Svarožič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Svarožič
Starši : Svarog?
Poistovetenje: Radegast, Dažbog?

Svarožič je slovansko božanstvo, verjetno sin Svaroga.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Svarožič je bil najverjetneje sin Svaroga, njegovo ime pa sestavljeno iz *Svarog in slovanske patronimične pripone –. Vendar obstajajo tudi drugačna mnenja. V. Pisani meni, da Svarog sploh ni nikoli obstajal, da ga je na osnovi obstoja patronimičnih imen s pripono – skonstruiral avtor Ipatske kronike iz 13. stoletja.[1] Dejansko obstajajo takšni poskusi razlage imena Svarožič, pri katerih se lahko ognemo omenjanju Svaroga. Po Bruecknerju naj bi ime izhajalo iz Swarzyć sia v pomenu »prepirati se«.[2] Pisani Svarožič izvaja iz *sva v pomenu, ki mu ustreza litovski suo (»pes«) ter rogu/rožiči (»rog«), obenem pa opozarja, da sta v vasi Swariožyn leta 1205 živela brata Swadajewik, kar pomeni pasjega mladiča, ki sesa.[3]

Osnovne poteze[uredi | uredi kodo]

Ime Svarožič, ki verjetno predstavlja patronimno ime, je poznano tako med zahodnimi kot vzhodnimi Slovani. [4] Vsaj med zahodnimi Slovani je Svarožič verjetno Radegost, saj vir iz 11. stoletja poroča, da se je mesto Retra nekoč imenovalo Radigost, tam pa so častili boga Svarožiča.[5][6][7] V Rusiji je Svarožič kot kaže postal vzdevek boga Dažboga.[8]

Astronomsko ozadje kulta[uredi | uredi kodo]

V Ipatski kroniki iz 13. stoletja Dažbog, ki se kasneje enači s Svarožičem, nosi tudi ime Helios (»Sonce«).[1]Med tem, ko nekateri (npr. Pisani) vztrajajo pri tem, da je Svarožič sončno božanstvo, drugi (Kulišić, Gasparini, Ovsec) domnevajo, da moramo v tem božanstvu videti lunarno bitje: na to naj bi med drugim kazala povezava Svaroga in Svarožiča z lunarnim Hefajstom.[9] Toda istovetenje vzhodnega Svarožiča s sončnim Dažbogom in omemba, da je Svarožič brat Artemide, nedvomno potrjuje, da je bil vzhodni Svarožič gotovo sončno bajeslovno bitje.[10]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Ovsec, D. (1991): 123.
  2. ^ Ovsec, D. (1991): 124.
  3. ^ Ovsec, D. (1991): 124.
  4. ^ Ovsec, D. (1991): 123,142.
  5. ^ Gimbutas, M. (1971): 153-154.
  6. ^ Ovsec, D. (1991): 142.
  7. ^ Vasiljev, S. (1928): 87.
  8. ^ Ovsec, D. (1991): 124.
  9. ^ Ovsec, D. (1991): 127.
  10. ^ Makarovič, J. (1998): 45.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Barford P.M. (2001):The Slavs: Culture and Society in early Medieval Eastern Europe. Great Britain, British Museum Press.
  • Gimbutas Maria (1971): The Slavs. Londin, Thames & Hudson.
  • Makarovič Jan (1998): Od Črne boginje do Sina Božjega. Ljubljana/Pisa, FDV/ Studi slavi.
  • Ovsec Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje. Domus, Ljubljana.
  • Vasiljev Spasoje (1928): Mitologija drevnih Slovena. Beograd, Srbobran.
  • Zaroff Roman (1999): Organized pagan Cult in Kievan Rus'. The Invention of Foreign Elite or Evolution of Local Tradition? V: Studia mythologica slavica.