Papež Pavel VI.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Papež Pavel VI)
Skoči na: navigacija, iskanje
Pavel VI.  Božji služabnik
Pričetek papeževanja 21. junij, 1963
Konec papeževanja 6. avgust, 1978 (15 let, 46 dni)
Predhodnik Janez XXIII.
Naslednik Janez Pavel I.
Redovi
Duhovniško posvečenje 29.maj, 1920 stolnica Brescia
posvečevalec Giacinto Gaggia
Škofovsko posvečenje 12. december, 1954; 1. november, 1954 nadškof Milana
posvečevalec Eugène Tisserant
Povzdignjen v kardinala 15. december, 1958
Položaj 262. papež
Osebni podatki
Rojstno ime Giovanni Battista Enrico Antonio Maria Montini
Rojen 26. september 1897(1897-09-26)
Concesio, Italija
Umrl 6. avgust 1978 (80 let)
Castel Gandolfo, Italija
Narodnost italijanska
Starši Giorgio Montini
Giuditta Alghisi
Izobrazba doktorat iz prava in teologije
Alma mater Papeška univerza Gregoriana, Rim
Moto Cum ipso in monte
Grb {{{coat_of_arms_alt}}}
Svetništvo
Svetniški naziv Božji služabnik
Drugi papeži z imenom Pavel

Božji služabnik Pavel VI., rojen kot Giovani Battista (Enrico Antonio Maria) Montini, papež rimskokatoliške cerkve od 4. novembra 1963 do smrti, * 26. september, 1897 Concesio, Italija, † 6. avgust 1978, Castelgandolfo, Italija, Vatikan.

Geslo: In nomine Domini - V Gospodovem imenu

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Pri Montiniju; rojstna hiša papeža Pavla VI. v Concesiu

Družina in šolanje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče je bil Giorgio, mati pa Giuditta. Imeli so še dva sina: Ludovica in Francesca. Janez je bil kot deček sramežljiv in krhkega zdravja. Po končanem šolanju vstopa z devetnajstimi leti v semenišče. V duhovnika je bil posvečen 1920. Nadaljeval je študij teologije in prava na papeški univerzi Gregoriana v Rimu.

Vzpon[uredi | uredi kodo]

Po kratkotrajnem delu v pastorali obiskuje papeško diplomatsko šolo in začne delati v državnem tajništvu. Papež Pij XI. ga je 1923 poslal na Poljsko kot pomoč nunciju. V Rim se je iz zdravstvenih razlogov vrnil že čez eno leto in nadaljeval službo v državnem tajništvu, kjer je ostal dejaven vse do leta 1954. Od 1925 do 1933 je bil generalni asistent pri zvezi katoliških študentov (FUCI). Od 1931 predava na Akademiji zgodovino diplomacije. Od 1937 postane ozek sodelavec državnega tajnika Evgenija Pacellija. Ko je on 1939. leta postal papež Pij XII., je Montini nadaljeval sodelovanje.

Papež Pij XII. ga je leta 1954 imenoval za nadškofa v Milanu. Kardinal je postal leta 1958, imenoval pa ga je papež Janez XXIII. 11. oktobra 1962 je začel delo Drugi vatikanski koncil. Papež blaženi Janez XXIII., ki so ga imenovali Dobri, je želel uresničiti aggiornamento, tj. podanašnjenje katoliške Cerkve, pa tudi pospešiti zedinjenje kristjanov. Sicer pa ni imel točnega načrta. Kardinal Giovanni Montini je zadeve spravil v red: na enajstih straneh rokopisa je predložil jasne vsebinske in organizacijske smernice, za kar je dobil podporo večine koncilskih očetov. 3. junija 1963 je umrl po težki bolezni Janez XXIII.

Papeževanje[uredi | uredi kodo]

Papež Pavel VI. je bil poslednji papež, ki je bil okronan s tiaro. Po kronanski maši jo je prodal v korist revežev in jo sedaj hranijo v Washingtonu.

Na konklavu je sodelovalo 80 kardinalov, kar je do tedaj bilo največje število v zgodovini Cerkve. Že po dveh dneh je bil 21. junija 1963 v petem krogu glasovanja izvoljen za 262. naslednika apostola Petra s 60-imi od 80-ih glasov.

Flos florum[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba ga imenuje „flos florum”, to je „cvet cvetov”. Nekateri to povezujejo s tremi lilijami v njegovem grbu. Kot poslednji papež je bil okronan s tiaro, ki jo je takoj nato prodal v dobrobit revežev. Med kronansko mašo 30. junija 1963 je predstavil svoj program. Zavzel se je za nadaljevanje in dokončanje koncila, napovedal je zavzemanje za socialno pravičnost, nadaljevanje dela za zedinjenje kristjanov, kakor tudi odpiranje sodobnemu svetu. Bil pa je drugačen od svojega predhodnika. Ni bil tako sproščen in neposreden v nastopu in tega se je tudi sam z bolečino v srcu zavedal.

Nadaljevanje koncila[uredi | uredi kodo]

Začetek drugega zasedanja Drugega vatikanskega koncila
"Koncilski prstan ", 6. decembra 1965: Pavel VI. izroča preprost zlat prstan koncilskim očetom: Kristus, Peter in Pavel pod križem

Drugo zasedanje koncila se je začelo 29. septembra 1963. Od slovenskih škofov so se ga udeležili ljubljanski škof Jožef Pogačnik, mariborski škof Maksimiljan Držečnik in apostolski administrator za slovensko Primorje, novonastale škofije v Kopru Janez Jenko. Koncil je sprejel 16 odlokov oziroma konstitucij, ki naj bi jih razlagale in izvajale različne med koncilom ustanovljene komisije, zlasti pa škofovska sinoda. Koncil je omogočil uvedbo narodnega jezika v rimski obred namesto dotedanje latinščine, kar so verniki po celem svetu navdušeno sprejeli.

8. decembra 1965 je koncil končal svoje delo in ga okronal tudi s simboličnim vzajemnim preklicem izobčenja med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, ki je trajalo od leta 1054.

Pričel je s prenovo rimske kurije in celotnega kardinalskega zbora. Uvedel je upokojitev kardinalov z osemdesetim letom, razširil je kardinalski zbor na 130 članov in precej spremenil njegovo sestavo, da so ostali italijanski kardinali v manjšini; tudi na ta način je hotel papež poudariti mednarodno sestavo katoliške Cerkve. 1. januarja 1968 je uvedel Svetovni dan miru. Za ta dan papež pošilja ne le vernikom, ampak tudi vsem državnikom po svetu poslanico miru.

Dela[uredi | uredi kodo]

Okrožnice[uredi | uredi kodo]

Njegovih pet velikih okrožnic je tematsko povezanih z 2. vatikanskim koncilom. Razlagajo verske in nravne resnice v tesni povezavi s koncilskimi dokumenti. Njegove okrožnice in ostala spodbudna pisma si sledijo po tem vrstnem redu:

  1. Ecclesiam Suam (Svojo Cerkev, 6. avgusta 1964), o poti Cerkve v današnji čas.
  2. Mense Maio (29.aprila 1965) o Marijinem češčenju pri šmarnicah.
  3. Mysterium fidei (3. septembra 1965) o evharistiji kot središču Cerkve.
  4. Christi Matri (15. septembra 1966) – pismo o Marijinem češčenju in pospeševanju miru.
  5. Najbolj odmevna okrožnica je bila zlasti v Tretjem svetu Populorum progressio (Napredek narodov) - o razvoju in napredku narodov ter o mednarodni socialni pravičnosti zlasti glede na Tretji svet in nerazvite narode z dne 26. marca 1967.
  6. Sledila je okrožnica o ohranjanju obveznega celibata za duhovnike Sacerdotalis Coelibatus (24. junija 1967).
  7. Humanae Vitae (o družini in vlogi ženske v cerkvi) in o naravnem uravnavanju rojstev 25. julija 1968. — Ta okrožnica je dvignila veliko pozornosti, pa tudi prahu in nasprotovanja zaradi prepovedi kontracepcijske tablete, ki se je pojavila na tržišču leta 1960 in so si od njene prodaje obetali velikanske dobičke. Papežu so ponujali več milijonov dolarjev, če bi Cerkev spremenila svoje učenje na tem področju.[navedi vir] Medtem ko so to okrožnico v tretjem svetu sprejeli z odobravanjem, so jo v nekaterih zahodnoevropskih državah javno zavračali ne le posamezni verniki, ampak tudi nekateri moralisti in škofje. Vendar je papež razlagal le tradicionalni nauk o uravnavanju rojstev, ki so ga gradili sodobni papeži, zlasti pa Pij XI. v Casti connubii 1930. leta in učenja kljub pritiskom ni preklical.
  8. Pomembno apostolsko pismo o socialni pravičnosti je bilo tudi „Octogesima adveniens” (Ob osemdesetletnici)(1971), ki ga je napisal ob osemdesetletnici pomembne socialne okrožnice papeža Leona XIII. „Rerum novarum” (1891).
  9. „Marialis cultus” (O Marijinem češčenju iz leta 1974) govori o pravilnem marijanskem češčenju, ki naj bi podprlo tudi ekumenska prizadevanja.
  10. „Gaudete in Domino” (Veselite se v Gospodu).
  11. „Evangelii nuntiandi” (Oznanjevanje evangelija) v letu 1975.

Potovanja[uredi | uredi kodo]

Papež Pavel VI. v ZDA pri predsedniku L. Johnsonu 23. decembra 1967.

Pavel VI. je bil prvi papež v zgodovini, ki je potoval po celem svetu in tako še med drugim zasedanjem koncila obiskal Palestino kjer se je srečal s carigrajskim patriarhom Atenagorom. V Jeruzalemu sta skupaj molila očenaš, kar je bila velika spodbuda za ekumensko gibanje.

Bil je v ZDA, kjer je govoril v skupščini OZN v New Yorku na sam dan Združenih narodov 4. oktobra 1965. Njegov poziv k miru v svetu je bil eden od najbolj poslušanih in odobravanih govorov v 20. stoletju. Na Filipinih so poizkušali nanj izvesti atentat. V Indiji ga je pretresla revščina stradajočih množic in je pozval svet k pravičnejši porazdelitvi zemeljskih dobrin. Na političnem področju je najbolj odmeven stik s sovjetskimi politiki, s čimer je hotel omiliti položaj vernikom, ki so trpeli preganjanje za železno zaveso. Tako ga je obiskal sovjetski zunanji minister Andrej Gromiko, kakor tudi jugoslovanski državni predsednik Tito. V Jugoslaviji in tudi Sloveniji je to imelo za posledico večjo versko svobodo in vsestranski razvoj demokracije, kar pa je komunistična partija kmalu nasilno zavrla, zlasti po Titovem pismu, ki je – kljub nekaterim ugodnostim in prednostim, ki so jih pri nas ljudje uživali glede na države Vzhodnega bloka – nepreklicno hotelo zacementirati enopartijski sistem.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

6. avgusta 1978, prav na praznik Gospodovega spremenjenja, ki je bil tisto leto na nedeljo, je nenadoma umrl zaradi odpovedi srca. Pred smrtjo je še navedel besede apostola Pavla: „Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil” (2 Tim 4,7).

Zanj poteka postopek za prištetje k blaženim, pa mu pripada naslov "Božji služabnik".

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Alfredo Ildefonso Schuster
Nadškof Milana
1953 – 1963
Naslednik: 
Giovanni Colombo
Predhodnik: 
Janez XXIII.
Papež
1963 – 1978
Naslednik: 
Janez Pavel I.