan in Ljudmila) in Igor Stravinski (baleti Žar-ptica in Posvečenje poletja), Jakov Gotovac (narodni obred Koleda in romantična narodna opera Morana). Prav tako pa je mnogo izvajalcev tudi znotraj modernih žanrov etno glasbe, metala, rocka in elektronske glasbe, kot so:

  • Rusija: Arkon, Vedan Kolod (rus. Веда́нЪ Коло́дЪ), Vetar vod“ (rus. Ветер Воды ), Vukodlak (rus. Волколак), Gromovnik, Veleslava, Alkonost, Inje (rus. Изморозь), Kalevala, Ivan Kupala, Temnozor (rus. Темнозорь), Utvrda (rus. Твердь), Nikolaj Jemeljin, Mlin (rus. Мельница), Mlada Vasnecova, Boris Bazurov, Duhovi predaka (rus. Духи Предков), Izvan (rus. Опричь), Ruslan Morozovski, Rodovest, Bojan Živosil, Skolot, Bunar (rus. Крыница), Alatir (rus. Алатырь), Svarga;
  • Belorusija: Apraksija
  • Ukrajina: Drukdh, Hrast Bukva (ukr. Дуб Бук), K Rodu (ukr. К рода), Hamalija (ukr. Гамалiя), Božiči (ukr. Божичі)
  • Poljska: Slavland, Jar, Wojnar, Čast, Perun (polj. Piorun), Radogost, Światogor, Archandrja, Percival, Żywiołak, Ludola, Stworz, Varvarska Pomeranija
  • Češka: Tihi tok bezbožne elegije, Tomáš Dvořák, Tomáš Kočko, Vesna
  • Slovaška: Žiarislav a Bytosti
  • Hrvaška: Slavogorje, Svarica, Kult Perunov, Drvo života, Voloh, Kries, Stribog, Oganj
  • Srbija: Svarun, Ognjena kočija, Navrog, Svetlana Stević-Vukosavljević
  • Slovenija: Eleonora in Leonhard, Temnozora, Temnava, Brezno
  • Kanada: Haiduk

Leposlovje[uredi | uredi kodo]

Slovenski pisatelji so pogosto vnašali staroverske bogove v svoja literarna dela. Najodmevnejše in najbolj poznano je Finžgarjevo delo Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov. Največ Slovencev se je ravno preko tega dela spoznalo s staroslovanskimi bogovi. Drugi bolj odmevni pisatelji so še Janko Moder (Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu), Ivan Sivec (Saga o Karantaniji v treh delih), France Bevk (Umirajoči bog Triglav), Vinko Pšlak[270] (Krst na Auvi) in še mnogi drugi. Med zadnjimi leposlovnimi deli na to temo je knjiga V. Zavodnika Skrivnostne podobe raja. Katoliški duhovnik Janko Šanda je napisal najdaljšo slovensko pesnitev Kralj samo: epos v desetih spevih, v katero je vključil mnoge staroverske bogove.

Rodno vero dobimo tudi v klasičnih delih Puškina (Ruslan in Ljudmila), Alekseja Tolstoja, Nikolaja Gogolja, Milovana Glišića, Rastka Petrovića (roman Burleska gospoda Peruna boga groma), Adama Mickjeviča, Vladimira Hlebnjikova, Sergeja Gorodeckog, Vanjka Ponjavića (roman Otroci boginje mati Slave) in še pri mnogih drugih avtorjih, ki niso prevedeni v slovenski jezik.

Računalniške igre[uredi | uredi kodo]

Na temo slovanske rodne vere je bilo izdanih tudi več računalniških iger, kot je Knez-legenda gozdne države (rus. Князь: Легенды Лесной страны; angl. Konung: Legends of the North) iz leta 1999 (dodatek Knez 2 je izšel 29. januarja 2003), Svarog - rodnoverski vojak (rus. Сварог - Языческие войны; izšel 15. aprila 2004). Prav tako obstaja serija računalniških igric o avanturah ruskih narodnih junakov: Aljoša Popovič in Zmaj Tugarin (rus. Алеша Попович и Тугарин Змей), Car Ivan in sivi volk (rus. Иван Царевич и Серый Волк, 2011) in Trije junaki in kraljica Šamahanskaja (rus. Три Богатыря и Шамаханская царица).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ime stara vera dobimo že med samimi staroverci v zahodni Sloveniji v 20. stoletju, glej npr. knjigo Pavle Medveščka Let v lunino senco (Taura, 2006). Rodna vera je sinonim za staro vero, njen izvor morda dobimo v ukrajinski rodnoverski organizaciji „Rodna vera“ (ukr. Рідна віра) osnovane leta 1934.
  2. ^ Staroverstvo ali rodnoverstvo je splošen naziv za etnične religije. V grškem jeziku pojmu staroverstvo/rodnoverstvo ustreza izraz etnikos (ἐθνικός), v ruskem jeziku pa se uporablja pojem язычество, ki pride od cerkvenoslovanskega ıảzы́kъ (narod, pleme, rod) in v delih krščanskih avtorjev označuje mnogoboštvo. V angleščini je ustrezen izraz ethnic religion ali native faith, ki je knjižni prevod rodnoverstva oziroma old faith za staroverstvo. Ime, ki se uporablja v dokumentih staroverskih organizacij in v delih, posvečenih slovanski religiji, se glasi slovansko rodnoverstvo, npr. poljsko Rodzimowierstwo słowiańskie. Enako temu je germansko staroverstvo, ki označuje etnično religijo germanskih narodov, npr. asatru, grško rodnoverje, npr. helenizmus (grško Έλληισμὀς, angleško Hellenismos), prusko staroverstvo Prūsiskas Drūwis ali letonsko staroverstvo Dievturība. Poimenovanje poganstvo staroverci zavračajo, saj je naziv diskriminatoren in je krščanski izraz za nekrščanske vernike. Iz istih razlogov se tudi v znanosti vse pogosteje uporablja izraz stara vera namesto poganska vera. Organizacije etničnih religij iz mnogih evropskih držav so leta 1998 ustanovile mednarodno organizacijo Evropski kongres etničnih religij (ang. European Congress of Ethnic Religions).
  3. ^ Točneje bi definirali, da častijo svoje nacionalne bogove, saj se staroverska doba ni končala s pokristjanjevanjem, temveč je dvoverstvo vzporedno živelo v različnih držav različno dolgo, ponekod vse do 19. in 20. stoletja. Staroverci torej ne častijo bogove, ki so bili med ljudmi prisotni pred več kot tisočletjem nazaj, temveč te, ki so bili med ljudmi čaščeni vse do nedavnega.
  4. ^ V imenu poljske organizacije zahodno-slovansko versko društvo »Slovanska Vera« (polj. Zachodniosłowiański Związek Wyznaniowy „Słowiańska Wiara“).
  5. ^ Na primer v imenu organizacije Ruska narodna vera (rus. Русская Народная Вера).
  6. ^ Na tem mestu samo posredno omenjeno.
  7. ^ Z istim imenom »pravoslavni staroverci« v Rusiji obstaja ločina od uradne ruske pravoslavne cerkve od leta 1666, kot protest proti cerkvenim reformam, ki jih je uvedel ruski pravoslavni patriarh Nikon med leti 1652-66. Starovery imajo še liturgične prakse, ki jih je ruska pravoslavna cerkev imela pred začetkom izvajanja teh reform in nimajo nobene povezave s pravim staroverstvom oziroma rodno vero. O tej pravoslavni cerkveni ločini govori ruska knjiga Preživeti v tajgi: neverjetna zgodba sibirske družine zunaj civilizacije (Peskov, Vasilij Mihajlovič), Kranj: Zelolepo, 2009).
  8. ^ Znanstvena veda, ki raziskuje mitologijo potrjuje predkrščansko idejo o treh svetovih.
  9. ^ Izraz vedizem prihaja iz Sanskrta (sanskrt: veda - znanje). Vedizem prakticira vedsko religijo iz katere neposredno izvajajo slovansko staroverstvo. Poleg tega upoštevajo Rigvedo za svojo sveto knjigo. Pogosto se izraz Vedizem nekritično uporablja in je pogosta zmeda ob uporabi tega pojma.
  10. ^ Življensko silo.
  11. ^ Veleslav s pravim imenom Ilja Gennadevič Čerkasov (rus. Илья Геннадьевич Черкасов) je izdal več knjig v zbirki "Osnovy Rodnoj very Rusov i Slavjan": Родной Веры. Основы Родового Ведания Русов и Славян (М. Велигор 2009); Веда Звездознатства: Славянская Астрология. (Издание союза общин "Велесов Круг". Москва-Обнинск-Рязань 2009); Лунная волшба. (Издание союза общин "Велесов Круг". Москва-Обнинск-Рязань 2009); Волховские книги. (Издание союза общин "Велесов Круг" Москва-Обнинск-Рязань 2009); Голубиная книга. (Издание союза общин "Велесов Круг". Москва-Обнинск-Рязань 2009); Родовой Искон. (Издание союза общин "Велесов Круг" Москва-Обнинск-Рязань 2009); Основы Родноверия; Коло года: Славянский календарь. (Издание союза общин "Велесов Круг". Москва-Обнинск-Рязань 2009); Великий Велес. (Издание союза общин "Велесов Круг". Москва-Обнинск-Рязань 2009); Книга Велесовых радений. Духовные практики и обряды Русско-Славянского Родноверия. (Издание союза общин "Велесов Круг" М. Велигор 2008); Черная книга Мары. (Издание союза общин "Велесов Круг" М. Институт Общегуманитарных исследований 2008); Вещий Словник: Славления Родных Богов. (Издание союза общин "Велесов Круг" М. Институт Общегуманитарных исследований 2005); Учение Волхвов: Белая Книга (Издание союза общин "Велесов Круг" М. Институт Общегуманитарных исследований 2007). ПЕЧАТНЫЕ ИЗДАНИЯ ВЕЛЕСОВА КРУГА
  12. ^ Delo je objavil pod psevdonimom Zorian Dołęga-Chodakowski.
  13. ^ Jan Stachniuk je napisal več knjig, ki pa so bile po drugi svetovni vojni prepovedane, ponovno jih je po razpadu komunističnega sistema izdala Zadruga: Mit SŁowianski, Chrzešcijanstwo v ludzkošč, CzŁowieczenstwo i kultura in Droga rewoluciji kulturowej w Polsce.
  14. ^ Jan Stachniuk je bil tekom vojne član Nacionalne kmečke vstaje in bil je tudi borec Armia Krajowa v Vavšavski vstaji. Trikrat je bil tudi ranjen, za pogumna dejanja pa je bil tudi odlikovan s križem za hrabrost (polj. Krzyż Walecznych).
  15. ^ Imenovano po knezu Niklotu (1090—1160), zadnjemu neodvisnemu rodnoverskemu vladarju, ki je umrl v krščanskih vojnah proti Slovanom.
  16. ^ Toporzeł je izraz, ki izhaja iz besed sekira (polj. topór) in orel (polj. orzel) ter predstavlja naziv za likovni simbol, ki ga je ustvaril Stanisław Szukalski leta 1935 z namenom obeležiti preporod poljskega naroda.
  17. ^ Namesto originala je od leta 1998 postavljena replika. Replike kipa Radogosta lahko dobimo po vsej Češki, npr. v Češkem živalskem vrtu.
  18. ^ V hrvaški Istri je vrh Perun, pod hribom je vas Voloska, najvišji vrh Dinarov je Troglav, v Dalmaciji pa je hrib Perun.
  19. ^ Prav tako so si sorodni baltski in slovanski jeziki in mnoga imena bogov, npr. Perun-Perkunas
  20. ^ Še posebej nasprotujejo fašizmu in nacizmu, saj je večina starovercev panslovansko usmerjenih in menijo, da so bili ravno Slovani največje žrtve naci-fašizma med drugo svetovno vojno. Nekateri to imenujejo tudi genocid nad Slovani.
  21. ^ Slovenski film Mokuš uradno ni nikoli izšel, čeprav je bil posnet in predstavljen. Režiser filma je Andrej Mlakar. Mokoš je posnet po romanu Ki jo je megla prinesla Ferija Lainščka (Prešernova družba 1993), kritike pa so bile različne, tako pozitivne kot tudi negativne. Film velja za ljubezensko dramo, čeprav so nekateri deli prej bližje grozljivki in groteskni drami.
  22. ^ Amaterski film Združitev v zaflaški je humoristična parodija na Prešernov Krst pri Savici, [1], Scenarij: Matija Čuk
  23. ^ Nekateri med njimi dostopni na spletu: [2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ „Neopogaństwo, Rodzimowierstwo i Pseudorodzimowierstwo“, Ratomir Wilkowski
  2. ^ „Битцевское Обращение“, Круг языческой традиции, Москва, 17.03.2002.
  3. ^ Aitamurto, K., „Russian Rodnoverie - Negotiating Individual Traditionalism“, Aleksanteri Institute, University of Helsinki, The 2007 International Conference, Bordeaux, France
  4. ^ „Staroverstvo danes“
  5. ^ „Rodzima Wiara (poszerzone wyznanie wiary)“, Rodzima Wiara
  6. ^ „Русская Народная Вера“, Всероссийский религиозный союз Русская народная вера
  7. ^ Michael Strmiska. Modern Paganism in World Cultures. Chapter Six: The Revival of Ukrainian Native Faith by Adrian Ivakhiv. pp. 209-239.
  8. ^ Кавыкин О. И. Родноверы. (Самоидентификация неоязычников в современной России)., Москва: Ин-т Африки РАН, 2007.
  9. ^ „Пóвесть временных лет“; Aleksandr Koptev, „Pagan Rites in the Story of the Princess’ Revenge (the Russian Primary Chronicle, under 945–946)“, Mirator, volume 11.1, Helsinki, 2010.
  10. ^ „Далимилова хроника“
  11. ^ „Козмина хроника“
  12. ^ Statuta provincialia breviter, cca 1420.
  13. ^ „Длугошева хроника“
  14. ^ „Летопис попа Дукљанина“
  15. ^ „Слово о полку Игореве“
  16. ^ Adamus Bremensis, „Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum“, Liber II, Liber III
  17. ^ Helmold von Bosau, „Chronica Slavorum“, 1.I, 1.VI, 1.XVI, 1.XXI, 1.LII, 1.LXIV, 1.XXCIV, 2.XII
  18. ^ Saxo Grammaticus, „Gesta Danorum“, Liber XIV
  19. ^ Thietmar von Merseburg, „Thietmari Merseburgensis episcopi Chronicon“
  20. ^ William of Malmesbury, „Gesta Regum Anglorum“; Leszek Paweł Słupecki, Roman Zaroff, „William of Malmesbury on Pagan Slavic Oracles: New Sources for Slavic Paganism and its two Interpretations“, Studia Mythologica Slavica II, 1999.
  21. ^ Konrad Botho, „Cronecken der Sassen“, 1492.
  22. ^ Masch, Andreas Gottlieb, „Die gottesdienstlichen Alterthümer der Obotriten, aus dem Tempel zu Rhetra“, Gedruckt bey Carl Friedrich Rellstab, Berlin, 1771., „Retra-zadnje slovansko svetišče“, Пешић и синови, Београд, 2008.,
  23. ^ -{Ибн-Фадлан, „Записка о путешествии на Волгу“}-
  24. ^ „Ibn Fadlan and the Rusiyyah“, James E. Montgomery, Cambridge, Journal of Arabic and Islamic Studies, Volume III, 2000. pp. 1-25. (v angleščini)
  25. ^ Ал Масуди, „Zlata polja in rudniki dragocenih rudnih“
  26. ^ Дубов, И.В., „Новые источники по истории Древней Руси.“, Издательство Ленинградского университета, Ленинград, 1990
  27. ^ „Hod kroz godinu“, Vitomir Belaj, Golden marketing, Tehnička knjiga, Zagreb, 2007
  28. ^ Jerzy Strzelczyk, „Mity, podania i wierzenia dawnych Słowian“, Rebis, Poznań, 2007
  29. ^ Louis Leger, „La Mythologie Slave“, 1901.
  30. ^ „Slavic religion“, Gimbutas, M., The Encyclopedia of Religion, vol. 13, ed. Mircea Eliade, New York: Macmillan, 1987, pp. 353-361.
  31. ^ 31,0 31,1 Рыбаков Б.А., „Язычество древних славян“, Издательство 'Наука', Москва, 1981
  32. ^ Piotr Wiench, „Neopaganism in Central-Eastern Europe“, Spoleczenstwo otwarte 4/1995; 5th World Congress of Central and Eastern European Studies in Warsaw, 1995.; New Religious Phenomena in Central and Eastern Europe after the Fall of Communism, Cracow 1995., Institute of Philosophy and Sociology, Polish Academy of Sciences, Warsaw, 09.02.2007.
  33. ^ D. Gavrilov, V. Vinnik, D. Georgis, S. Zobnina, "Анализ современного мифотворчества в новейших исследованиях по язычеству", 1999
  34. ^ Шиженский Роман Витальевич, Антигерои русского неоязычества (на примере работ Доброслава (А.А. Добровольского)/ Этнокультурное и этноконфессиональное образование: проблемы и перспективы развития: материалы Международной научно-практической конференции (9-11 декабря 2008 г.). Саранск, 2008. (0,3 п.л.)http://shizhenskiy.ru/
  35. ^ ,Шиженский Роман Витальевич, Идеологические воззрения адептов русского неоязычества/ Конфессии и межконфессиональные отношения в истории и традиции: Материалы Всероссийской научной конференции (Самара, 12-13 декабря 2008 г.). Самара, 2009.(0,2 п.л.)
  36. ^ Шиженский Роман Витальевич, Славянская неоязыческая диаспора на территории современной России (по данным сети Интернет)/ Диалог государства и религиозных объединений в пространстве современной культуры. Сборник статей Международной научно-практической конференции, г. Волгоград, 20-23 октября 2009 г. Волгоград, 2009.( 0,3 п.л.)
  37. ^ Шиженский Роман Витальевич,Неоязыческий миф о князе Владимире/ Вестник Бурятского государственного университета. Философия, социология, политология, культурология. Выпуск 6а. Улан-Удэ, 2009. (1 п.л.)
  38. ^ Шиженский Роман Витальевич, Неоязыческий миф: структура и определении/ Религия и общество -4: сборник научных трудов. Могилев, 2009. (0,1 п.л.)
  39. ^ Шиженский Роман Витальевич, Золотой век в трудах и проповедях славянских неоязычников/ Религии Поволжья: проблемы социального служения: Сборник материалов конференции. Н. Новгород, 2009.(0,2 п.л.)
  40. ^ Сморжевская О.А, Шиженский Р.В., Современное язычество в религиозно-культурной жизни. Монография. Н.Новгород: НГПУ, 2010. (19 п.л.)
  41. ^ Шиженский Роман Витальевич, Indigenous religions.”Русь Языческая»: этническая религиозность в России и Украине XX-XXI вв./ сост. и общ. ред. Р.В. Шиженский. — Н.Новгород: НГПУ, 2010. (14,75 п.л.)
  42. ^ Črnič Aleš, "NOVE RELIGIJE? A MISLITE KRŠČANSTVO?" Sodobno poganstvo na Slovenskem, Etnolog 21 (2011)
  43. ^ Гурко А., „Неоязычество в Беларуси“, Беларуская думка. 1999. № 10. стр. 123—131
  44. ^ 44,0 44,1 Шнирельман, В. А., „Неоязычество и национализм. Восточноевропейский ареал“, Исследования по прикладной и неотложной этнологии. № 114. ИЭА РАН, 1998.
  45. ^ 45,0 45,1 Шнирельман, В. А., „Неоязычество на просторах Евразии.“, Библейско-богословский институт св. апостола Андрея, Москва, 2001.
  46. ^ Aitamurto, K., „Russian Rodnoverie - Negotiating Individual Traditionalism“, Aleksanteri Institute, University of Helsinki, The 2007 International Conference, Bordeaux, France
  47. ^ Kakaševski V., Бог Кришњи у митологији словенског ведизма
  48. ^ Aleksandar Asov, „Slovenski bogovi“, Pešić i sinovi, Beograd, 2003
  49. ^ Aleksandar Asov, „Slovenska-vedska astrologija i kalendar“, Pešić i sinovi, Beograd, 2003
  50. ^ Aleksandr Igorevič Asov, "Тайны русских волхвов", Moskva : "Veče", 2007
  51. ^ Aleksandr Igorevič Asov, Тайны "Книги Велеса", Moskva : AiF Print, 2001
  52. ^ Jurij Miroljubov, Aleksandr Igorevič Asov, Slovenske vede, Beograd: Pešić i sinovi, 2004
  53. ^ Pod pojmom staroverci se razume tradicionalne slovanske staroverce.
  54. ^ Васильев, Михаил А., „Особенности формирования и развития восточнославянского язычества“, Информационный сайт ru-mo
  55. ^ Рыбаков Б.А., „Язычество древних славян“, Nauka, Moskva, 1981
  56. ^ Фаминцын А. С., „Божества древних славян.“, Санкт-Петерсбург, 1884.
  57. ^ Damjan J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje, Domus 1991.
  58. ^ „Mythologie und Götterwelt der slawischen Völker.“" „Kot primer lahko vzamemo žrtvene kamne z izdolbenim koritom ali drugače obdelane, т.i. sledoviki na območju Pskova, ki so po arheoloških raziskavah nastali že v bronasti dobi, vendar so ostali v uporabi vse do 19. in začetka 20. stoletja“, Zdenek Van v „Mitologija in panteon slovanskih narodov“, str. 35
  59. ^ Синявский А. Д. , „Иван-дурак: очерк русской народной веры“, Аграф, Москва, 2001., ISBN 5-7784-0160-4
  60. ^ Г. П. Федотов, „Мать-Земля“ в „Стихи духовные (Русская народная вера по духовным стихам)“/ Вступ. ст. Н.И. Толстого; Послесл. С.Е. Никитиной; Подготовка текста и коммент. А.Л. Топоркова, Прогресс, Гнозис, Москва, 1991., ISBN 5-01-003633-9
  61. ^ Сахаров, Иван Петрович, „Сказания Русского Народа.“, Том 1., Санкт-Петербург, 1836.; Сахаров, Иван Петрович, „Сказания Русского Народа.“, Том 2., „Народный дневник. Праздники и обычаи“, Санкт-Петербург, 1849.
  62. ^ Афанасьев, Александр Николаевич, „Зооморфические божества у славян“, „Отечественные записки“, № 1 — 3, 1852.; Афанасьев, Александр Николаевич, „Языческие предания о острове Буяне“, „Временнике общества истории и древностей российских“, № 9, 1858.; Афанасьев, Александр Николаевич, „Поэтические воззрения славян на природу“, том 1—3., Москва, 1865. — 1869.
  63. ^ Riordan, James. Russian Fairy Tales and Their Collectors. A Companion to the Fairy Tale.“, Hilda Ellis Davidson and Anna Chaudhri. Cambridge: D.S. Brewer, 2003., p 219.
  64. ^ Срезневский, Измаил Иванович, „Роженицы у славян и других языческих народов.“, Тип. Александра Семена, Москва, 1855.
  65. ^ Котляревский, Александр Александрович, „О погребальных обычаях языческих славян. Исследование“, Москва, 1868.
  66. ^ „Русские былинные богатыри“, Книгоиздательство Герман Гоппе, Санкт-Петерсбург, рисунки А. П. Рябушкин, 1895.
  67. ^ Коринфский, Аполлон Аполлонович, „Народная Русь. Круглый годъ сказаній, повѣрий, обычаевъ и пословицъ русскаго народа“, Москва,1901.
  68. ^ Аничков, Евгений Васильевич, „Весенняя обрядовая песня на Западе и у славян.“, Типография Императорской Академии Наук, Санкт-Петербург, 1903., часть 1. „От обряда к песне.“, репринт: ISBN 9785998984310 — часть 2. „От песни к поэзии“,1905.
  69. ^ Н.М.Гальковский, „Борьба христианства с остатками язычества в Древней Руси“, том первый - 1916., том второй - 1913., репринт: Москва: Индрик, 2000., ISBN 5-85759-108-2
  70. ^ Аничков, Евгений Васильевич, „Язычество и древняя Русь.“, Санкт-Петербург, 1914., репринт: Москва: Индрик, 2003., ISBN 8-85759-187-2
  71. ^ Зеленин, Дмитрий Константинович, „Очерки русской мифологии.“, В. 1. Петроград, 1916., репринт: Зеленин, Д. К.,„Избранные труды. Очерки русской мифологии: Умершие неестественною смертью и русалки“, Индрик, Москва, 1995., ISBN 5-85759-018-3
  72. ^ Критическое Обозрение, 1907, II (рецензия о 'Яри' С. Городецкого) - наведено у: Вячеслав И. Иванов. „Собрание сочинений“, том 2, Foyer Oriental Chrétien, Брюссель, 1974., стр. 566
  73. ^ Наговицын А.Е., Гаврилов Д.А., „О современных тенденциях возрождения традиционных политеистических верований“, Cборник научных статей философского факультета МГУ, под ред. И.Н. Яблокова, П.Н. Костылева, сост. А.В. Воробьев, П.Н. Костылева, Издательство „Социально-политическая мысль“, Москва, 2004., стр. 179-186
  74. ^ Рыбаков Б.А., „Древняя Русь. Сказания. Былины. Летописи“, Академия наук СССР, Москва, 1963.
  75. ^ Рыбаков Б.А., „Язычество древней Руси“, Москва, изд. "Наука",1987., ISBN 5-220-00452-2
  76. ^ Л. С. Клейн, „Воскрешение Перуна. К реконструкции восточнославянского язычества.“, Санкт-Петербург: Евразия, 2004., ISBN 5-8071-0153-7.
  77. ^ А. Г. Кузьмин., „Откуда есть пошла Русская земля“, Молодая Гвардия, Москва, 1986.; Кузьмин А.Г., „Падение Перуна“, Молодая гвардия, Москва, 1988., ISBN 5-235-00053-6
  78. ^ О. Н. Трубачев, „Этногенез и культура древнейших славян“, Наука, Москва, 1991., ISBN 5-02-01 1081-7
  79. ^ Седов В.В., „Языческие святилища смоленских кривичей“, Краткие сообщения Института археологии АН СССР, выпуск 87, стр. 57-65., 1962.
  80. ^ Седов В.В. „Древнерусская народность“, Институт археологии РАН, Москва, 1999., ISBN 5-9551-0005-9; Седов В.В., „Славяне в раннем средневековье“, Институт Археологии РАН, Москва,1995.
  81. ^ Толстой Н. И., „Очерки славянского язычества“, Индрик, Москва, 2003.
  82. ^ институт славяноведения Российской академии наук [3]
  83. ^ Вестник Союза Славянских Общин № 6 (8) 1998.
  84. ^ "Slavic idol worshipers reject modern life" [4]
  85. ^ „Russian Pagans Find Roots in the Forest : Religion: Marxism, Leninism left spiritual emptiness, which leader of loose, growing sect wants to fill with gods of nature.“, Carey Goldberg, Los Angeles Times, 28. novembar 1992.
  86. ^ „Язычество шагает по России“, 1. август 2011.
  87. ^ Сергей Алексеев, „Остров славянской Традиции“
  88. ^ Регистрационный номер 443, Московская Славянская Языческая Община (v ruščini)
  89. ^ „Славянское мировоззрение в России в 90-х годах XX века.“ (Доклад на Всемирной Языческой Конференции), „Вятич“, Вестник Союза Славянских Общин № 6 (8) 1998.
  90. ^ Гоменюк Г., Терещенко С., „Русское и украинское неоязычество“, Центр Апологетических Исследований, Русская Православная Церковь. Новосибирская епархия, 2003.
  91. ^ „Общины ССО СРВ“, Союз Славянских Общин Славянской Родной Веры, 11.04.2012.
  92. ^ Общины Велесова Круга
  93. ^ Дорошенко М., „Славянское неоязычество“, Доклад на секции «Тоталитарные секты и методы противодействия им» XI Рождественских образовательных чтений, Центр религиоведческих исследований священномученика Иринея Лионского, 30.1.2003.
  94. ^ Гаврилов Д. А., Брутальский Н. П., Авдонина Д. Д., Сперанский Н. Н., „Манифест языческой Традиции“, Ладога-100, Москва, 2007.
  95. ^ Решение № 1 Учредителей „Союза Славянских Общин Славянской Родной Веры“
  96. ^ О музее славянской мифологии, Славянский Путь
  97. ^ Сведения о религиозных организациях, зарегистрированных в Российской Федерации, По данным Федеральной регистрационной службы, Православный правозащитный центр „Территория Церкви“, 19. декабрь 2006.
  98. ^ „Лицар ордену Бога Сонця“, Лариса Мурович, Сварог
  99. ^ „Рідна Віра в Україні“. Історико-світоглядний аналіз, Родове Вогнище Рідної Православної Віри Predloga:Ikona uk
  100. ^ Силенко Л., „Мага Віра: Рідна Українська Національна Віра (РУНВіра)“, Співвідношення віри, науки, філософії, історії - Об'єднання Синів і Дочок України Рідної Укр. Нац. Віри, New York, 1979.; Силенко Л., „Мага Віра: Святе письмо: Велике світло волі“ - співвідношення віри, науки, філософії, історії, Обереги, Київ, 1998
  101. ^ Толочко П., Боровський Я. „Язичницьке капище в городі Володимира“, Археологія Києва, стр. 3-10, Київ, 1979.
  102. ^ Society of the Ukrainian Native Faith ”PRAVOSLAVYA” Kyiv, Ukraine, [5]
  103. ^ „Становление и развитие родноверия русинов (украинцев) в новейшее время“, Межимир Мыколаив, Родовое огнище Родной Православной Веры
  104. ^ Таблица „Родноверие на Украине 2010“, составлена В. Кузнецовым (v ruščini)
  105. ^ Р.Д. Мыколаев,„Родноверие на Украине. Структура и идеология украинских языческих течений“ (v ruščini)
  106. ^ Dr. Galina Lozko, prof. religioznanstva, je izdala vrsto knjig o rodnoverstvu: Velesova kniga-Volhovnik. Наукове текстологiчне дослiдження, переклад на цучасну українську мову, релiгiэзнавчий коментар, публiкацiя архiвних матерiалiв та оригiнальних текстiв- Винниця: 2007; Probudžena Eneja. Європейський ренесанс. Гаркіб: 2006; Ukraїnske narodoznavstvo. ArtEK: 2006
  107. ^ Об`єднання Рідновірів України-контакти
  108. ^ Возвращение Перуна В Киев, 24 августа 2009 года, [6]
  109. ^ Олена Карпенко, „Розділ VI. Неоязичництво Неорелігії та місце неоязичництва серед них - українське неоязичництво - "ми не належимо до неорелігійних конфесій" - засади рідновірського вчення - обрядовість - язичницько-християнські взаємовпливи“
  110. ^ „O Sławiańszczyźnie przed chrześcijaństwem“, Zorian Dołega Chodakowski (pseud.), Kraków, 1818.
  111. ^ "„Balladyna“, Juliusz Słowacki, Paryż, 1839.
  112. ^ „Lilla Weneda“, Juliusz Słowacki, Paryż, 1840.
  113. ^ „Bogunka Na Gople“, Ryszard Wincenty Berwiński, 1840.
  114. ^ „Ballady i Romanse“, Adam Mickiewicz, Wilno, 1822.
  115. ^ „Dziady“, Adam Mickiewicz, Wilno, 1823 - Drezno, 1832.
  116. ^ Joachim Lelewel, „Polska wieków średnich czyli Joachima Lelewela w dziejach narodowych polskich postrzeżenia.“, T. 1., nakł. J.K. Żupański, 1855.
  117. ^ Łukasz Antosik, „Popielnica ze starą swastyką. Rodowód wojennych symboli Litzmannstadt“
  118. ^ Józef Bachórz, Józef Ignacy Kraszewski, Wirtualna biblioteka literatury Polskiej
  119. ^ Jan Stachniuk - życie i dzieło, Wydawnictwa Toporzeł, Wrocław
  120. ^ Obóz Federacji Bałto Słowian – ośrodek refleksji geopolitycznej w czasach stalinizmu
  121. ^ 3rd World Jamboree Arrowe Park, Birkenhead, England, 1929, [7]
  122. ^ Międzynarodowy zlot harcerzy w Birkenhead, Narodowe Archiwum Cyfrowe, sygn. 1-M-468-7
  123. ^ Obchody Święta Morza w Krakowie, Narodowe Archiwum Cyfrowe, sygn. 1-P-3577-20
  124. ^ Wawrzeniecki, М., „Tabu u ludu naszego“, „Wisła“, 20., 1916/1917., s. 249-257.
  125. ^ Marian Wawrzeniecki (1863 – 1943) – dąbrowid Szczepu
  126. ^ Nie tylko o Zofii Stryjeńskiej- Bogi słowiańskie, Poranek i Łowy Bogów
  127. ^ Piotr Wiench, „Neopaganism in Central-Eastern Europe“, Spoleczenstwo otwarte 4/1995.; 5th World Congress of Central and Eastern European Studies in Warsaw, 1995.; New Religious Phenomena in Central and Eastern Europe after the Fall of Communism, Cracow 1995., Institute of Philosophy and Sociology, Polish Academy of Sciences, Warsaw, 09.02.2007.
  128. ^ Marek Rau, „Szczep Rogate Serce“. Współczesny ruch neopogański w Europie, Uniwersytet Warszawski - Instytut Stosowanych Nauk Społecznych, Warszawa, 1999.
  129. ^ Lechosław Lameński, „Stach z Warty. Szukalski i Szczep Rogate Serce”, Wydawnictwo KUL, Lublin, 2007.
  130. ^ Czesław Białczyński, Szczep Rogate Serce oraz o Świętym Kole Czcicieli Światowida (ŚKCŚ); ich korzeniach i następcach z SSŚŚŚ
  131. ^ Sylwester Fertacz, „Polska myśl słowiańska w okresie drugiej wojny światowej“, Wydawnictwo Uniwersytetu Śląskiego, Katowice, 2000., ISBN 83-226-0965-5
  132. ^ „Czciciele Polski pogańskiej“, Michał Łapiński, Tomasz Szczepański, kwartalnik historyczny Karta 19, Warszawa, 1996., s. 104 - 117.
  133. ^ T. Szczepański, „Rozmowa z Andrzejem Wylotkiem, koordynatorem Narodowego Zespołu Koncepcyjno-Studyjnego, wydawcą pisma neopogańskiego „Żywioł”, „Trygław“, №1, 1997.
  134. ^ Strażnik Wiary Słowian – Andrzej Wylotek (Anidrżej z Parczewa: 1959 – 2001?) – Zadruga, Niklot, Rodzimy Kościół Polski, Szczep Rogate Serce
  135. ^ Списак регистрованих верских заједница при Министарству унутрашњих послова Републике Пољске
  136. ^ Słowiańska Wiara - Reportaż TVP cz.1
  137. ^ Słowiańska Wiara - Reportaż TVP cz.2
  138. ^ Stowarzyszenie „Żertwa” - KRS: 0000395303, Krajowy Rejestr Sądowy
  139. ^ Festiwal Słowian i Wikingów w Wolinie 2010
  140. ^ Polesje je bilo v srednjem veku in renesansi del Velike kneževine Litve, kjer je bilo dovoljeno prakticiranje staroverstva, kot tudi drugih veroizpovedi.
  141. ^ Gedimino laiškai“ - parengė S.C. Rowell, Vilnius, 2003., p. 184.
  142. ^ Топоров В.Н., „Значение белорусского ареала в этногенетических исследованиях.“, Славяне: адзінства і мнагастайнасць: Міжнародная канферэнцыя (Мінск, 24 – 27 мая 1990 г.): Тэзісы дакладаў i паведамленняў. Секцыя 2. Этнагенез славян., Мінск, 1990., стр. 89.
  143. ^ Алексей Дзермант, „Традиционная этническая религия в Беларуси“, Проект „Цитадель“ (v ruščini)
  144. ^ Кацар М., „Паганскае капішча ў Менску ў XIX – XX ст.“, -{Druvis}- - Альманах Цэнтра Этнакасмалогіі „Kryŭja“, 2005. № 1., стр. 129-133.
  145. ^ Ф. В. Покровский, „Археологическая карта Гродненской губернии“, Труды IX Археологического съезда в Вильне в 1893 г., Москва 1895., том 1, Приложение, стр. 45
  146. ^ Куза А.В., Соловьева Г.Ф., „Языческое святилище в земле радимичей“, Советская археология №1, стр. 147-155, Наука, Москва, 1972.
  147. ^ Э. Зайкоўскі, „Язычніцтва на сумежжы Панямоння і Падляшша ў cярэднявеччы“, Беларускі Гістарычны Зборнік - Białoruskie Zeszyty Historyczne № 9, стр. 120–123, Białystok, 1998.
  148. ^ Лысенко П.Ф., „Языческое святилище древнего Турова“, Славяне и их соседи: Археология, нумизматика, этнология, Под ред. А.А.Егорейченко, стр. 51-57, Веды, Минск, 1998
  149. ^ Постановление Министерства культуры Республики Беларусь от 10 апреля 2003 г. №11 "Об утверждении Государственного списка историко-культурных ценностей Республики Беларусь", стр. 34
  150. ^ „Родноверје у Белорусији“, Глас предака
  151. ^ Первый Международный Духовный Фестиваль «Солнечная долина» (v ruščini)
  152. ^ Máchal, Jan Hanuš, „Nákres slovanského bajeslovi“, nakl. F. Šimáček, Praha, 1891
  153. ^ Růžička, Josef, „Slovanské bajeslovi (mythologie).“, Praha, 1906.
  154. ^ Krolmus J., „Staročeské pověsti, zpěvy, slavnosti, hry, obyčeje, a nápěvy ohledem na bájesloví Českoslovanské jež sebral W. S. Sumlork (Krolmus)“, Praha, 1851.
  155. ^ Erben K. J., „Báje slovanské o stvoření světa“, Praha, 1866.
  156. ^ Horák J., „Národopis československý – přehledný nástin.“, s.342-403, in: Československá vlastivěda II. Praha 1933.
  157. ^ Krolmus J., „Poslední božiště Černoboha s runami na Skalsku, v kraji Boleslavském, v Čechách“, Praha, 1857.
  158. ^ „Mucha, Noted Artist, Dropped First Name; Death Due To Shock Caused By Germans' Seizure Of Prague.“, New York Times. 18 July 1939, http://select.nytimes.com/gst/abstract.html?res=F50713FE3954107A93CAA8178CD85F4D8385F9&scp=14&sq=Mucha+died&st=p
  159. ^ Dokument ČT o Rodné víře z cyklu Cesty víry
  160. ^ „Slovanské pohanství dnes - Vlivy novopohanství na společnost i jednotlivce“, Jiří Atweri, magisterská diplomová práce, Masaryk University, Brno, 2007
  161. ^ „Велес“, број 3, април 2011, стр. 7 - 11
  162. ^ „ОТНОВО НА ДУНАВСКИЯ БРЯГ “,ОТНОВО НА ДУНАВСКИЯ БРЯГ Russkiй Meždunarodnый Žurnal „Ateneй“
  163. ^ Pavel Medvešček (1992): Osvatina - poganjski ogenj. Etnolog 2, št. 1
  164. ^ Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (1992): Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. Založništvo tržaškega tiska, Trst.
  165. ^ Pavel Medvešček, Rafael Podobnik (2006): Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Taura, Nova Gorica.
  166. ^ Osvatina-poganjski ogenj dokumentarno-igrani film
  167. ^ Jelenk-sveta gora starovercev dokumentarno-igrani film
  168. ^ Čop Joža (2006): O Črnem biku ali Čarnem juncu. Studia Mythologica Slavica IX
  169. ^ Anton Feliks Dev ali Janez Damascen Dev, slovenski pesnik, prevajalec in urednik (* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786). Glasba opere “Belin” je veljala za izgubljeno vse do leta 2008, ko jo je odkril Milko Bizjak. Glej: http://www.staroverci.si/opera_belin.html
  170. ^ Anton Aškerc: Perunov žrec, Ljubljanski zvon 1894: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IEY4Q7U5/?query=%27keywords%3dperunov+%C5%BErec%27&pageSize=25 in Knez Volkun
  171. ^ Anton Hribar (1864-1953) napisal epsko pesnitev Knez Ljudevit: http://www.staroverci.si/anton_hribar.html
  172. ^ Janko Šanda, Kralj Samo: Epos v desetih spevih, Amalietti & Amalietti, 2011
  173. ^ Davorin Trstenjak: Triglav, mythologično raziskavanje. Samozal. D. Trstenjak, 1870
  174. ^ Jože Abram: Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom. Ljubljana 1914: Tisk Katoliške tiskarne
  175. ^ Nejc Petrič, Rodna vera v slovenskem leposlovju [8],7.1. 2010
  176. ^ Vid Avdič Batista, Simbol sončnega boga v slovanski mitologiji,http://staroverci.si/simbol.html
  177. ^ Korošec J.: Slovansko svetišče na ptujskem gradu. - Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1948 http://www.staroverci.si/ptujskosvetisce.html
  178. ^ Problem slovanskega svetišča na ptujskem gradu. V Zgodovinski časopis 2-3 / 1948/49. - Zgodovinsko drustvo za Slovenijo, 1950. [Uporabljeno dne 2010-09-28] Dostopno na URL: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zcasopis/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1948-49_STEVILKA_2-3.pdf
  179. ^ Marko Osolnik, Andreja Paljevec, http://staroverci.si/mediji/misteriji112010.pdf Misteriji, listopad, 2010
  180. ^ Tina Zgonik, http://staroverci.si/mediji/Nedelo28032010.pdf
  181. ^ Anja Avdič Batista, „Daritev pozabljenim bogovom“, Primorske novice, 14. prosinec 2011.
  182. ^ Jana Puhar, Andrej Pleterski, „The Stone of Krkavče in Oral Tradition and in the Context of Ritual Landscape Structure“, Studia Mythologica Slavica 8, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2005.
  183. ^ Celin, Mateja, „Slovenj Gradec v trikotniku poganskih kultnih točk“, Delo, 18.08.2011.
  184. ^ Andrej Pleterski, „Kačarsko izročilo o tročanu“, Digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem (v slovenščini)
  185. ^ Kastelic H., Sterle J., „Med hribi kačjih glav (Videoposnetek)“], RTV Slovenija, Ljubljana, 2004
  186. ^ Sterle J., „Iskanje slovanskih bogov“, Dokumentarni TV film, TV Slovenija, Ljubljana
  187. ^ Sterle J., Meško P., „Sveta voda Uročka“, dokumentarni film, TV Slovenija, Ljubljana, 2011
  188. ^ Peter Žmitek, tudi Šmitek (1874-1935) http://www.staroverci.si/umetnost_zmitek.html
  189. ^ Slovanski Olimp
  190. ^ Jože Karlovšek (*1900, Šmarjeta, † 1963, Domžale). Glej: http://www.staroverci.si/joze_karlovsek.html
  191. ^ Slovensko bajeslovje - Slovene mythology http://www.staroverci.si/slovensko_bajeslovje.html
  192. ^ Slovenska mitologija http://www.staroverci.si/umetnost-psena-kovacic.html
  193. ^ Slovenska mitologija na znamkah http://www.staroverci.si/umetnost-znamke.html
  194. ^ Matjaž Anžur, ur., Triglav: religiozni pomen pri Slovanih: zbornik prispevkov 6. mednarodne konference Slovanska dediščina, na gradu Struga od 8. do 9. avgusta 2009, Jutro, 2010.
  195. ^ [9]
  196. ^ Črnič Aleš, "NOVE RELIGIJE? A MISLITE KRŠČANSTVO?" Sodobno poganstvo na Slovenskem, Etnolog 21 (2011); Aleš Črnič (2012): Na vodnarjevem valu : nova religijska in duhovna gibanja. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV
  197. ^ Шиженский Роман Витальевич, Современное славянское язычество (на примере словенской общины «Световид)
  198. ^ Петровић Сретен, „Хришћанство и древна словенска религија (Прилог дијалектици Светог у ликовима паганске и хришћанске религије)[10], Јунир, Ниш, 2001.
  199. ^ Ивица Тодоровић, Резултати савремених истраживања народне религије Срба – општи пресек, [11], Гласник Етнографског института САНУ (свеска 56, бр. 1, стр.53-70), Етнографски институт САНУ, Београд, 2008.
  200. ^ Лозко Гalina, Рідна Віра в Сербії, Пробуджена Енея. Європейський етнорелігійний ренесанс,[12], Див, Харків, 2006., стр. 192-198
  201. ^ Vuk Stefanović Karadžić, „Život i običaji naroda srpskoga“, U nakladi Ane udove V. S. Karadžića, Beč, 1867.
  202. ^ „Sabrana dela Vuka Karadžića“, Prosveta - Nolit, Beograd, 1987.
  203. ^ M. S. Milojević, „Pesme i običaji ukupnog naroda srpskog“, Beograd, tom 1. 1869., tom 2. 1870.
  204. ^ Jaša Prodanović, „Naša narodna književnost“, Grafički institut "Narodna misao", Beograd, 1932.
  205. ^ Vasiljev, Spasoje, „Slovenska mitologija“ [13], Srbobran.
  206. ^ Rastko Kostić, „Pad Arkone ili sumrak slovenskog paganizma“, Atos, Beograd, 2009., str. 179-203
  207. ^ „Sunce- starešina slovenskog naroda“, zbornik radova „Konferencije o slovenskom nasleđu“, EEKC „Sfera“, Novi Sad, 2007., str. 98 -103
  208. ^ Milenko Bodirogić, „Srpska mitologija“ - „Vile i zmajevi“, Orfelin izdavaštvo, Novi Sad, 2009
  209. ^ Nenad Gajić, „Slovenska mitologija“, Laguna, Beograd, 2011
  210. ^ Dragan Jovanović, „Vraćam se u staroverce“ [14], intervju, Budimpešta, 16. jul 2009.
  211. ^ Kumir na Ravništu [15], RTS, 25. jun 2011.
  212. ^ Sanja Radinović, Mirjana Zakić, „Cosmological Ideas of Circle and Spiral in Female Initiation Rites - Lazarice and Kraljice - of Southeastern Serbia“, 39. ICTM World Conference, Vienna, 4-11 July 2007
  213. ^ Časopis Veles, [16]
  214. ^ Vukelić Deniver, „Pretkršćanski prežici u hrvatskim narodnim tradicijama“, Hrvatska revija, Broj 4-2010, 30. listopada 2010.
  215. ^ Katičić, R., „Hoditi-roditi. Tragom tekstova jednog praslavenskog obreda plodnosti“, Studia Ethnologica Croatica, Vol. 1, str. 45-63, Odsjek za etnologiju i kulturnu antropologiju, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb, 1989.
  216. ^ Dragić M., „Poetika i povijest hrvatske usmene književnosti“, str. 24-72, Filozofski fakultet, Sveučilišta u Splitu, Split, 20072
  217. ^ „Religija Srba i Hrvata, na glavnoj osnovi pjesama, priča i govora narodnoga“, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Razredi filologičko-historički i filosofičko-juridički. 1885.-1890.
  218. ^ Marun, Fr. L, „Arkeologički prilozi o religiji poganskih Hrvata“, Starohrvatska prosvjeta, Godište 3, broj 2, str. 78-83, Hrvatsko starinarsko družtvo u Kninu, Knin, 1897.
  219. ^ „Priče iz davnine“, Matica hrvatska, Zagreb, 1916.
  220. ^ Marjanić S., „Književni svetovi sa etnološkom, ekološkom i animalističkom nišom“, Institut za etnologiju i folkloristiku - Zagreb, Narodna umjetnost, 43/2, 2006., str. 163-186
  221. ^ „Slavenske legende“, Vladimir Nazor, Zadar, 1900.
  222. ^ „Živana“, mitički epos u 9 pjesama, Vladimir Nazor, Zadar, 1902.
  223. ^ „Utva zlatokrila“, romantički ep u 5 pjevanja, Vladimir Nazor, Zagreb, 1916.
  224. ^ „Arkun“, Vladimir Nazor, Zagreb, 1920.
  225. ^ Franjo Ledić, „Narodna filozofija u poslovicama o vuku“, Štampano u vlastitoj nakladi, Zagreb, 1960.; Franjo Ledić, „Mitologija Slavena - Tragom kultova i vjerovanja starih Slavena“, knjiga 1, Štampano u vlastitoj nakladi - Tiskara Epoha, Zagreb, 1969.; Franjo Ledić, „Mitologija Slavena - Tragom kultova i vjerovanja starih Slavena“, knjiga 2, Vjesnik , Zagreb, 1970.; Franjo Ledić, „Divovske legende - Divovski svijet prahistorije. Tragom postanka divovskog mita“, knjiga 1, Štampano u vlastitoj nakladi Zagreb, 1973.; Franjo Ledić, „Divovske legende - Legende o divovima Slavena“, knjiga 2, Štampano u vlastitoj nakladi Zagreb, 1973.
  226. ^ Ante Milošević, „Divine Battle pictured: Visual and iconographic view of the horseman relief from Žrnovnica in Dalmatia“. Perunovo koplje, Studia Mythologica Slavica, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana, 2011
  227. ^ Šetnja s bogovima, dokumentarni film: [17]
  228. ^ Katičić Radovan, Božanski boj: Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine. Zagreb, Mošćenička Draga: Katedra Čakavskog sabora Općine Mošćenička Draga, Odsjek za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 2010
  229. ^ Lidija Bajuk, „Kneja - bajkovite priče“, Mozaik Knjiga d.o.o., 1999; Lidija Bajuk, „Kneja - Vilinska šuma“
  230. ^ Marjanić S., „Književni svetovi sa etnološkom, ekološkom i animalističkom nišom“, Institut za etnologiju i folkloristiku - Zagreb, Narodna umjetnost, 43/2, 2006., str. 163-186
  231. ^ Trzezbor Piekutowski, Duhovne smernice Staroslovanske Župe Perunica, [18]
  232. ^ „Zapalili Babu Jagu da otjeraju zimu i sve loše iz prethodne godine“, Depo portal, 21.03.2012
  233. ^ „Paljenjem Babe Jage Svaroži krug obilježio prvi dan proljeća“, Sarajevo-x, 21.03.2012.
  234. ^ Jonas Trinkūnas, Baltic Religion Today, Senovės baltų religinė bendrija, Vilnius,2011
  235. ^ [19]
  236. ^ [20]
  237. ^ [21]
  238. ^ [22]
  239. ^ ECER 2012
  240. ^ http://staroverci.si/strategija.html (VІІ. Slovansko Veče rodne vere/Kijev, 29. 5. 2010/)
  241. ^ Piotr Wiench, „Neopaganism in Central-Eastern Europe“, Spoleczenstwo otwarte 4/1995; 5th World Congress of Central and Eastern European Studies in Warsaw, 1995.; New Religious Phenomena in Central and Eastern Europe after the Fall of Communism, Cracow 1995., Institute of Philosophy and Sociology, Polish Academy of Sciences, Warsaw, 09.02.2007.
  242. ^ [23]
  243. ^ Arne Naess: Ecology, community and lifestyle : outline of an ecosophy. - Cambridge University Press, 1991
  244. ^ Aitamurto, K., „Russian Rodnoverie - Negotiating Individual Traditionalism“, Aleksanteri Institute, University of Helsinki, The 2007 International Conference, Bordeaux, France.
  245. ^ „О подменах понятий в языке и истории славян и о псевдоязычестве“, Официальное заявление Круга Языческой Традиции и Союза Славянских Общин Славянской Родной Веры, 25.12.2009.
  246. ^ Безверхий В. Н., „Фашизм - это русофобия“, Ярь, №2(10), Санкт-Петербург, 2006., стр. 7-10
  247. ^ Федосов В. К., „Адепты русофобии: от Герцля до Горбачёва“, Ярь, №2(10), Санкт-Петербург, 2006., стр. 11
  248. ^ „Удар Русских Богов“, Истархов Владимир Алексеевич, Институт экономики и связи с общественностью, Москва, 2000.
  249. ^ "Архангельская прокуратура признала экстремистской книгу Истархова „Удар русских богов“". Интерфакс. 20. 3. 2009. 
  250. ^ Г. С. Лозко, П. В. Тулаев, „Родные Боги в творчестве славянских художников“, Слава, Москва, 2008
  251. ^ Stryjeńska, Zofia (1891-1974): Poland in the classroom [24]
  252. ^ Intervju z Vsevolodom Ivanovom v rusščini
  253. ^ "Русь Ведическая в творчестве В. Б. Иванова", Шахов А.В., Журнал "Ведическая культура" №13
  254. ^ Драган Боснић - Стрип као израз родољубља
  255. ^ Sandra Jovanović, izložba „Slovenska mitologija“
  256. ^ Владета Јеротић, Ђорђе Кадијевић, Петар Петровић, Никола Кусовац, Бане Јовановић, „Марко Мамић Маша - Словенски богови и божанства - рељефи у дрвету“, Музеј Војводине, Нови Сад, децембар 2002.
  257. ^ Jovan Petronijević: Staroverski šah, [25]
  258. ^ Alex Fantalov
  259. ^ Arkona - illustrations, Kris Verwimp
  260. ^ Tomasz Lach, Słowiańskie opowieści
  261. ^ Slovenska mitologija na znamkah, [26]
  262. ^ Irena Urankar
  263. ^ Vid Avdič Batista: Simbol sončnega boga v slovanski mitologiji, [27]
  264. ^ [28]
  265. ^ Akademska slikarja - Academic artists: Irena Gašperšič in Kristofer Bogdan Meško: Slovensko bajeslovje - Slovene mythology [29]
  266. ^ Slovanski olimp [30]
  267. ^ [31]
  268. ^ [32]
  269. ^ Dostopen tudi na: [33]
  270. ^ [34]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]