Knosos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Knossos)
Skoči na: navigacija, iskanje
Knosos
Κνωσός
Knossos - North Portico 02.jpg
Restavriran del severnega vhoda s fresko bika
Crete integrated map-en.svg
Kreta, Iraklion glede na antični Knōsos
Drugo ime Cnossus
Lokacija Iraklion, Kreta, Grčija
Regija Severna central obala, 5 km SV od Irakliona
Koordinati 35°17′53″N 25°9′47″E / 35.29806°N 25.16306°E / 35.29806; 25.16306Koordinati: 35°17′53″N 25°9′47″E / 35.29806°N 25.16306°E / 35.29806; 25.16306
Tip Palačni kompleks, administrativni center, glavno mesto Krete in regij znotraj jurisdikcije
Dolžina Dolžina sever-jug naseljenega območja je 5 km[1]
Širina Širina vzhod-zahod obsega največ 3 km.
Površina Naseljeno območje skupaj obsega 10 km². Palača sama obsega 14.000 m²[2]
Višina neznano
Zgodovina
Zgradil neznano
Material Klesani bloki apnenca in mavca, les, nežgana opeka, ruševine za polnjenje, omet
Ustanovljeno Prvič naseljen okoli 7000 pr. n. št.. Prva palača datira v 1900 pr. n. št..
Opuščeno včasih pozno minojska IIIC, 1380–1100 pr. n. št.
Periode Neolitik do pozna bronasta doba. Prva palača je bila zgrajena v srednje minojski IA dobi.
Kulture Minojska civilizacija, Mikenska civilizacija
Povezano z V srednje minojski ljudje neznane narodnosti imenovani Minojci; v pozni minojski, mikenski Grki.
Druge informacije
Datumi izkopov 1900–1931
1957–1960
1969–1970
Arheologi Začetna odkritja palače: Arthur Evans; David George Hogarth, direktor British School of Archaeology at Athens; Duncan Mackenzie, superintendent izkopavanj; Theodore Fyfe, arhitekt; Christian Doll, arhitekt
Za dodatno delo na neolitskih plasteh v 1957: John Davies Evans
Stanje Obnova in vzdrževalna dela za obisk. Evans uporablja predvsem beton. Sodobni posegi so odprte strehe nad krhkimi področji, stabilizacija tal, tlakovane pešpoti, nedrseče lesene rampe, smetnjaki, bodeča žica, varnostna razsvetljava, trgovina s spominki in restavracija[3]
Lastništvo Prvi lastniki Kretčani, potem Arthur Evans, sledi British School at Athens, končno sedanji lastnik, Republika Grčija.
Uprava 23. Ephorat za prazgodovino in klasično antiko, Ministrstvo za kulturo in šport
Javni dostop Yes
Spletna stran "Knossos". British School at Athens. 
"Knossos". Odysseus. Hellenic Ministry of Culture and Tourism. 2007. 
Trenutna dejavnost vzdrževanje.

Knosos (grško Κνωσός) je bronastodobno arheološko najdišče na grškem otoku Kreta, kjer se nahajajo ostanki najstarejšega mesta v Evropi. Stoji ob severni obali Krete nedaleč od administrativnega središča Iraklion.

Sestoji iz velikega kompleksa palače, ki je bil zgrajen na mestu starejšega neolitskega naselja, okrog nje pa je kasneje zrastlo mesto. Palača je bila politično in versko središče minojske civilizacije. Konec bronaste dobe, nekje v obdobju 1380–1100 pr. n. št., so jo prebivalci zapustili, nakar lokacija nikoli več ni bila trajno naseljena. Ime Knosos se je ohranilo v starogrških zapisih o velikem mestu na Kreti, z dejanskim najdiščem pa ga povezujejo materialni ostanki, predvsem kovanci s tem napisom, najdeni v bližini.

Kasneje so okrog starodavnega mesta naštale številne legende. Od tu naj bi vladal kralj Minos, kar povezuje palačo z miti, kot je labirint z Minotavrom in zgodba o Dedalu in Ikarju.

Najdišče je leta 1878 odkril grški arheolog Minos Kalokairinos, leta 1900 pa je izkopavanja prevzel Sir Arthur Evans in v 35 letih iz arheoloških plasti rekonstruiral zgodovino minojske civilizacije.

Odkritje in moderna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Poleg tega, da je star nekaj tisoč let od neolitika, bronaste dobe in klasičnega obdobja, so ruševine v dobi arheologije (to je od 19. stoletja) doživele svojo zgodovino od izkopa priznanih arheologov, izobraževanja in turizma, do zasedbe kot sedež vlad sprtih zaradi nadzora vzhodnega Sredozemlja v obeh svetovnih vojnah. To zgodovinsko plat je treba razlikovati od antične.

Legenda o Knososu[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Labirint.
‘’Labris’’, sekira iz Mesare.

V grški mitologiji je kralj Minos prebival v palači Knosos. Dedalu je dal zgraditi labirint; zelo velik labirint (nekako povezan z dvojnim rezilom sekire ali labrys), v katerem je zadrževal svojega sina Minotavra. Dedal je zgradili tudi plesišče za kraljico Ariadno (Homer, Iliada 18.590-2). Ime Knossos je dal Arthur Evans naknadno, ker se mu je zdelo, da se prilega arheološkim najdbam na tem območju. Identifikacijska še nikoli ni bila vprašljiva, predvsem zaradi prej omenjenega.

Zahodna civilizacija je bila tako nagnjena k legendam, povezam z ruševinami palače, da je bilo treba najti na Knososu legendo o Minosu in labirintu. Prvo ime prvega človeka, ki je izkopaval na Knososu, Minos Kalokairinos, je bil vzet iz legende. Kolikor je zdaj znano, je bil Stillman tisti, ki je videl znak dvojne sekire na masivni steni, ki jo je delno odkril Kalokairinos, in prvi povezal kompleks z labirintom iz legende.[4] Evans se je strinjal s Stillmanom. Minotavrov mit pravi, da je Tezeja, princa iz Aten, oče, grški kralj imenovan Egej (razlog za ime grškega morja Egejsko morje), poslal na Kreto, kjer je bil prisiljen boriti se z groznim bitjem imenovanim Minotaver. Minotaver je bil pol človek pol bik in se je živel v labirintu kralja Minosa, vladarja Krete. Kraljeva hči Ariadna se je zaljubila v Tezeja. Preden je vstopil v labirint, da bi se boril proti Minotavru, mu je Ariadna dala klobčič niti, ki jo je odvijal, ko je šel skozi labirint, da bi našel pot nazaj. Tezej je Minotavra ubil, nato pa z Ariadno pobegnil s Krete ter ušel njenemu jeznemu očetu.

Kot se je izkazalo, je bila verjetno asociacija za besedo, ne glede na njeno etimologijo, s staro Kreti. Znak je bil uporabljena v celotnem mikenskem svetu kot čarni simbol: njegova prisotnost na objektu naj bi preprečila uboj. Sekire so vpraskane na precej kamnih palače. Pojavlja se v lončarskem okrasju in je motiv svetišča Dvojne sekire v palači, kakor tudi številnih svetišč po vsej Kreti in Egejskem morju. In končno, pojavi se v Linearni B pisavi na tablici Gg702 iz Knososa kot da-pu-ri-to-jo po-ti-ni-ja, ki verjetno predstavlja v mikenski grščini Daburinthoio potniai - 'gospodarica labirinta', zapisano na ene loncu medu.[5] Verodostojno teorijo, ki bo združila vse dokaze je treba še izoblikovati.

Umetnost in arhitektura palače[uredi | uredi kodo]

Značilnosti palače je odvisna od časovnega obdobja. Trenutno vidno je kopičenje funkcij več stoletij, pozne so najbolj dominantne. Palača ni bila nikoli natančno taka, kot je prikazana danes. Poleg tega je bila rekonstruirana s sodobnimi materiali. Navada se je začela v prizadevanjih za ohranitev lokacije pred razpadom in vremenskimi vplivi. Po letu 1922 je glavni lastnik, Arthur Evans, naj bi poustvaril faksimile, ki temelji na arheoloških dokazih. Palača ni točno taka, kot je bila kdaj koli, morda na posameznih mestih niti približno, pa vendar, sodeč po vloženem delu in ohranjanju, kot tudi vzporednicami z drugimi palače, je verjetno dober faksimile. Mnenja segajo od najbolj skeptičnih, izgled palače kot čista fantazija, ki temelji na arhitekturi 1920-ih in art déco, do večine, ki brezpogojno sprejema končno sodbo Arthurja Evansa, kot najbolj natančno. Večinsko mnenje je nekje vmes.

Opis lokacije[uredi | uredi kodo]

Pogled proti vzhodu iz severozahodnega vogala. V ospredju je zahodna stena Lustralovega bazena.
Pogled proti jugu. Hrib v ozadju je Gypsades. Med njim in Knososom je Vlychia. Južni vhod je na levi.

Z arheološkega vidika sta izraza "Knosos" in "palača" nekoliko dvoumna. Palača ni bila samo prebivališče monarha, čeprav je vsebovala sobe, ki bi lahko bile primerni za kraljevo družino. Večina struktur je bilo oblikovanih, da so služile kot civilno, versko in gospodarsko središče. Izraz palačni kompleks je bolj natančen. V antičnih časih je bil Knosos obkrožen z mestom in okoliškim hribom Kephala. Ta hrib ni bil nikoli akropola v grškem pomenu. Ni imel strmih brežin, ostal je neutrjen in ni bil zelo visok. Te okoliščine ni nujno mogoče pripisati drugim minojskim palačam. Festos, sodobnik Knososa, je stal na strmem grebenu in nadzoroval dostop do Mesarske planote iz morja in je bil obzidan. [16] V kolikšni meri bi lahko minojska civilizacija veljala za vojaško, je še vedno vprašljivo. Lahko pa bi rekli, da Knosos ne spominja na mikensko trdnjavo, pred ali med mikensko grško okupacijo.

Kompleks je zgrajen na koncu dvignjenega centralnega dvorišča na vrhu hriba Kephala. Prvotne strukture so bile porušene in na vrhu urejena uravnava, da bi naredili prostor za dvorišče. Je podolgovato, z daljšo osjo v smeri sever-severovzhod. Narisan načrt običajno kaže dvorišče z daljšo osjo vodoravno, očitno vzhod-zahod s severom na desni ali navpično s severom na vrhu. Risbe so zavajajoče, saj so koordinate natančno označene. Približno 5 km severno od palačnega kompleksa je morje v pristanišči Iraklion. Neposredno na jugu je potok Vlychia, pritok reke Kairatos. Hrib Kephala je osamelec na sotočju.

Reka Kairatos doseže morje med pristaniščem in letališčem Iraklion na vzhodu. V starih časih je tekla neprekinjeno. Danes se tok izgubi v kanalizaciji v Iraklionu in teče pod avtocesto do obale vzhodno od pristanišča. Teče navzdol od višjega dela Arkhanes na jugu, kjer je bil del preusmerjen v akvadukt. Voda na tej točki je bila dovolj čista za pitje. Ko je dosegla Knosos je postala glavni odtok kanalizacije mesta z 100.000 prebivalci, po oceni Pendleburya. [17] Danes je populacija predvsem na severu, vendar funkcija kanalizacijo ostaja, poleg tega pa je velik del reke izkoriščen za namakanje. Nad desnim bregom Vlychia, na nasprotni obali od Knososa, je hrib Gypsades, kjer je Minos pridobival svojo sadro. Apnenec je pridobljen iz grebena na vzhodu.

Arheološko najdišče Knosos se nanaša bodisi na sam kompleks palače ali na ta kompleks in več podobnih bližnjih antičnih hiš, ki so bile nehote izkopane skupaj s palačo. Na jugu čez Vlychio je karavanseraj. Južneje so minojske hiše. Minojska cesta prečka Vlychio na Minojskem mostu, takoj za vstopom v stopničat Portico ali pokrito stopnišče, v palačnem kompleksu. V bližini severozahodnega dela kompleksa so ruševine Hiše fresk. Preko Minojske ceste se vstopa od severozahoda v Arsenal. Na severni strani palače je Carinski urad in Severovzhodna hiša. Od tam proti severovzhodu, je moderno naselje Makrotoichos. Med njim in kompleksom palač je Kraljeva vila. Na zahodni strani je Mala palača.

Kraljeva cesta je zadnji ostanek minojske ceste, ki je povezovala pristanišče s palačnim kompleksom. Danes je Leoforos Knosou sodobna cesta, zgrajena čez staro in se nadaljuje proti jugu. Izkopana starodavna kraljeva cesta je del kompleksa. Spoj starodavne in sodobne ceste je delno nad Malo palačo. Takoj na severozahodu, zunaj moderne ceste, je kjer je Evans odločil, da je Vila Ariadne, zgrajen njegov drugi dom in upravno središče. Vila je na pobočju s pogledom na ruševine. Takoj južno od vile, čez del Male palače, je sodoben stratigrafski muzej. Izkopavanje se še občasno nadaljujejo. Južno od muzeja je sodobno naselje. Na vzhodu in zahodu je območje zaščiteno z gorskima grebenoma, med katerima je dolina Kairatos.

Splošne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Skladišče s postavljenimi 4 ogromnimi pitosi, ki so jih razstavili arheologi. Prostori na tleh je bila normalna, saj ko so bili polni, so bili težki več ton in nepremični. Bili so poglobljeni za lažji dostop in za podporo.

Velika palača je bila postopoma zgrajena med letoma 1700 in 1400 pred našim štetjem, z občasnimi prezidavami po uničenju. Strukture pred njo so bile na hribu Kephala. Trenutno najbolj vidno stanje datira predvsem v zadnjem obdobju bivanja, kar je Evans imenoval pozno minojsko obdobje. Palača ima zanimivo obliko [6] - prvotnega tlorisa ni več mogoče videti zaradi poznejših sprememb. Med 1.300 sobami so povezani hodniki različnih velikosti in smeri. Na 24.000 m2 palače so gledališče, glavni vhod na vsakem od štirih glavnih lic in obsežne shrambe (skladišča). V skladiščih so bile velike glinene posode (pitosi) za olje, zrnje, posušene ribe, fižol, in olive. Mnogo od tega je bilo obdelanega v palači, ki je imela mline za žito, stiskalnice olja in vina. Pod pitosi so kamnite luknje, ki so bile uporabljene za shranjevanje dragocenih predmetov, kot je zlato. V palači so bile uporabljene napredne arhitekturne tehnike, saj je bil del nje zgrajen pet nadstropij visoko.

Upravljanje z vodo[uredi | uredi kodo]

Palača je imela najmanj tri različne sisteme upravljanja z vodo: enega za oskrbo, enega za črpanje vode in enega za odvodnjavanje odpadnih voda.

Akvadukt je prinesel svežo vodo iz hriba Kephala, iz izvirov na Archanes, približno 10 km dalel. Izviri so vir reke Kairatos v dolini, ki se nahaja pod Kephalom. Vodovod je bil razvejan v palačo in mesto. Voda je bil razdeljena v palači težnostno, prek glinenih cevi do vodnjaka in pip. Cevi so bile na enem koncu koničaste, da bi ustvarili tlačni izpust in tesnjene z vrvjo. Niso odkrili skritih izvirov kot v Mikenah. Sanitarna drenaža je bila izvedena s pomočjo zaprtega sistema, ki je vodila v odtočni kanal poleg hriba. Kraljevi megaron je vseboval primer prvega sistema latrine za splakovanje z vodo, združen s kopalnico. To stranišče je imelo sedež preko odtoka in se splakovalo z vlivanjem vode iz vrča. Kad se je nahajala v sosednji kopalnici, ki je imela nekakšno ogrevanje, dotok in polivanje z vodo, ki je morala odtekati v talni odtok ali črpališče. To stranišče in tuš sta izjemna struktura znotraj 1300-sobnega kompleksa.

Ker je bil hrib občasno deležen hudih nalivov, je bil sistem odtoka nujen. Začel se je s kanalom na ravnih površinah, bil je cikcak in vseboval razvode za nadzor hitrosti vode. Verjetno je bil zgornji sistem odprt. Jaški so zagotavljali dostop do delov, ki so bili zaprti.

Odtočni sistem [1] Poševni kanali vodijo iz povodja.

Prezračevanje[uredi | uredi kodo]

Zaradi njene umestitve na hribu je palačo poleti prezračeval morski vetrič. Imela je portike in zračne jaške.

Minojski stebri[uredi | uredi kodo]

Palača vsebuje tudi minojske stebre, oblike predvsem drugačne od drugih grških stebrov. Za razliko od kamnitih stebrov, ki so značilni za druge grške arhitekture, je bil minojski steber izdelan iz debla ciprese, ki je značilna za Sredozemlje. Medtem ko je večina grških stebrov tanjša na vrhu in debelejša na dnu, kar ustvarja iluzijo večje višine (entaza), so minojski stebri tanjši na dnu in debelejši na vrhu kot posledica obračanj debla cipres, da se prepreči kalitev. [21] Stebri v Minosovi palači so rdeče barve in nameščeni na kamnitih bazah, z okroglimi blazinami, podobnimi kapitelom.

Keramika[uredi | uredi kodo]

Pitosi v Knososu
Glavni članek: Minojska keramika.

Lončarstvo na Knososu je bilo ustvarjalno, zelo urejeno in edinstvenega sloga. Uporablja se kot prepoznavna plast v primerjavi s podobnim lončarstvom drugje v vzhodnem Sredozemlju. Evans je vzpostavil širšo kronologijo, ki je na ta račun težko uspešna. Negativna stran je, da skrbne evidence lokacij nekaterih predmetov niso bile vedno vodene, zaradi same velikosti projekta in težav, pod katerimi so arheologi in delavci delali.

Freske[uredi | uredi kodo]

Freska Preskakovanje bika, danes v Arheološkem muzeju v Iraklionu. Prikazana tukaj je kopija, pritrjena na steno v prestolni sobi.

Palača v Knososu je bila zelo barvita, kot so grške stavbe klasičnega obdobja, in kot so grške stavbe danes. V obdobju EM so bile stene in tlak prevlečene z bledo rdečo, pridobljeno iz rdeče okre. Poleg obarvanja ozadja, so na stenah upodobljene freske, popolnoma rdeča. V naslednjem obdobju MM, z razvojem tehnike, je bila dodana bela in črna in nato modra, zelena in rumena. Pigmenti so bili pridobljeni iz naravnih materialov, kot je hematit. Zunanje plošče so bile naslikane na svež omet, z reliefnim motivom; v zaprtih prostorih na svežo, čisto sadro, mehkejšo kot omet, z dodatki, kot se je običajno uporabljala na stenah. [7]

Dekorativni motivi so bili na splošno mejni prizore: ljudje, mitološka bitja, prave živali, kamnine, rastlinstvo in življenje v morju. Zgodnji so posnemali motive na lončenini. Večina je rekonstruirana iz različnih kosov, ki so padli na tla. Evans je imel različne tehnike, na projektu so delali umetniki, kemiki in restavratorji. Simetrija in uporaba predlog je omogočala stopnjo obnove tistega, kar je bilo možno iz ostankov. Na primer, če je obstajal pomanjkljiv dokaz uporabe določene predloge na enem mestu, se je motiv lahko napajal iz predloge ugotovljene nekje drugje. Kot sodobne freske v egipčanski nagrobni umetnosti, so uporabljali nekatere konvencije, da so si pomagali pri napovedi. Na primer, moški liki so prikazani s temnejšo ali bolj rdečo kožo kot ženske figure.

Nekatere arheologi so ugovarjali, da Evans in njegovi restavratorji niso odkrili palačo in civilizacijo kot je bila, temveč oblikovali sodobni artefakt, ki temelji na sodobni umetnosti in arhitekturi. [8]

Pomembni prebivalci[uredi | uredi kodo]

Palace of Minos – short movie
  • Enezidem (1. stoletje pred našim štetjem) skeptični filozof
  • Hersifron (6. stoletje pred našim štetjem), arhitekt
  • Epimenid (6. stoletje pred našim štetjem), videc in filozof, pesnik
  • Ergotel s Himere (5. stoletje pred našim štetjem) izseljenec, olimpijski tekač
  • Metagen (6. stoletje pred našim štetjem), arhitekt
  • Minos (mitska), oče Minotavra

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Papadopoulos, John K (1997), "Knossos", v Delatorre, Marta, The conservation of archaeological sites in the Mediterranean region : an international conference organized by the Getty Conservation Institute and the Paul Getty Museum, 6–12 May 1995, Los Angeles: The Paul Getty Trust, str. 93 
  2. ^ McEnroe, John C. (2010). Architecture of Minoan Crete: Constructing Identity in the Aegean Bronze Age. Austin: University of Texas Press. str. 50.  However, Davaras & Doumas 1957, str. 5, uradni vodnik zadnjih let podaja dimenzije palače 150x150 m, okoli 20.000 m². Določena subjektivnost je nedvomno sodelovala pri določanju meje za merjenje.
  3. ^ Stratis, James C. (October 2005), Kommos Archaeological Site Conservation Report (PDF), kommosconservancy.org 
  4. ^ Evans 1894, str. 281.
  5. ^ Ventris, Michael; Chadwick, John (1973). Documents in Mycenaean Greek (2nd izd.). Cambridge: Cambridge University Press. str. 310, 538, 574. 
  6. ^ Plot plans of the palace are given at the following sites: 2, 4, 5
  7. ^ Evans 1921, str. 532–536.
  8. ^ Gere 2009, Chapter Four: The Concrete Labyrinth: 1914–1935.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Evansova[uredi | uredi kodo]

Drugi[uredi | uredi kodo]

  • Begg, D.J. Ian (2004), "An Archaeology of Palatial Mason's Marks on Crete", v Chapin, Ann P, ΧΑΡΙΣ: Essays in Honor of Sara A. Immerwahr, Hesperia Supplement 33, str. 1–28 
  • Benton, Janetta Rebold and Robert DiYanni.Arts and Culture: An introduction to the Humanities, Volume 1 (Prentice Hall. New Jersey, 1998), 64–70.
  • Bourbon, F. Lost Civilizations (New York, Barnes and Noble, 1998), 30–35.
  • Castleden, Rodney (1990). The Knossos Labyrinth: A New View of the 'Palace of Minos' at Knossos. London; New York: Routledge. 
  • Whitelaw, Todd (2000). "Beyond the palace:A century of investigation at Europe's oldest city". Bulletin of the Institute of Classical Studies: 223, 226. 
  • Davaras, Costos; Doumas, Alexandra (Translator) (1957). Knossos and the Herakleion Museum: Brief Illustrated Archaeological Guide. Athens: Hannibal Publishing House. 
  • Driessen, Jan (1990). An early destruction in the Mycenaean palace at Knossos: a new interpretation of the excavation field-notes of the south-east area of the west wing. Acta archaeologica Lovaniensia, Monographiae, 2. Leuven: Katholieke Universiteit. 
  • Gere, Cathy (2009). Knossos and the Prophets of Modernism. Chicago: The University of Chicago Press. ISBN 0226289540. 
  • Landenius Enegren, Hedvig. The People of Knossos: prosopographical studies in the Knossos Linear B archives (Uppsala: Acta Universitatis Upsaliensis, 2008) (Boreas. Uppsala studies in ancient Mediterranean and Near Eastern civilizations, 30).
  • Macdonald, Colin F. (2005). Knossos. London: Folio Society. 
  • MacGillivray, Joseph Alexander (2000). Minotaur: Sir Arthur Evans and the Archaeology of the Minoan Myth. New York: Hill and Wang (Farrar, Straus and Giroux). 
  • Pendlebury, JDS; Evans, Arthur (Forward) (2003) [1954]. A handbook to the palace of Minos at Knossos with its dependencies. Oxford; Belle Fourche, SD: Oxford University Press; Kessinger Publishing Company. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]