Radegost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Radegost
bog živine, vegetacije, vojne in zemlje
Radegast (Kaisarov).png
Podoba Radegosta po Kaisarovu
Kultno središče: Retra
Orožje: kopje
Simbol: ptica, konj, bik, kopje, helebarda(?), palica
Letni čas: poletje
Starši : Svarog?
Poistovetenje: Dažbog?
Merkur

Radegost, Radegast, Radagast, Riedgast je bil zahodno-slovansko božanstvo med Obodriti, povezano z živinorejskim izročilom.[1]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime verjetno izhaja iz besed *radu (»vesel, zadovoljen«) in *gost (»gôst«).[2]

Osnovne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Njegov hram je stal v Retri, povezan pa je bil z vojno,[3] čeprav je bil sprva verjetno osredotočen zgolj na živinorejsko obredje.[4] Radegost je imel kot kaže tudi drugo ime- Svarožič.[5] Po Bathonovi kroniki iz 15. stoletja je Radegost prikazan tako, da v levi roki drži helebardo, z desno roko pred seboj drži ščit s podobo bika, na glavi pa je nameščena ptica, ki morda pomeni glasnika.[6] Njegovi svečeniki so o vsakovrstnih stvareh prerokovali z brskanjem po zemlji in pa s konjem, ki so ga prekrili s travo.[7][8]

Vzporednice[uredi | uredi kodo]

Radegost ima neke širše vzporednice tudi širše na zahodnoslovanskem področju in morda celo na južnoslovanskem področju. Na Moravskem namreč stoji hrib Radhost, kjer naj bi prve dni po poletnem solsticiju praznovali praznik tega boga.[4][9] V Galiciji stoji naselje Radgošč.[9] Radegost je bilo tudi ime med Slovani v vzhodnih Alpah.[4] Navsezadnje pa so v južnoslovanskih krajih ponekod polažarja ali pa božičnega vola imenovali Radovan.[10] Češko delo Mater Verborum Radegosta primerja z rimskim Merkurjem.[4]

Astronomsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Niederle in Petazzoni sta imela Radegasta za sončno božanstvo,[11] nekateri pa v njem vidijo lunarno božanstvo.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ovsec, D. (1991): 142-143.
  2. Ovsec, D. (1991):144.
  3. Barford, P.M. (2001): 199.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Ovsec, D. (1991): 144.
  5. Vasiljev, S. (1928): 87.
  6. primerjaj z Ovsec, D. (1991):144; Vasiljev, S. (1928): 39.
  7. Ovsec, D. (1991): 191.
  8. Vasiljev, S. (1928): 110.
  9. 9,0 9,1 Vasiljev, S. (1928): 112.
  10. Ovsec, D. (1991): 145.
  11. Ovsec, D. (1991): 143.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Gimbutas Maria (1971): The Slavs. Londin, Thames & Hudson.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drevnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.