Orelanin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Structure Orellanin.png
Orelanin
Sistematično (IUPAC-) ime
orelanin
Identifikatorji
Številka CAS 37338-80-0
Oznaka ATC M03AX01
PubChem  ?
DrugBank BTD00092
Kemični podatki
Formula C10H8N2O6 
Mol. masa 252,17 g/mol
Sinonimi 2,2-bipiridin-3,3-4,4-tetrol-1,1-diokside,
3,3',4,4'-tetrahidroksi-2,2'-bipiridin-N,N'-dioksid
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost  ?
Presnova  ?
Razpolovni čas  ?
Izločanje  ?
Terapevtski podatki
Nosečnostna kategorija

?

Način uporabe  ?

Orelanin je nefrotoksin (ledvični strup), ki se nahaja v številnih vrstah gob, zlasti iz družine koprenk (doslej so ga našli v 34 vrstah gob iz te družine).[1] V svoji kemijski strukturi vsebuje nenavadni bipiridinski skelet ter sodi med fenole in heterociklične spojine.

Toksičnost[uredi | uredi kodo]

Strupenost bipiridinskih molekul, ki vsebujejo pozitivno nabit dušik, je bila ugotovljena že preden so pojasnili strukturo orelanina. Takšne spojine se udeležujejo pomembnih redoks reakcij v organizmu in jih motijo. Pri tem nastajata peroksid in superoksid; zlasti slednji nevarno poškoduje celice. Najverjetneje tudi orelanin deluje po tem mehanizmu, čeprav povezava med redoks reakcijami in poškodbami ledvic še ni popolnoma pojasnjena.

Za zastrupitev z orelaninom je pri človeku značilna dolga latentna doba. Prvi simptomi zastrupitve se običajno pojavijo šele po 2–3 dneh po zaužitju ter lahko trajajo do treh tedneh. Prvi simptomi so nespecifični: navzeja, bruhanje, bolečine v trebuhu, glavobol, bolečine v mišicah ... Nato sledijo prvi znaki ledvične poškodbe: močna žeja, obilno mokrenje, bolečine v ledjih) ter nato zmanjšano ali povsem zavrto mokrenje. Če se bolnik ne zdravi, sledi smrt.

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Protistrup ni znan. Terapija temelji zlasti na antioksidantih in kortikosteroidih. Dovolj hitra hospitalizacija lahko prepreči hujšo ledvično poškodbo ter običajno prepreči smrt. [2]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Oubrahim, H., Richard, J.-M., Cantin-Esnault D., Seigle-Murandi, F., Trecourt, F. (1997). "Novel methods for identification and quantification of the mushroom nephrotoxin orellanine. Thin-layer chromatography and electrophoresis screening of mushrooms with electron spin resonance determination of the toxin". Journal of Chromatography 758 (1): 145–157. 
  2. ^ *Kilner, Rachael G. s sod. (1999). "Acute renal failure from intoxication by Cortinarius orellanus: recovery using anti-oxidant therapy and steroids". Oxford Journals Nephrology Dialysis Transplantation 14 (11): 2779–2780. full text