Peter Iljič Čajkovski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Peter Iljič Čajkovski
Tchaikovsky.jpg
Osnovni podatki
Rojstvo 7. maj 1840(1840-05-07) (25. april, ruski koledar)
Izvor Votkinsk, okraj Vjatke, (danes Udmurtija), Rusija
Smrt 6. november 1893 (53 let) (25. oktober), Sankt Peterburg
Poklic skladatelj
pianist
Glasbilo klavir
Čajkovski v mladosti, 1868
Čajkovski z ženo Antonino Ivanovno Miljukovo, julij 1877 Moskva

Peter Iljič Čajkovski [péter íljič čajkóvski] (rusko Пётр Ильи́ч Чайко́вский), ruski skladatelj, * 7. maj (25. april, ruski koledar) 1840, Votkinsk, okraj Vjatke, (danes Udmurtija), Rusija, † 6. november (25. oktober) 1893, Sankt Peterburg. Bil je skladatelj simfonij, koncertov, oper, baletov, komorne glasbe in zborovske liturgične glasbe ruske pravoslavne cerkve. Bil je prvi ruski skladatelj, čigar glasba je pustila trajen vtis na mednarodni ravni. Kot gostujoči dirigent je bastopal v Evropi in Združenih državah Amerike. Eden teh nastopov je bil na otvoritvenem koncertu dvorane Carnegie Hall v New Yorku leta 1891. Čajkovskega je počastil leta 1884 tudi cesar Aleksander III. in mu dodelil doživljenjsko pokojnino.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Čajkovski se je rodil v Votkinsku, ki leži blizu reke Kame. Oče, Ilja Petrovič Čajkovski (1795–1880), je bil uradnik, rudarski inženir in generalmajor ukrajinskega rodu, mati, Alexandre d'Assier (Aleksandra Andrejevna Assier; 1813–1854), pa njegova druga žena francoskega rodu. Čajkovski je bil drugi od šestih preživelih otrok. S petimi leti se je začel učiti klavir. Njegova prva učiteljica je bila mama. Leta 1848 se je družina preselila v Sankt Peterburg. Mati mu je umrla za kolero leta 1854, ko je bilo Petru štirinajst let. Bil je zelo prizadet in si je težko opomogel. Pomanjkanje materine ljubezni je pri Čajkovskem vplivalo na to, da se je izogibal žensk, postavljal jih je na nedosegljiv piedestal in postal homoseksualec. Leta 1852 se je začel resno ukvarjati z glasbo, ki so jo predavali fakultativno. Že tedaj je bil dober pianist in je izvrstno improviziral.

Klavir ga je po materini smrti poučevala Marija Palčikova. Leta 1856 ga je začel poučevati Luigi Piccioli (1812–1868), ki je bil na sanktpeterburškem konservatoriju vokalni pedagog. Piccioli je v Čajkovskem, po besedah Čajkovskega, prvi odkril njegove glasbene sposobnosti in mu vlil zaupanje vase, drugače pa je nanj vplival tudi s svojo ekstravagantno pojavo. Za njim ga je poučeval Rudolf Kündinger (Rudolf Vasiljevič Kjundinger; 1832–1913). Leta 1859 je Čajkovski končal srednjo šolo in od tega leta živel v internatu. Po srednji šoli je študiral pravo in do leta 1863 opravljal uradniško službo na pravosodnem ministrstvu. Odpovedal se je službi in od leta 1861 do 1865 študiral kompozicijo, klavir in flavto na Konservatoriju v Sankt Peterburgu (ustanovitelj Anton Rubinstein leta 1862) pri profesorju Nikolaju Ivanoviču Zarembi, kasneje pa tudi pri Rubinsteinu.

Leta 1866 je odšel v Moskvo. Do leta 1877 je živel in ustvarjal v Moskvi. Tu je učil harmonijo na konservatoriju in nekaj časa pisal glasbene kritike za Moskovske novice. Zahajal je v visoko družbo in imel veliko uglednih prijateljev. Leta 1868 je postal dirigent. Ob priliki dirigiranja Vojvode, delo Ostrovskega, je spoznal »Peterico« (Balakirev, Cui, Borodin, Rimski-Korsakov in Musorgski). Ta skupina je tedaj želela ustvariti rusko narodno glasbo in s tem nasprotovala Rubinsteinu, ki je bil pristaš italjanskega in nemškega sloga. Predvsem Balakirev je precej vplival na Čajkovskega. Poučeval pa je Rimskega-Korsakova harmonijo, fugo in kontrapunkt.

Živčnost in čustvena razrvanost, združeni s homoseksualnostjo sta ga pognali v osamljenost in vplivali na njegovo ustvarjanje. Poročil se je z nekdanjo konservatorsko študentko Antonino Ivanovno Miljukovo. Od njega je bila mlajša osem let. Poroka je bila prenagljena in Čajkovski je kmalu ugotovil, da žene ne prenese. Po poskusu samomora je že po šestih tednih začel živeti ločeno od nje. Ta dogodek je po mnenju življenjepiscev vplival na njegovo delo.

Veliko vplivnejša ženska v njegovem življenju je bila bogata vdova Nadežda Filaretovna von Meck (1831-1894) s katero si je dopisoval v letih od 1877 do 1890, čeprav se nista nikoli srečala. Navdušena nad njegovo glasbo mu je denarno pomagala s 6.000 rublji na leto. Ravno zaradi njene podpore se je lahko umiril in ustvarjal v urejenih razmerah.

Opustil je poučevanje v Moskvi in v Rusiji živel le še prehodno, saj je mnogo potoval. Leta 1892 se je naselil v Klinu blizu Moskve. Svetovna slava mu je prinesla tudi veliko nemira v zasebno življenje.

Le devet dni po prvi predstavi njegove Šeste simfonije leta 1893 je Čajkovski umrl. Splošno verjamejo, da je storil samomor z namernim pitjem okužene vode s kolero, vendar je zastrupitev z arzenom verjetnejša. Nekateri namigujejo, da je skupina nekdanjih sošolcev zahtevala, naj naredi samomor, da bi se izognil pohujšanju zaradi domnevnega razmerja z nečakom, članom ruskega plemstva. Pokopali so ga na Tihvinskem pokopališču pri samostanu Aleksandra Nevskega v Sankt Peterburgu.

Delo[uredi | uredi kodo]

Prve manjše skladbe je Čajkovski napisal že s štirinajstimi leti. S štiriindvajsetimi pa je napisal prvo pomembnejše delo - uverturo za Nevihto, dramsko delo Aleksandra Ostrovskega. Ob koncu študija je napisal Odo radosti na Schillerjevo besedilo. Pod vplivom Balakireva je napisal uverturo za Romea in Julijo, ki jo je kasneje večkrat predelal ter simfonijo Manfred. Simfonično pesnitev Fatum (1868) mu je celo posvetil.

Velik uspeh je doživel z violinskim koncertom št. 1 v D-duru op. 35 ter Simfonijo št. 2 v C-molu op. 17. Moskovsko gledališče mu je naročilo napisati glasbo za Sneguljčico na besedilo Ostrovskega. V naslednjih letih je napisal celo vrsto koncertov in simfonij, baletov (Hrestač, Labodje jezero, Trnuljčica), opere Pikova dama in Jevgenij Onjegin in drugo.

Glasba Čajkovskega ima nenavadno širok slogovno in čustveni razpon, od salonskih del do simfonij z izjemno globino, močjo in veličino.

Baleti[uredi | uredi kodo]

Čajkovski je pri večini najbolj znan po svojih baletih.

Prvega, Labodje jezero (op. 20) je ustvaril med letoma 1871 in 1876. Prvič so ga v okleščeni različici predvajali v, leta 1876 ustanovljenem, Bolšoj teatru v Moskvi 4. marca 1877.

Čajkovski je za enega svojih najboljših del imel balet Trnuljčica (op. 66). Napisal ga je približno 13 let kasneje med letoma 1888 in 1889. Prvič so ga predvajali leta 1890 v Teatru Marinski v Sankt-Peterburgu.

Manj je bil zadovoljen s svojim zadnjim baletom Hrestač (op. 71), ki ga je ustvaril med letoma 1891 in 1892.

Opere[uredi | uredi kodo]

Napisal je deset oper. Med njimi sta najbolj znani Jevgenij Onjegin (1877 - 1888) in Pikova dama (op. 68, 1890). Obe sta nastali po književni predlogi Aleksandra Sergejeviča Puškina.

Simfonije[uredi | uredi kodo]

Zgodnje simfonije Čajkovskega so vesele s pridihom narodnega značaja, kasnejše pa so polne zloveščih občutkov, nemira, in, še posebej šesta, obupa.

Grob Čajkovskega na Tihvinskem pokopališču

Koncerti[uredi | uredi kodo]

Od treh klavirskih koncertov je prvi v b-molu (op. 23. 1874 - 1875) najbolj znan in najbolj cenjen. Pianist Nikolaj Rubinstein ga je sprva zavračal kot slabega in neigralnega. Kasneje ga je prvi izvedel Hans von Bülow v Bostonu (ZDA), leta 1875.

Violinski koncert v d-duru (op. 35) je ustvaril v manj kot mesecu dni marca in aprila leta 1878. Krstno izvedbo je doživel šele leta 1881, ker ga violinist, kateremu ga je želel posvetiti, zaradi tehnične zahtevnosti ni hotel igrati...

Druga dela[uredi | uredi kodo]

Med drugimi njegovimi deli za orkester so zelo znane Uvertura 1812 (op. 49, 1880), fantazijska uvertura Romeo in Julija (1881), Italijanski capriccio (op. 45, 1880) in Slovanska koračnica (op. 31, 1876).

Mnogo njegovih skladb vključuje dela za pevski zbor kot tudi veliko pesmi, komorne glasbe in glasbe za klavir. Najbolj znanna dela od teh so:

  • op. 11 za godalni kvartet št. 1 v d-duru
  • op. 37a suita za klavir, Letni časi
  • op. 59 Dumka, ruska podeželska v c-molu za klavir
  • op. 70 za godalni sekstet, Spomin na Firence (Souvenir de Florence)

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]