Kavkaška regija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Kavkaška regija
Caucasus topographic map-en.svg
Topografija Kavkaške regije
Države[1][2]
Delno priznane države
Autonomous republics and federal regionsZastava Rusije Russia

Zastava Gruzije Georgia

Zastava Azerbajdžana Azerbaijan

DemonymKavkazijci
Time ZonesUTC+02:00, UTC+03:00, UTC+03:30, UTC+04:00, UTC+04:30
Najvišja goraElbrus
Višina5.642 m

Kavkaška regija je območje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, ki ga v glavnem zasedajo Armenija, Azerbajdžan, Gruzija in Rusija. Tu je gorovje Kavkaz, vključno s pogorjem Visoki Kavkaz, ki je v preteklosti veljal za naravno oviro med vzhodno Evropo in zahodno Azijo.[3]

Najvišja gora v Evropi, gora Elbrus s 4642 metri, je na zahodnem delu gorskega območja Visokega Kavkaza. Na južni strani je Mali Kavkaz s planoto Džavaheti, ki se nadaljuje v Armensko višavje, katerega del je že v Turčiji.[4]

Področje Kavkaške regije je ločeno na severni in južni del - Severni Kavkaz ali Ciskavkazija in Južni Kavkaz ali Zakavkazje. Večji gorski pas Kavkaza na severu si večinoma delita Rusija in Gruzija, pa tudi najbolj severni deli Azerbajdžana. Mali Kavkaz na jugu pokriva več neodvisnih držav in sicer večinoma Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo, širi pa se tudi na dele severovzhodne Turčije, severnega Irana in delno priznano Republiko Arcah.

Regija je znana po svoji jezikovni raznolikosti: poleg indoevropskih in turških jezikov so domače družine kartvelijskih, severozahodno-kavkaških in severovzhodno-kavkaških jezikov.

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Izraz Kavkaz izvira iz imena Kavkas (gruzijsko: კავკასოსი Kawḳasosi), sina Togarme in legendarnega prednika ljudstva Vajnahov. Po besedah Leontija Mrovelija, gruzijskega kronista iz 11. stoletja »so Vajnahi starodavni domorodci Kavkaza«[5]

Omeniti velja, da je bil po rodoslovni tabeli, ki jo je sestavil Leonti Mroveli, legendarni prednik Vajnahov Kavkas, od tod tudi ime Kavkazijci, eden od etnikov, ki jih je srečal v starodavnih gruzijskih pisnih virih in označujejo prednike Čečenov in Ingušev. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, so Vajnahi predstavljeni kot najbolj »kavkaški« prebivalci vseh Kavkazijcev v Gruzijski zgodovinski tradiciji.[6][7]

Toponimi[uredi | uredi kodo]

Izraz Caucasus se ne uporablja samo za gore, ampak vključuje tudi Ciskavkazijo (ki je del Ruske federacije) in Zakavkazje. Po mnenju Aleksandra Mikaberidzeja je Zakavkazje ruskocentričen izraz [8].

Naravoslovna zgodovina Plinija starejšega (77–79 n. št.) izvira iz imena Caucasus po skitskem kroy-khasis (svetleč led, bel s snegom) [9]. Nemški jezikoslovec Paul Kretschmer ugotavlja, da latvijska beseda Kruvesis pomeni tudi 'led'. [10]

V Zgodovini minulih let (1113 n. št.) je zapisano, da je starovzhodnoslovanska Кавкасийскыѣ горы (Kavkasijskyě gory) izvirala iz starogrške Καύκασος (Kaukasos; poznejša grška izgovorjava Kafkasos), kar je po mnenju M. A. Jujukina sestavljena beseda, ki jo je mogoče razlagati kot 'galebova gora' (καύ-: καύαξ, καύηξ, ηκος ο, κήξ, κηϋξ 'neke vrste galeb' + rekonstruirana * κάσος η 'gora' ali 'skala', ki je bogato potrjena tako v kraju in osebnem imenu.). [11]

Po besedah nemških filologov Otta Schraderja in Alfonsa A. Nehringa je starogrška beseda Καύκασος (Kaukasos) povezana z gotsko hauhs ('visoko'), pa tudi z litovsko Kaũkas ('grič') in Kaukarà ('hrib, vrh'). Britanski jezikoslovec Adrian Room poudarja, da Kau- v pelasgijskem pomeni 'gora'. Zakavkazje in Dagestan sta bili najbolj oddaljeni območji partske in poznejše sasanidske širitve, kjer so območja severno od Visokega Kavkaza praktično nepredstavljiva. V tej regiji naj bi bila postavljena mitološka gora Qaf, najvišja gora na svetu, ki jo je starodavno iransko izročilo zavilo v skrivnostnost. Regija je tudi eden od kandidatov za lokacijo Airyanem Vaejah, navidezne domovine Irancev Zaratustre. V srednjeperzijskih virih sasanidskega obdobja se je Kavkaško pogorje imenovalo Kaf Kof. [19] Izraz se je v iranski tradiciji pozneje ponovno pojavil v različni obliki, ko je Firduzi v svoji Šahname Kavkaške gore imenoval Kōh-i Kāf. Večina sodobnih imen Kavkaz izvira iz grškega Kaukasos (lat. Caucasus) in srednjeperzijskega Kaf Kof. [12]

Najzgodnejši etimon imena Kavkaz izvira iz Kaz-kaz, hetitskega poimenovanja prebivalcev južne obale Črnega morja.

Ugotovljeno je bilo tudi, da v jeziku Vajnahov Ков гас ('Kov gas') pomeni 'prehod v stepo'.[13]

Elbrus
Bazardüzü
Šahdagh

Endonimi in eksonimi[uredi | uredi kodo]

Sodobno ime regije je običajno v številnih jezikih podobno in je na splošno Kavkaz.

  • abhazijsko: Кавказ Kavkaz
  • adigejsko: Къаукъаз/с Kʺaukʺaz/s
  • azerbajdžansko: Qafqaz
  • arabsko: القوقاز al-Qawqāz
  • armensko: Կովկաս Kovkas
  • avarsko: Кавказ Kawkaz
  • čečensko: Кавказ Kavkaz
  • gruzijsko: კავკასია K'avk'asia
  • nemško: Kaukasien
  • grško: Καύκασος Káfkasos
  • inguško: Кавказ Kawkaz
  • karačaj-balkarsko: Кавказ Kavkaz
  • kumikško: Къавкъаз Qawqaz
  • kurdsko: Qefqasya / Qefqas
  • lakško: Ккавкказ Kkawkkaz
  • lezgijsko: Къавкъаз K'awk'az
  • mingrelijsko: კავკაცია K'avk'acia
  • osetsko: Кавказ Kavkaz
  • perzijsko: قفقاز Qafqāz
  • rusko: Кавказ Kavkaz
  • rutulsko: Qawqaz Kavkaz
  • turško: Kafkas / Kafkasya
  • Ukrajinsko: Кавказ Kavkaz

Politična geografija[uredi | uredi kodo]

Regija Severni Kavkaz je znana tudi kot Ciskavkazija, medtem ko je regija Južnega Kavkaza splošno znana kot Zakavkazje.

Politični zemljevid Kavkaške regije (2008)

Ciskavkazija vsebuje večino gorskega območja Visokega Kavkaza. Sestavljena je iz južne Rusije, večinoma avtonomnih republik Severnokavkaškega zveznega okrožja ter najsevernejših delov Gruzije in Azerbajdžana. Ciskavkazija meji s Črnim morjem proti zahodu, Kaspijskim jezerom na vzhodu, na severu pa meji na Južno zvezno okrožje. Obe zvezni okrožji skupaj imenujemo Južna Rusija.

Zakavkazje meji na Visoki Kavkaz, Južno Rusijo na severu, Črno morje in Turčijo na zahodu, Kaspijsko jezero na vzhodu in Iran na jugu. Vsebuje gorsko območje Malega Kavkaza in okoliška nižavja. Celotna Armenija, Azerbajdžan (razen najsevernejših delov) in Gruzija (razen najbolj severnih delov) so na Južnem Kavkazu.

Razvodje na območju Visokega Kavkaza na splošno velja za ločnico med Evropo in jugozahodno Azijo. Najvišji vrh je gora Elbrus (5642 metrov) v zahodni Ciskavkaziji in velja za najvišjo točko Evrope.

Kavkaška regija je ena najbolj jezikovno in kulturno različnih regij na Zemlji. Narodi držav, ki danes sestavljajo regijo, so postsovjetske države Gruzija (tudi Adžarija in Abhazija), Azerbajdžan (vključno z Nahičevanom), Armenija in Ruska federacija. Ruske upravne enote so Dagestan, Čečenija, Ingušetija, Severna Osetija-Alanija, Kabardino-Balkarija, Karačaj-Čerkezija, Adigeja, Krasnodarski kraj in Stavropoljski kraj, v vrstnem redu urinega kazalca.

Tri ozemlja v regiji zahtevajo neodvisnost, vendar jih je priznalo le nekaj subjektov: Arcah, Abhazija in Južna Osetija. Svetovna skupnost je priznala Abhazijo in Južno Osetijo kot del Gruzije, Arcah pa kot del Azerbajdžana.

Splošna statistika držav Južnega Kavkaza[uredi | uredi kodo]

Armenija Azerbajdžan Gruzija
Grbi Arms of Armenia.svg Emblem of Azerbaijan.svg Arms of Georgia.svg
Zastava Zastava Armenije Zastava Azerbajdžana Zastava Gruzije
Glavno mesto Erevan Baku Tbilisi
Neodvisnost
Politični sistem Parlamentarna republika Pol predsedniška republika Parlamentarna republika
Parlament Azgayin Zhoghov Milli Majlis Parlamenti
Trenutni predsednik Armen Sarkisjan Ilham Alijev Salome Zurabišvili
Prebivalstvo (2019) 3.018.854 10.000.000 3.723.500
Površina 29.743 km2 86.600 km2 69.700 km2
Gostota 101,5/km2 115/km2 53,5/km2
% vodne površine 1,6 % 3,2 %
GDP (nominal) total (2018) $13,302 billion $45,592 billion $17,836 billion
GDP (nominal) per capita (2019) $4.446 $4.586 $4.805
Vojaški proračun (2019) $1,805 billion $625 million $327 million
Gini Index 32,5 16,6 37,9
HDI 0,871 (visok) 0,847 visok 0,858 visok)
Internet TLD .am .az .ge
Klicna koda +374 +994 +995

Demografija[uredi | uredi kodo]

Prebivalske piramide kavkaških držav
Prebivalska piramida Armenije, 2016
Prebivalska piramida Gruzije, 2016
Prebivalska piramida Azerbajdžana, 2016
Ethno-lingvistične skupine v Kavkaški regiji[14]

V regiji je veliko različnih jezikov in jezikovnih družin. V regiji živi več kot 50 etničnih skupin. Nič manj kot tri jezikovne družine so edinstvene za to območje. Poleg tega se na tem območju govorijo indoevropski jeziki, kot so vzhodnoslovanski, armenski in osetinski ter turški jeziki, kot so azerbajdžanščina, kumički in karačaj-balkarski jezik. Na severnem Kavkazu se kot lingua franca najbolj uporablja Ruščina.

Narodi severnega in južnega Kavkaza so po navadi sunitski muslimani, pripadniki Vzhodne pravoslavne cerkve in armenski kristjani. Imamizem, podskupina šiizma, ima številne pristaše v jugovzhodnem delu regije, v Azerbajdžanu, in sega v Iran.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Regija leži na obrobju Turčije, Irana in Rusije in je bila stoletja prizorišče političnih, vojaških, verskih in kulturnih rivalstev in ekspanzionizma. Kavkaška regija je bila skozi svojo zgodovino najdlje vključena v iranski svet. V začetku 19. stoletja je Ruski imperij osvojil ozemlje od kadžarskega Irana.[15]

Predzgodovina[uredi | uredi kodo]

Petroglifi v narodnem parku Gobustan, Azerbajdžan, datirajo 10.000 v preteklost. So na Uescovem seznamu svetovne dediščine.

Ozemlje Kavkaške regije je bilo v obdobju paleolitika naseljeno s Homo erectusom. Leta 1991 so bili na arheološkem najdišču Dmanisi v Gruziji najdeni zgodnji človeški (torej homininski) fosili, stari 1,8 milijona let. Znanstveniki zdaj skupino fosilnih okostij uvrščajo med podvrst Homo erectus georgicus.

Najdišče je dalo najstarejše nedvoumne dokaze o prisotnosti zgodnjih ljudi zunaj afriške celine, lobanja Dmanisija pa je med pet najstarejšimi hominini, ki so jih kdaj našli zunaj Afrike.

Antika[uredi | uredi kodo]

Kura-Araška kultura (od približno 4000 pr. n. št. do približno 2000 pr. n. št.) je zajela obsežno območje, približno 1000 km × 500 km, večinoma sodobnih ozemelj južnega Kavkaza (razen zahodne Gruzije), severozahodni Iran, severovzhodni Kavkaz, vzhod Turčije in tudi do Sirije.

Pod Ašurbanipalom (669–627 pr. n. št.) so meje asirskega cesarstva segale vse do Kavkaza. Kasnejša starodavna kraljestva v regiji so med drugim vključevala Armenijo, Albanijo, Kolhido in Iberijo. Ta kraljestva so bila pozneje vključena v različne iranske imperije (Medijci, Ahemenidskim cesarstvom, Parti in Sasanidskim cesarstvom), slednje je Kavkaz v celoti upravljalo več sto let.

V obdobju 95–55 pred našim štetjem je pod kraljestvom armenskega kralja Tigrana Velikega Armenija obsegala Kraljevino Armenijo, vazale Iberijo, Albanijo, Partijo, Atropatene, Mezopotamijo, Kapadokijo, Kilikijo, Sirijo, Nabatejsko kraljestvo in Judejo.

Do 1. st. pr. n. št. je zaratustrstvo postalo prevladujoča religija v regiji; vendar je regija kasneje doživela še dve drugi verski preobrazbi.

Zaradi močnega rivalstva med Perzijo in Rimom ter poznejšim Bizancem, je slednji večkrat vdrl v regijo, a je ni mogel zadržati.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Kraljevina Gruzija na vrhuncu svoje moči, v začetku 13. stoletja.

Ker je bila armenska rodbina Arsakidov (istoimenska veja Arsakidov Partskih) prvi narod, ki je sprejel krščanstvo kot državno vero (leta 301 n. št.), sta kavkaška Albanija in Gruzija postali krščanski entiteti, krščanstvo pa je začelo prehitevati zaratustrstvo in poganstvo. Z muslimanskim osvajanjem Perzije so veliki deli regije prišli pod oblast Arabcev, v to regijo pa je prodrl islam.[16]

V 10. stoletju so Alani (proto-Osetijci)[17] ustanovili kraljestvo Alanija, ki je cvetelo na Severnem Kavkazu, v poznejši dneh približno na lokaciji Čerkezije in sodobne Severne Osetije-Alanije, dokler ga v invaziji v letih 1238–39 niso uničili Mongoli.

V srednjem veku so Bagratidska Armenija, Kraljevina Tašir-Dzoraget, Kraljevina Sjunik in Kneževina Hačen organizirale lokalno armensko prebivalstvo, ki se je po padcu antične Kraljevine Armenije soočilo z več grožnjami. Kavkaška Albanija je tesno sodelovala z Armenijo, cerkev kavkaške Albanije pa je delila iste krščanske dogme z Armensko apostolsko cerkvijo in je imela tradicijo, da so se njihovi katoličani posvečali prek armenskega patriarha.[18]

V 12. stoletju je gruzijski kralj David graditelj pregnal muslimane s Kavkaza in s tem je Kraljevina Gruzija postala močna regionalna sila. V letih 1194–1204 je vojska gruzijske kraljice Tamare zatrla nove invazije turških Seldžukov iz jugovzhoda in juga in sprožila več uspešnih akcij v južno Armenijo, ki je bila pod nadzorom Seldžukov. Gruzijsko kraljestvo je nadaljevalo vojaške akcije v regiji Kavkaza. Zaradi svojih vojaških akcij in padca Bizantinskega cesarstva leta 1204 je Gruzija postala najmočnejša krščanska država na celotnem območju Bližnjega vzhoda, ki je zajemala večino Kavkaza in segala od Severnega Irana in severovzhodne Turčije do Severnega Kavkaza.

Področje Kavkaza so osvajali Osmani, Mongoli, lokalna kraljestva in kanati, pa tudi Iran.

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

Čarkeški napad na rusko vojaško trdnjavo na Kavkazu, Aleksander Aleksejevič Kozlov, 1840

Do začetka 19. stoletja sta bila Južni Kavkaz in južni Dagestan del Perzijskega cesarstva. Leta 1813 in 1828 so bili z Gulistansko pogodbo oziroma Turkmenčajsko pogodbo Perzijci prisiljeni nepreklicno odstopiti južni Kavkaz in Dagestan Ruskemu imperiju[19]. V naslednjih letih so Rusi preostali del Južnega Kavkaza, ki obsega zahodno Gruzijo, zavzeli v več vojnah z Osmanskim cesarstvom.[20]

V drugi polovici 19. stoletja je Ruski imperij osvojil tudi Severni Kavkaz. Po kavkaških vojnah je Rusija izvedla etnično čiščenje Čerkezov, v katerem so bila avtohtona ljudstva iz te regije, večinoma Čerkezi, izgnana iz domovine in prisiljena preseliti se predvsem v Osmansko cesarstvo.

V 1940-ih so v Srednjo Azijo in Sibirijo množično deportirali približno 480.000 Čečencev in Ingušev, 120.000 Karačajev, Balkarov in Mekšetanov, tisoč Kalmikov in 200.000 Kurdov v Nahičevan in na Kavkaz. Približno četrtina jih je umrla [21].

Regija Južni Kavkaz se je dvakrat poenotila kot enoten politični subjekt - med rusko državljansko vojno (Kavkaška demokratična federativna republika) od 9. aprila 1918 do 26. maja 1918 in pod sovjetsko oblastjo (Kavkaška SFSR) od 12. marca 1922 do 5. decembra 1936. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so Gruzija, Azerbajdžan in Armenija postale neodvisne države.

Gruzijska državljanska vojna in vojna v Abhaziji od avgusta – oktobra 1993

Regija je bila po razpadu Sovjetske zveze predmet različnih teritorialnih sporov, kar je privedlo do vojne v Gorskem Karabahu (1988–1994), vzhodno-prigorodnih spopadov (1989–1991), vojne v Abhaziji (1992–93), prve čečenske vojne (1994–1996), druge čečenske vojne (1999–2009) in vojne v Južni Osetiji 2008.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

V grški mitologiji je bil Kavkaz ali Kaukasos eden od stebrov, ki so podpirali svet. Potem ko je človeku predstavil dar ognja, je Prometeja (ali Amirani v gruzijski različici) tam priklenil Zevs, da bi njegova jetra za kazen vsak dan kljuval orel, ker je kljuboval Zevsovi želji, da bi ohranil 'skrivnost ognja' pred človekom.

V perzijski mitologiji je Kavkaz morda povezan z mitsko goro Qaf, ki naj bi obkrožala znani svet. To je bojno polje Saošjanta ('tisti, ki prinaša korist') in gnezdo Simurgha (dobrohotne mitske ptice).

Rimski pesnik Ovid je Kavkaz postavil v Skitijo in ga upodobil kot hladno in kamnito goro, ki je bila bivališče poosebljene lakote. Grški junak Jazon je v zasledovanju zlatega runa priplul na zahodno obalo Kavkaza in tam srečal Medejo, hčerko kralja Ejeta iz Kolhide.

Ljudski običaji[uredi | uredi kodo]

Kavkaz ima bogato tradicijo ljudskih običajev [22]. To izročilo se je ohranilo ustno - zaradi dejstva, da za večino tamkajšnjih jezikov do zgodnjega 20. stoletja ni bilo abecede - in se je začelo zapisovati šele v poznem 19. stoletju [23]. Pomembna tradicija so sage Nart, ki pripovedujejo zgodbo starodavnih junakov, imenovanih Narti in so velik del osnovne mitologije plemen na tem območju, vključno z Abazini, Abhazijci, Čerkezi, Osetijci, Karačaj-Balkarji in do neke mere čečensko-inguške folklore. Te sage vključujejo figure, kot so Satanaja, mati Nartov, figura plodnosti, ki je tudi avtoriteta nad svojimi otroki, Sosruko, močan, a pobožen človek, najmanjši od Nartov; kot lik je včasih odkrit v luči boga zvijač, primerljivega s skandinavskim Lokijem, gruzijskim Amiranijem ali starogrški Prometejem, Tlepš, mitološka figura, ki se pojavlja kot kovač in tudi močan vodja in Batradz, mogočni junak. Kavkaška folklora kaže star iranski zaratustrski vpliv, vključuje bitke s starodavnimi Goti, Huni in Hazari ter vsebuje veliko povezav s starodavno indijsko, norveško skandinavsko in grško kulturo [24].

Povezave z grško mitologijo[uredi | uredi kodo]

Kavkaška folklora vsebuje veliko povezav z miti starih Grkov. Med boginjo mati Satanajo in grško boginjo ljubezni Afrodito obstajajo podobnosti. Zgodba o tem, kako je Nart Sosruko postal neranljiv je vzporednik z grškim junakom Ahilom. Starogrške Amazonke so povezane s kavkaško 'bojevnico, gozdno mati, Amaz-an'.[25]

Kavkaške legende vključujejo zgodbe z velikani, podobne Homerjevi zgodbi o Polifemu. Velikan je v teh zgodbah skoraj vedno pastir in je različno enonogi kanibal, ki meče kamenje, ki živi v jami (izhod katere pogosto blokira kamen), ubija spremljevalce junaka, je bil zaslepljen z vročim kolom in čigar čredo živali ukradejo junak in njegovi ljudje, vsi motivi, ki jih (skupaj s še drugimi) najdemo tudi v zgodbi o Polifemu. V enem gruzijskem primeru dva brata, ki ju je zaklenil velikanski enooki pastir, vzameta nabodalo, ga segrejeta, zabijeta v orjakovo oko in pobegneta.

Obstajajo tudi povezave s starogrškim mitom o Prometeju. Številne legende, razširjene na Kavkazu, vsebujejo motive, ki jih delijo s Prometejevo zgodbo. Ti motivi so: junak velikan, njegov konflikt z Bogom ali bogovi, krajo ognja, ki ga da ljudem, ga priklenejo in ga muči ptica, ki kljuva v jetra (ali srce). Adigejsko / čerkeški Nart Nasran, Gruzijski Amirani, čečenski Pharmat in abhazijski Abrskil so primeri takih podobnih Prometeju.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Pogled na Kavkaške gore v Dagestanu, Rusija

Kavkaz je območje velikega ekološkega pomena. Regija je vključena na seznam 34 svetovnih žarišč biotske raznovrstnosti.[26] Ima približno 6400 vrst višjih rastlin, od tega 1600 endemičnh[27]. Med divjadjo je perzijski leopard, rjavi medved, volk, bizon, maral (Cervus elaphus maral), planinski orel in siva vrana. Med nevretenčarji je na Kavkazu zabeleženih približno 1000 vrst pajkov. Večina biotske raznovrstnosti členonožcev je koncentrirana na območju Visokega in Malega Kavkaza. V regiji je visoka stopnja endemizma in številne reliktne živali in rastline, kar odraža prisotnost gozdnih zatočišč, ki so preživela ledeno dobo v Kavkaškem gorovju. Ta gozd je največji v celotni zahodnoazijski (blizu vzhodni) regiji[28]. Na območju je več predstavnikov ločenih reliktnih skupin rastlin z najbližjimi sorodniki v vzhodni Aziji, južni Evropi in celo Severni Ameriki. Več kot 70 vrst gozdnih polžev v regiji je endemičnih[29]. Nekatere reliktne vrste vretenčarjev so žaba Pelodytes caucasicus, kavkaški salamander (Mertensiella caucasica), Robertov snežni voluhar (Chionomys roberti) in kavkaški divji petelin (Lyrurus mlokosiewiczi), skoraj v celoti pa obstajajo endemske skupine živali, kot so kuščarji rodu Darevskia. Na splošno je vrstna sestava tega zatočišča precej izrazita in se razlikuje od sestave drugih zahodnoevrazijskih zatočišč.

Naravna pokrajina je mešani gozd, z velikimi območji kamnitih tal nad gozdno mejo. Kavkaške gore so znane tudi po pasmi psov, kavkaški ovčar (rusko Кавказская овчарка, gruzijsko კავკასიური ნაგაზი, azerbajdžansko Qafqaz Çoban). Vincent Evans je ugotovil, da so v Črnem morju najdeni ščukasti kiti.

Energija in mineralni viri[uredi | uredi kodo]

Kavkaz ima veliko ekonomsko pomembnih mineralov in energetskih virov, kot so alunit, zlato, krom, baker, železova ruda, živo srebro, mangan, molibden, svinec, volfram, uran, cink, nafta, zemeljski plin in premog (trdi in rjavi).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Wright, John; Schofield, Richard; Goldenberg, Suzanne (16 December 2003). Transcaucasian Boundaries (angleščina). Routledge. str. 72. ISBN 9781135368500.
  2. "Caucasus | Mountains, Facts, & Map". Encyclopedia Britannica.
  3. "Caucasus - region and mountains, Eurasia". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno dne 26 November 2018.
  4. "Caucasus - region and mountains, Eurasia". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno dne 26 November 2018. West of the Kura-Aras Lowland rises the Lesser Caucasus range, which is extended southward by the Dzhavakhet Range and the Armenian Highland, the latter extending southwestward into Turkey.
  5. Delo Leontija Mrovelija: Zgodovina gruzijskih kraljev, ki se ukvarja z zgodovino Gruzije in Kavkaza od antičnih časov do 5. stoletja n. št., je vključeno v srednjeveško kodo gruzijskih analov Kartlis Tskhovreba.
  6. "Caucasian Knot | An Essay On the History of the Vainakh People. On the origin of the Vainakhs". Eng.kavkaz-uzel.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3 December 2013. Pridobljeno dne November 3, 2012.
  7. "Microsoft Word - 4C04B861-0826-0853BD.doc" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne February 25, 2012. Pridobljeno dne November 3, 2012.
  8. Mikaberidze, Alexander (6 February 2015). Historical Dictionary of Georgia. Rowman & Littlefield. ISBN 978-1-4422-4146-6.
  9. "Natural History," book six, chap. XVII
  10. Kretschmer, Paul (1928). "Weiteres zur Urgeschichte der Inder" [More about the Pre-History of the Indians]. Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen [Journal of Comparative Linguistic Research into Indo-European Philology] (nemščina). 55: 75–103.
  11. Yuyukin, M. A. (18–20 June 2012). "О происхождении названия Кавказ" [On the Origin of the Name of the Caucasus]. Индоевропейское языкознание и классическая филология – XVI (материалы чтений, посвященных памяти профессора И. М. Тронского) (ruščina). Saint Petersburg. str. 893–899 and 919. ISBN 978-5-02-038298-5. Pridobljeno dne 19 March 2017.
  12. Gocheleishvili, Iago. "Caucasus, pre-900/1500". Encyclopaedia of Islam, THREE. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 June 2018. Pridobljeno dne 3 June 2018.
  13. Bolatojha J. "Древняя родина Кавкасов [The Ancient Homeland of the Caucasus]", p. 49, 2006.
  14. "ECMI – European Centre For Minority Issues Georgia". ecmicaucasus.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4 September 2014. Pridobljeno dne 17 October 2014.
  15. Multiple Authors. "Caucasus and Iran". Encyclopædia Iranica. Pridobljeno dne 3 September 2012.
  16. Hunter, Shireen; et al. (2004). Islam in Russia: The Politics of Identity and Security. M.E. Sharpe. str. 3. (..) Težko je natančno določiti, kdaj se je islam prvič pojavil v Rusiji, ker dežele, v katere je islam zgodaj prodrl, niso bile del Rusije, ampak so bile pozneje vključene v razširjajoč se Ruski imperij. Islam je dosegel Kavkaško regijo sredi 7. stoletja kot del arabskega osvajanja iranskega Sasanidskega cesarstva.
  17. "Яндекс.Словари". yandex.ru. od dne June 2019[slepa povezava]
  18. "Caucasian Albanian Church celebrates its 1700th Anniversary". The Georgian Church for English Speakers (angleščina). 9 August 2013. Pridobljeno dne 2 March 2018.
  19. Timothy C. Dowling Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond pp 728–730 ABC-CLIO, 2 dec. 2014. ISBN 978-1598849486
  20. Allen F. Chew. "An Atlas of Russian History: Eleven Centuries of Changing Borders", Yale University Press, 1970, p. 74
  21. Weitz, Eric D. (2003). A century of genocide: utopias of race and nation. Princeton University Press. str. 82. ISBN 0-691-00913-9.
  22. Rashidvash, pp. 33–34.
  23. Mayor, p. xx; Hunt, p. 9.
  24. Rashidvash, pp. 33–34; for connections found in the Nart sagas, see Colarusso, pp. 5–7.
  25. Rashidvash, p. 33; Colarusso, pp. 6, 44, 53, 130, 399.
  26. Zazanashvili N, Sanadiradze G, Bukhnikashvili A, Kandaurov A, Tarkhnishvili D. 2004. Caucasus. In: Mittermaier RA, Gil PG, Hoffmann M, Pilgrim J, Brooks T, Mittermaier CG, Lamoreux J, da Fonseca GAB, eds. Hotspots revisited, Earth's biologically richest and most endangered terrestrial ecoregions. Sierra Madre: CEMEX/Agrupacion Sierra Madre, 148–153
  27. "Endemic Species of the Caucasus".
  28. van Zeist W, Bottema S. 1991. Late Quaternary vegetation of the Near East. Wiesbaden: Reichert.
  29. Pokryszko B, Cameron R, Mumladze L, Tarkhnishvili D. 2011. "Forest snail faunas from Georgian Transcaucasia: patterns of diversity in a Pleistocene refugium". Biological Journal of the Linnean Society 102: 239–250

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bachvarova, Mary R., From Hittite to Homer: The Anatolian Background of Ancient Greek Epic, Cambridge University Press, 2016. ISBN 978-0521509794.
  • Coene, Frederick (2009). The Caucasus: An Introduction. Routledge. ISBN 978-0-415-48660-6.
  • Colarusso, John, Nart Sagas from the Caucasus: Myths and Legends from the Circassians, Abazas, Abkhaz, and Ubykhs, Princeton University Press, 2002, 2014. ISBN 9781400865284.
  • Cornell, Susan E., Small Nations and Great Powers: A Study of Ethnopolitical Conflict in the Caucasus.
  • de Waal, Thomas (2010). The Caucasus: An Introduction. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-539977-6.
  • Golvin, Ivan, The Caucasus.
  • Griffin, Nicholas, Caucasus: A Journey to the Land Between Christianity and Islam, University of Chicago Press, 2004. ISBN 9780226308593.
  • Hunt, David, Legends of the Caucasus, Saqi Books, London, 2012. ISBN 978-0863568237.
  • Mayor, Adrienne (2016), "Introduction to the Paperback Edition" in Nart Sagas: Ancient Myths and Legends of the Circassians and Abkhazians, by John Colarusso, Princeton University Press, 2016. ISBN 978-0691-16914-9.
  • Suny, Ronald Grigor (1994). The Making of the Georgian Nation (2nd ed.). Indiana University Press. ISBN 0-253-20915-3.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 42°15′40″N 44°07′16″E / 42.26111°N 44.12111°E / 42.26111; 44.12111