Zgodovina Grčije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zgodovina Grčije
Neolitik 7000-3200 pr. n. št.
Minojska doba 2200-1450 pr. n. št.
Mikenska doba 1600/1550-1200/1120 pr. n. št.
Grška temna doba 1200/1120-776 pr. n. št.
Antična Grčija 776323 pr. n. št.
Helenistična Grčija 323146 pr. n. št.
Rimska Grčija 146 pr. n. št. - 324 n. št.
Bizantinsko cesarstvo 3241453
Otomanska Grčija 14531832
Moderna Grčija po 1832
Teme
Grški jezik Grška književnost
Vojaška zgodovina Imena Grkov

Zgodovina Grčije zajema zgodovino ozemlja moderne države Grčije, kot tudi grška ljudstva in območja, ki jim je vladala v preteklosti. Obseg grškega bivanja in vladanja se skozi stoletja precej razlikuje, zato je zgodovina Grčije precej elastična po vsebini. Vsako obdobje ima svoje sorodne interesne sfere.

Prva (proto) grško govoreča plemena, na splošno mislijo, da so prispela na grško celino med poznim 3. in v prvi polovici 2. tisočletja pred našim štetjem - verjetno med letoma 1900 in 1600 pred našim štetjem. [1] Ko so Mikenci napadli območje, je bilo naseljeno z različnimi ne-grško govorečimi, avtohtonimi pre-grškimi ljudstvi, kmetovalci, ki so bili tu že od 7. tisočletja pred našim štetjem.

V svojem geografskem vrhuncu je bila grška civilizacija razširjena iz Grčije v Egipt in do gorovja Hindukuš v Afganistanu. Od takrat so grške manjšine ostale na nekdanjih grških ozemljih ali drugih ozemljih, ki so jih kolonizirali Grki (na primer Turčija, Albanija, Italija in Libija, Levant, Armenija, Gruzija, itd.), grški izseljenci so se asimilirali v različnih družbah po vsem svetu (na primer Severna Amerika, Avstralija, Severna Evropa, Južna Afrika, itd.) Danes večina Grkov živi v sodobni državi Grčiji (neodvisni od leta 1832) in na Cipru.

Prazgodovina Grčije[uredi | uredi kodo]

Neolitik[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Neolitska Evropa.

Neolitska revolucija je dosegla Evropo prek Grčije in Balkana in se začne v 7. tisočletju pred našim štetjem. Nekatere neolitske skupnosti v jugovzhodni Evropi, kot Sesklo v Grčiji, so živele v močno utrjenih naselij s 3000-4000 ljudmi. Grška neolitska era se je končala s prihodom bronaste dobe iz Anatolije in Bližnjega vzhoda, do konca 28. stoletja pr. n. št. (zgodnje Heladsko obdobje).

Okoli 2100 pred našim štetjem so indoevropski govorci preplavili grški polotok s severa in vzhoda. .[2] Ti Indo-Evropejci, znani kot Mikenci, so vpeljali grški jezik v današnjo Grčijo.[3]

Bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Kikladska in Minojska civilizacija[uredi | uredi kodo]

Vrč s ptico, primer kikladske umetnosti, okoli 1600 pr. n. št.. Narodni arheološki muzej Atene.
Freska najdena v minojskem Knososu, prikazuje šport ali ritual "preskakovanja bika"; rdečekoža figura je moški, dve svetlokoži figuri sta ženski.

Ena prvih civilizacij, ki se je pojavila na območju današnje Grčije je minojska civilizacija na Kreti, ki je trajala od okoli 2700 pred našim štetjem (zgodnja minojska) do 1450 pred našim štetjem. Potem je bila Kikladska civilizacije na Kikladih in v Egejskem morju, ki zajema obdobje od okoli 3200-2000 pr. n. št. Tretja je bila Heladska civilizacija na celinski Grčiji okoli leta 3200-2050 pr. n. št.

Malo je znanega o Minojcih (celo ime je sodobna oznaka od Minosa, legendarnega kralja s Krete). Označeni so bili kot pre-Indo-Evropejci, očitno jezikovni predniki Eteo -Kretčanskih govorcev antike; njihov jezik je bil napisan v nerazvozlani Linearni pisavi. Bili so predvsem trgovci, ki so se ukvarjali s čezmorsko trgovino, izkoriščanjem svojih zemljišč z bogatimi naravnimi viri. Les je bil takrat bogat naravni vir, ki so ga komercialno izkoriščali in izvažali v bližnje dežele kot so Ciper, Sirija, Egipt in Egejski otoki. Med zgodnjo bronasto dobo (3300 do 2100 pred našim štetjem) je imela Minojska civilizacija na otoku Kreta zelo obetajočo prihodnost.

Ko so Mikenski Grki vdrli na Kreto, so prevzeli veliko minojske kulture, ki so jo našli tam Minojsko civilizacijo je pokazal sodobnemu svetu Sir Arthur Evans leta 1900, ko je kupil in nato začelo izkopavanja mesta na Knososu.

Kreta[uredi | uredi kodo]

V bronasti dobi je bila Kreta najpomembnejše egejsko središče. Središče kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja na Kreti so bile palače, okoli katerih so sčasoma zrasla velika mesta. V preteklosti so bila mesta in palače zelo poškodovana zaradi naravnih katastrof (potresi, vulkani,...), vendar so jih spotoma obnavljali in jih s tem tudi povečali. V palačah so živele vladajoče družine. Na Kreti naj bi vladal kralj Minos, posledično vladar mesta Knossosa. Po njem se to obdobje imenuje minojsko obdobje.

Sproščena družbena ureditev na Kreti je vplivala tudi na kulturo, v kateri ni bilo krute vladavine vladarjev. Na Kreti je takrat delovalo tudi veliko umetnikov kateri so najraje upodabljali primere iz vsakdanjega življenja. Po Egipčanski šegi so bila moška telesa naslikana z rdečo barvo, ženska pa z belo. Med najboljše dosežke kretskih umetnikov spadajo še keramika, pečatniki ter zlati nakit. Krečani so razvili tudi svojo pisavo linearno A pisavo, ki pa še ni razvozlana.

Okoli leta 1450 pr. n. št. so na Kreto vdrli Ahajci. Kultura se je razvijala samo še v glavnem mestu Knossosu. Nekaj let kasneje je Kreto prizadel močan potres in uničil vse rodovitne posesti na Kreti. Minojska kultura si od takrat ni več opomogla.

Troja[uredi | uredi kodo]

Tretje veliko kulturno središče bronaste dobe, povezano z Grčijo je bila Troja, ki je ležala južno od Dardanel. Prebivalstvo se je tukaj naselilo že zelo zgodaj in to že okrog leta 3200 pr. n. št. Mesto je imelo dobro strateško lego, saj je nadzorovalo trgovsko pot med Evropo in Azijo. Na vrhuncu moči je bila Troja v 2. tisočletju pr. n. št. Zgradili so mogočno obzidje, v notranjosti pa dogradili veliko notranjo dvorano, kjer je imel kralj svoj prestol. Zgodovina Troje je razdeljena na devet kulturnih slojev. Bogastvo Troje je privlačilo razne zavojevalce. Združena Ahajska plemena, ki so bila takrat na vrhuncu svoje moči so pod vodstvom legendarnega Agamemnona okrog leta 1148 pr. n. št. napadla in zavzela mesto s pomočjo ukane trojanski konj. Mesto si od takrat ni več opomoglo.

Mikenska doba[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Mikenska doba.
Proto-grško jezikovno območje po jezikoslovcu Vladimirju I. Georgievu.
»Levja vrata«, Mikene.

Domnevajo, da so Proto-Grki prispeli na grški polotok med poznim 3. do začetka 2. tisočletja pred našim štetjem. Migracija Joncev in Eolcev v mikensko Grčijo je potekala v 16. stoletju pred našim štetjem. Zdi se, da je bil prehod iz pre-grške v grško kulturo precej postopen. Nekateri arheologi poudarjajo dokaze, da je obstajala kontinuiteta prazgodovinskih ekonomskih, arhitekturnih in družbenih struktur, kar kaže, da je bil prehod med neolitikom, Heladsko in zgodnjo grško kulturo kontinuiren brez večjih razpok v socialni strukturi.

Na Kreti je Mikenska invazija okoli 1400 pred našim štetjem pomenila konec minojske civilizacije. Mikenska Grčija je pozno heladsko bronastodobna civilizacija antične Grčije. Trajala je od prihoda Grkov v Egejsko morje okoli 1600 pred našim štetjem do propada njihove bronastodobne civilizacije okoli leta 1100 pred našim štetjem. To je zgodovinski prizorišče epov Homerja in večine grške mitologije. Mikensko obdobje ima svoje ime po arheološkem najdišču Mikene v severovzhodni Argolidi na Peloponezu v južni Grčiji. Atene, Pilos, Tebe in Tirint so tudi pomembne mikenske lokacije. Mikenska civilizacija je prevladovala z vojaško aristokracijo. Okoli leta 1400 pred našim štetjem so Mikenci razširili svoj nadzor na Kreti, središču minojske civilizacije in sprejeli obliko minojske pisave imenovane Linearna A pisava kot zapis svoje zgodnje oblike grščine. Pisava mikenske ere se imenuje Linearna B pisava.

Mikenci so pokopali svoje plemiče v grobnicah v obliki tolosa, velikih krožnih pogrebnih komorah z visoko obokano streho in ravnim vstopnim prehodom, obložene s kamnom. Z njimi so pogosto pokopali bodala ali kakšno drugo obliko vojaške opreme last pokojnika. Plemstvo je bilo pogosto pokopano z zlatimi maskami (tiaras), oklepom in dragocenim orožjem. Mikenci so bili pokopani v sedečem položaju, nekateri so bili mumifikacirani.

Okoli 1100 pred našim štetjem je Mikenska civilizacija propadla. Številna mesta so oplenili in regija je zapadla, kar zgodovinarji imenujejo, v temno dobo. V tem obdobju Grčija doživela upad prebivalstva in pismenosti. Grki sami so tradicionalno krivi za upad in invazijo z drugim valom grških ljudstev, Dorcev, čeprav so o tem pičli arheološki dokazi.

Zgodnja železna doba[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Grška temna doba.

Grška temna doba (ca. 1100-800 pr. n. št.) se nanaša na obdobje grške zgodovine od domnevno invazije Dorcev in koncem Mikenske civilizacije v 11. stoletju pred našim štetjem, do vzpona prvih grških mestnih državic v 9. stoletju pr. n. št. in Homerjevih epov ter najzgodnejših zapisov v grščini v 8. stoletju pred našim štetjem.

Propad Mikencev je sovpadal s padcem nekaterih drugih velikih imperijev na Bližnjem vzhodu, predvsem Hetitov in Egipta. Vzrok lahko pripišemo vdoru morskih ljudstev vihteč železno orožje. Ko so Dorci prišli v Grčijo so bili prav tako opremljeni z vrhunskim železnim orožjem in enostavno premagali že oslabljene Mikence. Obdobje, ki je sledilo tem dogodkom je skupaj znano kot grška temna doba.

V vsem tem obdobju so vladali kralji, dokler na koncu niso bili nadomeščeni z aristokracijo, nato pa še kasneje, na nekaterih območjih aristokracija znotraj elite. Vojskovanje se je iz konjenice premaknilo k pehoti. Zaradi cenenosti proizvodnje in lokalne razpoložljivosti je železo nadomestil bron kot kovino za proizvodnjo orodja in orožja. Počasi je zrasla enakopravnost med različnimi rasami ljudi, kar je vodilo do rušenja različnih kraljev in vzpona družin.

Ob koncu tega obdobja stagnacije je grško civilizacijo zajela renesansa, ki se je širila po grškem svetu od Črnega morja do Španije. Pisanje naučeno od Feničanov se je sčasoma širilo na sever v Italijo in Galijo.

Antična Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Antična Grčija.
Partenon na Atenski akropoli je najbolj znan simbol klasične Grčije.

Antična Grčija je bila starodavna civilizacija v obdobju grške zgodovine, ki je trajala od arhaičnega obdobja 8. do 6. stoletja pred našim štetjem do konca antike (ca. 600 n. št.). V splošni rabi se nanaša na vso grško zgodovino pred rimskim imperijem, vendar zgodovinarji uporabljajo izraz natančneje. Nekateri pisci vključujejo obdobja Minojske in Mikenske civilizacije, medtem ko drugi trdijo, da so bile te civilizacije tako drugačne od kasnejše grške kulture, da jih je treba razvrščati ločeno. Tradicionalno je bilo sprejeto, da se starogrško obdobje začne z datumom prvih olimpijskih iger leta 776 pred našim štetjem, vendar je večina zgodovinarjev zdaj podaljšala čas nazaj do okoli 1000 pr. n. št.

Tradicionalni datum za konec klasičnega starogrškega obdobja je smrt Aleksandra Velikega leta 323 pred našim štetjem. Obdobje, ki sledi, se uvršča med helenistično.

Antična Grčija je po mnenju večine zgodovinarjev temeljna kultura zahodne civilizacije. Grška kultura je imela močan vpliv na rimsko cesarstvo, ki je nosilna različica v mnogih delih Evrope. Starogrška civilizacija je imela izjemen vpliv na jezike, politike, izobraževalne sisteme, filozofijo, umetnost in arhitekturo sodobnega sveta, še posebej v času renesanse v zahodni Evropi in znova med različnimi neoklasičnimi obdobji v mestih v 18. - in 19. stoletju v Evropi in Ameriki.

Arhaična Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Arhaična Grčija.
Grška ozemlja in kolonije v arhaičnem obdobju.

V 8. stoletju pr. n. št. Grčija začne izhajati iz temačnega srednjega veka. Pismenost je bila izgubljena, Mikenska pisava pozabljena, vendar so Grki sprejeli feničansko pisavo in jo spreminjali ter ustvariti grško pisavo. Od približno 9. stoletja pr. n. št. se pojavijo zapisi. [4] Grčija je bila razdeljena na več manjših samoupravnih skupnosti, vzorec v veliki meri narekuje grška geografija, kjer je vsak otok, dolina in ravnica odrezana od svojih sosedov z morjem ali gorsko verigo. [5]

Arhaično obdobje se lahko razume kot obdobje orientalizacije, ko je Grčija na robu, vendar ne pod oblastjo, vzpenjajočega Novoasirskega imperija. Grčija je sprejela znaten del kulturnih elementov iz Orienta, tako v umetnosti kot tudi v religiji in mitologiji. Arheološko je Arhaična Grčija označena z geometrijskim lončarstvom.

Klasična Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Klasična Grčija.
Leonidas pri Termopilah, Jacques-Louis David.
"Splošna značilnost evropske filozofske tradicije je sestavljena iz niza Platonovih opomb." (Alfred North Whitehead, Process and Reality, 1929).

Osnovna politična enota v antični Grčiji je bila polis, včasih preveden kot mestna državica. »Politika« dobesedno pomeni »stvari polisa«. Vsako mesto je neodvisno vsaj v teoriji. Nekatera mesta so lahko podrejena drugim (kolonija se nanaša na njeno matično mesto), morda so nekatera imela vlade v celoti odvisne od drugih (trideset tiranov v Atenah je bilo podrejeno Šparti po peloponeški vojni), vendar se je vrhovna moč v vsakem mestu nahajala v tem mestu. To pomeni, da ko je Grčija šla v vojno (npr. proti Perzijcem), je bila to v obliki zavezništva. Prav tako so potekale vojne znotraj Grčije med različnimi mesti. Dve veliki vojni sta zaznamovali klasični grški svet. Perzijske vojne (500-448 pr. n. št.) so opisane v Herodotovi Zgodovini. V poznem 6. stoletju pr. n. št. je Ahemenidski imperij vladal vsem grškim mestnim državam in vladal ozemljem na Balkanu in vzhodni Evropi. Jonsko grška mesta so se večkrat upirala Perzijskemu imperiju in bila podprta z nekaterimi mesti iz celine, ki so jih vodile Atene. Da bi kaznoval celinsko Grčijo za njeno podporo Jonskim mestom, je Darej I. začel prvo perzijsko vojno z Grčijo, ki je trajala od 492 do 490 pred našim štetjem. Perzijski general Megabyzus je v zgodnjih fazah vojne podjarmil Trakijo in osvojil Makedonijo, [13] vendar se je vojna na koncu končala z grško zmago. Darejev naslednik Kserkses I. je začel drugo perzijsko vojno z Grčijo. Čeprav je bila na odločilni točki vojne skoraj vsa celinska Grčija kratek čas zasedena (vsa ozemlja severno od [[Korintska ožina|Korintske ožine), [14] je grškim mestnim državam uspelo spremeniti to vojno v zmago. Opazne bitke grško-perzijskih vojn so bile na Maratonskem polju, pri Termopilah, Salamini in Platajah.

Za preprečitev vojne in nato obrambo Grčije pred nadaljnjimi perzijskimi napadi, so Atene leta 477 pred našim štetjem ustanovile Atiško-delska pomorsko zvezo. Sprva je vsako mesto v ligi prispevalo ladje in vojake v skupno vojsko, toda sčasoma so Atene dopuščale (in nato prisilile) manjšim mestom, da so prispevala sredstva, tako da bi lahko priskrbela svojo kvoto ladij. Odcepitev od lige se je lahko kaznovala. Po vojaških uspehih proti Perzijcem, se je zakladnica preselila iz Delosa v Atene, kar je okrepilo nadzor slednjih nad ligo. Atiško-delska pomorska zveza je bila na koncu podlaga za atenski imperij.

Leta 458 pred našim štetjem, medtem ko so perzijske vojne še vedno potekale, je izbruhnila vojna med Atiško-delsko pomorsko zvezo in peloponeško zvezo, ki je obsegala Šparto in njene zaveznike. Po nekaj sumljivih bojih sta obe strani leta 447 pred našim štetjem podpisali mir. Ta mir naj bi trajal trideset let, namesto tega je trajal le do leta 431 pred našim štetjem, z nastopom peloponeške vojne. Glavni viri v zvezi s to vojno so Tukididova Zgodovina peloponeške vojne in Ksenofontova Hellenica.

Vojna se je začela po sporu med Korkiro in Epidamnusom. Korint je interveniral na strani Epidamnusa. Ker so se bale, da bi Korint zajel korkirsko mornarico, so intervenirale Atene. To je preprečilo Korintu pristanek na Korkiri v bitki pri Siboti, obleganje Potideje in prepoved vsega poslovanja s korintskim zaveznikom, Megaro (Megarski odlok).

Med Grki je prišlo do nesoglasja glede tega, katera stranka je kršili pogodbo med Delsko in Peloponeško zvezo, ko so Atene tehnično branile novega zaveznika. Korintčani so se obrnili po pomoč k Šparti. Bojazen pred naraščajočo močjo Aten in pripravljenost Aten, da jo uporabi proti Megari (embargo bi jih uničil), je Šparta razglasila kršenje pogodbe in peloponeška vojna se je začela zares.

Karta Delijske lige (Ahenski imperij) na višku, 450 pr. n. št.

Prva faza vojne je trajala do leta 421 pred našim štetjem s podpisom sporazuma Nikijev mir. Atenski general Periklej je priporočil svojemu mestu obrambno vojno, izogibanje bojem proti večjim kopenskim silam pod vodstvom Šparte in uvoz vsega potrebnega za ohranitev svoje močne mornarice. Atene bi preprosto trajale dlje od Šparte, katere državljani so se bali dolgega upora helotov.

Ta strategija je zahtevala, da so Atene prenašale redna obleganja, leta 430 pred našim štetjem jih je obiskala grozna kuga, ki je ubila približno četrtino prebivalcev, vključno Perikleja. Brez Perikleja so manj konzervativni elementi pridobili oblast v mestu in Atene so šle v ofenzivo. V bitki pri Pilosu so ujeli 300-400 špartanskih hoplitov. To je pomenilo velik del špartanske sile, ki se je odločila, da si ne more privoščiti poraza. Medtem so Atene utrpele ponižujoče poraze v Deliju in Amfipolisu. Nikijev mir se je zaključil s tem, da je Šparta pridobila svoje talce in Atene mesto Amfipolis.

Tisti, ki so podpisali Nikijev mir leta 421 pred našim štetjem so prisegli, da bo trajal petdeset let. Druga faza peloponeške vojne se je začela leta 415 pred našim štetjem, ko so Atene začele pohod na Sicilijo kot podporo zaveznikov (Segesta), ki so jih napadle Sirakuze in osvojile Sicilijo. Sprva Šparta ni bila naklonjena, vendar je Alkibiades, atenski general, prebegnil k Špartancem in jih prepričal, da ne morejo dovoliti Atenam podjarmiti Sirakuz. Kampanja se je končala nesrečno za Atence.

Atenski Jonci so se uprli s podporo Šparte, po nasvetu Alkibiadesa. Leta 411 pred našim štetjem, je v Atenah potekal upor oligarhov za spoštovanje miru, vendar je atenska mornarica, ki je ostala zavezana demokraciji, zavrnila sprejem sprememb in nadaljevala boj v imenu Aten. Mornarica je odpoklicala Alkibiadesa (ki je bil prisiljen zapustiti Špartance ker je zapeljeval ženo Agisa II., špartanskega kralja) in ga postavila za vodjo. Oligarhija v Atenah je propadla in Alkibiades je osvojil, kar je bilo izgubljeno.

Leta 407 pred našim štetjem je bil Alkibiades nadomeščen po manjšem pomorskem porazu v bitki pri Notijumu. Špartanski general Lizander, ki je utrdil pomorsko moč svojega mesta, je osvajal zmago za zmago. Po bitki pri Arginuskih otokih, ki je Atencem zmago preprečilo slabo vreme in reševanje nekaterih njenih mornarjev, so Atene ubile ali izgnale osem svojih najboljših mornariških poveljnikov. Lizander je to izkoristil in udaril v bitki pri Egospotami leta 405 pred našim štetjem, kjer je skoraj uničil atensko floto. Atene so se predale eno leto kasneje in s tem končale peloponeško vojno.

Vojna je pustila precejšnje opustošenje. Nezadovoljstvo s špartansko hegemonijo, ki je sledila (vključno z dejstvom, da je prepustila Jonijo in Ciper Perzijskemu imperiju ob koncu korintske vojne 395-387 pred našim štetjem), je sprožilo Tebance za napad. Njihov general Epaminonda je zdrobil Šparto v bitki pri Leuktri leta 371 pred našim štetjem ter začel obdobje Tebanske prevlade v Grčiji. Leta 346 pred našim štetjem, nezmožni premagati Fokido v svoji desetletni vojni, so Tebe pozvale Filipa II. Makedonskega na pomoč. Makedonci so hitro prisilili mestne države v Korintsko zvezo, sledilo je osvajanja Perzijskega imperija in začetek helenistične dobe.

Helenistična Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Helenistična Grčija.
Kovanec prikazuje Demetrija I. Makedonskega.

Helenistično obdobje grške zgodovine se začne s smrtjo Aleksandra Velikega leta 323 pred našim štetjem in se konča s priključitvijo grškega polotoka in otokov Rimu leta 146 pred našim štetjem. Čeprav vzpostavitev rimske vladavine ni prekinila kontinuitete helenistične družbe in kulture, ki je ostala v bistvu nespremenjena do prihoda krščanstva, pa je označila konec grške politične neodvisnosti.

V helenističnem obdobju se je pomen »grške posesti« (to je ozemlje sodobne Grčije) v grško govorečem svetu močno zmanjšal. Veliki centri helenistične kulture so postali Aleksandrija in Antiohija, prestolnici ptolemejskega Egipta in selevkidske Sirije. Atene in njeni zavezniki so se uprli proti Makedoncem ob Aleksandrovi smrti, a so bili poraženi v enem letu v Lamijski vojni. Medtem je izbruhnil boj za oblast med Aleksandrovimi generali, kar je povzročilo razpad njegovega imperija in ustanovitev številnih novih kraljestev. Ptolemej je ostal z Egiptom, Selevk v Levantu, Mezopotamiji, Perziji, Turkmenistanu in Pamirju. Nadzor nad Grčijo, Trakijo in Anatolijo je bil sporen, vendar je leta 298 pred našim štetjem dinastija Antigonidov izpodrinila Antipatride.

Makedonski nadzor nad mestnimi državicami je bil prekinjen s številnimi upori. Atene, Rodos, Pergamum in druge grške države so ohranile znatno neodvisnost in se pridružile Etolski zvezi kot sredstvu za obrambo in ponovno vzpostavitev demokracije v svojih državah, kjer so imeli Makedonce kot tiransko kraljestvo zaradi dejstva, da ni sprejelo demokracije. Ahajska zveza, nominalno pod Ptolomejci, je bila dejansko neodvisna in nadzorovala večino južne Grčije. Šparta je tudi ostala samostojna, vendar je zavrnila priključitev k zvezi. Leta 267 pred našim štetjem je Ptolemej II. prepričal grška mesta k uporu proti Makedoncem, v danes imenovani Hremonidski vojni, po atenskem vodji Hremonidu. Mesta so bila poražena in Atene so izgubile svojo neodvisnost in demokratične institucije. To je bil konec Aten kot političnega akterja, čeprav so ostale največje, najbogatejše in najbolj kultivirano mesto v Grčiji. Leta 225 pred našim štetjem so Makedonci premagali egiptovsko floto na Kosu in zasedli egejske otoke, razen Rodosa.

Šparta je ostala sovražna Ahajcem in jih leta 227 pr. n. št. napadla in prevzela nadzor nad zvezo. Preostali Ahajci so imeli raje oddaljene Makedonce kot bližnje Špartance in se povezali s prvim. Leta 222 pred našim štetjem je makedonska vojska premagala špartansko in osvojila mesto, ki je bilo prvič v zgodovini zasedeno od druge države

Glavno Helenistično kraljestvo vsebuje kraljestvo Diadoch:
  Kraljestvo Ptolemeja I. Sotra
   Kraljestvo Kasandra
   Kraljestvo Lisimakusa
   Kraljestvo Selevka I. Nicatorja
  Epir]
Na karti so tudi:
  Grške kolonije
  Kartagina (ne-rška)
  Antični Rim (ne-grški)
Oranžna področja so bila pogosto v sporu po 281 pred našim štetjem. Kraljestvo Pergamon zaseda del tega območja. Niso prikazani: Indo-Grki.

Filip V. Makedonski je bil zadnji grški vladar s priložnostjo, da bi združil Grčijo in ohranil svojo neodvisnost proti vse večji moči Rima. Pod njegovim okriljem je bil sklenjen mir v Naupaktu (217 pr. n. št.), ki je končal spor med Makedonci in grško zvezo. V tem času je imel pod nadzorom vse od Grčije, razen Aten, Rodosa in Pergamuma.

Leta 215 pred našim štetjem Filip oblikuje zavezništvo z rimskim sovražnikom Kartagino. Rim takoj zvabi ahajska mesta da se oddaljijo od zvestobe Filipu, oblikovano je bilo zavezništvo z Rodosom in Pergamumom, zdaj najmočnejša sila v Mali Aziji. Prva makedonska vojna je izbruhnila leta 212 pred našim štetjem in neprepričljivo končala leta 205 pred našim štetjem. Makedonci so bili sedaj označeni kot sovražniki Rima. Leta 202 pred našim štetjem je Rim porazil Kartagino in obrnil svojo pozornost proti vzhodu. Leta 198 pred našim štetjem je izbruhnila druga makedonska vojna, ker Rim videl Makedonce kot potencialne zaveznike Selevkidskega cesarstva, največjo moč na vzhodu. Filipovi zavezniki v Grčiji so ga zapustili in letas 197 pred našim štetjem ga je odločno premagal v bitki pri Kinoskefalu rimski prokonzul Tit Kvinkcij Flaminin.

Na srečo za Grke je bil Flaminin zmeren človek in ljubitelj grške kulture. Filip je moral predati svojo floto in je postal rimski zaveznik, in mu je bilo sicer prizaneseno. Na Istmijskih igrah leta 196 pred našim štetjem je Flaminin razglasil vsa grška mesta za svobodna, čeprav so bile rimske garnizije postavljene v Korintu in Halkisu. Toda svoboda, ki jo je Rim obljubil, je bila iluzija. Vsa mesta razen Rodosa so bila vključena v novo zvezo, ki jo je nadzoroval Rim.

Rimska Grčija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Rimska Grčija.
Rimski forum v Solunu.

Grčija se je vojaško zmanjšala do te mere, da so Rimljani osvojili deželo od 168 pr. n. št. dalje), vendar je grška kultura v zameno osvojila življenje Rima. Obdobje rimske vladavine v Grčiji je uradno datirano z zasedbo Korinta pod vodstvom Lucija Mumija leta 146 pred našim štetjem, ko je Makedonija že bila pod rimsko kontrolo s porazom njihovega kralja Perzeja, ki ga je porazil Aemilius Paullus pri Pidni leta 168 pred našim štetjem.

Rimljani so razdelili regijo v štiri manjše republike in leta 146 pred našim štetjem Makedonija uradno postane provinca z glavnim mestom Solun. Preostali del grških mestnih državic se postopoma vda n konča svojo de jure avtonomijo. Rimljani so pustili lokalno upravo Grkom ne da bi poskušali odpraviti tradicionalne politične vzorce. Agora v Atenah je bila še naprej središče civilnega in političnega življenja.

Karakalov odlok iz leta 212 n. št., constitutio antoniniana, je razširil državljanstvo zunaj Italije vsem svobodnim odraslim moškim v celotnem rimskem cesarstvu, kar je učinkovito dvignilo pokrajinsko populacijo do enakega statusa z mestom Rim. Pomen tega odloka je zgodovinski, ne političen. Postavil je temelje za integracijo, kjer se lahko uporablja gospodarske in pravosodne mehanizme države po vsem Sredozemlju. V praksi seveda integracija ni potekala enakomerno.

Karakalov odlok pa ni sprožil procese, ki bi privedli do prenosa moči iz Italije in zahoda do Grčije in na vzhod, ampak jih je pospešil in postavil temelje za tisočletje dolg vzpon Grčije, v obliki vzhodnega Rimskega imperija, kot velike sile v Evropi in Sredozemlju v srednjem veku.

Bizantinsko cesarstvo (4. st. – 1453)[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bizantinsko cesarstvo.
Cesarica Teodora in njeno spremstvo (mozaik iz bazilikr San Vitale, Ravena, 6. st.).
Upodobitev grškega ognja, John Skylitzes, (pozno 11. st.).

Zgodovina vzhodnega ali bizantinskega cesarstva je opisal bizantinist Avgust Heisenberg kot zgodovino »krščanskega rimskega imperija grškega naroda«. [6] Delitev imperija na vzhod in zahod in poznejši propad Zahodnega rimskega imperija so dogodki, ki nenehno poudarjajo položaj Grkov v cesarstvu in jim na koncu omogočilo, da postanejo opredeljena z njimi. Vodilna vloga Konstantinopla se je začela, ko je Konstantin Veliki spremenil Bizanc v novo prestolnico rimskega imperija, od takrat naprej znan kot Konstantinopel, in ga postavil v središče helenizma, svetilnik za Grke, ki je trajal do moderne dobe.

Liki Konstantina Velikega in Justinijana prevladujeta med letoma 324-610. S prepletanjem z rimsko tradicijo so cesarji poskušali ponuditi podlago za kasnejši razvoj in za oblikovanje Bizantinskega cesarstva. Prizadevanja za zagotovitev meje cesarstva in za obnovitev rimskega ozemlja označenega v zgodnjih stoletij. Hkrati se je dokončno oblikovala in vzpostavila pravoslavna doktrine, pa tudi vrsta konfliktov, ki so izhajali iz herezije, in so se razvili znotraj meja cesarstva ter zaznamovali zgodnje obdobje bizantinske zgodovine.

V prvem obdobju srednjega bizantinskega obdobja je (610-867) so imperij napadali tako stari sovražniki (Perzijci, Langobardi, Avari in Slovani), kakor tudi novi, ki so se pojavili prvič v zgodovini (Arabci, Bolgari). Glavna značilnost tega obdobja je bila, da sovražni napadi niso bili lokalizirani na obmejnih območjih v državi, ampak so bili podaljšani globoko v notranjost in celo ogrožali prestolnico. Hkrati so ti napadi izgubili svoj periodični in začasni značaj in postali stalne naselbine, ki so se preoblikovale v nove države, sovražne Bizancu. Te države so bile naseljene z Bizantinci kot tudi Sloveni.

Spremembe so nastale tudi v notranji strukturi imperija, ki so jih narekovali tako zunanji kot notranji pogoji. Prevlada majhnih svobodnih kmetov, širitev vojaških posestev in razvoj sistema temes (bizantinsko okrožje), ki se je začel v prejšnjem obdobju. Spremembe so bile tudi v sektorju uprave: uprava in družba je postala vse bolj grška, po Ikonoklastičnem gibanju je bilo obnovljeno pravoslavje, dovoljeno uspešno nadaljevanje misijonskega delovanja med sosednjimi narodi in njihova umestitev v področje bizantinskega kulturnega vpliva. V tem obdobju se je država geografsko zmanjšala in gospodarsko poškodovala, saj je izgubila regije za proizvodnjo. Je pa pridobila večjo večjezikovnost, dogmatsko in kulturno homogenost.

Od konca 8. stoletja si je cesarstvo opomoglo od uničujočega vpliva zaporednih vpadov in zasedb Grčije. Grki iz Sicilije in Male Azije so bili sprejeti kot priseljenci. Slovani so bili izrinjeni ali asimilirani, drugi odpravljeni. Do sredine 9. stoletja je bila Grčija spet grška, mesta so začela okrevati zaradi izboljšane varnosti in obnove učinkovitega centralnega nadzora.

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Roebuck 1966, str. 77 & 113.
  2. ^ Roebuck 1966, str. 77.
  3. ^ Roebuck 1966, str. 101.
  4. ^ Hall Jonathan M. (2007). A history of the archaic Greek world, ca. 1200–479 BCE. Wiley-Blackwell. ISBN 978-0-631-22667-3. 
  5. ^ Sealey, Raphael (1976). A history of the Greek city states, ca. 700–338 B.C. University of California Press. str. 10–11. ISBN 978-0-631-22667-3. 
  6. ^ Winnifrith, Tom; Murray, Penelope (1983). Greece Old and New. Macmillan. str. 113. ISBN 0-333-27836-4. . "For August Heisenberg the Byzantine empire was 'the Christianised Roman empire of the Greek nation'."
  • Chadwick, John (1976). The Mycenaean World. Cambridge UP. ISBN 0-521-29037-6.
  • Mountjoy, P.A. (1986). Mycenaean Decorated Pottery: A Guide to Identification. Studies in Mediterranean Archaeology 73. Göteborg: Paul Åströms Forlag. ISBN 91-86098-32-2.
  • Mylonas, George E. (1966). Mycenae and the Mycenaean Age. Princeton UP. ISBN 0-691-03523-7.
  • Podzuweit, Christian (1982). "Die mykenische Welt und Troja". In Hänsel, B. Südosteuropa zwischen 1600 und 1000 v. Chr. pp. 65–88
  • Roebuck, Carl (1966). The World of Ancient Times. New York: Charles Scribner's Sons.
  • Taylour, Lord William (1964). The Mycenaeans. Revised edition (1990). London: Thames & Hudson. ISBN 0-500-27586-6.
  • Latacz, Joachim (1994). "Between Troy and Homer. The so-called Dark Ages in Greece". Storia, Poesia e Pensiero nel Mondo antico. Studi in Onore di M. Gigante. Rome.
  • Vacalopoulos, Apostolis (1976). The Greek Nation, 1453–1669. Rutgers University Press.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Boardman, John; et al. (2002). The Oxford History of Greece & the Hellenistic World.
  • Brewer, David (2010). Greece: The Hidden Centuries: Turkish Rule from the Fall of Constantinople to Greek Independence. I.B. Tauris. p. 308.
  • Burn, A.R. (1966). The Penguin History of Greece.
  • Cartledge, Paul (2002). The Cambridge Illustrated History of Ancient Greece.
  • Chadwick, John (1976). The Mycenaean World. Cambridge UP. ISBN 0-521-29037-6.
  • Demand, Nancy H. (2006). A History of Ancient Greece in Its Mediterranean Context.
  • Grant, Michael (1993). A Social History of Greece and Rome.
  • Koliopoulos, John S.; Veremis, Thanos M. (2009). Modern Greece: A History since 1821.
  • Pomeroy, Sarah B.; et al. (2009). A Brief History of Ancient Greece: Politics, Society and Culture.
  • Woodhouse, C. M. (2000). Modern Greece: A Short History.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]