Kamen v Podjuni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kamen v Podjuni
Stein im Jauntal
Kamen v Podjuni, pregled: cerkev na pokopališču, koroški križev pot in župnijska cerkev
Kamen v Podjuni, pregled: cerkev na pokopališču, koroški križev pot in župnijska cerkev
Kamen v Podjuni, pregled: cerkev na pokopališču, koroški križev pot in župnijska cerkev
Kamen v Podjuni se nahaja v Avstrija
Kamen v Podjuni
Kamen v Podjuni
Upravna delitev in vodenje
Država  Avstrija
Dežela Koroška
Okraj Velikovec
Geografske značilnosti
Površina 606 km²
Nadmorska višina 472 m  
Statistika prebivalstva
Prebivalstvo 4.480 (1 januar 2020)[1]
 - Gostota 7 preb/km²
Ostale informacije
Časovni pas CET/CEST (UTC+1/+2)
Avtomobilske oznake VK
proštija Kamen v Podjuni
metanje kržejev v Kamnu v Podjuni
Pogled prek Kamna na Tinje

Kamen v Podjuni (nemško: Stein im Jauntal) je dvojezična, slovensko-nemška oz. nemško-slovenska[2][3] vas v občini Škocjan v Podjuni, leži na nadmorski višini 472 m in ima 207 prebivalcev (stanje 2001).

Kultura in znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Vas je kulturnozgodovinsko posebej zanimiva, ker pridejo v njenih šegah in navadah – zlasti v metanju kržejev v čast svete Liharde Kamenske – do izraza številni elementi slovenske kulturne in pravne zgodovine, ter preko procesov inkulturacije tudi številni tuji elementi (češčenje Liharde povzame grško in rimsko pomladno verovanje boginj Ceres in Demeter). V legendi o sv. Lihardi Kamenski imamo celo elemente karantanskega prava, saj je podarila svojemu sinu 5 slovanskih hub.[4]

Slovensko narečje[uredi | uredi kodo]

Lokalna govorica spada pod rožansko narečje [5], ki je narečje slovenskega jezika in ki spada v koroško narečno skupino[6].

Katoliška župnijska cerkev Šentlovrenc[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: župnijska cerkev Kamen v Podjuni.

Cerkev sv. Lovrenca oz. Šentlovrenc v dekanatu Dobrla vas je verjetno bila ustanovljena že v 11. stoletju, verjetno znotraj nekdane utrdbe oz. nekdanjega gradu v Kamnu. Danes je župnjia dvojezična.[7][8] Prvič je bila omenjena leta 1238 in je del srednjeveške grajske utrdbe iz 12. stoletja. Leta 1458 je bila le-ta uničena, vendar so vidni še ostanki nekdanjega obrambnega obzidja.

Posamezni deli male cerkvice, ki je zgrajena na krnu, ki je na južni in vzhodni strani posebej strm, so bili zgrajeni v raznih obdobjih. Kripta, katere kor ima znotraj tri strani, navzven pa je poloblo obliko, pripada romaniki. Križni obok najdemo v ladiji v eni traveji ter v koru oz. v apsidi; rebra pa preidejo v zid. Trije zaključni zidaki so okrogli. Stolp je iz novejše dobe. Kripta se razteza proti ladji je razdeljena s štirimi okroglimi stebri; kižni oboki so zaobljeni, mala polkrogla okna so vgrajena v debelih zidovih (v ladji 9 nog, v koru 6 nog). Romanska zgradba je iz tufa. Na južni strani cerkve se nahaja kostnica, ki je znotraj osmerokotna, zunaj pa okrogla. Okrašena je s polkroglo školko („concha“) iz sklesanega kamna, ima šilaste gotske oboke, dve polkrogli špranji v zidu, vrata s šilastim gotskim obokom ter stožčasto streho nad zidnim vencem.

Katoliška cerkvica Šmarjeta na pokopališču[uredi | uredi kodo]

Katoliška cerkvica na pokopališču je posvečena sv. Margareti Antiohejski, Šmarjeti in je prav tako romanskega izvora s kasnejšimi spremembami. V baročnem glavnem oltarju se nahaja kip sv. Margarete ter dva stranska kipa. Na južnem notranjem zidu so ostanki gotske poslikave s freskami.

Koroški križev pot[uredi | uredi kodo]

Posamezne postaje koroškega križevega pota, ki vodi iz doline k župnijski cerkvi so ustvarili sodobni umetniki.

Znamenja[uredi | uredi kodo]

Posebno zanimiva sta veliko in malo Lihardino znamenje na vasi.

Šege in navade[uredi | uredi kodo]

Metanje štručejev ali kržejev se obhaja vsako prvo nedeljo v februarju pred župnijsko cerkvijo. Šega se navezuje na milostno delo svete Liharde Kamenske. Ohranjena je tudi posebna slovenska ljudska pesem o Lihardi Kamenski.[9] [4]

Slike[uredi | uredi kodo]

  • cerkev na pokopallišču Šmarjeta
    cerkev na pokopallišču Šmarjeta
  • cerkev na pokopallišču Šmarjeta, notranjost
    cerkev na pokopallišču Šmarjeta, notranjost
  • cerkev na pokopallišču Šmarjeta, freska na južnem notranjem zidu
    cerkev na pokopallišču Šmarjeta, freska na južnem notranjem zidu
  • „Veliko Lihardino znamenje“ v Kamnu v Podjuni
    „Veliko Lihardino znamenje“ v Kamnu v Podjuni

Promet[uredi | uredi kodo]

Kamen v Podjuni dosežemo tako po cesti kot z vlakom. Postaja „Tinje-Kamen se nahaja na železniški progi Celovec - Pliberk. Glavna cesta pa povezuje Škocjan v Podjuni in Galicijo.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Schnabl, Bojan-Ilija : Sveta Liharda kamenska, « Usmiljena mati Slovencev » in njeni podjunski štučeji. V: Nedelja (27.1.2013) str. 4–5.
  • Gabrielle Russwurm-Biró; in sod. (2001). Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs. Kärnten (3 izd.). Dunaj : Schroll. COBISS 512358028. ISBN 3-7031-0712-X.
  • Matthias Kapeller (2001). Kirchen, Klöster und Kultur - Begegnungsräume in Kärnten. Verlag Carinthia, Klagenfurt. str. 158–159. COBISS 116044800. ISBN 3-85378-539-5.
  • Jože Till (2009). 4 K in Stein im Jauntal in der Gemeinde St. Kanzian am Klopeinersee. Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva družba. COBISS 1824724. ISBN 978-3-7086-0400-8.
  • M. Jurič: Kulturarbeit im ländlichen Raum am Beispiel der zweisprachigen Gemeinde St. Kanzian in Kärnten, Klagenfurt 1985.
  • I. Kavčič (Red.), A. Malle: Auf dem Weg durch die Zeit. Streifzug durch 90 Jahre Kultur in St. Kanzian, Klagenfurt 1996.
  • F. Isop: Kirche und Geschichte. Festschrift 1106-2006, St. Kanzian 2006.
  • A. Polluk: Die Bewältigungs- und Abwehrmechanismen bei der Erinnerung bezüglich des Holocaust und Nationalsozialismus in St. Veit im Jauntal / Št. Vid v Podjuni. Klagenfurt 2006.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Statistik Austria - Bevölkerung zu Jahresbeginn 2002–2020 nach Gemeinden (Gebietsstand 1.1.2020), 2020-01-01.
  2. ↑ A. F. Reiterer: Lebenswelt Muttersprache, Das Slowenische und seine heutige Wahrnehmung – ein Bericht. In: K. Anderwald, P. Karpf, H. Valentin (Hg.): Kärntner Jahrbuch für Politik 2000. Klagenfurt 2000, 340-362.
  3. ↑ A. F. Reiterer: Minderheiten Wegzählen? Methodische und inhaltliche Probleme amtlicher Sprachenzählungen. In: M. Pandel [e.a.] (Hg.): Ortstafelkonflikt in Kärnten – Krise oder Chance? Wien 2004, 25-38.
  4. ↑ 4,0 4,1 Schnabl, Bojan-Ilija : Sveta Liharda kamenska, « Usmiljena mati Slovencev » in njeni podjunski štučeji. V: Nedelja (27.1.2013) str. 4–5.
  5. ↑ Smole, Vera. 1998. "Slovenska narečja." Enciklopedija Slovenije vol. 12, pp. 1–5. Ljubljana: Mladinska knjiga, p. 2.
  6. ↑ Toporišič, Jože. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, p. 183.
  7. ↑ Vgl.: Liste der Pfarren im Dekanat Eberndorf/Dobrla vas, http://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Pfarren_im_Dekanat_Eberndorf/Dobrla_vas
  8. ↑ Štefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales: Dekanat Eberndorf, Klagenfurt/Celovec 1979
  9. ↑ Pavle Zablatnik: Od zibelke do groba : ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem. Celovec 1982; Pavle Zablatnik: Ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem. Celovec 1984; Striezelwerfen (brauchtumsseiten.de);

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kamen v Podjuni
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kamen_v_Podjuni&oldid=5776661«