Latvijci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Latvijci, tudi Letonci, Leti[1][2] ali Lotiši, (latvijsko latvieši, litovsko leţlizt) so baltski narod, ki živi na območju današnje republike Latvije, nekoč dela nekdanje Sovjetske zveze. Pripadajo baltski skupini narodov, podobno kot Litovci. Njihov jezik je latvijščina. Ob latvijski obali Baltskega morja nekaj sto prebivalcev uporablja tudi staro livonščino. Latvijcev je približno 1.643.000, v sami Latviji jih živi približno 1.487.000.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Latvijci včasih sami sebe imenujejo s starim imenom Latvji, kar verjetno izvira iz besede latve, kar je bilo ime reke, ki naj bi tekla v vzhodni Latviji. Kasneje so, današnje ozemlje Latvijcev poselila finska plemena Livonci in potem je narod besedo spremenil v Latvis, kar pomeni "čistilci gozda." Nemški priseljenci v regiji so pričeli prebivalce imenovati kot Lette, in njihovo ozemlje kot Livlend. Latinsko ime Livonia, se je postopoma pričelo uporabljati za celotno območje današnje Latvije. Danes so, Latvijci in Litovci edina preživela naroda baltske skupine Indo-evropske družine narodov.

Latvijci po svetu[uredi | uredi kodo]

Po ocenah v različnih državah po svetu živi okoli 156.000 Latvijcev. Najštevilčnejše skupine izseljencev so v naslednjih državah:

Jezik[uredi | uredi kodo]

Jezik Latvijcev je latvijščina, poimenovana tudi letonščina in je edini uradni jezik v Latviji. Govorijo jo Latvijci ter izseljenci in njihovi potomci po celem svetu. Latvijščina skupaj z litovščino ter izumrlima jezikoma staro pruščino in jatvinščino spada v baltsko skupino indoevropskih jezikov . Latvijščina je med baltskimi jeziki tudi najinovativnejša, kar pomeni, da je najmanj arhaična in najbolj oddaljena od skupnega prajezika.

Baltska plemena so se v današnji Latviji naselila na območju, kjer so prej živela ugrofinska ljudstva. Le-ta so jezikovno močno vplivala na razvoj latvijščine, ki se je tako znatno oddaljila od prabaltskega jezika. Od ugrofinskega substrata se je v Latviji do danes ohranila livonščina, ki jo govori nekaj sto ljudi ob latvijski obali Baltskega morja. Latvijščina se je izoblikovala na osnovi latgalščine, jezika starega vzhodnobaltskega plemena Latgalcev, in je pred 16. stoletjem asimilirala sorodne jezike sosednjih plemen: kuronščino, zemgalščino in zelonščino. Najstarejši pisni spomenik v latvijščini je psalter iz leta 1530, ki ga je prevedel Nicholas Ramm, nemški pridigar v Rigi.

Pozneje je na razvoj latvijščine najbolj vplivala nemščina, od drugih jezikov tudi livonščina, estonščina in ruščina. Območje Latvije je bilo tekom zgodovine politično povezano z nemškimi državami, Republiko obeh Narodov (poljsko-litvansko-beloruska zvezno državo), Švedsko in Rusijo. Tako v času, ko je Latvija bila del carske Rusije, kot tudi v obdobju sovjetske okupacije so se v Latvijo priselili številni Rusi, ne da bi se pri tem naučili latvijščine, kar je imelo izrazito negativen vpliv na jezikovne razmere v deželi. Teoretično je latvijščina bila eden dveh uradnih jezikov v Sovjetski Socialistični Republiki Latviji (poleg ruščine), vendar je bila dejansko izrinjena iz mnogih območij javnega življenja. Danes je latvijščina materni jezik skoraj 60 odstotkov prebivalcev države, toda le slabe polovice prebivalcev latvijskih mest. V devetdesetih letih tik po osamosvojitvi je Latvija prav tako kot sosednja država Estonija uvedla vrsto pravnih uredb, ki naj bi preprečile ogroženost jezika.

Abeceda latvijščine vsebuje 33 črk.

črka A a Ā ā B b C c Č č D d E e Ē ē F f G g Ģ ģ H h I i Ī ī J j K k Ķ ķ
izgovorjava (IPA) ɑ ɑː b ʦ ʧ d a, ɛ aː, ɛː f g ɟ x i j k c
črka L l Ļ ļ M m N n Ņ ņ O o P p R r S s Š š T t U u Ū ū V v Z z Ž ž
izgovorjava (IPA) ɫ ʎ m n ɲ uɔ͡, o, oː p r s ʃ t u v z ʒ

Kultura[uredi | uredi kodo]

Latvijci delijo skupni jezik in imajo edinstveno kulturo s tradicijo, prazniki, običaji in umetnosti. Kultura in verske tradicije so nekoliko pod vplivom germanske, skandinavske in ruske tradicije. Latvijci imajo starodavno kulturo, saj arheološke najdbe segajo do tretjega tisočletja pred našim štetjem. Latvijci so ohranili precejšnjo povezavo in trgovino s svojimi sosedi, in bližnjimi etničnimi bratranci Ugro-Finci, s sodobnimi Estonci in s časoma tudi s Finci. Prvi znaki življenja človeka na ozemlju današnje Latvije segajo arheološko do 9. tisočletja pred našim štetjem, ki kažejo, da so bili prvi naseljenci lovci, ki so se naselili takoj po koncu zadnje ledene dobe.

Kolonizatorji z juga so hitro prišli, kar je pomenilo selitev lovcev proti severu, kjer se je polarna ledena kapa še naprej talila, ali proti vzhodu, na ozemlje današnjih držav Rusije, Belorusije in Ukrajine.

Starorimski zgodovinar Tacit omenja "Aestii" narode, za katere misli, da so prebivalci baltskih dežel in kateri so še mirni in gostoljubni ljudje. Latvijska ljudstva so živela relativno nemoteno do papeške intervencije prek germanskega, Tevtonskiega viteškega reda in poskusa kolonizacije, ki se začne v prvi polovici 13. stoletja. Papežev odlok je določil Tevtonski viteški red za širjenje "Gospodove besede" in evangelij krščanstva v "neciviliziranih", "poganskih deželah." Poskus kristianizacije prebivalstva ni uspel, in Tevtonski viteški red se je na koncu prerazporedil proti jugu, v regijo, ki je bila nekoč znana kot vzhodna Prusija.

Jugovzhodni predel (Latgale), zaradi relativno velikega etničnega ruskega prebivalstva, je ohranil velik ruski vpliv.

Religija[uredi | uredi kodo]

Rimokatoliška cerkev v latvijskem kraju Aglona

Večina Latvijcev (okoli dve tretjini) so pripadniki evangeličanske luteranske cerkve, dobra četrtina je Rimokatoličanov, predvsem v vzhodnem delu Latvije. V manjšem številu so Latvijci tudi pripadniki Latvijske Vzhodna pravoslavna cerkev|pravoslavne cerkve in drugih veroizpovedi.[42]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »"Lett" at Oxford Dictionaries«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2016. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  2. "Lett" at Merriam-Webster Online
  3. http://data.csb.gov.lv/pxweb/lv/Sociala/Sociala__ikgad__iedz__iedzskaits/IS0080.px/table/tableViewLayout1/?rxid=cdcb978c-22b0-416a-aacc-aa650d3e2ce0
  4. »Detailed Tables - American FactFinder«. Factfinder.census.gov. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. februarja 2020. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  5. Population by country of birth and nationality, Annual Population Survey, Office of National Statistics, 2014] Arhivirano August 28, 2010, na Wayback Machine.
  6. BNS. »TVNET :: Ārvalstīs - Lielbritānijā pašlaik dzīvo 39 tūkstoši viesstrādnieku no Latvijas«. Tvnet.lv. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  7. http://www12.statcan.gc.ca/census-recensement/2006/dp-pd/tbt/Rp-eng.cfm?LANG=E&APATH=3&DETAIL=0&DIM=0&FL=A&FREE=0&GC=0&GID=0&GK=0&GRP=1&PID=92333&PRID=0&PTYPE=88971,97154&S=0&SHOWALL=0&SUB=0&Temporal=2006&THEME=80&VID=0&VNAMEE=&VNAMEF=
  8. »Federal Statistical Office - Foreign population by average-age and average duration of residence«. Destatis.de. 20. oktober 2008. Pridobljeno 23. januarja 2012.
  9. »Um atalho para a Europa«. Epoca. Editora Globo S.A. 24. junij 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2012.
  10. »Brazilian Embassy in Stockholm«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2007. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  11. »A Millenarian Migration: Varpa«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2019. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  12. »CSO Emigration« (PDF). Census Office Ireland. Pridobljeno 29. januarja 2013.
  13. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. julija 2014. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  14. Russians#cite note-gks-1
  15. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. februarja 2006. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  16. http://www.ssb.no/befolkning/statistikker/innvbef/aar/2013-04-25?fane=tabell&sort=nummer&tabell=109859
  17. State statistics committee of Ukraine - National composition of population, 2001 census (Ukrainian)
  18. http://www.scb.se/statistik/_publikationer/BE0101_2009A01_BR_BE0110TAB.pdf
  19. [1]
  20. [2]
  21. »Statistiche demografiche ISTAT«. Demo.istat.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2019. Pridobljeno 28. junija 2015.
  22. »Gyventojų skaičius metų pradžioje. Požymiai: tautybė - Rodiklių duomenų bazėje«. Db1.stat.gov.lt. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2012. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  23. »Population by ethnic nationality«. Statistics Estonia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2018. Pridobljeno 30. marca 2016.
  24. [3] Arhivirano December 21, 2011, na Wayback Machine.
  25. ru:Латыши#cite note-5
  26. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. oktobra 2018. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  27. »Taulukko: Kieli iän ja sukupuolen mukaan maakunnittain 1990 - 2010«. Pxweb2.stat.fi. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. maja 2017. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  28. »Ethnic composition, religion and language skills in the Republic of Kazakhstan«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2011. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  29. http://www.bfs.admin.ch/bfs/portal/de/index/themen/01/22/publ.Document.88215.pdf
  30. »Bevolking per nationaliteit, geslacht, leeftijdsgroepen op 1/1/2008« (v nizozemščini). Statbel.fgov.be. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  31. http://www.statice.is/?PageID=1174&src=https://rannsokn.hagstofa.is/pxen/Dialog/varval.asp?ma=MAN43004%26ti=Population+born+abroad+by+background%2C+sex%2C+citizenship+and+country+of+birth+2013%26path=../Database/mannfjoldi/Uppruni/%26lang=1%26units=Number
  32. [4]
  33. Latvijas Republikas un Venecuēlas Bolivāra Republikas attiecības
  34. (poljsko) http://www.stat.gov.pl/cps/rde/xbcr/gus/LUD_ludnosc_stan_str_dem_spo_NSP2011.pdf
  35. 35,0 35,1 35,2 lt:Latviai
  36. http://www.czso.cz/csu/cizinci.nsf/t/1000466A60/$File/c01t01.pdf
  37. ftp://www.statistik.at/pub/neuerscheinungen/vzaustriaweb.pdf
  38. Этнический атлас Узбекистана Arhivirano 2014-03-23 na Wayback Machine. Институт "Открытое общество", 2002 - 451 с. (см.)
  39. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. julija 2015. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  40. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. maja 2011. Pridobljeno 9. februarja 2017.
  41. »SAS Output«. Dzs.hr. Pridobljeno 3. decembra 2011.
  42. »Tieslietu ministrijā iesniegtie reliģisko organizāciju pārskati par darbību 2011. gadā« (v latvijščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2012. Pridobljeno 25. julija 2012.