Veča

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Veča (rusko: вече, veče, poljsko: wiec, ukrajinsko: віче, viče, belorusko: веча, veča, starocerkvenoslovansko: věšte) je bila slovanska srednjeveška skupščina. Najbolj poznana je novgorodska veča. Podobna skupščina se je pri Švicarjih imenovala Landsgemeinde.

Namen veče[uredi | uredi kodo]

Veča se je sestala v zgodnjefevdalni družbi z namenom debatiranja skupnih del in aktualnih političnih vprašanj. Na veči so kandidati in predstavniki ljudi imeli neposredni kontakt z ljudmi in je primer ljudovlade, neposredne demokracije. Pomembno funkcijo na veči je imela starešina, tj. najstarejši človek plemena/rodu, katerih glas je bil odločilen v debatah o vojni, miru in izboru vlade. Od 14. stoletja je bila na poljskem veča spremenjena v sejm (parlament). Udeleženci veče so lahko bili vsi svobodni moški, vodje plemen, rodovin in kneževine.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Beseda »veča« izvira iz praslovanskega glagola *wietati v pomenu govoriti.[1] Razvitje fevdalnega sistema je končalo dobo prvobitne vojne demokracije in se je začela sodobna in organizirana oblika vladavine. Veča ni bila samo legitimno zbiranje za odločanje, ampak tudi ostali shodi in zbirališča.

Sodobna veča[uredi | uredi kodo]

Danes se veča imenuje med drugim vsakoletno srečavanje slovanskih rodnoverskih organizacij.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Brückner, Aleksander (1985). Słownik etymologiczny języka polskiego. Warszawa: Wiedza Powszechna. str. 614. ISBN 83-214-0410-3.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Boroń P., Słowiańskie wiece plemienne, Katowice 1999.
  • Nawrot A. (pod red.), Encyklopedia Historia, Kraków 2007, ISBN 978-83-7327-782-3.
  • Szczur S., Historia Polski - średniowiecze, Kraków 2002, ISBN 83-08-03272-9.
  • Гуреев М. В. Специфика политического сознания новгородцев. Взгляды на республику и монархию // Новгородика-2008. Вечевая республика в истории России. Материалы Международной научно-практической конференции 21—23 сентября 2008 г. Ч. 2. — Новгород: Изд-во НовГУ, 2009. — 352 с. С. 191—201.
  • Лукин П. В. «Народные собрания» у восточных славян: возможности сравнительного анализа // Древняя Русь. Вопросы медиевистики. 2004. № 3(17). С. 5-11.