Zastrupitev z gobami

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zastrupitev z gobami
Klasifikacija in zunanji viri

Zelena mušnica (Amanita phalloides) je vzrok za večino zastrupitev s smrtnim izidom po svetu.
MKB-10 T62.0
MKB-9 988.1
MeSH D009145

Zastrupitev z gobami ali micetizem se nanaša na škodljive učinke zaradi zaužitja toksičnih snovi v gobah. Toksini v gobah so sekundarni presnovki (metaboliti), ki nastanejo pri določenih biokemijskih reakcijah. Učinki so lahko različni in segajo od prebavnih motenj pri blagih zastrupitvah do smrti pri hujših zastrupitvah. Vzrok za zastrupitev je velikokrat zamenjava strupene gobe z užitno zaradi podobnosti v barvi in splošni morfologiji, kar predstavlja 95 % vseh vzrokov za zastrupitev.[1]

Klasifikacija in patologija[uredi | uredi kodo]

Zastrupitev nastopi po zaužitju zaužitju strupenih gob oz. njihovih toksinov. Vsaka strupena goba vsebuje en ali več toksinov, ki so lahko razvrščeni glede na fiziološke in klinične učinke, tarčni organ in latentno dobo oz. inkubacijski čas, tj. potreben čas za pojav simptomov po zaužitju. Na resnost zastrupitve vplivajo tudi zaužita količina, letni čas, geografsko območje na katerem je gliva zrasla, način priprave in individualni odziv na toksine. Ogroženo starostno skupino predstavljajo otroci in starejši ljudje.[1]

V splošnem lahko razdelimo zastrupitve na tri velike kategorije glede na inkubacijski čas:

  • kratki inkubacijski čas - simptomi se pojavijo v prvih šestih urah po zaužitju, vplivajo pa na prebavila, živčevje ali/in povzročajo alergije
  • dolgi inkubacijski čas - znaki in simptomi se pojavijo v 6-24 urah pop zaužitju, vplivajo pa na jetra, ledvice in /ali povzročajo akromelalgijo oz. eritromelalgijo
  • zapozneli inkubacijski čas - simptomi se pojavijo po več kot 24 urah, vplivajo pa večinoma na ledvice

Zastrupitve z gobami lahko razvrščamo v sindrome na podlagi toksinov, simptomov in klinično sliko. Včasih so sindrome poimenovali po vrsti strupene glive, npr. panterinski sindrom po panterjevi mušnici in faloidni sindrom po zeleni mušnici, vendar je sodobnejše poimenovanje po vrsti toksina, saj različne vrste gliv oz. gob lahko vsebujejo enake toksine. Tako so amatoksini prisotni tudi pri mnogih mušnicah, dežničkih, kučmicah in luskinčkih, ne le v zeleni mušnici. V primeru, da toksini niso dovolj dobro raziskani, pa se sindrome označuje po značilnih zastrupitvenih sindromih, npr. hemolitični sindrom pri navadni podvihanki (Paxillus involutus). Tako ločujemo:[2]

Vrsta sindroma Toksin Vsebujoče glive Znaki in simptomi
amatoksinski sindrom amatoksini zelena mušnica (Amanita phalloides), pomladanska mušnica (A. verna), koničasta mušnica (A. virosa), dežnički (Lepiota), kučmice (Galerina), luskinčki (Pholiotina) bruhanje, diareja, jetrna odpoved, akutna ledvična odpoved
giromitrinski sindrom giromitrin in monometilhidrazin pomladanski hrček (Gyromitra esculenta) slabost, bruhanje, diareja, bolečine v trebuhu, lahko tudi okvara jeter in nevrološki izpadi
ibotenski sindrom ibotenska kislina rdeča mušnica (Amanita muscaria), panterjeva mušnica (A. pantherina) zmedenost, motnje govora, motorike in vida, izčrpanost, psihične spremembe kot so depresija ali evforija ter halucinacije
koprinski sindrom koprin tintnice (Coprinus), najpogosteje prava tintnica (Coprinus atramentarius) prizadetost vegetativnega živčevja (slabost, žeja, znojenje, bruhanje in rdečica), motnje vida, glavobol z občutkom navala vročine v glavi, vrtoglavica, hiperventilacija, težave z dihanjem, povečan srčni utrip (tahikardija)
muskarinski sindrom muskarin razcepljenke (Inocybe) in livke (Clitocybe) povečana mišična napetost, zmanjšan srčni utrip (bradikardija), zožene zenice, znojenje in slinjenje
orelaninski sindrom orelanin koprenke (Cortinarius) utrujenost, žeja, prebavne motnje, bolečine v mišicah in sklepih, akutna ledvična odpoved
psilocibinski sindrom psilocibin in psilocin koničasta gologlavka (Psilocybe semilanceata) podobno kot pri zastrupitvi z LSD-jem: nezavest, krči, hipertermija, glavobol, omotičnost, vrtoglavica, mišična nemoč, nizek krvni tlak, povečan ali zmanjšan srčni utrip (bradi- ali tahikardija)
hemolitični sindrom neznani navadna podvihanka (Paxillus involutus) zastrupitev krvi
gastrointestinalni sindrom neznani rdečelistke (Entoloma), kolobarnice (Tricholoma), kukmaki (Agaricus), gobani (Boletus), golobice (Russula), mlečnice (Lactarius), grive (Ramaria) in podvihanke (Paxillus) prebavne motnje, motnje v krvnem obtoku, znojenje

Drugi vzroki za zastrupitev[uredi | uredi kodo]

Pogosto zastrupitve niso posledica delovanja toksinov, pač pa so lahko vzroki preobilen obrok, neustrezna priprava, zaužitje surovih ali pokvarjenih gob, predhodne bolezni prebavil, sočasno zaužitje z alkoholom (npr. pri pravi tintnici), alergije na sestavine v gobah (mikoproteini). Kolektivno imenujemo tako zastrupitev indigestivni sindrom. Težave se lahko pojavijo že prvo uro ali šele po 24 urah po zaužitju. Zdravljenje je simptomatsko z zagotavljanjem zadostne hidracije in urejenosti elektrolitov.

Na kmetijskih območjih, še posebej na škropljenih sadovnjakih, njivah in vinogradih, so tako užitne kot tudi strupene gobe lahko kontaminirane s herbicidi in insekticidi, na industrijskih območjih in raznih odlagališč smeti pa s težkimi kovinami in radioaktivnimi snovmi, zaradi česar so prav tako nevarne glede na vsebovane strupe. Izogibati se je treba tudi območij blizu zelo prometnih cest.[3]

Veliko gob je tudi bogatih z vlakninami, zaradi česar lahko pride do težje prebave, natančneje dispepsije.

Zdravljenje in preventiva[uredi | uredi kodo]

V odsotnosti točne določitve toksina je treba vsako zaužitje potencialno strupene gobe obravnavati resno in upoštevati možnost smrtne nevarnosti. Po natančni diagnozi je zdravljenje večinoma le podporno. Druge specifične terapije so odvisne od toksina.[4] Velikokrat je potrebna temeljita odstranitev strupa iz prebavil z izpiranjem želodca, dajanjem odvajal in aktivnega oglja, ki veže toksine in s tem prepreči njihovo delovanje. Za nekatere toksine obstajajo protistrupi (antidoti), ki se jih dajejo v hujših primerih zastrupitve, npr. silibinin proti amatoksinom in atropin proti muskarinu.[5]

Pri preventivi je posebno pomembno natančno ločevanje med užitnimi in strupenimi gobami, v primeru nezadostnega znanja pa se je potrebno izogibati sumljivim gobam. Bolj znani tovrstni pari gob so:[6]

Strupena goba Užitna goba Glavne razlike
zelena mušnica (Amanita phalloides) zelenkasta golobica (Russula virescens) pri zeleni mušnici je klobuk ločljiv od beta,
lupina in obroček pa sta na betu
rdeča mušnica (Amanita muscaria) knežja mušnica (A. caesarea) rdeča mušnica nima lupine v dnišču,
lističi so beli (pri knežji mušnici so rumeni)
panterjeva mušnica (A. pantherina) orjaški dežnik (Macrolepiota procera) pri panterjevi mušnici je rob klobuka nažlebkan,
obroček je gladek,
pri dnišču je lupina izrazita (pri dežniku lupine ni)
oljkov livkar (Omphalotus olearius) navadna lisička (Cantharellus cibarius) oljkov livkar uspeva predvsem na lesu in
ima goste ter ozke lističe,
lisička pa uspeva na zemlji in ima široke letvice
vražji goban (Boletus satanas) jesenski goban ali jurček (Boletus edulis) klobuk vražjega gobana ni nikoli rjav temveč
sivo- ali zelenosrebrn,
pri jurčku spodnja stran klobuka ali bet nista nikoli rdeča

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Toxicity, Mushroom Pridobljeno 03.09.2009
  2. ^ Pri vsakem rodu ali večji skupini je mišljeno, da so le nekateri pripadniki strupeni.
  3. ^ Poler, Obvarujmo se strupenih gob, 1986, str. 60.
  4. ^ Toxicity, Mushroom: Treatment & Medication Pridobljeno 02.09.2009.
  5. ^ Kirbiš, Sinkovič; Zastrupitve z gobami, 2009, str. 137-143.
  6. ^ Poler, Obvarujmo se strupenih gob, 1986, str. 48-49.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Habal, R. & Martinez, J.A. "Toxicity, Mushroom" - eMedicineHealth (v angleščini)
  • Poler, A. (1986). Obvarujmo se strupenih gob. Založba Obzorja Maribor, str. 50-58. ISBN 86-377-0001-2
  • Kirbiš, S. & Sinkovič, A. (2009). »Zastrupitve z gobami«. Medicinski razgledi 48 (1-2): 137-143.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]