Begunjščica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Severna pobočja Begunjščice, slikana iz vznožja Vrtače.
Roblekov dom na Begunjščici

Begunjščica je razpotegnjena grebenska gora v Karavankah. Razteza se od Smokuške planine na zahodu do Sv. Ane na Ljubelju, na vzhodu. Sam greben ima več vrhov. Najvišji je srednji Veliki vrh (2060 m), zahodni Srednji vrh je nekoliko nižji, najnižja pa je vzhodna Begunjska Vrtača (1997 m). Južna pobočja se dvigajo nad dolino Drage severno od Begunj. Severno ostenje pada na Zelenico in je na več krajih prekinjeno z melišči in žlebovi.

Zaradi lahkega dostopa je Begunjščica obiskana skozi vse leto. Poleg tega so pozimi in spomladi ob ugodnih snežnih razmerah njena melišča pripraven teren za turno smuko.

Izhodišča[uredi | uredi kodo]

Vzponi na vrh[uredi | uredi kodo]

Begunjščica iz Blejskega jezera

Razgled[uredi | uredi kodo]

Zaradi ugodne lege je zelo širok razgled z vrha Begunjščice. Na zahodu se razprostirajo spodnje bohinjske gore, Triglavsko pogorje, Martuljkova skupina s Škrlatico, sledi Stol, Vrtača, Košuta na severu, na vzhodu Kamniško-Savinjske Alpe s Storžičem, na jugu pa obsežna Ljubljanska kotlina.

Geomorfologija[uredi | uredi kodo]

Najvišji greben Karavank in tudi Begunjščice je iz zgornje triasnega debeloskladovitega apnenca in dolomita, medtem ko je del južnih pobočij iz jurskih nagubanih skladovitih apnencov z roženci. V njih je doslej znanih pet pomembnih najdišč liasnih amonitov in sicer na nadmorski višini 1400 do 1600 m, približno 1 km vzhodno od Roblekovega doma. Poznanih je 13 vrst amonitov, največ iz rodov Harpoceras, Phylloceras, Hildoceras in Lytoceras.

V liasnih apnencih je tudi do 150 cm debela plast roženca orudenega z manganovo rudo, ki so jo nekoč tudi izkoriščali.

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Izredno bogato rastlinstvo je predvsem na traviščih južnega pobočja pod vrhom. K pestrosti rastlinstva veliko prispeva menjajoča se geološka podlaga. Tu uspevajo rožnati gadnjak (Scorzonera rosea), planika (Leontopodium alpinum), travnolistna perunika (Iris graminea), panonski svišč (Gentiana pannonica), Seguierijeva zlatica (Ranunculus seguieri), Zoisova zvončica (Campanula zoysii), mlahava bilnica (Festuca laxa).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana, 1991