Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Gornji Grad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Levo bivši samostan.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata is located in Slovenija
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata
Geografski položaj v Sloveniji
46°17′44.27″N 14°48′23.75″E / 46.2956306°N 14.8065972°E / 46.2956306; 14.8065972Koordinati: 46°17′44.27″N 14°48′23.75″E / 46.2956306°N 14.8065972°E / 46.2956306; 14.8065972
KrajGornji Grad
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Verska skupnostRimskokatoliška
Posvetitevsveti Mohor in Fortunat
Statusžupnijska cerkev
Funkcionalno stanjeaktivna
Zgodovina
Konec gradnje1758/1760
Arhitektura
ArhitektJoseph Hueber
Slogbarok
Uprava
ŽupnijaŽupnija Gornji Grad
NadškofijaŠkofija Celje
MetropolijaMaribor
Gornji Grad - Cerkev sv. Mohorja in Fortunata
Lega Gornji Grad
Občina Gornji Grad
RKD št. 152 (opis enote)[1]
Razglasitev NSLP 18. julij 1987

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata je poznobaročna, nekdaj samostanska, danes župnijska cerkev v Gornjem Gradu, v Sloveniji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Benediktinski samostan je bil na pobudo patriarha Peregrina I. ustanovljen leta 1140 in razpuščen leta 1473. Škof Krištof Ravbar je dal v začetku 16. stoletja cerkev in samostan obdati z obzidjem. Delno je še ohranjeno samostansko obzidje in par stolpov. Romanske elemente kaže še vznožje cerkvenega stolpa in lapidarij v pritličju tega zvonika. Klesano kamenje priča o kakovostnih zidarjih in kamnosekih, veščih izdelave rastlinskih dekoracij na kapitelih.

Samostanska cerkev je bila postavljena v 12. stoletju. Samostan je leta 1461 prešel v last novoustanovljene ljubljanske škofije. Cerkev so večkrat prezidali. Romanska slopna bazilika z gotskim prezbiterijem, ki je bila takrat največja cerkev v takratni ljubljanski škofiji[2] in je postala sostolnica (ker je bila druga rezidenca ljubljanskih škofov - ne pa po statusu).

V 18. stoletju je dal škof Ernest Amadej, grof Attems cerkev (Ernest Amadej Tomaž Attems, grof (1694 – 1757)) in zgradbo ukinjenega samostana, po načrtih graškega arhitekta Josepha Hueberja zgraditi v letih od 1752 do 1758/60. Dela je vodil ljubljanski stavbni mojster Matija Persky.[3] Gradnjo so finančno izdatno podprli kranjski deželni stanovi. Do leta 1751 so zgradili novo škofijsko rezidenco, dvorec z veliko in v celoti poslikano slavnostno dvorano. Novo cerkev (staro so podrli) so gradili po vzoru ljubljanske stolnice, v baročnem slogu, v obliki latinskega križa s kupolo na križišču, v letih 1752-59. Zvonik iz l. 1671 so nadzidali in prekrili s čebulasto streho. Nova, svetla fasada je konkavno oblikovana in vzvalovana, členijo jo pilastri. Zadnja obnova celotne cerkve je bila zaključena leta 1989.

Opis[uredi | uredi kodo]

Cerkev je dvoranska, z močnimi iz stene izstopajočimi slopi, ob njih pa stebri s kapiteli. Ladjo delijo pilastri, ki oblikujejo plitve kapele. Na križišču glavne ladje in transepta je na tamburju nad zidcem in kapiteli pilastrov kupola elipsoidne oblike. Štirikotni prezbiterij je zaobljen in valovi. Stenski slopi so sestavljeni iz pilastrov in tričetrtinskih stebrov, okrašeni s kompozitnimi kapiteli, vse pa povezuje bogat venec.

Stranski oltarji so opremljeni s slikami, ki jih je med 1773-75 izdelal avstrijski slikar Johann Martin Kremser-Schmidt in predstavljajo Rojstvo, Zadnjo večerjo, Vstajenje in Vnebohod ter podobi Janeza Nepomuka in svetega Apolinarija. Manj kakovostne so slike Leopolda Layerja in Pavla Künla. V preddverju so shranjeni renesančni nagrobniki. Kvalitetna sta epitafa škofa Krištofa Ravbarja (1527), zdaj vzidan v podkorje in Ivana Kacijanarja, oboje delo Ožbalda Kitlla iz istega časa ter v zid ob župnišču vzidana oltarna plošča Mučeništvo sv. Andreja, ki jo je dal postaviti ljubljanski škof Krištof Ravbar.

Orgle je izdelal leta 1842 Alois Hoerbiger. Obok prezbiterija so poslikali ob koncu 19. stoletja. Posebnost cerkve je še kapela Božjega groba.

Pročelje je baročno vzvalovano: srednji del je konkavno poglobljen in obdan z dvojnimi pilastri. Kipi v nišah pročelja so Straubovi (1755).

Dvorišče pred cerkvijo je urejeno s klopmi in vodnjakom.

Samostan so med drugo svetovno vojno skoraj v celoti porušili. V obnovljenih delih je župnišče in nekaj zbirk. Zanimiva je zbirka razglednic in sakralnih podobic.

3. avgusta 1924 je cerkev dobila tri bronaste zvonove Mariborske livarne s težami 1482kg, 684kg in 417kg, ki pa so bili odvzeti za potrebe druge svetovne vojne. Začasno sta jih nadomestila železna zvonova podružnične cerkve sv. Lenarta, ki sta pela v tonih f' in a'. Po 93 letih, leta 2017, je cerkev dobila štiri nove bronaste zvonove livarne Bachert. 9. julija so jih posvetili in dvignili v zvonik, po sveti maši ob zahvalni pesmi pa so prvič zapeli. Izposojena železna zvonova sta bila vrnjena podružnični cerkvi sv. Lenarta.

Št. Posvetitev Letnica Livar Premer (mm) Teža (kg) Udarni ton
1 Sv. Mohor in Fortunat 2017 Albert Bachert 1625 2428
2 Sv. Florjan 2017 Albert Bachert 1355 1380 d'
3 Sv. Lenart 2017 Albert Bachert 1080 686 fis'
4 Sv. Marija Magdalena 2017 Albert Bachert 917 432 a'

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 152". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  2. ^ Novi Slovenski biografski leksikon[1]
  3. ^ Novi Slovenski biografski leksikon[2]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]