Velika nagrada Monaka 1935
| Podrobnosti o dirki | |||||
|---|---|---|---|---|---|
| Neprvenstvena Grandes Épreuves v sezoni 1935. | |||||
 | |||||
| Datum | 22. april 1935 | ||||
| Urad. ime | VII Grand Prix de Monaco | ||||
| Lokacija | Circuit de Monaco, Monako | ||||
| Dirkališče | Ulično dirkališče, 3,180 km | ||||
| Razdalja | 100 krogov, 318,0 km | ||||
| Najboljši štartni položaj | |||||
| Dirkač |  Rudolf Caracciola |
Mercedes-Benz | |||
| Čas | 1:56,6 | ||||
| Najhitrejši krog | |||||
| Dirkač |  Luigi Fagioli |
Mercedes-Benz | |||
| Čas | 1:58,4 | ||||
| Stopničke | |||||
| Prvi | Luigi Fagioli |
Mercedes-Benz | |||
| Drugi |  René Dreyfus |
Alfa Romeo | |||
| Tretji | Antonio Brivio |
Alfa Romeo | |||
Velika nagrada Monaka 1935 je bila neprvenstvena dirka Grandes Épreuves v sezoni 1935. Odvijala se je 22. aprila 1935 v Monaku.
Poročilo
[uredi | uredi kodo]Pred dirko
[uredi | uredi kodo]Moštvi Auto Union in Automobiles Ettore Bugatti se nista udeležili prve pomembnejše dirke sezone. Na kvalifikacijskih treningih je bil Rudolf Caracciola v odlični formi in osvojil najboljši štartni položaj s časom 1:56,6, Manfred von Brauchitsch je bil ponovno popolnoma nared za dirkanje in je šele spoznaval stezo na treningih, vseeno pa je osvojil drugo štartno mesto s časom 1:57,0, popolno Mercedesovo prvo štartno vrsto pa je s časom 1:57,3 zaključil Luigi Fagioli. Scuderia Subalpina je imela pripravljen le en dirkalnik Maserati 6C-34, ker so drugega posodili Ginu Roveru za Giuseppeja Farino. Goffredo Zehender je tako dirkal le z izboljšano 3,2 L verzijo starega dirkalnika Maserati 8CM. Vsi Ferrarijevi dirkalniki so bili opremljeni z novim zadnjim vzmetenjem z eliptičnimi vzmetmi in hidravličnimi blažilci.
Dirka
[uredi | uredi kodo]Po štartu je povedel Fagioli, ki so mu sledili Caracciola, René Dreyfus, Tazio Nuvolari, Philippe Étancelin, Louis Chiron in Antonio Brivio. Von Brauchitsch ni mogel potrditi dobre forme, ki jo je kazal na treningih, saj je že po enem krogu odstopil z okvarjenim menjalnikom. Fagioli je vozil na polno in že po petih krogih je imel polminutno prednost pred Caracciolo, ki je imel tudi kar nekaj prednosti pred ostalimi dirkači. Ferrarijevi dirkači so bili vsi v težavah zaradi novih hidravličnih zavor. Po dvajsetih krogih je vodilnima Mercedesovima dirkačema sledil Dreyfus, ki je imel sedemsekundno prednost pred Étancelinom, krog kasneje je odstopil Farina z novim dirkalnikom.
Do tridesetega kroga se je Étancelin prebil na tretje mesto in se začel oddaljevati od Dreyfusa, Brivia in Nuvolarija ter v naslednjih krogih začel celo loviti drugouvrščenega Caracciolo. Nuvolari je zaradi težav z zavorami dirkalnik predal Carlu Feliceju Trossiju. V devetinštiridesetem krogu je tretjeuvrščeni Francoz v ovinku Gasometre (zdaj Rascasse) po notranji strani tudi prehitel Nemca in se prebil na drugo mesto. Caracciola mu je odgovoril in uspel Étancelina prehiteti v šesinpetdesetem krogu na klancu proti Kazinoju. Tako dirkanje na naž se je pokazalo za pogubno za oba dirkača, saj je Caracciola v šestdesetem krogu odstopil zaradi okare ventila, Étancelin pa je moral po težavah z zavorami in pritiskom olja spustiti Dreyfusa in Brivia mimo. Ferrarijevi dirkači niso več mogli ogroziti vodilnega Fagiolija, ki je zmagal po vodstvu od štarta do ciljam, kar mu je uspelo kot prvemu dirkaču na dirki za Veliko nagrado Monaka. Na drugem mestu je ostal Dreyfus, na tretjem Brivio, četrti je bil Étancelin, peti pa Chiron, ki mu je dva kroga pred koncem ravno pred boksi zmanjkalo goriva, a je lahko končal dirko.
Rezultati
[uredi | uredi kodo]Dirka
[uredi | uredi kodo]
Viri
[uredi | uredi kodo]- Snellman, Leif; Etzrodt, Hans. »VII Grand Prix de Monaco«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2008.
- Galpin, Darren. »VII Grand Prix de Monaco«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2018. Pridobljeno 15. marca 2008.
