Velika nagrada Italije 1935
| Podrobnosti o dirki | |||||
|---|---|---|---|---|---|
| 4. dirka Evropskega prvenstva od 5-ih v sezoni 1935. | |||||
 | |||||
| Datum | 8. september 1935 | ||||
| Urad. ime | XIII Gran Premio d'Italia | ||||
| Lokacija | Autodromo Nazionale Monza Monza, Italija | ||||
| Dirkališče | Stalno dirkališče, 6,89 km | ||||
| Razdalja | 73 krogov, 502,97 km | ||||
| Najboljši štartni položaj | |||||
| Dirkač |  Giuseppe Farina |
Maserati | |||
| Štartno vrsto je določil žreb | |||||
| Najhitrejši krog | |||||
| Dirkač | Tazio Nuvolari |
Alfa Romeo | |||
| Čas | 2:49,8 | (v 33. krogu) | |||
| Stopničke | |||||
| Prvi |  Hans Stuck |
Auto Union | |||
| Drugi |  René Dreyfus Tazio Nuvolari |
Alfa Romeo | |||
| Tretji | Paul Pietsch Bernd Rosemeyer |
Auto Union | |||
Velika nagrada Italije 1935 je bila četrta dirka Evropskega prvenstva v sezoni 1935. Potekala je 8. septembra 1935.
Poročilo
[uredi | uredi kodo]Pred dirko
[uredi | uredi kodo]Dirkališče v Monzi je bilo ponovno prenovljeno. Steza je imela pet šikan, štiri izmed njih je bilo narejenih iz bal sena. Scuderia Ferrari je nastopila z novim dirkalnikom Alfa Romeo 8C-35 s samostojnim vzmetenjem na vseh štirih kolesih, s katerim je dirkal Tazio Nuvolari.
Dirka
[uredi | uredi kodo]Rudolf Caracciola je na začetku dirke povedel, tesno so mu sledili Nuvolari, Hans Stuck in Achille Varzi. Luigi Fagioli je že v enajstem krogu odstopil zaradi okvare motorja. V petnajstem krogu je Philippe Étancelin močno raztreščil svoj dirkalnik v šikani, zaradi okvare na dirkalniku. Čeprav se ni huje poškodoval, pa je moral Francoz izpustiti preostanek sezone zaradi modric. Vsi dirkači moštva Scuderia Subalpina so že v zgodnjem delu dirke odstopili, Bernd Rosemeyer je v devetnajstem krogu odstopil zaradi okvare menjalnika, toda prevzel je dirkalnik Paula Pietscha. Tudi Jean-Pierre Wimille je moral v sedemindvajsetem krogu po eksloziji motorja odstopiti.
Tako je bil v vodstvu Stuck, sledil mu je Nuvolari, ki je v lovu na vodilnega popravljal najhitrejše kroge, toda v šikani se je zavrtel in izgubil dragoceni čas. Nuvolari je za nekaj krogov prešel v vodstvo po postanku Stucka, ki je trajal petinštirideset sekund, toda po svojem sedeminsedemdeset sekundnem postanku je le še bolj zaostal. Caracciola je imel težave z dirkalnikom, zato ga je predal Fagioliju. Po postankih v boksu je imel Stuck minuto prednosti pred Nuvolarijem, nato sta sledila René Dreyfus in Fagioli, ki pa je kmalu še drugič odstopil.
V dvainštiridesetem krogu so odpovedale zavore na dirkalniku petouvrščenega Manfreda von Brauchitscha, ki je šel naravnost preko šikane in zletel s proge. Odstopil je tudi Nuvolari zaradi okvare bata. Moštvo je zato poklicalo v bokse Dreyfusa, da je dirkalnik predal Nuvolariju. Edini preostali Mercedes je bil Hermann Lang na tretjem mesto, toda v petinpetdesetem krogu je tudi on odstopil zaradi okvare motorja. Stuck je tako suvereno zmagal pred Nuvolarijem, ki mu je ob koncu delovalo le še sedem cilindrov v motorju in ki je bil edini dirkač v istem krogu z zmagovalcem, tretji je bil Rosemeyer. Po dirki je Nuvolari svoj del denarne nagrade dal Dreyfusu.
Rezultati
[uredi | uredi kodo]
Dirka
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Snellman, Leif; Etzrodt, Hans. »XIII° Gran Premio d'Italia«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 21. februarja 2007.
- Galpin, Darren. »XIII Gran Premio d'Italia«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2018. Pridobljeno 20. aprila 2015.
