Uporabnik:Nokturno/peskovnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Gnojilo insektov[uredi | uredi kodo]

Gnojila insektov (angleško: insect frass) so v bistvu kakci insektov, ki se uporabljajo za pognojitev rastlin. Gre za povsem naravni ekosistem pri čemer se insekte hrani izključno z zelenjavo in , da se ohrani naravni krog brez uporabe kemičnih preparatov ali kakršnih koli od človeka narejenih snovi. Tako se zelenjava, ki jo pojejo insekti pretvori v hrano za zelenjavo. Popoln naravni krog. Tako gnojilo sestoji iz vseh potrebnih snovi, ki hranijo rastline. Vsebuje tudi hitin, ki utrjuje zgradbo rastline in je ključen pri njeni imunski obrambi.

Hrana insektom[uredi | uredi kodo]

Za hrano insektom od katerih se pridobiva gnojilo se uporablja izključno doma pridelano zelenjavo, sadje in druga živila kot so otrobi in pšenični kruh. Edino kupljeno živilo so mačji briketi, ki pa ne vsebujejo nobenih nevarnih snovi. Uporaba iztrebkov

Hitin[uredi | uredi kodo]

Hitin ali angleško Chitin, C8H13O5N, je snov, ki se med drugim nahaja tudi v ščurkovem oklepu. Ko le ta odpade ga ščurek poje in s tem se hitin prenese v iztrebek. Za rastline je izrednega pomena saj pri njih sproži avto imunski odziv v katerem pričnejo proizvajati obrambne toksine, ki delujejo proti njenim naravnim škodljivcem.

Luka Dončić
Št. 7 – Real Madrid
Položajkrilo
LigaLiga ACB
Evroliga
Osebni podatki
Rojstvo28. februar 1999
Ljubljana, Slovenija
Narodnostslovenska
Višina201 cm
Teža99 kg
Informacije o karieri
Pro. kariera2014–danes
Pregled kariere
2014-15Real Madrid B

Luka Dončić, slovenski košarkar, * 28. februar 1999, Ljubljana, Slovenija.

Luka je igralec košarke, ki lahko igra na različnih igralnih položajih. Tako je lahko branilec, ki se znajde tudi kot organizator, njegova višina pa mu omogoča igranje tudi kot krilo.

V svojih najstniških letih velja za enega največjih talentov v celi Evropi.[1] Še zelo mlad je zaigral v močni španski ligi in tudi v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, Evroligi.

Igralna kariera[uredi | uredi kodo]

Klubska[uredi | uredi kodo]

Začetki[uredi | uredi kodo]

Svojo košarkarsko pot je začel na OŠ Milana Jarca v Ljubljani. Njegov prvi klub pa je bil Union Olimpija.

Od 2014: Real Madrid[uredi | uredi kodo]

V prvi španski ligi je 30. aprila 2015 opravil krstni nastop v starosti 16 let, 2 meseca in 2 dni. Pri tem je enkrat zadel za tri točke. S tem je postal tretji najmlajši igralec v zgodovini prve španske lige, ki je zaigral v njej in najmlajši iz madridskega Reala.[2]

Decembra 2016 je prvič zablestel tudi v evroligi. Bil je tudi izbran za najboljšega igralca kroga in pri 17 letih postal najmlajši igralec, ki mu je to uspelo. Zasluga gre njegovemu nastopu na tekmi 21. decembra proti nemškemu Bambergu, kjer je zbral 16 točk, 6 skokov, 5 podaj in še tri ukradene žoge. Vse to ob statističnemu indeksu 25.[3]

Reprezentanca[uredi | uredi kodo]

Zaradi njegovega velikega talenta so ga poskušali pridobiti v svoje vrste s strani španske reprezentance.[4] Tako nekaj časa ni bilo jasno za koga bo nastopil, dokler se septembra 2016 ni dokončno izjasnil, da bo vendarle igral za Slovenijo.[5]

Decembra 2014 je nastopil na prijateljskem turnirju v Szekesfehervarju na Madžarskem za selekcijo Slovenije v starostni kategoriji do 16 let. Tam je v treh srečanjih, igrali so proti Romuniji, Češki in Poljski, dosegal povprečno 35,3 točke in 7,6 skoka ter imel 81 odstoten met za dve in 57 odstoten met za tri točke. Največ točk, 45, je dosegel proti Poljakom.[6]

Osebno[uredi | uredi kodo]

Njegov oče je Saša Dončić, slovenski košarkarski reprezentant srbskih korenin, ki je tekmoval okoli leta 2000 in je trener. Mati je Mirjam Poterbin.[7]

Dosežki[uredi | uredi kodo]

Individualne nagrade[uredi | uredi kodo]

  • 2012: izbran za najboljšega igralca na turnirju Lido di Roma v kategoriji do 13 let, z Union Olimpijo
  • 2013: izbran za najboljšega igralca na turnirju Ciutat de l’Hospitalet v kategoriji do 14 let,
  • 2014: najboljši igralec španskega kadetskega prvenstva v kategoriji do 16 let[8]
  • 2015: izbran v najboljšo peterko turnirja Ciutat de l’Hospitalet (ANGT: Adidas Next Generation Tournament)
  • 2015: najboljši igralec španskega mladinskega prvenstva v kategoriji do 18 let[9]

Klubske[uredi | uredi kodo]

Real Madrid[uredi | uredi kodo]

  • prvaki Španije - Liga ACB: 2015, 2016
  • španski pokal - Copa del Rey: 2016

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Luka Dončić po poti Gorana Dragića in Raša Nesterovića«. kosarka.si. 9. januar 2015. Pridobljeno . januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  2. ↑ »Doncic, youngest player to make debut for Real Madrid«. realmadrid.com (v angleščini). 30. april 2015. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  3. ↑ »Luka Dončić najmlajši MVP kroga v evroligi«. sport-tv.si. 22. december 2016. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  4. ↑ »Španski potni list?«. ekipa24.si. 25. december 2015. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  5. ↑ »LUKA DONČIĆ: "Hvala Španiji, Slovenija je moja izbira!"«. kosarka.si. 22. september 2016. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  6. ↑ »Slovenian Luka Doncic already a big name at just 16«. fiba.com. 23. april 2015. Pridobljeno . januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  7. ↑ »Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića«. rtvslo.si. 16. oktober 2016. Pridobljeno . januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  8. ↑ »CE Cadete 2014: FC Barcelona se proclama campeón y dejan al MVP Luka Doncic sin título«. solobasket.com (v španščini). 2014. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  9. ↑ »Srbin iz Slovenije žari i pali u Realu: Dončić briljirao na juniorskom prvenstvu Španije«. sport.blic.rs. 10. maj 2015. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Angleščina)

(Španščina)

Rojeni leta 1999 Živeči ljudje Slovenski košarkarji 

2015-16: Luka navdušuje s svojimi igrami v dresu Reala, pa čeprav ima samo 16 let (28. februarja bo star 17 let). In seveda, Luka igra za člansko ekipo Reala tako v španskem prvenstvu kot v evroligi. Kako odličen košarkar je oziroma kako velik talent je, dokazuje podatek, da je v španski ligi na tekmi z Bilbaom dosegel španski rekord po indeksu za igralce, ki še niso dopolnili 17 let (indeks 22; 15 točk, šest skokov, štiri asistence).
Saša Dončić
krilo
Osebni podatki
Rojstvo14. junij 1974
Šempeter pri Gorici
Narodnostslovenska
Višina201 cm
Informacije o karieri
Pro. kariera1993–2010
Pregled kariere
Kot košarkar:
1993-94Ilirija
1994-95Postojna
1995-96Idrija
1996-99Pivovarna Laško
1999-00Loka Kava
2000-01Krka
2001Loka Kava
2001-02Sloga Telekom Srbija
2002ALM Évreux
2002-03Slovan
2003-04Pivovarna Laško
2004-06Slovan
2006-07Domžale
2007-08Union Olimpija
2008-09Slovan
2010Avantgard Radovljica
Kot trener:
2010–11Avantgard Radovljica
2012–2013Škofja Loka
2015Slovenija B (pomočnik)
2015–Ilirija

Saša Dončić, slovenski košarkar in trener, * 14. junij 1974, Šempeter pri Gorici.

Saša je igral košarko na mestu krila ali visokega branilca. Kot igralec je bil aktiven od 1993 in do 2010. Potem se je posvetil treniranju drugih.

Igralna kariera[uredi | uredi kodo]

Klubska[uredi | uredi kodo]

Začel je v ljubljanski Iliriji, nadaljeval v Postojni in Idriji, prebil višje pa se je z dobrimi igrami pri Pivovarni Laško v letih 1996 in 1999. Zatem je zamenjal številne klube, bil med drugim pri Krki in Slovanu, nato eno sezono, 2007-08, tudi pri Olimpiji in tam slavil naslov slovenskih prvakov.

Reprezentanca[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je odigral dve tekmi za Slovenijo v kvalifikacijah za EP 2005. To sta bila njegova edina nastopa za državno selekcijo.[1]

Trener[uredi | uredi kodo]

Leta 2010 je po dveh desetletjih aktivnega igranja zaključil igralsko kariero in se posvetil treniranju. V 2012-13 je bil trener v Škofji Loki, toda po nizu porazov je bil zamenjan.[2] V letu 2015 je bil trener pomočnik v slovenski B reprezentanci.[3] Od leta 2015 trenira košarkarje Ilirije. Tam so začeli na dnu, in se v prvem letu preko tretje prebili v drugo slovensko ligo. Pri tem ima pomoč izkušenih košarkarjev kot so Goran Jagodnik, Stipe Modrić in Jasmin Hukić.[4]

Osebno[uredi | uredi kodo]

Poročen je z Mirjam Poterbin. Leta 1999 se jima je rodil sin Luka Dončić, ki je tudi košarkar. Preden je nadaljeval s treniranjem se je lotil tudi gostinstva in nekaj časa vozil celo taksi. [5]

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Večna lestvica nastopov na tekmah moške članske reprezentance«. kzs.si. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  2. ↑ »Dončić ni več trener Škofjeločanov«. delo.si. 21. marec 2013. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  3. ↑ »Oče Saša v B reprezentanco, kam sin Luka Dončić?«. kosarka.si. 4. marec 2015.
  4. ↑ »Na Ilirijo tudi Modrić, trener bo Saša Dončić«. kosarka.si. 9. oktober 2015. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  5. ↑ »Saša Dončić, trener košarkarjev Ilirije: Ne sramujem se, da sem zaradi sina vozil taksi«. dnevnik.si. 6. december 2016. Pridobljeno januar 2017. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Angleščina)

Rojeni leta 1974 Živeči ljudje Slovenski košarkarji Slovenski košarkarski reprezentanti

Prva liga Jugoslavije v košarki
ŠportKošarka
Ustanovitev1945
Ukinitev1992
DržaveSocialistična federativna republika Jugoslavija SFR Jugoslavija
CelinaFIBA Evropa (Evropa)
Največ naslovovCrvena Zvezda (12)
Izpad vYugoslav 1. B League
Povezana
tekmovanja		Jugoslovanski košarkarski pokal


Prva liga Jugoslavije v košarki se je pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) igrala med letoma 1945 in 1991 in je bila klubsko tekmovanje najvišjega ranga v državi. Ustanovljena je bilo leta 1945 in je trajala 47 zaporednih sezon vse do razpada skupne države v letu 1991.

Vsega skupaj se je z naslovom prvaka okitilo deset klubov in ena selekcija. Po številu naslovov je bil najuspešnejši klub iz Beograda KK Crvena zvezda z 12. naslovi.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Tekmovanje je trajalo 47 zaporednih sezon.

1945 - tekmovanje selekcij[uredi | uredi kodo]

Po vojni leta 1945 v Jugoslaviji še ni bilo delujočih košarkarskih klubov. Zato so za prvo tekmovanje sestavili različne selekcije, ki so se pomerile med seboj v prvenstvu, ki je trajalo vsega nekaj tekem. V finalu sta se pomerili selekciji vojske JLA in srbije. Zmagala je prva z rezultatom 21 proti 18. V postavi zmagovite selekcije je bil med drugimi igralec Aleksandar Nikolić, ki se je kasneje z velikimi črkami zapisal pri razvoju košarke v Jugoslaviji.

1946 - 1955: Prevlada Crvene zvezde[uredi | uredi kodo]

Z letom 1946 se prične resnejše klubsko tekmovanje v katerem sprva osem sodelujočih ekip odigra vsak po le sedem tekem. Najboljši je bil tisti, ki jih je dobil največ. Istočasno se začne prevlada Crvene zvezde, ki je dobila zaporedoma deset naslovov prvaka. Med ključne ljudi v zvezdi velja omeniti več košarkarjev, ki so kasneje odigrali odločilne vloge pri razvoju košarke v Jugoslaviji in njeni uveljavitvi med svetovne velesile. Najprej je tu Nebojša Popović, ki je obdobje zvezdine prevlade začel kot igralec, ga nadaljeval kot igralec in trener ter zaključil kot izključno trener. Kasneje je bil pomemben funkcionar v krovni zvezi. Naslednji po vrsti je Borislav Stanković, ki je po igralski karieri ostal v košarki najprej kot trener nato pa kot funkcionar in prišel celo do vodenja FIBE ter je bil sprejet v oba največja košarkarska hrama slavnih, tako po FIBA kot Naismithov košarkarski hram slavnih. Za oba omenjena je značilno to, da sta se poleg aktivnega igranja košarke posvečala tudi izobrazbi in končala fakulteto.

Do konca zvezdine prevlade je prišlo v letu 1956, ko je slavil srbski Proleter iz Zrenjanina. Prvo peterko ekipe so sestavljali Vilmoš Loci, Lajoš Engler, Ljubomir Katić, Dušan Radojčić in Milutin Minja.[1] Zrenjaninska ekipa je bila v tistem času med najboljšimi tudi v drugih sezonah, bili so drugi kar štirikrat, nazadnje v letu 1957.

Šestdeseta: Nadaljnji razvoj[uredi | uredi kodo]

Konec petdesetih in v prvi polovici 1960. let sta bila redno pri vrhu Olimpija in [[|KK OKK Beograd|OKK Beograd]]. Slednji je imel v svojih vrstah eno prvih mednarodnih zvezd jugoslovanske košarke, to je bil Radivoj Korač. Medtem je bil vodilni igralec pri Olimpiji še ena reprezentančna zvezda iz tistega obdobja, Ivo Daneu. Olimpija je v letih 1957, 1959, 1961 in 1962 osvojila svoje prve štiri naslove.

1965-68: Zadar in Olimpija[uredi | uredi kodo]

V štirih sezonah od vključno 1965 dalje sta bili v boju za vrh predvsem dve moštvi. To sta hrvaški Zadar in ljubljanska Olimpija.

Sedemdeseta: Leta hude konkurenčnosti[uredi | uredi kodo]

V 1970. letih se je formirala skupina klubov kot lokalnih centrov moči, ki so vsa imela v svojih vrstah reprezentanta ali dva, okoli njih pa še več dobrih košarkarjev. Tako je namesto enega ali dveh močnih klubov, ki bi imela primat, obstajalo več njih in posledično je obstajala znotraj lige izredno huda konkurenca v boju za naslov prvaka in za mesta, ki so vodila na mednarodna tekmovanja. Posledično je v teh letih bilo tudi več različnih klubov, ki so se okronala z naslovi. Poleg tega pa je zaradi hude domače tekmovalnosti in številnih težkih tekmah znotraj lige se povečala tudi moč jugoslovanskih klubov v mednarodnih tekmovanjih in prišla so do svojih prvih velikih uspehov tudi zunaj. Velja omeniti, da je bil ravno to načrt krovne zveze, da se preko lokalnih centrov moči razvije moč klubov na višjo raven in to je zvezi v celoti tudi uspelo. Posledično se je povečal tudi mednarodni ugled jugoslovanske košarke, saj so klubi tako sledili reprezentančnim uspehom, ki so bili tedaj že tako na zelo visoki ravni.

Tako velja omeniti številne klube, ki so se vsi borili za vrh. Leta 1970 je Olimpija izkoristila še zadnje moči v športni pokoj odhajajočega Daneua in s tem osvojila svoj zadnji naslov. Potem ni bila več v najožji konkurenci. V 1971 je svoj prvi naslov osvojila splitska Jugoplastika. Za njih je bil to prvi od dveh naslovov v tem obdobju, drugega so osvojili v letu 1977, poleg tega pa so si priborili še tri pokalne titule. V letu 1972 je beograjska Crvena Zvezda osvojila svoj dvanajsti in tudi zadnji naslov. V celih sedemdesetih je le enemu klubu uspelo osvojiti dva zaporedna naslova. V letih 1974 in 1975 je to dosegel Zadar, ki je imel v svojih vrstah izjemnega Čosića. Leta 1976 je Partizanova naveza Dalipagić - Kićanović Beograjčanom prinesla prvega od dveh naslovov v sedemdesetih. Jugoplastika, Zadar in Partizan so edini z dvema naslovoma v tem obdobju.

Prva polovica osemdesetih: prehodno obdobje[uredi | uredi kodo]

Sredina osemdesetih in nadvlada Draženove Cibone[uredi | uredi kodo]

Na koncu največji: Jugoplastika Split[uredi | uredi kodo]

Moštva po uspešnosti[uredi | uredi kodo]

Klub Bivši nazivi Mesto Prvak Podprvak Skupaj
Skupaj prvaki in podprvaki (1945. - 1991.)
Crvena Zvezda Srbija Beograd 12 7 19
Olimpija AŠK Slovenija Ljubljana 6 8 14
Split Jugoplastika
POP 84 		Hrvaška Split 6 6 12
Zadar Hrvaška Zadar 6 3 9
Partizan Srbija Beograd 4 10 14
OKK Srbija Beograd 4 1 5
Cibona Lokomotiva Hrvaška Zagreb 3 4 7
Bosna Bosna in Hercegovina Sarajevo 31 1 4
Proleter Srbija Zrenjanin 1 4 5
Radnički Srbija Beograd 1 1
Selekcija JLA 1 1
Šibenik Šibenka Hrvaška Šibenik 11 1
Mladost Hrvaška Zagreb 1 1
Selekcija Srbije 1 1

Naslovi po republikah[uredi | uredi kodo]

Republika Naslovov
SR Srbija 23
SR Hrvaška 15
SR Slovenija 6
SR BiH 3

Le republiki SR Črna Gora in SR Makedonija nista dobili nobenega naslova. Kar pa ne pomeni, da nista imeli dobrih igralcev. Črnogorska KK Budučnost je vrsto let igrala nemajhno vlogo v prvi ligi in proizvedla več dobrih košarkarjev. V prvi polovici 1980. let je iz njenih vrst izšlo nekaj odličnih košarkarjev,

Pri košarkarski zvezi Jugoslavije so načrtno delali tudi z Makedonijo, saj so se zavedali njenega velikega zaostanka za ostalimi. Zato so se trudili pomagati tej bratski republiki in tudi od tam so proti koncu skupnosti začeli prihajati dobri igralci. Petar Naumoski je primer zelo dobrega makedonskega igralca. Dodaten problem v teh dveh republikah je bil v njunem ekonomskem zaostanku za drugimi, tako so perspektivni košarkarji že zelo zgodaj odhajali v bolje razvita področja države, kjer so jim lahko več nudili. To je bila težava predvsem za njihove klube, ki so posledično težko zadržali doma svoje igralce.

Finala končnice[uredi | uredi kodo]

Sezona Prednost domačega igrišča Rezultat Home court disadvantage Prvi po redni sezoni Zmage-Porazi
1981-82
Partizan
0–2
Cibona Partizan
18–4
1982-83
Šibenka
1–2
Bosna Šibenka
16–6
1983-84
Cibona
2–1
Crvena Zvezda Cibona
16–6
1984-85
Cibona
2–1
Crvena Zvezda Cibona
19–3
1985-86
Cibona
1–2
Zadar Cibona
21–1
1986-87
Partizan
2–0
Crvena Zvezda Cibona
22–0
1987-88
Jugoplastika Split
2–1
Partizan Jugoplastika Split
21–1
1988-89
Partizan
0–2
Jugoplastika Split Partizan
16–6
1989-90
Jugoplastika Split
3–1
Crvena Zvezda Jugoplastika Split
19–3
1990-91
Pop 84 Split
3–0
Partizan Pop 84 Split
19–3

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Basketball Team Proleter 1956 - Champions of Yugoslavia«. old-zrenjanin.blogspot.si.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opomba namenjena urejevalcem za ravnanje z zložljivostjo polja:

  • Uporabi {{Nokturno|state=collapsed}} – navpolje se bo v vsakem primeru startalo v zaprtem (skritem) stanju.
  • Uporabi {{Nokturno|state=expanded}} – navpolje se bo v vsakem primeru startalo v odprtem (v celoti vidnem) stanju.
  • Uporabi {{Nokturno|state=autocollapse}} – navpolje bo zaprto (skrito), če obstajata vsaj dve navpolji na isti strani, če pa je edino, se bo startalo v odprtem stanju. To je tudi običajno prednastavljena vrednost.

Kategorija:Košarkarska tekmovanja Kategorija:Športne prireditve, ustanovljene leta 1945

Prva liga Jugoslavije v košarki 1990-91 je bila 47. državna klubska sezona najvišjega ranga po vrsti in hkrati zadnja, ki se je organizirala v nekdaj skupni državi. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je potekalo v drugi polovici leta 1990 in do pomladi 1991. Igralo se je v dveh delih. Najprej redni del, sezona 1990-91, nato zaključni del, tako imenovana končnica na izpadanje v pomladi leta 1991. V rednem delu je tekmovalo 12 ekip po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh. V končnico so se uvrstila štiri najboljša moštva rednega dela in v njej odigrala najprej polfinalne dvoboje. Zmagovalca sta se nato med seboj pomerila v finalnem obračunu, ki se je igralo na tri dobljene tekme. Po sezonskem delu je bil najboljši POP 84 (še leto prej pod imenom Jugoplastika) pred Partizanom, Cibono in Zadrom. Prvak je na koncu postal POP 84, ki je v finalu zmagal proti Partizanu in tako slavil še četrtič zapored.

Uvrstitve po rednem delu sezone 1990-91[uredi | uredi kodo]

Moštva Tekem Zmage Porazi + − Točk Kvalificiranje
1. POP 84 Split 22 19 3 1.947 1.679 41 Uvrstitev v končnico za prvaka
2. Partizan Beograd 22 18 4 2.148 1.901 40
3. Cibona Zagreb 22 15 7 1.971 1.853 37
4. Zadar 22 13 9 1.924 1.885 35
5. Vojvodina Novi Sad 22 10 12 1.888 1.902 32
6. IMT Beograd 22 10 12 1.857 1.892 32
7. Olimpija Ljubljana 22 10 12 1.944 1.986 32
8. Bosna Sarajevo 22 8 14 1.882 1.990 30
9. Crvena zvezda Beograd 22 8 14 1.943 2.047 30
10. Budućnost Titograd 22 7 15 1.771 1.943 29
11. Šibenka 22 7 15 1.821 1.907 29 Izpad v drugo ligo
12. Čelik Zenica 22 7 15 1.785 1.930 29

Končnica[uredi | uredi kodo]

V končnico in s tem v igranje za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

  Polfinale Finale
                 
1  POP 84 2  
4  Zadar 1  
    1  POP 84 3
  2  Partizan 0
2  Partizan 2
3  Cibona 1  

Polfinale[uredi | uredi kodo]

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

  • POP 84 - Zadar
  • Partizan - Cibona

POP 84 je v hrvaškem polfinalnem dvoboju proti ekipi Zadra napredoval po treh dokaj izenačenih tekmah, ki jih je dobil z 2 proti 1 v zmagah. Splitčani so izkoristili prednost domačega igrišča in slavili na obeh tekmah pred svojimi gledalci. Pri Zadru se je najbolj izkazal mladi Arijan Komazec, omeniti velja še odličnega centra Stojka Vrankovića.

V drugem polfinalu je Partizan prav tako izkoristil dve tekmi na domačem igrišču, ki ju je obe tudi dobil, medtem ko je v Zagrebu zmagala Cibona. Pri slednji velja omeniti naslednje igralce: Ivan Sunara, Cvjetičanin, Radulović, Mršić,... Na Cibonini klopi je poveljeval trener Mirko Novosel. V odločilni tretji tekmi je Partizan zmagal s tesnimi 75-72, predvsem po zaslugi dveh odličnih igralcev, Žarko Paspalj je prispeval 20, Aleksandar Đorđevič pa 19 točk.

Finale[uredi | uredi kodo]

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1991 je bil:

  • POP 84 - Partizan:
    • 1. tekma: POP 84 - Partizan: 85-74
    • 2. tekma: Partizan - POP 84: 91-95
    • 3. tekma: Partizan - POP 84: 64-86

Slavil je tako POP 84 s 3 proti 0 v zmagah. Nekoliko presenetljivo so Splitčani slavili na vseh treh zaporednih tekmah. Na prvi so vodili tudi za dvajset pik in nepričakovano zlahka zmagali. Edino na drugi tekmi, ki se je igrala v Beogradu, je bilo bolj izenačeno in zmagovalec se je odločil šele v zaključku srečanja. Tudi tretja tekma je bila v Beogradu, toda na njej Partizan ni imel možnosti in je moral priznati premoč gostom. Najbolj zaslužni, da je naslov šel ponovno v Split, so bili igralci kot Toni Kukoč, Velimir Perasović in Zoran Savić. Trener prvakov je bil Željko Pavličević, ki je ravno pred sezono zamenjal Božidarja Maljkovića in je klub vodil prvič.

Najboljši strelec[uredi | uredi kodo]

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 29,2 točke na srečanje.

Prvak[uredi | uredi kodo]


Prvak Jugoslavije v košarki 1991



POP 84 Split
6. naslov

Postava moštva prvakov[uredi | uredi kodo]

Št. Pozicija Igralec Višina
Organizator Zoran Sretenović 191
Branilec Velimir Perasović 195
Krilo Toni Kukoč 207
Organizator Petar Naumoski 195
Edi Vulić
Krilo Velibor Radović 202
Center Zoran Savić 206
Krilni center Aramis Naglić 203
Center Žan Tabak 213
Paško Tomić
Krilo Teo Čizmić 205
Organizator Luka Pavićević 185
Trener Željko Pavličević

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanja povezava[uredi | uredi kodo]


Prva liga Jugoslavije v košarki 1989-90 je bilo 46. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Organizirano je bilo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je trajalo od druge polovice leta 1989 do konca pomladi 1990. Sodelovalo je 12 moštev. Igralo se je v dveh delih. Najprej redni del, sezona 1989-90, nato zaključni del, tako imenovana končnica na izpadanje v pomladi leta 1990. V rednem delu je tekmovalo 12 ekip po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh. Po sezonskem delu je bila najboljša splitska Jugoplastika pred Crvena zvezda Beograd, tretji je bil Zadar. V končnico se je uvrstila kot četrtouvrščena še Cibona Zagreb. Sloboda Dita Tuzla in Zorka Šabac sta kot zadnjeuvrščena izpadla v nižjo ligo. V finalu je slavila Jugoplastika in postala prvak še tretjič zapored.

Uvrstitve po sezoni 1989-90[uredi | uredi kodo]

Moštva Tekem Zmage Porazi + − Točk Kvalificiranje
1. Jugoplastika Split 22 19 3 2.118 1.734 41 Uvrstitev v končnico za prvaka
2. Crvena zvezda Beograd 22 17 5 2.026 1.961 39
3. Zadar 22 13 9 1.999 1.873 35
4. Cibona Zagreb 22 13 9 2.114 1.968 35
5. Vojvodina Novi Sad 22 12 10 1.851 1.851 34
6. Bosna Sarajevo 22 12 10 1.922 1.888 34
7. Smelt Olimpija Ljubljana 22 10 12 1.950 1.929 33
8. Partizan Beograd 22 9 13 1.872 1.968 31
9. Novi Zagreb 22 8 14 1.737 1.808 30
10. IMT Beograd 22 7 15 1.814 1.976 29
11. Sloboda Dita Tuzla 22 7 15 1.796 1.990 29 Izpad v drugo ligo
12. Zorka Šabac 22 5 17 1.844 2.008 27

Končnica[uredi | uredi kodo]

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

  Polfinale Finale
                 
1  Jugoplastika Split  
4  Cibona  
    1  Jugoplastika Split 3
  2  Crvena Zvezda 1
2  Crvena Zvezda
3  Zadar  

Polfinale[uredi | uredi kodo]

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

  • Jugoplastika - Cibona
  • Crvena Zvezda - Zadar

Finale[uredi | uredi kodo]

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1990 je bil:

  • Jugoplastika - Crvena zvezda:
    • 1. tekma: Jugoplastika - Crvena zvezda 98-70
    • 2. tekma: Crvena zvezda - Jugoplastika 69-67
    • 3. tekma: Crvena zvezda - Jugoplastika 63-93
    • 4. tekma: Jugoplastika - Crvena zvezda 113-89

Po štirih tekmah je slavila Jugoplastika s 3 proti 1 v zmagah.

Najboljši strelec[uredi | uredi kodo]

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 31,3 točke na srečanje.

Prvak[uredi | uredi kodo]


Prvak Jugoslavije v košarki 1990



Jugoplastika Split
5. naslov

Postava moštva prvakov[uredi | uredi kodo]

Št. Pozicija Igralec Višina
Organizator Zoran Sretenović 191
Branilec Velimir Perasović 195
Krilo Toni Kukoč 207
Organizator Petar Naumoski 195
Center Zoran Savić 206
Center Goran Sobin 206
Krilo Velibor Radović 202
Krilni center Aramis Naglić 203
Center Žan Tabak 213
Organizator Duško Ivanović 196
Krilni center Dino Rađa 212
Paško Tomić
Krilni center Teo Čizmić 205
Organizator Luka Pavićević 185
Trener Božidar Maljković

Viri[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanja povezava[uredi | uredi kodo]

Prva liga Jugoslavije v košarki 1988-89 je bilo 45. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je potekalo v drugi polovici leta 1988 in do pomladi 1989. Udeleženih je bilo 12 moštev. Tekmovanje se je odvilo v dveh delih, najprej redni del po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh in nato še končnica za prvaka na izpadanje. Za razliko od prejšnjega leta so se v končnico tokrat prvič uvrstila samo štiri najboljša moštva rednega dela in v njej odigrala najprej polfinalne dvoboje. Zmagovalca sta se nato med seboj pomerila v finalnem obračunu, ki se je igralo, kar je bila tudi novost, na tri dobljene tekme. V finalu je slavila Jugoplastika in postala prvak še drugič zapored.

Uvrstitve po sezoni 1988-89[uredi | uredi kodo]

Moštva Tekem Zmage Porazi + − Točke Kvalificiranje
1. Partizan Beograd 22 16 6 2.096 1.879 38 Uvrstitev v končnico za prvaka
2. Jugoplastika Split 22 16 6 1.940 1.729 38
3. Bosna Sarajevo 22 15 7 1.911 1.776 37
4. Crvena zvezda Beograd 22 14 8 1.921 1.843 36
5. Zadar 22 14 8 1.920 1.710 36
6. Olimpija Ljubljana 22 14 8 2.059 1.799 36
7. Cibona Zagreb 22 12 10 1.936 1.919 34
8. IMT Beograd 22 10 12 2.016 2.081 32
9. Vojvodina Novi Sad 22 9 13 1.902 1.932 31
10. Šibenka 22 6 16 1.906 2.172 28 Izpad v drugo ligo
11. Prvi partizan Užice 22 3 19 1.707 2.125 25
12. Borac Čačak 22 3 19 1.844 2.277 25

Končnica[uredi | uredi kodo]

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

  Polfinale Finale
                 
1  Partizan  
4  Crvena Zvezda  
    1  Partizan 0
  2  Jugoplastika Split 2
2  Jugoplastika Split
3  Bosna  


Polfinale[uredi | uredi kodo]

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

  • Partizan - Crvena Zvezda
  • Jugoplastika - Bosna

Finale[uredi | uredi kodo]

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1989 je bil:

  • Partizan - Jugoplastika
    • 1. tekma:
    • 2. tekma:
    • 3. tekma:

Po treh tekmah je slavila Jugoplastika s 2 proti 1 v zmagah.

Najboljši strelec[uredi | uredi kodo]

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 23,5 točke na srečanje.

Prvak[uredi | uredi kodo]


Prvak Jugoslavije v košarki 1989



Jugoplastika Split
4. naslov

Postava moštva prvakov[uredi | uredi kodo]

Št. Pozicija Igralec Višina
Organizator Zoran Sretenović 191
Branilec Velimir Perasović 195
Krilo Toni Kukoč 207
Center Goran Sobin 206
Ivica Burić
Center Žan Tabak 213
Organizator Duško Ivanović 196
Krilni center Dino Rađa 212
Petar Vučica
Paško Tomić
Krilni center Teo Čizmić 205
Organizator Luka Pavićević 185
Trener Božidar Maljković

Viri[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Prva liga Jugoslavije v košarki 1987-88 je bilo 44. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je trajalo v drugi polovici leta 1987 in do pomladi 1988. V njem je bilo udeleženih 12 moštev. Tekmovanje se je odvilo v dveh delih, najprej redni del in nato še končnica na izpadanje. V finalu je slavila Jugoplastika in s tem osvojila svoj skupno tretji naslov.

Uvrstitve po rednem delu sezone 1987-88[uredi | uredi kodo]

Moštva Tekem Zmage Porazi + − Točke Kvalificiranje
1. Jugoplastika Split 22 21 1 2.025 1.764 43 Uvrstitev v končnico za prvaka
2. Cibona Zagreb 22 17 5 2.235 2.007 39
3. Partizan Beograd 22 15 7 2.066 1.973 37
4. Smelt Olimpija Ljubljana 22 14 8 2.018 1.943 36
5. Zadar 22 10 12 2.050 1.974 32
6. Crvena zvezda Beograd 22 10 12 1.937 1.997 32
7. IMT Beograd 22 9 13 2.042 2.106 31
8. Šibenka 22 9 13 1.976 2.020 31
9. Bosna Sarajevo 22 8 14 1.992 2.028 30
10. Borac Čačak 22 7 15 1.839 2.002 29
11. MZT Skopje 22 6 16 1.858 2.046 28 Izpad v drugo ligo
12. Budućnost Titograd 26 6 16 1.915 2.093 28

Končnica[uredi | uredi kodo]

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka se je uvrstilo prvih osem moštev. Tabela končnice:

  Četrtfinale Polfinale Finale
                           
  1  Jugoplastika Split  
8  Šibenka  
  1  Jugoplastika Split 2  
  4  Smelt Olimpija 0  
4  Smelt Olimpija
  5  Zadar  
    1  Jugoplastika Split 2
  3  Partizan 1
  2  Cibona  
7  IMT Beograd  
  2  Cibona 2
  3  Partizan 1  
3  Partizan
  6  Crvena Zvezda  

Četrtfinale[uredi | uredi kodo]

Polfinale[uredi | uredi kodo]

Finale[uredi | uredi kodo]

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1988 je bil:

  • Jugoplastika - Partizan
    • 1. tekma: Jugoplastika - Partizan 101-79
    • 2. tekma: Partizan - Jugoplastika 86-80
    • 3. tekma: Jugoplastika - Partizan 88-67

Po treh tekmah je slavila Jugoplastika z 2 proti 1 v zmagah. Prvo tekmo so Splitčani dobili zanesljivo saj je pri nasprotniku manjkal eden njihovih ključnih igralcev, Vlade Divac. Le ta je bil potem prisoten na preostalih dveh srečanjih in na drugi tekmi doprinesel k izenačenju v zmagah na 1-1, potem ko je dosegel 24 točk in imel kar 17 skokov. Na odločilni tretji tekmi v Splitu pa je storil pet osebnih napak, potem ko je bila tekma do sredine neodločena. Po Divčevi odsotnosti so pri Jugoplastiki razliko močno povečali v svojo korist in zmagali na koncu prepričljivo. Pri Jugoplastiki, ki jo je vodil trener Božidar Maljković, so se najbolj izkazali slednji igralci: Toni Kukoč, Dino Rađa, Duško Ivanović, Goran Sobin, Velimir Perasović,... Pri Partizanu velja omeniti poleg Divca vsaj še ime njihovega organizatorja Aleksandra Đorđevića.[1]

Najboljši strelec[uredi | uredi kodo]

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Cibone Dražen Petrović, ki je dosegal povprečno 37,6 točke na srečanje.

Prvak[uredi | uredi kodo]


Prvak Jugoslavije v košarki 1988



Jugoplastika Split
3. naslov

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Hinojo, Juanan (2011). Ukradene sanje. str. 137. ISBN 978-961-6591-11-9.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Marjan Fabjan
Osebni podatki
VzdevekFabi, "Zlatarstvo Fabjan"
Rojstvo3. maj 1958
Celje, Slovenija
Šport
DržavaZastava Jugoslavije Jugoslavija, Zastava Slovenije Slovenija
ŠportJudo
KlubJudo klub Z’ dežele Sankaku Celje

Marjan Fabjan, slovenski judoist in trener, * 3. maj 1958, Celje

Marjan Fabjan ali Fabi, kot ga nazivajo bližnji, je pravi guru slovenskega judoističnega športa. Že kot tekmovalec je bil zelo uspešen tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Je ustanovitelj in glavni trener kluba Judo klub Z'dežele Sankaku Celje, ki je proizvedel vrsto mednarodno zelo uspešnih tekmovalcev v judu. Leta 2003 je prejel Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek pri razvoju juda v Sloveniji. Leta 2012 pa je dobil še bolj cenjeno Bloudkovo nagrado.

Tekmovalna kariera[1][uredi | uredi kodo]

Marjan je nastopal v glavnem v kategoriji do 78 kg in je bil aktiven med letoma 1973 ter 1994. Z samim judom se je začel ukvarjati pri enajstih letih v domačem klubu Ivo Reya Celje.

Med kadeti[uredi | uredi kodo]

Leta 1973 je nastopil na republiškem prvenstvu Slovenije v Mariboru in osvojil tretje mesto v kategoriji do 65 kg. Dve leti kasneje je na tekmovanju v Ljubljani v kategoriji do 75 kg osvojil naslov republiškega kadetskega prvaka.

Mladinci[uredi | uredi kodo]

Med mladinci je dvakrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka v kategoriji do 78 kg, in sicer v letih 1977 ter 1978. V tem drugem letu je dosegel enega svojih največjih uspehov, ko je na kontinentalnem tekmovanju mladincev Evrope osvojil bronasto medaljo.

Članska tekmovanja[uredi | uredi kodo]

Kategorija do 78 kg[uredi | uredi kodo]

Na turnirjih med člani je tekmoval od leta 1977 in 1992 v kategoriji do 78 kg. Še kot mladinec je leta 1977 postal republiški prvak Slovenije in podprvak Jugoslavije. Naslednjega leta, 1978, je prvič postal jugoslovanski prvak na tekmovanju v Mariboru. Dosežek, ki ga je kasneje ponovil še trikrat, in sicer v letih 1979, 1981 in zadnjič, četrtič leta 1984. Poleg tega je bil še dvakrat podprvak, leta 1980 in 1986. Torej skupno štirikratni prvak in trikratni viceprvak Jugoslavije. K temu pa je dodal še dvakrat tretje mesto v letih 1983 in 1985.

Avstrija[uredi | uredi kodo]

Konec osemdesetih se je Fabjan preselil v Avstrijo in bil tudi tam uspešen. Najprej je leta 1988 osvojil tretje mesto nato pa bil dvakrat zapored v letih 1989 in 1990 prvak.

Slovenija[uredi | uredi kodo]

V času okoli slovenske osamosvojitve se je Marjan vrnil v domovino in v svojem tekmovalnem zenitu dosegel še nekaj uspehov. Tako je leta 1992 na turnirju v Ptuju postal državni prvak. Naslov, ki je postal njegov zadnji uspeh v kategoriji do 78 kg.

Kategorija do 86 kg[uredi | uredi kodo]

V letih 1993 in 1994 je nastopal v konkurenci do 86 kg. To je bil tudi njegov zaključni čas aktivnega nastopanja saj se je tedaj že nekaj časa ukvarjal z treniranjem in delom v njegovem judo klubu. Sledili so zadnji tekmovalni uspehi na slovenski ravni. Tako je najprej leta 1993 osvojil bron, naslednje leto pa srebro na državnem tekmovanju.

Leta 1994 je Fabjan zaključil tekmovalno kariero in se povsem posvetil delovanju z drugimi judoisti v svojem klubu. Delovanju, ki mu je prineslo veliko nadaljnih uspehov.

Trenerstvo in lasten klub[uredi | uredi kodo]

Še pred zaključkom aktivnega nastopanja se je začel posvečati treniranju drugih. Ker pa v lokalnem okolju ni našel skupne besede glede posluha in pristopa do juda, je leta 1990 ustanovil lasten klub v katerem se je lahko posvetil delu glede na lastna prepričanja. V prvih letih je klub deloval v dokaj skromnih razmerah toda počasi se je z fabijevim delom in vztrajnostjo začelo postavljati temelje za kakovostno delo z mladimi judoisti željnimi znanja in treniranja tega zahtevnega športa.

Leta 1992 je nastal tako imenovani Budokan Fabjan, vadbeni objekt na lokaciji Lopata, Celje, poimenovan po njem. Od istega leta se klub imenuje Sankaku (japonsko: trikotnik) kasneje pa so še pridodali ime sponzorja, "Z'dežele", po blagovni znamki Celjskih mesnin.

Kot glavni trener in mentor je vzgojil celo vrsto mednarodno uspešnih judoistk in judoistov; Urška Žolnir, Petra Nareks, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Tina Trstenjak in Ana Velenšek so med najuspešnejšemi poleg številnih drugih. Vsi priznavajo Marjanovo delo z njimi za enega ključnih elementov na njihovi poti do uspeha.

Osebno[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil kot četrti otrok očeta Mirka Fabjana in matere Jožefe. Oče je bil po rodu slovenski primorec iz Štanjela na Krasu, in je na celjsko pribegnil potem, ko je dezertiral iz italijanske vojske v kateri se kot Slovenec ni počuti domače. Mati je bila gospodinja, oče pa čevljar, ki se je zaposlil na Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Oba je izgubil že zelo zgodaj kar ga je utrdilo v življenju.

"Zlatarstvo Fabjan"[uredi | uredi kodo]

Po poklicu je zlatar in je bil zaposlen v Zlatarni Celje. V intervjuju po osvojeni zlati olompijski medalji Tine Trstenjak se je zato pošalil češ, da je zlatar in da zlato sodi k njegovemu poklicu.[2]

Učil se in prijateljeval je z srbskim judoistom Radomirjem Kovačevićem, ki je za Jugoslavijo osvojil bron na OI 1980 v Moskvi. Kovačević je preživel več let v domovini juda na japonskem in se je tam dogovoril za bivanje tudi za Marjana vendar se le ta ni odločil za pot tja.

Živi skupaj z svojo življensko spremljevalko Simono Lotrič, ki mu je leta 2011 rodila sina Jana.[3]

Dokumentarec o Fabjanu[uredi | uredi kodo]

Leta 2013 je TV SLO v režiji Zvezdana Martiča posnela dokumentarni film z naslovom »Mehek kot skala - zgodba o Marjanu Fabjanu«. Dokumentarec pripoveduje življensko zgodbo Marjana Fabjana vse od njegovega otroštva do osvojene zlate olimpijske kolajne Urške Žolnir leta 2012.[4]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Marjan Fabjan - seznam dosežkov«. judoinside.com (v angleščini).
  2. ↑ »"Zlatarstvo Fabjan" tudi z blefom poskrbelo za nov mejnik«. rtvslo.si. 10. avgust 2016. Pridobljeno avgust 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  3. ↑ »Marjan Fabjan, osebnost mojega kraja« (pdf). ce.sik.si. marec 2014. Pridobljeno avgust 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  4. ↑ »Video: Mehek kot skala - zgodba o Marjanu Fabjanu«. rtvslo.si. 24. april 2013. Pridobljeno avgust 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Angleščina)

(Slovenščina)


Judo klub Z'dežele Sankaku Celje je slovenski športni klub iz Celja, ki deluje na področju juda. Ustanovitelj in glavni trener je Marjan Fabjan. Iz kluba je prišla vrsta judoistov, ki so dosegli množico mednarodnih uspehov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Peter Slatnar, slovenski smučarski skakalec in podjetnik, * ?.

Peter je iz Cerkelj na gorenjskem. Deluje kot samostojni podjetnik pod blagovno znamko Slatnar in izdeluje športno opremo namenjeno smučarskim skokom. Velja za inovatorja na področju smučarsko skakalnih vezi in čevljev. Leta 2016 je prevzel še izdelavo skakalnih smuči.

Osebno[uredi | uredi kodo]

Podjetnik je bil že njegov oče, prav tako Peter, ki je imel doma delavnico. Peter je bil v svoji mladosti tudi sam smučarsko skakalni tekmovalec, nastopal je do leta 1987.[1] Septembra 2014 sta Petrova starša Marija in Peter praznovala petdeset letnico poroke.[2]

Tekmovalec[uredi | uredi kodo]

Ukvarjati s smučarskimi skoki se je začel kot osnovnošolec pri kranjskem klubu SSK Triglav. Aktivno je nastopal štirinajst let in ima osebni skakalni rekord pri daljavi 132 metrov. Kasneje je tekmoval tudi občasno na veteranskih prireditvah in leta 2008 v Nemčiji osvojil naslov svetovnega prvaka.[3]

Podjetje Slatnar[uredi | uredi kodo]

Podjetje je registrirano z imenom Peter Slatnar S.p., Kovinostrugarstvo v Cerkljah.[4]


Rumpler 6B je bil


Rumpler C.III
Vloga Izvidniško letalo
Proizvajalec/-ci Rumpler Flugzeugwerke
Oblikovalec Edmund Rumpler
Predstavljen 1916
Glavni uporabnik Nemčija v 1. SV
Izdelovan 1916 - 1917

Rumpler C.III je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. V uporabo je prišlo konec leta 1916. V proizvodnji ga je hitro nadomestil naslednji model Rumpler C.IV, ki je imel boljši motor.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Nastal je kot naslednik modela Rumpler C.I pod tovarniško oznako »6 A5«. Opremljen je bil z motorjem Benz Bz.IV in je bil v proizvodnji le malo časa, izdelovali so jih le v zimi 1916-17, nato je bil zamenjan z novejšim Rumpler C.IV, ki je imel vgrajen motor Mercedes D.IVa.

Bojna uporaba[uredi | uredi kodo]

V enote na fronti je začel prihajati decembra 1916. Kmalu po začetnem nastopu na zahodni fronti so vsa letala C.III in tudi prve C.IV, umaknili iz uporabe ter jih poslali nazaj v tovarno, da so opravili na njih trdnostne izboljšave. Težava je bila v tem, da je motor proizvajal preveč vibracij za tako krhko letalo. Predvsem je bila pod vprašajem trdnost zadnjega dela trupa kamor so se prenesle vibracije in posledično so z tem letalom doživeli nekaj nesreč. Ko so težavo odpravili so ponovno nastopili na bojišču. Ker je bil model C.III hitro zamenjan z C.IV jih je bilo na bojišču v uporabi relativno malo. Največ jih je bilo naštetih februarja 1917, in sicer 42, potem je to število le še upadalo.[5]

Specifikacija: Rumpler C.III[uredi | uredi kodo]

Karakteristike:

Zmogljivosti:

Oborožitev:

  • 1 × trdno vgrajena sinhronizirana strojnica spredaj - LMG 08/15 kalibra 7,92 mm
  • 1 × premična strojnica zadaj - Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm

Viri[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Cowin, Hugh W. (2000): German And Austrian Aviation Of World War I - Aviation Pioneers 04, Osprey Publishing, Ltd. ISBN I 84176 069 2
  • Grosz, Peter (1992): Rumpler C.IV - Windsock Datafile 035, Albatros productions, Ltd. ISBN 0 948414 43 X

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Osebno s Petrom Slatnarjem: Leteči inovator, ki pušča sled«. delo.si. 15. maj 2016. Pridobljeno avgust 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  2. ↑ gorenjskiglas.si. 17. september 2014 http://www.gorenjskiglas.si/article/20140917/C/140919818/August. Pridobljeno 2016. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč); Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  3. ↑ »Inovator smučarskih vezi« (pdf). gorenjskiglas.si, stran 9. 26. april 2012. Pridobljeno 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  4. ↑ »Peter Slatnar S.p., Kovinostrugarstvo«. bizi.si. Pridobljeno avgust 2016. {{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= (pomoč)
  5. ↑ Grosz, Peter (1992). Rumpler C.IV. Albatros productions, Ltd. str. 3–4. ISBN 0 948414 43 X.

Rumpler C.V je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. Nastalo je leta 1917 iz modela Rumpler C.IV.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Rumpler C.VII je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca Rumpler iz časa prve svetovne vojne. Nastalo je na podlagi nadaljnega razvoja že tako uspešnega modela Rumpler C.IV.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Maybach Mb.IVa

Specifikacija: Rumpler C.VII[uredi | uredi kodo]

Karakteristike:

Zmogljivosti:

Oborožitev:

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Angleščina)

Rumpler C.IX
Vloga Izvidniško letalo
Proizvajalec/-ci Rumpler Flugzeugwerke
Oblikovalec Edmund Rumpler
Predstavljen 1917
Glavni uporabnik Nemčija v 1. SV
Izdelovan 1917 - 1918

Rumpler C.IX je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. V uporabo je prišlo sredi leta 1917 in ostalo v proizvodnji do konca vojne. Namenjeno je bilo za daljše ogledniške polete in se je pri tem zelo obneslo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Letalo je bilo v svoji osnovi narejeno na modelu Rumpler C.IV in predvsem C.VII opremljeno z dodatnim rezervoarjem za gorivo, da je lahko opravljalo daljše polete.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Specifikacija: Rumpler C.IX[uredi | uredi kodo]

Karakteristike:

Zmogljivosti:

Oborožitev:

Rumpler C.X je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler.


Rumpler G.I je bilo bombniško letalo nemškega proizvajalca Rumpler za časa prve svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Nastalo je pod tovarniško oznako Rumpler 4 A15.

Variante[uredi | uredi kodo]

  • 4 A15 - neoborožen prvi prototip za preizkuse, opremljen z motorjema Benz Bz.III
  • 5 A15 - G.I: serijska varianta oborožena z eno strojnico, 60 izdelanih opremljenih z motorjema Benz Bz.III ali Mercedes D.III
  • 5A16 - G.II: druga serija opremljena z dvema strojnicama in motorjema Benz Bz.IV, 72 izdelanih
  • 6G2 - G.III: zadnja serija opremljena z motorjema Mercedes D.IV, okoli 90 izdelanih

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Specifikacija: Rumpler G.III[uredi | uredi kodo]

Karakteristike:

Oborožitev:

  • 1 × premična strojnica zadaj v trupu Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm
  • 1 × premična strojnica spredaj v nosu Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm
  • 250 kg bomb na zunanjih nosilcih
LVG
PanogaLetalska industrija
UstanovitevMarec 1910
Ukinitev1920
SedežBerlin, Nemčija
ProduktiVojaška letala
Št. zaposlenih300(1913) - 3500(Maj 1918)

Luftverkehrsgesellschaft m.b.H. (L.V.G. ali LVG) je bil nemški proizvajalec letal. Podjetje je nastalo leta 1910 in je nato za časa prve svetovne vojne izdelalo več uspešnih letal.

LVG je bil v času velike vojne drugi največji nemški proizvajalec letal, zaostal je le za največjim Albatrosom. Bil je med večjimi že pred vojno, saj so v letu 1913 z okoli 300 zaposlenimi izdelali 60 letal, vrhunec pa dosegli v maju 1918, ko je približno 3 500 zaposlenih proizvedlo 174 letal.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Letališča Johannisthal iz leta 1913.

Podjetje je v marcu leta 1910 ustanovil berlinski poslovnež Arthur Müller, ki je investiral tudi v druga podračja v letalstvu. Med drugim je bil tudi lastnik podjetja za izdelavo letalskih hangarjev. Družba LVG se je nahajala v predelu Berlina, kjer je Letališče Johannisthal v takoimenovanem centru Adlershof (nemško: Motorflugplatz Johannisthal-Adlershof). Zraven se je nahajalo še več drugih podjetij, med njimi Albatros, Rumpler in Fokker.

Podjetje je najprej izdelovalo tuja letala po licenci, vendar brez večjega uspeha.

Za razvoj družbe je nadvse pomemben prihod švicarskega inženirja Franza Schneiderja v podjetje. Le ta je 1. decembra 1911 postal tehnični direktor in bil s tem odgovoren za razvoj novih projektov. Schneider je bil ob prihodu v LVG že izkušen konstruktor saj je pred tem uspešno delal za francoski Nieuport. Vsekakor pomeni njegov prihod za prelomno točko na poti do uspeha za LVG.

Prvi uspeh: LVG razreda B[uredi | uredi kodo]

LVG B.I je bil prvi večji projekt Franza Schneiderja po njegovem prihodu v podjetje. Letalo je doživelo številne uspehe tako po nekaj rekordnih poletih, ki jih je postavilo kot tudi po številnih naročilih, ki jih je dobilo od nemškega letalstva. Vsekakor pomeni letalo B.I prvi finančni uspeh za LVG in z njim so se prebili med večje proizvajalce letal v Nemčiji.

Napredek do razreda C[uredi | uredi kodo]

Prve vojne izkušnje so nakazale potrebo po še močnejših dvosedežnih letalih opremljenih z strojnico in sposobnih nositi bombe. Tovrstnim letalom so v Nemčiji dali oznako letala razreda C.

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Grosz, Peter (2003): »LVG B.I«, Windsock Datafile 098, Albatros productions, Ltd. ISBN 1-902207-53-X

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Kategorija:Letalska podjetja Nemčije Kategorija:Podjetja, ustanovljena leta 1910

LVG B.I je bil dvosedežni izvidniški dvokrilni avion, ki je nastal tik pred prvo svetovno vojno. B.I se je uporabljal le v začetnem obdobju velike vojne, najprej kot bojiščni oglednik, nato pa kot šolsko letalo. Ob svojem prihodu na svet leta 1913 je bil med

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ob pričetku prve svetovne vojne avgusta 1914 je imelo nemško armadno letalstvo (Fliegertruppe) v svojih vrstah letala dveh razredov. V razredu A so bila predvsem letala Taube, v novejši razred B pa so sodila nekoliko močnejša izvidniška letala treh glavnih proizvajalcev. To so bili Albatros, Aviatik in LVG. In ravno LVG B.I je bil med njimi najštevilnejši. Le ta je nasatal v letu 1913 na podlagi potrebe, ki jo je izkazalo nemško letalstvo po modernemu dvosedežnemu izvidniku.

Variante[uredi | uredi kodo]

  • LVG B.I -
  • LVG B.II -
  • LVG B.III -


LVG C.II
LVG C.II
Vloga reconnaissance/light bomber
Izvor Germany
Proizvajalec/-ci LVG
Oblikovalec Franz Schneider
Predstavljen 1915
Glavni uporabnik Luftstreitkräfte
Število izdelanih ~300
Razvit iz LVG B.I

LVG C.II je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(Nemščina)

LVG C.V je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

LVG C.VI je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

LFG Roland Zeppelin-Lindau

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Nokturno/peskovnik&oldid=4885822«