Karavanke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pogled na Karavanke proti vzhodu izpod vrha Stola

Karavánke (nemško Karawanken) so gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo pa vse do Hrvaške.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime Karavanke[1] so poznali že v antiki za časa Ptolemaja, čeravno ga niso uporabljali v današnjem pomenu. V srednjem veku so Karavanke , kot jih pojmujemo danes, imenovali Creines mons (tj. Kranjsko gorovje), v 19. stoletju pa se je ponovno uveljavilo staro Ptolemajevo ime.

Obseg[uredi | uredi kodo]

Karavanke so najdaljše slovensko gorovje. Njihova slemena z najvišjim vrhom Stolom (2236 mnm), se vlečejo 120 km daleč od Trbiža do Slovenj Gradca - Uršlja gora (1700 m) in Peca (2126 m), preko Vitanjško-Konjiških hribov, Boča, Donačke gore, Maclja na Hrvaško.

Skupaj z Ziljskimi in Karnjskimi Alpami tvorijo Dravsko gorsko skupino.

Karavanke skupaj s Kamniško-Savinjskimi Alpami tvorijo naravno ločnico med Avstrijsko Koroško in Gorenjsko. Čez karavanške prelaze potekajo pomembne trgovske poti med Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Eden izmed njih je tudi Ljubelj (1370 m), ki je preko 300 let star in naj bi bil eden prvih cestnih prelazov v Evropi, drugi pa prelaz Jezerski vrh (Seeberg-Sattel). Danes potekata pod Karavankami avtocestni predor, ki povezuje Ljubljano z Beljakom v Avstriji. Predor je nastal vzporedno s prvotnim železniškim predorom.

Veliko število planinskih koč in označenih planinskih poti ponuja obilico možnosti za izletnike. Veliko vrhov odlikuje prelep razgled na Celovec in okolico, na Ljubljansko kotlino ter Štajersko.

Slovenski del karavanškega pogorja delimo na: Severne Karavanke, Srednjekaravanško podolje, Zahodne Karavanke, Vzhodne Karavanke, Srednje Karavanke, Južne Karavanke, Mežiško-Solčavske Karavanke in Vitanjsko-Konjiške Karavanke ter Boč z Donačko goro.[2]

Naravne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Poljane gorskih narcis (Narcissus poeticus radiiflorus) pod Golico

Karavanke so polne naravnih lepot. Posebno pozornost vzbujajo nekatere erozijske oblike kakor so mogočni amfiteatralni zatrepi dolin, npr. zatrepa Poden in Medvedji dol, ter slikovita Dovžanova soteska nad Tržičem in globoka deber Čepa pod Malim Ljubeljem, ter vrsta sotesk v Zgornji Savski dolini.

Pravo naravno čudo pa so narcise, ključavnice v jeziku domačinov, v Planini pod Golici in Javorniškem rovtu ter na Golici sami, ki v času poletnega cvetenja rastejo tako na gosto po prostranih senožetih, da je videti, kot bi bil sneg na novo zapadel.

Pomembnejši vrhovi[uredi | uredi kodo]

Stol, najvišji vrh Karavank

Literatura[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Klinar, Stanko, Karavanke, Planinski vodnik, Planinska založba, Ljubljana, 1983
  2. ^ Karel in Marjeta Natek: Slovenija: Geografska, zgoodovinska, pravna, politična, ekonomska in kulturna podoba Slovenije, Založba Mladinska knjiga.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]