Ugrofinski jeziki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ugrofinski jeziki
Geografska
porazdelitev:
Vzhodna, Srednja in Severna Evropa, Severna Azija
Lingvistična klasifikacija: uralski
  • Ugrofinski jeziki
Podrazdelitve:
ISO 639-2 / 5: fiu

Ugrofinski jeziki so skupina jezikov, ki skupaj s samojedskimi jeziki tvorijo uralsko jezikovno družino. Govorijo se v Severni Evropi (baltsko-finski jeziki, samijski jeziki), Srednji Evropi (madžarščina), povolških in oburalskih predelih Rusije (mordvinščina, marijščina, permijski jeziki) in zahodni Sibiriji (hantijščina in mansijščina).

Razdelitev[uredi | uredi kodo]

Ugrofinski jeziki se delijo v dve temeljni veji:

1. finsko-permijska veja:

2. ugrijska veja:

Pisava[uredi | uredi kodo]

Finski, estonski, karelski, livonski, vepsijski, votski, ingrijski, samijski in madžarski jezik so pisani v latinici, ugrofinski jeziki v Rusiji pa uporabljajo prilagojeno cirilico.

Komijski jezik je v 14. stoletju uporabljal edinstveno pisavo, imenovano Abur, ki jo je sestavil ruski pravoslavni misionar Stepan Hrap. Za redke ohranjene zapise v tej pisavi se uporablja tudi izraz staropermijski jezik.

Število govorcev[uredi | uredi kodo]

Več kot milijon govorcev imajo madžarščina, finščina, estonščina in mordvinščina. Drugi ugrofinski jeziki imajo manj govorcev. Mnogi tudi spadajo med ogrožene in so skoraj izumrli (npr. livonščina, votščina in ingrijščina).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]