Nogometni klub Maribor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani NK Maribor Branik)
NK Maribor
Logotip Nogometnega kluba Maribor
Polno imeNogometni Klub Maribor
Vzdevek(-ki)Vijoličasti
StadionStadion Ljudski vrt,
Maribor
(Kapaciteta: 11.671)
PredsednikDrago Cotar
MenedžerAnte Šimundža
Liga1.SNL
2022–233. mesto
Spletna stranUradna spletna stran
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Domače barve
Ekipne barve Ekipne barve Ekipne barve
Ekipne barve
Ekipne barve
 
Gostujoče barve
Multiple people celebrating at the podium with a trophy in their hands.
Mariborski igralci proslavljajo deveti ligaški naslov v 2011.

Nogometni klub Maribor, krajše NK Maribor ali preprosto Maribor je profesionalen slovenski nogometni klub iz Maribora. Ustanovljen 12. decembra 1960, je eden od dveh klubov, ki ni nikoli izpadel iz 1. SNL od njene ustanovitve.[1] Predstavljajo simbol nogometa v sloveniji, saj so najprepoznavnejši slovenski nogometni klub in edini, ki so tekmovali v Ligi prvakov. So tudi eden najuspešnejših klubov na območjih bivše Jugoslavije z bazo navijačev po vsem svetu. Ob tem so edini slovenski ter edini klub na območju bivše Jugoslavije, ki je osvojil evropsko lovoriko, saj so bili leta 2006 eden od zmagovalcev pokala Intertoto. V finalu so premagali španski Vilareal.[2] 25. avgusta 2011 so se po zmagi nad Glasgow Rangersi s skupnim izidom 3:2 uvrstili v skupinski del Lige Evropa.[3] S tem so postali prvi slovenski klub, ki je dosegel skupinski del Lige Evropa. V skupinskem delu lige Evropa so nato igrali tri sezone zapored. Prav tako so šele drugi klub z območja bivše Jugoslavije, ki je osvojil 2. mesto v evropski ligi ter se prebil med 32 najboljših klubov v Evropi. Leta 2014/15 pa so se prebili v skupinski del lige prvakov ter nato ponovili uspeh s še tretjo uvrstitvijo v Ligo Prvakov v zgodovini kluba leta 2017/18.

Je rekorder po osvojenih naslovih državnega prvaka Slovenije, saj je od leta 1991 ta naslov osvojil kar šestnajstkrat. Ob tem je še devetkrat osvojil pokal in štirikrat superpokal, s čimer je daleč najuspešnejši nogometni klub v Sloveniji.[1] Najuspešnejše obdobje sega v konec 90ih in začetek 2000ih, ko so dominirali na domačem prizorišču in osvojili kar sedem zaporednih naslovov državnega prvaka.[1] Maribor je eden od treh klubov, ki so igrali v 1. jugoslovanski ligi. Ob tem so tudi eden od samo štirih klubov iz nekdanje Jugoslavije, ki so igrali v skupinskem delu Lige Prvakov po razpadu Jugoslavije.

Njihov največji tekmec je NK Olimpija iz prestolnice Ljubljana, s katerim se merijo na Večnem derbiju. Drugo veliko rivalstvo obstaja s klubom Mura 05 iz Murske Sobote. Tudi s tem klubom se merijo na derbijih in sicer na Severovzhodnem derbiju. Klub ima zveste in strastne navijače, ponaša se tudi z najvišjim povprečnim obiskom vseh časov v Sloveniji.

Klub igra tekme na stadionu Ljudski vrt, ki ima kapaciteto 12.994 gledalcev.[4] Prvotno je bil zgrajen leta 1962, kasneje pa je sledilo več obnov. Klubska akademija velja za najboljšo v državi[5] in je zadolžena za razvoj mladih nogometašev v klubu. Žanje velike uspehe, saj je proizvedla veliko število kakovostnih nogometašev.[6]

Vzdevka kluba sta Vijoličasti in Vijolice. Oba vzdevka se nanašata na vijolično barvo, ki je primarna barva kluba. Klubski slogan je »En klub, ena čast«. Uradna himna kluba Heja Hej Viole[7] pa je bila izdana leta 1992.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetki[uredi | uredi kodo]

Prvi koraki NK Maribora je bila ustanovitev I. SSK Maribor 28. junija 1919. Leta 1920, je klub pridobil prvo igrišče v okolici Ljudskega vrta in je tam odigral tudi svojo prvo tekmo proti Rapidu Marburg.

Med vojno je slovenski nogometni prostor bil dominitan s strani klubov iz Ljubljane, zato je Maribor zmagal Slovensko republiško ligo samo trikrat (1931, 1933 and 1939). Po drugi svetovni vojni je bil naslednik FD Maribor. V letu 1949 je bil ustanovljen NK Branik Maribor. Ekipa je prenehala delovati avgusta 1960 zaradi zastrupitve s hrano pred tekmo s Karlovcem v kvalifikacijah za jugoslovansko drugo ligo.

Team colours Team colours Team colours
Team colours
Team colours
Prva oprava NK Maribor

Ustanovitev novega kluba[uredi | uredi kodo]

Nogometni klub Maribor, v podobi kakršni je sedaj, je bil ustanovljen 12.decembra 1960.[1] Uprava novonastalega kluba je za predsednika izvolila Dr. Srečka Korena. Andrija Pflander je postal prvi trener, Oto Blaznik pa prvi kapetan moštva. Prvo tekmo je klub odigral 5. februarja 1961, ko so premagali mestnega tekmeca Kovinarja z rezultatom 2-1. Oba gola je zabil Stefan Tolič.[8] Čeprav je moštvo že na začetku izbralo vijolično-belo barvno kombinacijo, so prvo tekmo odigrali v zeleno-modri barvni opremi, saj vijolični dresi še niso bili pripravljeni do prve tekme.[8] Moštvo je že v prvi sezoni osvojilo Slovensko republiško ligo in se tako uvrstilo v kvalifikacije za uvrstitev v 2. jugoslovansko ligo.[8] Beograjčan Andrija Pflander je bil glavni trener moštva, ki je osvojilo republiško ligo, vendar je moral zaradi bolezni odstopiti iz mesta glavnega trenerja tik pred začetkom kvalifikacijske tekme za uvrstitev v 2. jugoslovansko ligo.[8] Njegov naslednik je bil Vladimir Šimunić, ki je moštvo na koncu popeljal vse do 1. jugoslovanske lige šest let kasneje.[8] Maribor je zmagal prva dva kroga kvalifikacij in na koncu premagal hrvaški klub Uljanik iz Pulja v zadnjem krogu kvalifikacij s skupnim rezultatom 2-1 in se tako uvrstil v 2. jugoslovansko ligo.[8]

Leta 1962 so zgradili nov stadion, imenovan Ljudski vrt. 2. septembra tega leta so bili nogometni navdušenci širom Slovenije priča rojstvu rivalstva med NK Maribor in NK Olimpija.[9] Prva tekma med tema dvema kluboma je bila odigrana v Ljubljani in se je končala z remijem 1-1. Tekme med tema dvema kluboma so postale znane kot Večni derbi. Po 5. sezonah je bil povprečen obisk okoli 8.000 gledalcev in pod vodstvom trenerja Simuniča je klub osvojil 2. jugoslovansko ligo in se tako uvrstil v 1.jugoslovansko ligo, s čimer je postal eden od le treh klubov iz Slovenije, ki so v zgodovini igrali v 1. jugoslovanski ligi.[8]

Igranje v 1. Jugoslovanski ligi (1967–1972)[uredi | uredi kodo]

NK Maribor je igral svojo prvo tekmo v 1. Jugoslavanski ligi proti Vardaru iz Skopja; Maras je zadel edini gol za Maribor v remiju (1–1). Njihova prva zmaga je prišla Avgusta 1967, ko je Maribor premagal Proleter Zrenjanin 3–0 doma. Sredi sezone je bila odigrana prva tekma v Jugoslavanski prvi ligi, ki je vključevala dva kluba iz Slovenije. Maribor je gostil večni derbi, ki se je končal s remijem, pred 13.000 gledalci. Vsak večni derbi, je pritegnil veliko število gledalcev, včasih tudi do 20.000. Maribor je končal svojo prvo sezono na 12. mestu od 16-tih.

V sezoni 1969–70 je Maribor končal 10. od 18-tih klubov, to je bila njihova najvišja uvrstitev v Jugoslavaskem nogometu. Njihova zadnja sezona v 1.ligi je bila 1971–72, ko je ekipa končala zadnja s samo 20 točkami na 34 tekmah. Mladen Kranjc je bil Mariborjev najboljši strelec v vseh petih sezonah prebith v Jugoslavanski Prvi ligi. Vsega skupaj je zadel 54 zadetkov, kar mu je tudi pomagalo do prestopa v Dinamo Zagreb. Med tem časom, ko je Maribor igral v Prvi Ligi je bila njegova statistika 166 odigranih tekem, 40 zmag, 57 remijev in 69 porazov.

Črna leta (1973–1990)[uredi | uredi kodo]

V sezoni 1972–73, Maribor je igral v drugi ligi. Sezono je končal na drugem mestu, le za Zagrebom, kar pomeni, da se je uvrstil v kvalifikacije za Prvo Ligo. V prvi rundi je Maribor igral proti Budućnosti iz Črne Gore, Maribor je zmagal po enajstmetrovkah in se kvalificiral v finale proti Proleterju. Prva tekma je bila odigrana 8. julija 1973 in je zaznamovana kot ena najpomembnejših tekem Maribora v zgodovini, ker še vedno drži rekordno število gledalcev na domači tekmi. Na tekmi je bilo 20.000 gledalcev, 15.000 od teh je bilo na stadionu že tri ure pred začetkom tekme, kar je Mariboru pomagalu, da je prišel do zmage 3-1. Ampak prednost dveh golov iz prve tekme se je razblinil, saj je Proleter zmagal drugo tekmo 3-0 in Maribor je ostal v Drugi Ligi. Ko je bil rezultat še 1-0 za Proleter je Josip Ražić izenačil v 23. minuti, a gol ni bil priznan s strani sodnika. Kasnje je posnetek pokazal , da je žoga prešla črto in da je Maribor bil oropan.

Čas med leti 1973 in 1991 je najčrnejši v klubski zgodovini. V sezoni 1973-74 klub ni ostal v vrhu same Druge lige in je končal sezono na 13. mestu. V sezoni 1974-75, je Maribor izpadel v tretjo ligo, prvič v 14 letih, ampak se je klub takoj vrnil v drugo ligo, ko so v sezoni 1975-76 zmagali ligo s 15-timi točkami prednosti. Klub se je skoraj vrnil v Prvo ligo v sezoni 1978-79, kjer so končal 2. šest točk za Bosanskim Čelikom Zenico, ampak niso zmagali kvalifikacij za Prvo ligo.

Ob koncu sezone 1980-81, je Maribor za las zdržal, da ni izpadel v Tretjo ligo. Ampak je na plano prišel škandal o podkupovanju sodnikov, kar je pomenilo, da so izpadli v Tretjo ligo. Klub naj bi imel budget narejen samo za podkupovanje sodnikov in nasprotnikov. Budget je bil opuščen 1968, ko so prišli v Prvo Ligo, ampak so ga vrnili v 1976. Po škandalu in izpadu v Tretjo ligo, je Maribor preživel zadnja leta pred osamosvojitvijo, s premikanjem med Drugo in Tretjo ligo.

Samostojna Slovenija[uredi | uredi kodo]

Najodmevnejše rezultate je dosegal po osamosvojitvi. V dosedanjih 30. sezonah je 16 krat postal državni prvak, v sezonah 1999/2000 in 2014/15 pa je igral tudi v Ligi prvakov, poleg tega so še 9 krat postali pokalni prvaki. Ob Celju je Maribor edini klub, ki po ustanovitvi 1. SNL ni nikoli izpadel iz nje.

Totalna dominacija[uredi | uredi kodo]

Med letoma 1997 in 2004 je Maribor dominiral v prvenstvu, saj je osvojil kar sedem zaporednih naslovov državnega prvaka.

Finančne težave[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2004 in 2008 je imel klub hude finančne težave, zato to obdobje predstavlja eno najtemnejših v zgodovini kluba. Klub je bil blizu scenarija glavnih rivalov Olimpije in Mure, ki sta klub razpustili. Kljub temu so se vodilni v klubu odločili, da bodo klub sanirali in odplačali dolgove.[10]

Zaradi velikanskega dolga, ki je v enem trenutku znašal celo 4 milijone evrov, si klub ni mogel več privoščit nakupa novih igralcev. Kot posledica tega je bilo člansko moštvo sestavljeno iz igralcev iz mladinskega pogona in nekaj tujcev, ki so prišli v klub kot prosti igralci. Jeseni 2006 se je zamenjalo vodstvo, ki se je z enim največjih upnikov, davčno upravo, dogovorilo za postopno odplačilo davčnega dolga. Kljub temu je dolg še vedno znašal več kot 3 milijone evrov. Šele januarja 2011 je klub sporočil, da je dolg v celoti poplačan.[11]

V tem obdobju ni klub na lestvici nikoli prišel višje kot do 3. mesta v ligi, dvakrat pa so se uvrstili v finale pokala, kjer so obakrat izgubili. Kljub temu pa so v tem obdobju bili leta 2006 eden od zmagovalcev pokala Intertoto, kjer so premagali španski Villareal, ki je še nekaj mesecev pred tem igral v polfinalu prestižne Lige Prvakov.[12]

Ponovni vzpon[uredi | uredi kodo]

Vzhodna tribuna Ljudskega vrta

Od sezone 2007-08 naprej se je klub ponovno začel vzpenjati v vrh slovenskega nogometa. V klub sta prišli slovenski nogometni legendi Zlatko Zahovič kot športni direktor, kmalu zatem pa še Darko Milanič kot glavni trener, ter klubska legenda Ante Šimundža kot pomočnik trenerja.[13] 10. maja 2008 je klub odprl prenovljen stadion Ljudski vrt, ki je prestal obsežno rekonstrukcijo, ki je trajala skoraj 20 mesecev.[14] Prva tekma je bila odigrana proti najstarejšemu slovenskemu klubu, NK Nafta. NK Maribor je tekmo dobil z rezultatom 3-1 pred 12.435 gledalci.[14]. Na začetku sezone 2008-09 se je klub vpisal v zgodovino slovenskega nogometa kot prvi klub, ki je presegel mejo 1,000 točk v domačem prvenstvu, po zmagi z 2-1 v gosteh proti velenjskemu Rudarju 26. julija 2008.[15]

Pod vodstvom Darka Milaniča je klub osvojil vse tri možne domače lovorike (prvenstvo, pokal in superpokal) v samo dveh sezonah. S tem je postal prvi trener, ki je osvojil vse tri možne lovorike v Sloveniji.[16]

12. decembra 2010 je klub praznoval 50 let obstoja.[17][18][19]

21. maja 2011 je z zmago nad Primorjem z rezultatom 2-1 v gosteh Maribor osvojil svoj deveti naslov državnih prvakov.[20] Štiri dni kasneje je ekipa igrala finale pokala v Stožicah proti Domžalam in v spektakularni tekmi z rezultatom 4-3 izgubila.[21]

Na začetku sezone 2011–12 je Maribor odigral tekmo superpokala proti Domžalam in izgubil z rezultatom 2–1.[22] To je bil drugi zaporedni poraz v finalu pokala proti Domžalam v roku petih tednov, čeprav so vmes zmagali medsebojno tekmo v 1.SNL.

25. avgusta 2011 so se po zmagi nad Glasgow Rangersi s skupnim izidom 3:2 uvrstili v skupinski del Lige Evropa.[3] S tem so postali prvi slovenski klub, ki je dosegel skupinski del Lige Evropa.

Stadion[uredi | uredi kodo]

Za podrobne podatke o tej temi glej Stadion Ljudski vrt.

Nogometni klub Maribor igra tekme na stadionu Ljudski vrt, ki je njegov domači stadion. Leži na levem bregu Drave. Stadion je dobil ime Ljudski vrt (nemško Volksgarten) po javnem parku, ki je bil v okolici. Prvo nogometno igrišče v tej okolici je bilo zgrajeno leta 1920. Prvo igrišče na tej lokaciji je bilo zgrajeno leta 1952, čeprav je bil sam stadion zgrajen šele leta 1962. Od takrat je bil stadion trikrat prenovljen. Najpomembnejša prenova je bila zadnja, ko so v okviru projekta Ring porušili nepokrito tribuno na vzhodu, severu in jugu, ter jo nadomestili s pokrito tribuno, ki sedaj skupaj s staro tribuno sprejme 12.994 gledalcev.

Predvidena je tudi prenovitev stare tribune, ki pa je pod spomeniškim varstvom zato nastajajo zapleti med investitorjem, ki bi rad tribuno podrl in zgradil novo, in ZVKD, ki zahteva obnovo stare tribune.

Največji obisk je stadion doživel v obdobju Jugoslavije, ko se je 8.julija 1973 na kvalifikacijski tekmi za 1. jugoslovansko ligo proti Proleterju iz Zrenjanina zbralo 20,000 gledalcev. Največji obisk v slovenski ligi pa je stadion doživel v sezoni 1996-97, ko se je na stadionu zbralo 14.000 gledalcev. Ta tekma še vedno drži rekord slovenske lige po številu gledalcev.[23]

Poleg tega, da je stadion domovanje NK Maribor, gosti tudi tekme slovenske nogometne reprezentance in je bil glavni stadion v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2010 v Južni afriki.

Navijači stadion imenujejo tudi nogometni hram, samo igrišče pa sveta trava.

Simboli kluba[uredi | uredi kodo]

Barve[uredi | uredi kodo]

Skozi celotno zgodovino kluba je bila glavna barva kluba vijolična.[24] Na začetku so nekateri klubski uradniki favorizirali rdečo in belo barvo, medtem ko sta tradicionalni barvi Branika črna in bela. Zaradi dejstva, da so imeli številni klubi po Jugoslaviji rdeče-bele ali črno-bele barve, najznamenitejša kluba sta bila Crvena Zvezda in Partizan, so se vodilni možje kluba odločili za svežo in novo barvno kombinacijo. Odločili so se slediti zgledu Fiorentine, ki je bila takrat eden najuspešnejših klubov v Evropi, in njihovi vijolično-beli kombinaciji.[24] Oto Blaznik, prvi kapetan v zgodovini kluba je bil tisti, ki je predlagal to kombinacijo, po tem ko je videl klub igrati v živo. Kasneje so spremenili sekundarno barvo iz bele v rumeno.[24]

Danes igra Maribor svoje tekme doma v vijolični barvi, gostujoče tekme pa v rumeni. Vzdevek moštva je Vijoličasti[25], velikokrat pa se uporablja tudi vzdevek vijolice.[26][27] Oba vzdevka se nanašata na primarno barvo kluba, tj. vijolično.

Opremljevalec[uredi | uredi kodo]

Do sezone 2011 je bil glavni opremljevalec moštva podjetje Zeus. Pred sezono 2011/12 pa so iz kluba sporočili, da so sklenili pogodbo z nemškim podjetjem Adidas, ki je tako postal glavni opremljevalec moštva.[28]

Grb[uredi | uredi kodo]

Evolucija Mariborskega grba

Grb kluba je eden najprepoznavnejših športnih simbolov v Sloveniji. Temelji na uradnem grbu mesta Maribor, ki pa temelji na mestnem pečatniku iz 14. stoletja, z majhnimi razlikami. Grb je v obliki ščita in prikazuje nekdanji grad Piramida z odprtimi vrati, ki je nekoč stal na hribu Piramida, preden je bil uničen na koncu 18. stoletja. Ozadje tvori cvet vijolice. Na vrhu ščita sta ime kluba in letnica ustanovitve. Celoten grb ima le dve barvi, vijolično in rumeno. Prejšnje različice so vsebovale tudi belo barvo, tradicionalno tretjo barvo kluba, v obliki bele žoge, ki je bila na vrhu ščita.[24]

Himna[uredi | uredi kodo]

Himna kluba je Heja, hej Viole, ki jo izvaja skupina Čudežna polja. Besedilo in glasbo je napisal Gorazd Elvič, aranžiral pa jo je Aljaž Šimek. Pesem je bila posneta v studiu RTV Slovenija – TV Maribor, na snemanju je v živo pa je sodelovalo tudi 80 Viol. Prva izvedba himne je bila v Ljudskem vrtu, 16. septembra 1992, pred znamenito tekmo proti Atleticu iz Madrida.

Nastopi v evropskih tekmovanjih[uredi | uredi kodo]

Za podrobne podatke o tej temi glej NK Maribor v Evropi.

Liga Prvakov 1999–2000[uredi | uredi kodo]

Postava, ki je v Ligi prvakov premagala Dinamo Kijev 1-0 v Kijevu

V evropski sezoni 1999/2000 je NK Maribor Teatanic, kot se je takrat ekipa imenovala v evropskih tekmovanjih, čeprav so medtem že prevzeli ime glavnega sponzorja Pivovarne Laško, dosegel največji uspeh slovenskega kluba z uvrstitvijo v Ligo prvakov. Maribor je v drugem kvalifikacijskem predkrogu premagal belgijskega prvaka KRC Genk, ki je v Ljudskem vrtu izgubil s 5:1 v korist Maribora Teatanica. V povratni tekmi je že kazalo, da bo Genk nadoknadil visok zaostanek, moštvo je ostalo 30 minut pred koncem z igralcem manj, toda KRC Genk je slavil pirovo zmago (3:0), na mariborskem letališču pa je zgodaj zjutraj nogometaše pričakalo 500 navijačev.

V tretjem kvalifikacijskem predkrogu Lige prvakov se je Maribor pomeril z Olympique Lyonom, Sonny Anderson pa je bil sploh prvi brazilski reprezentant, ki je stopil na igrišče v Ljudskem vrtu. Vijoličasti so slavili že v prvi tekmi v Lyonu z 1:0, doma pa jih je ob vrnitvi pričakalo 3000 navijačev. Liga prvakov se jim je nasmihala, napetost v mestu je rasla. NK Maribor Teatanic je proti Lyonu odigral eno svojih najboljših tekem v zgodovini. Z izjemnima zadetkoma Šimundže in Bulajića slavili z 2:0. Na žrebu za Ligo prvakov se je klub znašel v skupini z Laziem, Bayerjem iz Leverkusna in Dinamom iz Kijeva.

Prvo tekmo so odigrali v Kijevu in zmagali z zadetkom Šimundže z 1:0 in si tako priborili 3 točke in nato v Leverkusnu iztržili še točko za remi 0:0. Na letališču v Mariboru je ekipo pričakalo 3500 navijačev. V skupini A so končali na četrtem mestu s štirimi osvojenimi točkami, v nadaljnje tekmovanje pa sta se uvrstila Lazio in Dinamo iz Kijeva.

Team Pld W D L GF GA GD Pts
Italija Lazio 6 4 2 0 13 3 +10 14
Ukrajina Dinamo Kijev 6 2 1 3 8 8 0 7
Nemčija Bayer Leverkusen 6 1 4 1 7 7 0 7
Slovenija Maribor 6 1 1 4 2 12 -10 4

Pokal Intertoto 2006[uredi | uredi kodo]

V letu 2006 je bil Maribor eden od zmagovalcev pokala Intertoto, po tem ko je v 3. krogu premagal španski Villareal, ki je leto prej igral v polfinalu Lige prvakov.

Tretji krog

Villareal Španija 1–2 Slovenija NK Maribor 0–1 1-1

S to zmago so postali eden od zmagovalcev pokala Intertoto in si priborili uvrstitev v 1. krog Pokala UEFA.

Liga Evropa 2011-12[uredi | uredi kodo]

Začetna postava play-offa Lige Evropa, ki je v Mariboru z 2-1 premagala ekipo Glasgow Rangers.

25. avgusta 2011 so se po zmagi nad Glasgow Rangersi s skupnim izidom 3:2 uvrstili v skupinski del Lige Evropa.[3] S tem so postali prvi slovenski klub, ki je dosegel skupinski del Lige Evropa. Na letališču je nogometaše ob peti uri zjutraj pričakalo več kot tisoč ljudi.[29]

Na žrebu je bil Maribor izžreban v skupino H, skupaj z lanskim finalistom, portugalskim klubom Braga, belgijskim Bruggeom in angleškim Birminghamom. 5 tekem so odigrali s porazi 2:0, 2:1, 5:1, 1:0, in 4:3 in eno z remijem 1:1 s katerim so iztržili točko.[30]

Skupina H

Team Pld W D L GF GA GD Pts
Portugalska Braga 1 1 0 0 3 1 +2 11
Belgija Club Brugge 1 1 0 0 2 0 +2 11
Anglija Birmingham City 1 0 0 1 1 3 −2 10
Slovenija Maribor 1 0 0 1 0 2 −2 1
  BC BRA CB MAR
Birmingham City 1:3 2:2 1:0
Braga 1:0 1:2
 5:1
Club Brugge 2:1 1:1 2-0
Maribor 1:2 1:1 3:4

Navijači[uredi | uredi kodo]

Viole Maribor na južni tribuni stadiona med tekmo

NK Maribor že dolgo velja za najbolj priljubljeno nogometno moštvo v Sloveniji. Ker vijoličasti prihajajo iz industrijskega mesta Maribor, je bilo to moštvo vedno ekipa delovnega človeka. Po slovenski osamosvojitvi in izgubi jugoslovanskega trga je mesto doživelo nagel vzpon brezposelnosti, saj je bilo skoraj 30 % ljudi brezposelnih. Kljub temu so ljudje ostali zvesti klubu. Za klub navija približno 20-25 % ljudi iz celotne Slovenije, s čimer je klub daleč najbolj popularen športni klub v državi.

Klub ima tudi ultras skupino, ki se imenuje Viole Maribor in je bila ustanovljena leta 1989. Skupina je zelo razvpita po celotni Sloveniji. Po številu članov in organizaciji je to največja navijaška skupina v Sloveniji.[navedi vir] Povprečno se jih na tekmah zbere 500, čeprav se jih na pomembnejših tekmah zbere tudi do 3000.[navedi vir] Nahajajo se na južnem delu stadiona. Njihovi največji rivali so Green Dragonsi, navijači ekipe NK Olimpija Ljubljana, drugi rivali so Black Gringos navijači ki podpirajo klub NK Mura, nato so tu še Celjski Grofje navijači ekipe NK Celje.

V zadnjem času se je pojavila še ena skupina navijačev na tekmah NK Maribor. Skupina se imenuje ESS (East Side Supporters) in sestoji pretežno iz bivših članov skupine Viole Maribor.[navedi vir] Kot že samo ime pove, se nahajajo na vzhodnem delu stadiona.

Znani navijači

Znane osebe, ki so se javno opredelile za navijače NK Maribor:

Rivalstvo[uredi | uredi kodo]

Večni derbi[uredi | uredi kodo]

Za podrobne podatke o tej temi glej Večni derbi.

Večni derbi je največji nogometni derbi v Sloveniji.

Največji rival kluba NK Maribor je bila NK Olimpija iz Ljubljane. To je bil tudi derbi med dvema največjima mestoma v Sloveniji. Ta dva kluba sta tudi daleč najbolj popularna med navijači po celotni Sloveniji. Velikokrat so bile tekme teh dveh klubov prekinjene zaradi navijaških izgredov tako iz ene kot iz druge strani. Tekma teh dveh moštev je bila znana kot večni derbi. Atmosfera pred tekmo je bila vedno naelektrena, v mestu so vladale izredne razmere saj je bila to tekma visokega rizika. Skupno sta ekipi odigrali več kot 60 tekem, bolj uspešna pa je bila ekipa NK Maribor.

Z razpadom Olimpije leta 2004 je rivalstvo prenehalo. Leta 2005 je bil ustanovljen nov klub z imenom NK Bežigrad, ki je kasneje prevzel ime NK Olimpija. Klub se ima za naslednika nekdanje Olimpije, čeprav pravno gledano to ne drži. Kljub temu so Green Dragonsi klub vzeli za svojega, z uvrstitvijo Olimpije v 1. ligo pa je rivalstvo ponovno zaživelo, čeprav ni več tako intenzivno kot je bilo včasih.

Severovzhodni derbi[uredi | uredi kodo]

Drugi največji derbi v Sloveniji je Severovzhodni derbi.

Igra se proti ekipi NK Mura iz Murske Sobote. NK Mura ima eno izmed največjih baz navijačev v Sloveniji, saj je po številu navijačev uvrščena na 3. mesto. Njeni navijači so ''Black Gringos''. Na tekmah med kluboma se je vedno zbralo na tisoče navijačev, včasih je ta številka celo presegla število navijačev med tekmo NK Maribor in NK Olimpija. Sicer rivalstvo ni tako intenzivno kot proti NK Olimpija, vendar je kljub temu močno.

Tudi to rivalstvo se je z letom 2004 ohladilo, saj je NK Mura enako kot NK Olimpija, razpadla. V sezoni je 2011-12 je NK Mura spet prišla v 1. ligo, tako da je rivalstvo ponovno bolj zaživelo.

Štajerski derbi[uredi | uredi kodo]

Pomemben je tudi Štajerski derbi proti NK Celje. Celje je drugo največje mesto na štajerskem in tretje največje v Sloveniji. NK Celje je tudi edini klub ob NK Mariboru, ki igra v 1.SNL že od začetka in ni nikoli izpadlo, zato potekajo ti derbiji redno. Rivalstvo je bolj regionalnega značaja, saj je NK Maribor veliko bolj uspešen kot NK Celje.

Vijoličasti bojevnik[uredi | uredi kodo]

Vijoličasti bojevnik je nagrada, ki jo podelijo igralcu, ki se je v pretekli sezoni najbolj izkazal. Nagrado podelijo na podlagi glasovanja, ki poteka na uradni spletni strani kluba. Glasovanje se začne po koncu sezone in traja približno mesec dni. Sama nagrada se podeli igralcu pred prvo tekmo nove sezone. Podeli mu jo naključno izžreban navijač (lastnik letne vstopnice). Ena izmed časti je tudi ta, da se postavi ob igrišču na ogled tudi slika igralca. Slika tam ostane celotno sezono.

Glasovanje so prvič izvedli v sezoni 2007-08. Češki branilec Lubomir Kubica je bil prvi dobitnik nagrade. Branilec Elvedin Džinič je bil prvi domači igralec, ki je osvojil to nagrado, povrhu vsega pa je bil ta igralec tudi vzgojen v NK Maribor.[39]

Zmagovalci[40]

Ime in priimek Državljanstvo Igralno mesto Sezona
Lubomir Kubica Češka Branilec 2007/08
Dejan Mezga Hrvaška Vezni igralec 2008/09
Elvedin Džinič Slovenija Branilec 2009/10
Marcos Magno Morales Tavares Brazilija Napadalec 2010/11
Marcos Magno Morales Tavares Brazilija Napadalec 2011/12
Marcos Magno Morales Tavares Brazilija Napadalec 2012/13
Marcos Magno Morales Tavares Slovenija Napadalec 2013/14
Marcos Magno Morales Tavares Slovenija Napadalec 2014/15
Marcos Magno Morales Tavares Slovenija Napadalec 2015/16
Jasmin Handanović Slovenija Vratar 2016/17
Marcos Magno Morales Tavares Slovenija Napadalec 2017/18
Saša Ivković Srbija Branilec 2018/19
Rok Kronaveter Slovenija Vezist 2019/20
Aljoša Matko Slovenija Napadalec 2020/21
Ognjen Mudrinski Srbija Napadalec 2021/22
Martin Milec[41] Slovenija Branilec 2022/23

Nogometna šola[uredi | uredi kodo]

Mariborska Akademija je odgovorna za razvoj mladih igralcev. Cilj je ustvariti kakovostne igralce, ki bodo konkurirali za mesto v prvi enajsterici. Velja za eno najboljših v Sloveniji, saj je sproducirala pomembne slovenske igralce, kot so Armin Bačinovič, Vid Belec, Elvedin Džinič, Rene Krhin, Rene Mihelič, Damir Pekič, Marko Pridigar, Marko Simeunovič, Dejan Školnik in mnogi drugi.

Mariborsko mladinsko moštvo je najuspešnejše v državi. Ekipa U-18 ima največ naslovov prvakov, saj jih je osvojila kar pet, kar je več kot katerokoli drugo moštvo.[42] Isto moštvo je osvojilo tudi tri pokale U-18[43] in je tako najuspešnejše v svoji kategoriji. Tudi druga moštva so enako uspešna, saj ima npr. ekipa U-16 največ naslovov prvaka v svoji kategoriji (4)[44], medtem ko je ekipa U-14 naslov osvojila trikrat, enako kot ND Gorica.[45] Celo še mlajše selekcije (U-13, U-12, U-11, U-10, U-9, U-8, U-7) igrajo v svojih kategorijah in dosegajo podobne uspehe.

Člansko moštvo[uredi | uredi kodo]

Sledeča postava je aktualna na dan 11. novembra 2022, podatki pa so iz uradne strani NK Maribor, kjer je objavljeno člansko moštvo.[46]

Št. Položaj Igralec
1 Slovenija GK Ažbe Jug
6 Slovenija MF Aleks Pihler
7 Slovenija MF Rok Kronaveter
8 Avstrija MF Marko Božić
11 Slovenija MF Danijel Šturm
12 Slovenija DF Gregor Sikošek
15 Slovenija MF Jan Repas
16 Slovenija MF Aljaž Antolin
20 Švedska DF Max Watson
21 Bosna in Hercegovina MF Luka Božičković
22 Slovenija DF Martin Milec (kapetan)
Št. Položaj Igralec
23 Črna gora DF Luka Uskoković
25 Slovenija DF Sven Karič
29 Slovenija DF Andraž Žinič
30 Hrvaška MF Marin Laušić
31 Nigerija FW Ishaq Rafiu
32 Slovenija DF Nemanja Mitrović
40 Argentina DF Ignacio Guerrico
52 Slovenija GK Marko Zalokar
59 Slovenija GK Samo Pridgar
72 Slovenija MF Josip Iličić
81 Nizozemska GK Menno Bergsen
97 Slovenija MF Tine Čuk

Nekdanji znani nogometaši[uredi | uredi kodo]

Opomba: Nekateri nogometaši so klub zapustili že kot mladinci in niso zaigrali na nobeni članski tekmi.

Slovenija

Jugoslavija

Albanija

Bosna in Herzegovina

Bolgarija

Kapverdski otoki

Hrvaška

Češka

Madžarska

Srbija

Brazilija'

Makedonija

Moldavija

Nizozemski Antili

Klubska statistika[uredi | uredi kodo]

Največ nastopov[uredi | uredi kodo]

Mesto Ime in priimek Nastopi[47] Aktiven
1 Socialistična federativna republika Jugoslavija Tomislav Prosen 377 Ne
2 Socialistična federativna republika Jugoslavija Aleš Križan 365 Ne
3 Socialistična federativna republika Jugoslavija Herbert Vabič 317 Ne
4 Socialistična federativna republika Jugoslavija Mladen Kranjc 311 Ne
5 Slovenija Gregor Židan 308 Ne
6 Slovenija Ante Šimundža 296 Ne
7 Socialistična federativna republika Jugoslavija Milan Arnejčič 283 Ne
8 Slovenija Matjaž Kek 280 Ne
9 Socialistična federativna republika Jugoslavija Milan Žurman 276 Ne
10 Socialistična federativna republika Jugoslavija Branko Horjak 268 Ne

Največ golov[uredi | uredi kodo]

Mesto Ime in priimek Golov[47] Aktiven
1 Brazilija Marcos Magno Morales Tavares 131 Da
2 Socialistična federativna republika Jugoslavija Branko Horjak 117 Ne
3 Albanija Kliton Bozgo 110 Ne
4 Socialistična federativna republika Jugoslavija Mladen Kranjc 104 Ne
5 Slovenija Ante Šimundža 103 Ne
6 Socialistična federativna republika Jugoslavija Igor Poznič 88 Ne
7 Socialistična federativna republika Jugoslavija Milan Žurman 82 Ne
8 Slovenija Damir Pekič 78 Da
9 Socialistična federativna republika Jugoslavija Bojan Krempl 78 Ne
10 Socialistična federativna republika Jugoslavija Tomislav Prosen 74 Ne

Dosežki[uredi | uredi kodo]

Mariborski igralci praznujejo osvojitev devetega naslova državnih prvakov

Slovenija[uredi | uredi kodo]

1996–97, 1997–98, 1998–99, 1999–2000, 2000–01, 2001–02, 2002–03, 2008–09, 2010–11, 2011–12, 2012–13, 2013–14, 2014–15, 2016–17, 2018–19 2021-2022
1991–92, 1993–94, 1996–97, 1998–99, 2003–04, 2009–10, 2011–12, 2012–13, 2015–16
2009, 2012, 2013, 2014

Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Zmagovalci (1): 1966–67
Drugouvrščeni (3): 1963–64, 1972–73, 1978–79
Zmagovalci (5): 1960–61, 1975–76, 1981–82, 1983–84, 1985–86
Drugouvrščeni (1): 1987–88
Polfinalist (1): 1967–68

Rangiranje[uredi | uredi kodo]

UEFA klubski koeficient[uredi | uredi kodo]

(Na dan 30.september 2021), Vir: UEFA rankings for club competitions

Rang Moštvo Točke
93 Norveška Rosenborg BK 15.000
94 Izrael Hapoel Beer-Sheva FC 14.000
95 Grčija Paok FC 14.000
96 Ciper Apollon Limassol FC 14.000
97 Slovenija NK Maribor 14.000
98 Francija AS Monaco 13.000
99 Danska FC Midtylland 13.000
100 Ukrajina Zorya Luhansk 21.500
101 Italija Torino FC 12.951

Klubski delavci[uredi | uredi kodo]

Športni[uredi | uredi kodo]

Pozicija Ime Nacionalnost
Glavni trener Simon Rožman [48] Slovenija
Pomočnik trenerja Aleš Kačičnik[49] Slovenija
Pomočnik trenerja Aleš Mertelj[50] Slovenija
Trener vratarjev Mitja Pirih[51] Slovenija
Trener U–18 Zvonko Breber[52] Slovenija
Trener U–16 Marko Lešnik[53] Slovenija
Trener U–14 Radovan Karanović[54] Srbija
Trener U–13 Muamer Vugdalič[55] Slovenija
Trener U–12 Amir Karič[56] Slovenija
Trener U–11 Zvonko Breber[52] Slovenija
Trener U–10 Radovan Karanović[54] Srbija
Trener U–9 Erik Vičič[57] Slovenija
Trener U–8 Anže Brumen[58] Slovenija
Trener U–7 Muamer Vugdalič[55] Slovenija

Zdravstveni[uredi | uredi kodo]

Pozicija Ime Nacionalnost
Doktor Dr. Matjaž Vogrin[59] Slovenija
Fizioterapevt Zlatko Milišić[60] Hrvaška

Management[uredi | uredi kodo]

Pozicija Ime Nacionalnost
Predsednik Drago Cotar[1] Slovenija
Športni direktor Marko Šuler[61] Slovenija
Direktor kluba Bojan Ban[1] Slovenija
Sekretar (PR) Uroš Jurišič[1] Slovenija
Odnosi z javnostjo Željko Latin[1] Slovenija
Odnosi z javnostjo Stipe Jerič[1] Bosna in Hercegovina

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 »Osebna izkaznica«. NK Maribor. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  2. »NK Maribor«. UEFA Europa League. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 »Video: Maribor junaško zdržal pritisk Ibrox Parka«. MMC RTV-SLO. 25. avgust 2011. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  4. »Ljudski vrt: Info«. NK Maribor. Pridobljeno 17. junija 2011.
  5. Danny the Journo (23. december 2010). »Chelsea's Slovenian Discovery«. The Shed Ender. Pridobljeno 4. aprila 2011.
  6. Williams, Anthony (23. marec 2011). »Blues to have first refusal on Slovenian starlet«. The Shed Ender. Pridobljeno 4. aprila 2011.
  7. »Uradni videospot himne Heja Hej Viole«. youtube.com. Pridobljeno 8. avgusta 2009.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 »Zgodovina: 1961–1970«. NK Maribor. Pridobljeno 1. januarja 2011.
  9. »Večni derbiji z Mariborom«. nkolimpija.com. Pridobljeno 8. novembra 2010.
  10. STA (13. januar 2011). »NK Maribor: Dolgovi so preteklost«. 24ur. Pridobljeno 13. januarja 2011.
  11. Sportal (13. januar 2011). »Poštarjev se ne bojijo več«. SiOL.net. Pridobljeno 13. januarja 2011.
  12. »NK Maribor Profile«. UEFA. Pridobljeno 1. januarja 2011.
  13. Cvetko, Borut (foto) (5. avgust 2009). »Zlatko Zahovič, športni direktor NK Maribor, Ante Šimundža, pomočnik trenerja NK Maribor in Darko Milanič, trener NK Maribor«. mediaspeed.net. Pridobljeno 6. aprila 2011.
  14. 14,0 14,1 A.V. (10. maj 2008). »Premiera pred 12.000 gledalci za čisto desetko«. MMC RTV-SLO. Pridobljeno 14. februarja 2011.
  15. »Zapisnik tekme: Rudar 1:2 Maribor«. PrvaLiga. Pridobljeno 4. aprila 2011.
  16. »Zbiralec trofej«. EKIPA. 14. maj 2010. Pridobljeno 8. novembra 2010.
  17. »Veličastnih 50«. NK Maribor. 13. december 2010. Pridobljeno 13. decembra 2010.
  18. Viškovič, Rok (13. december 2010). »Pol stoletja uspehov in časti«. SiOL.net. Pridobljeno 13. decembra 2010.
  19. »Vijoličasta zgodba je stara 50 let«. MMC RTV-SLO. 13. december 2010. Pridobljeno 13. decembra 2010.
  20. STA (21. maj 2011). »Rezervist Berič poskrbel za lovoriko«. SiOL.net. Pridobljeno 26. maja 2011.
  21. Dotto, Dario (25. maj 2011). »Super finale in prvi pokal pripadla Domžalam«. SiOL.net. Pridobljeno 26. maja 2011.
  22. »Tudi Domžalčani v Mariboru do superpokala«. SiOL.net. 8. julij 2011. Pridobljeno 10. julija 2011.
  23. »Statistika (vse sezone)«. PrvaLiga. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  24. 24,0 24,1 24,2 24,3 »Simboli«. NK Maribor. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  25. »Vijoličasti v elitni druščini«. Nogomania.com. 16. julij 2011. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  26. »Nacional uspešnejši od »vijolic««. SiOL.net. 7. avgust 2010.
  27. »Vijolice bodo še bolj vzcvetele«. MMC RTV-SLO. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  28. »Odslej v Adidasu«. NK Maribor. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  29. »Foto/video: Nogometni junaki so se z jutrom vrnili v domovino«. MMC RTV-SLO. 26. avgust 2011. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  30. »Video: Mariboru usojene ekipe na B - tudi lanski finalist«. MMC RTV-SLO. 26. avgust 2011. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  31. MMC RTV SLO (Anže Kopitar) (8. maj 2007). »MMC Pogovor: Anže Kopitar«. RTVSLO.si. Pridobljeno 15. februarja 2011.
  32. Črnčec, Thomas (foto). »Primož Kozmus, svetovni in olimpijski prvak v metu kladiva ter Anže Kopitar, hokejist«. mediaspeed.net. Pridobljeno 15. februarja 2011.
  33. Midlil (foto). »Tone Partljič, član nadzornega sveta NK Maribor«. mediaspeed.net. Pridobljeno 28. marca 2011.
  34. http://www.mediaspeed.net/fotka.asp?id=2&foto=56984
  35. http://www.mediaspeed.net/fotka.asp?id=3&foto=56983
  36. »Franc Kangler, kandidat za župana Maribora«. MMC RTV-SLO.
  37. Tadej Golob (2008). »Zoran Predin: Zgodba iz prve roke«. knjigarna-baletrina.com. Pridobljeno 16. februarja 2011.
  38. Attention Interactive (april 2009). »A gift from Maribor«. sashavujacic18.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2012. Pridobljeno 15. februarja 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  39. Planinšič, Borut ml. (27. avgust 2010). »Častno in glasno slovo od Evrope«. Večer. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2011. Pridobljeno 6. septembra 2011.
  40. »Vijoličasti bojevnik«. NK Maribor. Pridobljeno 19. decembra 2010.
  41. »Navijači Maribora izbrali: Vijol'čni bojevnik 2022 je Martin Milec«. vecer.com. Pridobljeno 19. februarja 2023.
  42. »1. SML - Dosedanji zmagovalci«. Nogometna zveza Slovenije.
  43. »Mladinski pokal - Dosedanji zmagovalci«. Nogometna zveza Slovenije.
  44. »1. SKL - Dosedanji zmagovalci«. Nogometna zveza Slovenije.
  45. »U14 zahod - Dosedanji zmagovalci«. Nogometna zveza Slovenije.
  46. »NK Maribor 2022/2023«. NK Maribor.
  47. 47,0 47,1 »Zgodovina: Naj strelci in naj nastopi«. nkmaribor.com. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  48. »Osebni karton: Simon Rožman«. NK Maribor. Pridobljeno 7. februarja 2021.
  49. »Osebni karton: Aleš Kačičnik«. NK Maribor. Pridobljeno 10. januarja 2011.
  50. »Osebni karton: Aleš Mertelj«. NK Maribor. Pridobljeno 7. februarja 2021.
  51. »Osebni karton: Mitja Pirih«. NK Maribor. Pridobljeno 10. januarja 2011.
  52. 52,0 52,1 »Osebni karton: Zvonko Breber«. NK Maribor. Pridobljeno 28. marca 2011.
  53. »Osebni karton: Marko Lešnik«. NK Maribor. Pridobljeno 28. marca 2011.
  54. 54,0 54,1 »Osebni karton: Radovan Karanović«. NK Maribor. Pridobljeno 28. marca 2011.
  55. 55,0 55,1 »Osebni karton: Muamer Vugdalič«. NK Maribor. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  56. »Osebni karton: Amir Karič«. NK Maribor. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  57. »Osebni karton: Erik Vičič«. NK Maribor. Pridobljeno 28. marca 2011.
  58. »Osebni karton: Anže Brumen«. NK Maribor. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  59. »Osebni karton: Matjaž Vogrin«. NK Maribor. Pridobljeno 10. januarja 2011.
  60. »Osebni karton: Zlatko Milišič«. NK Maribor. Pridobljeno 10. januarja 2011.
  61. »Osebni karton: Marko Šuler«. NK Maribor. Pridobljeno 7. februarja 2021.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]