Neolitska Grčija
  Kefala Map of Greece showing Neolithic sites (clickable map). | |
| Obdobje | Neolitska Evropa |
|---|---|
| Datumi | ok. 7000 do 3200 pr. n. št. |
| Glavna nahajališča | Nea Nikomedeia, Sesklo, Dimini, jama Franchthi, Atene, Knossos, Milos |
| Značilnosti | Družbenoekonomski in arhitekturni razvoj |
| Prednik | Prazgodovina jugovzhodne Evrope, predkeramični neolitik B |
| Naslednik | kultura Sesklo, Kikladska civilizacija, Minojska doba, Heladsko obdobje, Cardium keramika, kultura Starčevo, kultura Eutresis, kultura Korakou, Tirinška kultura |
| Zgodovina Grčije | |
|---|---|
| Neolitska Grčija | 7000–3200 pr. n. št. |
| Minojska doba | 2200–1450 pr. n. št. |
| Mikenska doba | 1600/1550–1200/1120 pr. n. št. |
| Grška temna doba | 1200/1120–776 pr. n. št. |
| Arhaična Grčija | 776–500 pr. n. št. |
| Klasična Grčija | 500–323 pr. n. št. |
| Helenistična Grčija | 323–146 pr. n. št. |
| Rimska Grčija | 146 pr. n. št.–324 n. št. |
| Bizantinsko cesarstvo | 324–1453 |
| Osmanska Grčija | 1453–1832 |
| Moderna Grčija | po 1832 |
| Teme | |
| Grški jezik | Grška književnost |
| Vojaška zgodovina | Imena Grkov |
Neolitska Grčija je arheološki izraz, ki se uporablja za označevanje neolitske faze grške zgodovine, ki se začne s širjenjem kmetijstva v Grčiji v letih 7000–6500 pr. n. št. in konča okoli leta 3200 pr. n. št. V tem obdobju je prišlo do številnih dogodkov, kot so vzpostavitev in širitev mešanega kmetijstva in živinoreje, arhitekturne inovacije (tj. hiše tipa 'megaron' in 'tip Tsangli'), pa tudi dovršena umetnost in proizvodnja orodij. Neolitska Grčija je del prazgodovine jugovzhodne Evrope.
Periodizacija[uredi | uredi kodo]
Neolitska revolucija je dosegla Evropo v začetku leta 7000–6500 pr. n. št., v obdobju pred lončarskim neolitikom B, ko so poljedelci z Bližnjega vzhoda vstopili na grški polotok iz Anatolije, predvsem s skoki po otokih skozi Egejsko morje.[1] Sodobni arheologi so neolitsko obdobje grške zgodovine razdelili na šest faz: predkeramiko, zgodnji neolitik, srednji neolitik, pozni neolitik I, pozni neolitik II in končni neolitik (ali bakrena doba).
| Obdobje | Približna datacija |
|---|---|
| Predkeramika (ali Aceramic) | 6800–6500 pr. n. št.[2] |
| Zgodnji neolitik | 6500–5800 pr. n. št.[3] |
| srednji neolitik | 5800–5300 pr. n. št.[4] |
| pozni neolitik I | 5300–4800 pr. n. št.[5] |
| pozni neolitik II | 4800–4500 pr. n. št.[6] |
| končni neolitik (ali bakrena doba) | 4500–3200 pr. n. št.[7] |
Najdišča neolitske Grčije[uredi | uredi kodo]
To so ocenjene populacije zaselkov, vasi in mest neolitske Grčije skozi čas. Pri ocenjevanju velikosti posameznih naselij je več težav, najvišje ocene za posamezna naselja v določenem obdobju pa so lahko tudi večkrat najnižje.
| Town | 7000 pr. n. št. | 6000 pr. n. št. | 5000 pr. n. št. | 4000 pr. n. št. | 3800 pr. n. št. | 3700 pr. n. št. |
|---|---|---|---|---|---|---|
| Nea Nikomedeia | 500–700[8] | |||||
| Sesklo | 1000–5000[9] | |||||
| Dimini | ||||||
| Atene | ||||||
| Poliochne | ||||||
| Knosos | 25 | 50 | 500–1000 | 500–1000[11] | ||
| Trapeza | ||||||
| Gerani | ||||||
| Lerna | ||||||
| Kefala | ||||||
| jama Alepotrypa | ||||||
| Milos | ||||||
| Servia |
Predkeramika 6800–6500 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]
Za predkeramično (ali akeramično) obdobje neolitske Grčije je značilna odsotnost posod iz pečene gline in gospodarstvo, ki temelji na poljedelstvu in živinoreji. Naselbine so sestavljale podzemne koče, delno vkopane v zemljo, s skupnostmi, v katerih je živelo od 50 do 100 ljudi v krajih, kot so Argisa (Tesalija), Dendra (Argolida) in Franchthi. Prebivalci so gojili različne poljščine (tj. različne pšenice, ječmen, lečo in grah), se ukvarjali z ribolovom, lovom, živinorejo (tj. govedorejo, prašičerejo, ovce, pse in koze), razvili orodje (tj. rezila iz kremena in obsidian) in izdeloval nakit iz gline, školjk, kosti in kamna.
Knosos ima izjemno dolgo zgodovino, ki se začne v predkeramičnem obdobju. Prve neolitske naselbine na območju Knososa so se razvile v letih 6500–7000 pr. n. št. glede na sodobno radiokarbonsko datacijo. Arthur Evans, ki je razkril minojsko palačo v Knososu, je ocenil, da so v poznem 8. tisočletju ali zgodnjem 9. tisočletju pr. n. št. neolitski ljudje prispeli na to območje, verjetno iz čezmorskih držav, morda iz zahodne Anatolije in ustanovili svoje primitivne skupnosti na lokalnem hribu.[12]
Vulkanski otok Milos je bil obiskan zaradi izkoriščanja njegovega obsidiana za izdelavo orodij in orožja, od mezolitika do poznega neolitika. Naravne vire z Milosa so prevažali na ogromne razdalje po vsem Egejskem morju, celinski Grčiji, Zahodni Anatoliji in morda vse do Egipta.[13] Najstarejše najdbe Miloskih obsidianov izven otoka so v mezolitiku (9000–7800 pr. n. št.), v jami Franchti v Argolidi. Do zadnjega neolitika (4000 pr. n. št.) ni dokazov o naselbinah na otoku Milos. Zdi se, da izkoriščanje obsidiana izvajajo skupine različnih ljudi, ki so občasno pristanle na otoku za občasno dobavo kamna za izdelavo orodja.[14]
Zgodnji neolitik (EN) 6500–5800 pr[uredi | uredi kodo]
Predkeramično obdobje neolitske Grčije je nasledilo obdobje zgodnjega neolitika (ali EN), kjer je gospodarstvo še vedno temeljilo na poljedelstvu in živinoreji, naselbine pa so še vedno sestavljale neodvisne enoprostorne koče, v vsaki skupnosti pa je živelo od 50 do 100 ljudi. (osnovna družbena enota je bil rod oz. širša družina). Ognjišča in peči so bili zgrajeni na odprtih prostorih med kočami in so bili pogosto uporabljeni. V obdobju zgodnjega neolitika se je razvila lončarska tehnologija, ki je vključevala uspešno žganje posod, pogrebni običaji pa so vključevali pokop v rudimentarne jame, sežiganje mrtvih, zbiranje kosti in pokopališče.
-
Starodavna Grčija Zgodnje in srednje neolitske glinene figurice iz Tesalije, 6500-5300 pr. n. št. -
Starogrška zgodnja in srednja neolitska keramika 6500-5300 pr. n. št. Narodni muzej arheologije, Atene -
Enobarvne sklede iz Seskla. Obdobje zgodnjega neolitika (6500-5800 pr. n. št.). Arheološki muzej Atene -
Neolitske glinene skodelice iz Seskla. Narodni muzej Atene -
Obsidian, ki se uporablja za izdelavo orodja in orožja
._Archaeological_Museum_Athens.jpg)
Srednji neolitik (MN) 5800–5300 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]
Za obdobje srednjega neolitika (ali MN) je značilen nov arhitekturni razvoj, kot so hiše, zgrajene s kamnitimi temelji, in razvoj bivališč tipa megaron (pravokotne enoprostorne hiše z odprtimi ali zaprtimi verandami). Poleg tega je bila hiša tipa Tsangli, imenovana po naselju Tsangli, prvič razvita v obdobju srednjega neolitika; stanovanje 'tipa Tsangli' ima na vsaki strani dve notranji opornici (zasnovani za podporo strehi hiše in razdelitev bivalnega prostora na ločene prostore za različne funkcije, kot so shranjevanje, priprava hrane in spalni prostori) z vrsto stebrov v središče kvadratne sobe. Na področju umetnosti je bil motiv meandra in labirinta najden na pečatih in nakitu zgodnjega neolitika in v manjšem obsegu srednjega neolitika. Srednji neolitik se je končal z opustošenjem nekaterih naselij v požaru; skupnosti, kot je Sesklo, so bile zapuščene, medtem ko so bile skupnosti, kot je Tsangli-Larisa, takoj ponovno naseljene.
-
Ženski torzo z rokami na prsih, mala terakota, kultura Sesklo, neolitik, 6.–5. tisočletje pr. n. št. -
Ženska figurica, marmor, Tesalija, 5300–3300 pr. n. št. -
Ženska figurica ženske z dojenčkom, Sesklo, neolitik, 4800–4500 pr. n. št. -
Najdbe iz Seskla, mlajša kamena doba, ok. 5300 pr. n. št. -
Stara Grčija Neolitska kamnita figurica, 6500-3300 pr. n. št. -
Stara Grčija Neolitske glinene figurice, 6500-3300 pr. n. št. -
Stara Grčija Neolitsko kamnito orodje in orožje -
Starogrški neolitski mlin za kamen
Pozni neolitik (LN) 5300-4500 pr. n. št.[uredi | uredi kodo]
Pozni neolitik I (LNI)[uredi | uredi kodo]
Za obdobje mlajšega neolitika I (ali LNI) je značilna širitev poselitve in intenzifikacija kmetijskega gospodarstva, kjer so izkrčili grmovje in gozdne površine, da bi zagotovili pašnike in obdelovalne površine. V tem obdobju so začeli gojiti nove poljščine, kot so krušna pšenica, rž, proso in oves (hrano so pripravljali na ognjiščih in pečeh, ki so jih običajno našli v hišah). Živali, kot so ovce in koze, so gojili zaradi volne, ki so jo uporabljali za tkanje oblačil. V skupnostih je živelo 100–300 posameznikov, ki so bili družbeno organizirani v jedrne družine, naselbine pa so sestavljale velike pravokotne strukture tipa megaron z okvirji iz lesenih stebrov in kamnitimi temelji. Številne naselbine so bile obdane z 1,5–3,5 m globokimi in 4–6 m širokimi jarki, ki so bili zgrajeni verjetno za obrambo pred divjadjo in za zaščito dobrin z določanjem meja samih naselbin.
Pozni neolitik II (LNII)[uredi | uredi kodo]
Pozni neolitik I je nasledil pozni neolitik II (ali LNII), kjer se je gospodarsko in družbeno življenje v obstoječih naselbinah neprekinjeno nadaljevalo.
-
Sesklo in Dimini, poznoneolitska keramika 5300-4500 pr. Galerija grške prazgodovine, Narodni muzej arheologije, Atene, Grčija. -
Glinena vaza s polikromiranim okrasom, Dimini, Magnezij, pozni ali končni neolitik (5300-3300 pr. n. št.). keramika; višina: 25 cm, premer ob robu: 12 cm; Nacionalni arheološki muzej (Atene).
.jpg)
Končni neolitik (FN) 4500–3200 pr[uredi | uredi kodo]
Končni neolitik (ali bakrena doba) vključuje prehod iz neolitskega poljedelstva in živinoreje v gospodarstvo zgodnje bronaste dobe, ki temelji na kovinah. Ta prehod se je zgodil postopoma, ko je grško kmetijsko prebivalstvo začelo uvažati bron in baker ter uporabljalo osnovne tehnike obdelave brona, ki so se najprej razvile v Mali Aziji, s katero so imeli kulturne stike.[15]
Na otokih Alimia in Rodos so bile neolitske naselbine. Natančneje v Alimii je bila naselbina na gori v središču otoka, ki je zagotavljala popoln pogled na celotno lokalno območje in zaščito. Med arheološkimi raziskavami so odkrili ostanke neolitskih kamnitih zgradb.[16]
Kultura Eutresis se je razvila v zadnjem obdobju končnega neolitika. Temeljila je na končni neolitski kulturi srednje in južne Grčije. Trajalo je do zgodnjega heladskega obdobja II.[17]
Družba[uredi | uredi kodo]
Družbeni razredi poznoneolitskih skupnosti so bili strogo ločeni na svobodne ljudi in sužnje; pojav, ki se je nadaljeval do zgodnjega mikenskega obdobja.[18]
![Zlati okraski[19]](/wiki/Slika:Ancient_Greece_Neolithic_Gold_Ornaments_(28421389976).jpg)
![Zlati okraski[20]](/wiki/Slika:Ancient_Greece_Neolithic_Gold_Ornaments_(27837612183).jpg)
Vojskovanje v neolitiku v Grčiji[uredi | uredi kodo]
Uničenje Seskla[uredi | uredi kodo]
Ostanki Seskla kažejo na požar in uničenje, znak oboroženega spopada. Dimini se pogosto obtožuje za uničenje Seskla, a za požar v neolitski naselbini so lahko odgovorni tudi drugi vzroki.
Skeletni ostanki[uredi | uredi kodo]
Skeletni ostanki iz jame Alepotrypa v južni Grčiji kažejo stopnje travme, ki bi lahko bile povezane z vojskovanjem. Pregled 69 okostij iz poznega in končnega neolitika je pokazal, da ima več kot 10 % posameznikov zaceljene zlome lobanje. Anastasia Papathanasiou, Clark Spencer Larsen in Lynette Norr so opozorili, da so »vsi zlomi majhni, okrogli in dobro zaceljeni ob smrti ter jih najdemo pri odraslih moških in ženskah ter mlajših odraslih«[21] in sicer videz rane kažejo, da so bili udarci podobni ne glede na starost in spol žrtve. Nekateri posamezniki imajo večkratne zlome, večinoma nesmrtne.[22]
Utrdbe[uredi | uredi kodo]
Tako Dimini kot Sesklo sta imela obzidje in oporne točke. Podobne osnovne utrdbe so bile pogoste v neolitskih naselbinah po vsej Grčiji; znamenje obstoječih nevarnosti in primitivnega vojaškega znanja.[23] Enostavne utrdbe, ki predstavljajo večino neolitskih najdišč, so vključevale majhne zidove in jarke ali kombinacijo obojega, ki je (vsaj delno) obkrožalo območje. Naselbina Nea Nikomedeia je imela dva koncentrična jarka. Neolitski Makriyalos je imel dve liniji jarkov z odseki v obliki črke V; notranji jarek je bil globok približno 4 metre in je bil utrjen z majhnimi kamnitimi zidovi. Najučinkovitejše utrdbe so bile odkrite v Dimini in Sesklu. Sesklova akropola je bila obdana z 1,5 metra debelim obzidjem in vrati, ki jih je bilo zlahka braniti. Dimini akropola je imela obzidje z ozkimi prehodi, ki so obkrožali majhno zgradbo.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Pashou, Drineas & Yannaki 2014, str. 5: "Najzgodnejša neolitska najdišča z razvitim kmetijskim gospodarstvom v Evropi iz let 8500–9000 BPE najdemo v Grčiji. Splošne značilnosti materialne kulture grškega neolitika in genetske značilnosti ohranjenih pridelkov in z njimi povezanega plevela najzgodnejših grških neolitskih najdišč kažejo na bližnjevzhodni izvor. Kako so ti bližnjevzhodni migranti dosegli Grčijo, je stvar špekulacij. [...] Naši podatki podpirajo anatolsko in ne levantinsko pot, ker dosledno kažejo, da so egejski otoki povezani z Bližnjim vzhodom prek Anatolije Arheološki dokazi iz grških, bližnjevzhodnih in anatolskih neolitskih najdišč kažejo, da je več valov neolitskih migrantov doseglo Grčijo in južno Evropo. Najverjetneje je bilo v teh migracijah uporabljenih več poti, vendar, kot kažejo naši podatki, je bila pomembna pomorska pot in skoki po otokih."
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Pre-Ceramic Neolithic«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Early Neolithic«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Middle Neolithic«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Late Neolithic I«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Late Neolithic II«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ »Neolithic Period in Greece: Final Neolithic or Chalcolithic«. Athens: Foundation of the Hellenic World. 1999–2000.
- ↑ Milisauskas 2011, str. 182.
- ↑ Runnels & Murray 2001, str. 146: "Theocharis je verjel, da je bilo celotno območje od tam do zgornje akropole mesta polno prebivališč in da je bilo Sesklo mesto z morda 5000 prebivalci in ne vas. Drugi arheologi, ki delajo na najdišču, so zmanjšali oceno prebivalstva na med 1000 in 2000, a tako ali tako je bilo Sesklo nekoč naselje impresivne velikosti."
- ↑ »Ministry of Culture and Sports | Archaeological site of Poliochni at Kaminia area«. odysseus.culture.gr. Pridobljeno 12. januarja 2019.
- ↑ Evans, Arthur (1921). The Palace of Minos: A Comparative Account of the Successive Stages of the Early Cretan Civilization as Illustrated by the Discoveries at Knossos. Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-06101-8.
- ↑ Bleda S., During (2011). The prehistory of Asia Minor. Cambridge University Press. str. 126.
- ↑ Abulafia, David (2011). The Great Sea: A Human History of the Mediterranean. United Kingdom: Allen Lane. str. 136–137, 161.
- ↑ Arias, A.; Oddone, M.; Bigazzi, G.; Di Muro, A.; Principe, C.; Norelli, P. (Maj 2006). »Newdata for the characterization of Milos obsidians«. Journal of Radioanalytical and Nuclear Chemistry. 268 (2): 371. doi:10.1007/s10967-006-0183-9. ISSN 1588-2780. S2CID 97361081.
- ↑ Pullen 2008, str. 20; van Andel & Runnels 1988, "The transition to the Early Bronze Age", pp. 238–240; French 1973, str. 53.
- ↑ Sampsom, Adamadios (2003). Η Νεολιθική Περίοδος Στα Δωδεκάνησα. Athens: Έκδοση του Ταμείου Αρχαιολογικών Πορων και Απαλλοτρίωσεων.
- ↑ Rutter, Dr. Jeremy (4. januar 2017). »The Eutresis and Korakou cultures of early Helladic I-II«. Pridobljeno 10. decembra 2023.
- ↑ Gschnitzer, Fritz; Chaniotis, Angelos (Maj 2012). Ιστορία της Αρχαίας Ελληνικής Κοινωνίας (v grščini). National Bank of Greece Cultural Foundation. str. 67–68. ISBN 9789602504802.
- ↑ »The 'Neolithic Treasure'«. National Museum of Archaeology, Athens.
- ↑ »The 'Neolithic Treasure'«. National Museum of Archaeology, Athens.
- ↑ Papathanasiou, Anastasia; Larsen, Clark Spencer; Norr, Lynette (30. junij 2000). »Bioarchaeological inferences from a Neolithic ossuary from Alepotrypa Cave, Diros, Greece«. International Journal of Osteoarchaeology. 10 (3): 218. doi:10.1002/1099-1212(200005/06)10:3<210::AID-OA523>3.0.CO;2-2. ISSN 1099-1212.
- ↑ Curtis N. Runnels, Claire Payne, Noam V. Rifkind, Chantel White, Nicholas P. Wolff and Steven A. LeBlanc (2009). "Warfare in Neolithic Thesally". The American School of Classical Studies at Athens. JSTOR 25622691.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ Health, Julian (2017). "Warfare in Neolithic Europe". United Kingdom: Pen and Sword Books.
.jpg){kind=link}
Viri[uredi | uredi kodo]
- Atkinson, Quentin D.; Gray, Russel D. (2006). »Chapter 8: How Old is the Indo-European Language Family? Illumination or More Moths to the Flame?«. V Forster, Peter; Renfrew, Colin (ur.). Phylogenetic Methods and the Prehistory of Languages. Cambridge: McDonald Institute for Archaeological Research. str. 91–109. ISBN 978-1-902937-33-5.
- Diamond, Jared; Bellwood, Peter (2003). »Farmers and Their Languages: The First Expansions«. Science. 300 (5619): 597–603. Bibcode:2003Sci...300..597D. CiteSeerX 10.1.1.1013.4523. doi:10.1126/science.1078208. PMID 12714734. S2CID 13350469.
- French, D.M. (1973). »Migrations and 'Minyan' pottery in western Anatolia and the Aegean«. V Crossland, R.A.; Birchall, Ann (ur.). Bronze Age Migrations in the Aegean. Park Ridge, NJ: Noyes Press.
- Gray, Russel D.; Atkinson, Quentin D. (2003). »Language-tree Divergence Times Support the Anatolian Theory of Indo-European Origin«. Nature. 426 (6965): 435–439. Bibcode:2003Natur.426..435G. doi:10.1038/nature02029. PMID 14647380. S2CID 42340.
- Milisauskas, Sarunas (2011). »Chapter 7: Early Neolithic, the First Farmers in Europe, 7000–5500/5000 BC«. V Milisauskas, Sarunas (ur.). European Prehistory: A Survey (2nd izd.). New York: Springer Science and Business Media, LLC. str. 153–222. ISBN 978-1-44-196633-9.
- Runnels, Curtis Neil; Murray, Priscilla (2001). Greece Before History: An Archaeological Companion and Guide. Stanford, CA: Stanford University Press. ISBN 978-0-80-474050-0.
- Owens, Gareth Alun (2007). »Η Δομή της Μινωικής Γλώσσας ["The Structure of the Minoan Language"]« (PDF) (v grščini). Heraklion: TEI of Crete –Daidalika. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. junija 2016. Pridobljeno 14. decembra 2014.
- Pashou, Peristera; Drineas, Petros; Yannaki, Evangelia (2014). »Maritime Route of Colonization of Europe«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 111 (25): 9211–9216. Bibcode:2014PNAS..111.9211P. doi:10.1073/pnas.1320811111. PMC 4078858. PMID 24927591.
- Pullen, Daniel (2008). »The Early Bronze Age in Greece«. V Shelmerdine, Cynthia W. (ur.). The Cambridge Companion to the Aegean Bronze Age. Cambridge and New York: Cambridge University Press. str. 19–46. ISBN 978-0-521-81444-7.
- van Andel, Tjeerd H.; Runnels, Curtis N. (Junij 1988). »An essay on the 'emergence of civilization' in the Aegean world«. Antiquity (v angleščini). 62 (235): 234–247. doi:10.1017/S0003598X00073968. ISSN 0003-598X. S2CID 163438965. Pridobljeno 31. decembra 2021.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
