Pojdi na vsebino

Gornji Grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Gornji grad)
Gornji Grad
Gornji Grad se nahaja v Slovenija
Gornji Grad
Gornji Grad
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°17′46.04″N 14°48′18.62″E / 46.2961222°N 14.8051722°E / 46.2961222; 14.8051722
DržavaSlovenija Slovenija
Statistična regijaSavinjska
Tradicionalna pokrajinaŠtajerska
ObčinaGornji Grad
Površina
 • Skupno10,95 km2
Nadm. višina
431,3 m
Prebivalstvo
 (2025)[1]
 • Skupno2.549
 • Gostota230 preb./km2
Časovni pasUTC+1
 • PoletniUTC+2
Poštna številka
3342 Gornji Grad
Zemljevidi
Gornji Grad - Trško jedro
LegaObčina Gornji Grad
RKD št.4448 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP18. julij 1987

Gornji Grad (izgovorjavaⓘ) je naselje v Zgornji Savinjski dolini s 1.067 prebivalci (2025) in sedež istoimenske občine. V središču naselja stoji cerkev svetega Mohorja in Fortunata, po površini in prostornini največja cerkev v Sloveniji.[3]

Opis

[uredi | uredi kodo]

Gornji Grad je večje gručasto središčno naselje s pripadajočimi zaselki v zgornjem predelu Zadrečke doline med planoto Menino planino na jugu in Rogačevo skupino na severu. V naselju se stekata potok Šokatnica in reka Dreta. Od Ljubljane je po cesti preko prelaza Črnivec oddaljeno približno 50 kilometrov. Gornji Grad je razdeljen na zaselke Gornji Grad, Spodnji trg, Podsmrečje, Prod, Novo naselje ter Šokat.

Nekdaj je bil Gornji Grad pomemben letoviški kraj s prenočišči pri zasebnikih. Ob glavni cesti je v središču več gostiln. V zadnjem času v okolici deluje več turističnih kmetij. Vsako leto julija krajani priredijo čebelarski praznik. Industrijo v naselju predstavlja tovarna lesenih hišic in stavbnega pohištva Smreka.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prvi posestniki Zadrečke doline so bili gospodje de Chagere. Imeli so grad na Gradišču pod Menino, ki se prvič omenja leta 1174, a je bil že 1456 razvalina.[4]

Naselje se prvič omenja leta 1140 z ustanovitvijo benediktinskega samostana Gornji Grad. Slednji je dal staro cerkev podreti in je pred letom 1209 postavil novo triladijsko Marijino cerkev, proti sredini 13. stoletja pa je prezidal svoja poslopja in jih opremil z lesenim križnim hodnikom. Od takrat je zgodovina naselja močno povezana s samostanom, kateremu so de Chagerejevi leta 1140 podarili več okoliškega ozemlja.[4] Na svoji obsežni gospoščini je samostan izvrševal nižje sodstvo, imel pa je tudi mnoge druge svoboščine in privilegije. Poleg oglejskih patriarhov so bili veliki dobrotniki samostana tudi Celjski grofje, med njimi predvsem Friderik II. Celjski. Ta mu je 1439 priznal gorsko pravico nad vinogradi v Gornjem Gradu, na Ljubnem, v Radmirju in na Rečici, leta 1447 pa mu je potrdil sodno imuniteto, razen krvnega sodstva in pravico do ribolova po vseh vodah gornjegrajske gospoščine.[5]

Gornjegrajski samostan je leta 1461 je prešel pod ljubljansko nadškofijo in postal rezidenca ljubljanskih škofov. Ukinjen je bil leta 1473. Takrat so bile trgu potrjene vse dotedanje pravice in privilegij, tržni dan na nedeljo in letni sejem na praznik sv. Marjete, škofija pa je tu dobila pravico krvnega sodstva. Med škofovanjem Tomaža Hrena (1589–1630) so poslikali srednjo ladjo cerkve in prezbiterij, med Attemsovim škofovanjem pa so cerkev podrli in med letoma 1757 in 1763 zgradili sedanjo prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata.[4]

V zapiskih iz leta 1349 je kraj omenjen kot trg Rore. Leta 1426 je bilo tu in v drugih zaselkih 88 domov. Ker je na zvonu iz leta 1540, ki visi v cerkvi v Radmirju, označen kot kraj njegove izdelave, to dokazuje, da se je uveljavilo krajevno ime Gornji Grad šele v novem veku. Zaradi terenskih razmer se v njem ni razvila niti širša cesta in tudi ni bila nikdar utrjena.[4]

Zaradi svoje odročne lege ob Dreti je bil Gornji Grad v preteklosti odmaknjen od večjih svetovnih dogodkov. Ker so bile prometne povezave s sosednjimi deželami zelo slabe - v srednjem in novem veku je tu potekala le ena prometna pot (Gornji Grad-Kamnik) - območja niso dosegli madžarski, turški in drugi sovražni napadi.[5]

Gornji Grad je 5. avgusta 1928 dobil status mesta, ki pa ni enakovreden trenutni zakonski definiciji.[6] V kraju je leta 1630 umrl ljubljanski škof Tomaž Hren.[7]

Na gornjegrajsko gospoščino je ostalo precej spominov. Tako se hiše v Podsmrečju še imenujejo po graščinskem opravilu njenih stanovalcev Ribič, Majer, Vratar itd.[4]

Znamenitost kraja je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, sostolnica ljubljanski, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Cerkev je danes temelj za lokalni turizem, tovrstno pomembna pa je tudi romarska pot k Mariji zvezdi v Novi Štifti. V mestu je tudi etnološki muzej Štekl z zbirko etnoloških in tehnoloških značilnosti področja ter podob in razglednic. Kulinarična posebnost kraja je zgornjesavinjski želodec.[8]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]

V letu 1880 je imel kraj 129 hiš in 787 prebivalcev, od tega 387 moških in 400 žensk. Večina prebivalcev je bila katoličanov (786), prisoten pa je bil tudi en protestant. Večina je govorila slovenski jezik (779), prisotnih pa je bilo 8 nemško govorečih.[9]

V naslednjih desetletjih se je število hiš rahlo spreminjalo – 115 leta 1890, 123 leta 1900 in 126 leta 1910. Število prebivalcev je prav tako nihalo: 797 leta 1890, 774 leta 1900 in 771 leta 1910. Število žensk in moških se je nekoliko spreminjalo, pri čemer je bilo žensk vedno nekoliko več kot moških.[9]

Prebivalci so ostali večinoma katoličani in slovensko govoreči, čeprav se je pojavilo nekaj nemško govorečih oseb (18 leta 1890, 23 leta 1900 in 12 leta 1910) ter ena oseba s tujo narodnostjo leta 1910. Podatki kažejo, da je kraj doživljal manjše demografske spremembe, hkrati pa ohranjal versko in jezikovno večino.[9]

Znane osebnosti, povezane z Gornjim Gradom

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Seznam osebnosti iz Občine Gornji Grad.

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]
  • V Gornjem Gradu je živel in leta 1930 umrl šolnik, organizator planinstva in publicist Fran Kocbek, ustanovitelj savinjske podružnice SPD, ki je v Savinjskih Alpah pri osvajanju vrhov nadvladovalo nad Nemci.[10]
  • 30. maja 2021 je v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu potekala umestitvena slovesnost celjskega škofa Maksimiljana Matjaža.[11] Lokacija je bila izbrana, ker gre za največjo cerkev v celjski škofiji, kar je omogočalo udeležbo kar največ ljudi v času epidemije koronavirusa.[12]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
  2. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4448«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. ↑ E-občina. »Katedrala Sv. Mohorja in Fortunata - gornji-grad.si«. www.gornji-grad.si. Pridobljeno 23. avgusta 2025.
  4. 1 2 3 4 5 Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije (3 zv.). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976, str. 218.
  5. 1 2 Krajevni leksikon dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. 1937. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine.
  6. ↑ zakonom o lokalni samoupravi (ZLS; 15.a člen), sklepa DZ () in
  7. ↑ Belec, Borut (1995). Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS. 36607233.
  8. ↑ Turistična oglasna deska, Gornji Grad. Pridobljeno 27. 04. 2007
  9. 1 2 3 Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel. Specialni krajevni repertorij za Štajersko 4. Dunaj: C. Kr. Dvorna in Državna Tiskarna, 1918.
  10. ↑ Dobnik, Jože, Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije, str.126, Ljubljana, 1980
  11. ↑ »Maksimilijan Matjaž posvečen v novega celjskega škofa«. RTVSLO.si. Pridobljeno 30. maja 2021.
  12. ↑ Cerkev, Katoliška. »Škofovsko posvečenje msgr. Maksimilijana Matjaža na nedeljo Svete Trojice«. Katoliška Cerkev v Sloveniji. Pridobljeno 30. maja 2021.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
  • Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gornji_Grad&oldid=6549993«