Orelanin
 |
|
|
Orelanin
|
|
| Sistematično (IUPAC-) ime | |
| orelanin | |
| Identifikatorji | |
| Številka CAS | |
| Oznaka ATC | M03 |
| PubChem | ? |
| DrugBank | |
| Kemični podatki | |
| Formula | C10H8N2O6 |
| Mol. masa | 252,17 g/mol |
| Sinonimi | 2,2-bipiridin-3,3-4,4-tetrol-1,1-diokside, 3,3',4,4'-tetrahidroksi-2,2'-bipiridin-N,N'-dioksid |
| Farmakokinetični podatki | |
| Biološka razpoložljivost | ? |
| Presnova | ? |
| Razpolovni čas | ? |
| Izločanje | ? |
| Terapevtski podatki | |
| Nosečnostna kategorija |
? |
| Način uporabe | ? |
Orelanin je nefrotoksin (ledvični strup), ki se nahaja v številnih vrstah gob, zlasti iz družine koprenk (doslej so ga našli v 34 vrstah gob iz te družine).[1] V svoji kemijski strukturi vsebuje nenavadni bipiridinski skelet ter sodi med fenole in heterociklične spojine.
Toksičnost [uredi]
Strupenost bipiridinskih molekul, ki vsebujejo pozitivno nabit dušik, je bila ugotovljena že preden so pojasnili strukturo orelanina. Takšne spojine se udeležujejo pomembnih redoks reakcij v organizmu in jih motijo. Pri tem nastajata peroksid in superoksid; zlasti slednji nevarno poškoduje celice. Najverjetneje tudi orelanin deluje po tem mehanizmu, čeprav povezava med redoks reakcijami in poškodbami ledvic še ni popolnoma pojasnjena.
Za zastrupitev z orelaninom je pri človeku značilna dolga latentna doba. Prvi simptomi zastrupitve se običajno pojavijo šele po 2–3 dneh po zaužitju ter lahko trajajo do treh tedneh. Prvi simptomi so nespecifični: navzeja, bruhanje, bolečine v trebuhu, glavobol, bolečine v mišicah ... Nato sledijo prvi znaki ledvične poškodbe: močna žeja, obilno mokrenje, bolečine v ledjih) ter nato zmanjšano ali povsem zavrto mokrenje. Če se bolnik ne zdravi, sledi smrt.
Zdravljenje [uredi]
Protistrup ni znan. Terapija temelji zlasti na antioksidantih in kortikosteroidih. Dovolj hitra hospitalizacija lahko prepreči hujšo ledvično poškodbo ter običajno prepreči smrt. [2]
Reference [uredi]
- ^ Oubrahim, H., Richard, J.-M., Cantin-Esnault D., Seigle-Murandi, F., Trecourt, F. (1997). "Novel methods for identification and quantification of the mushroom nephrotoxin orellanine. Thin-layer chromatography and electrophoresis screening of mushrooms with electron spin resonance determination of the toxin". Journal of Chromatography 758 (1): 145-157. http://cat.inist.fr/?aModele=afficheN&cpsidt=2591101.
- ^ *Kilner, Rachael G. s sod. (1999). "Acute renal failure from intoxication by Cortinarius orellanus: recovery using anti-oxidant therapy and steroids". Oxford Journals Nephrology Dialysis Transplantation 14 (11): 2779-2780.full text
