Istrski topo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Topo)
Jump to navigation Jump to search

Istrski topo (pogosto imenovan tudi batel, batjel) je istrska različica tradicionalne lesene ladje, namenjen predvsem obrtniškemu ribolovu z mrežami, ki je bil razširjen ob obalah Istre in v Kvarnerju.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gre za povečano in izboljšano različico batani sorodnega plovila, ki je podobno bragocu in tartani. Pravo, obrtniško ribištvo se namreč z malimi batanami, namenjenimi predvsem individualnemu ribolovu in plovbi po plitvinah, ni moglo izvajati. Potrebno je bilo večje in močnejše plovilo, ki je moralo prav tako imeti plitev ugrez in omogočati tako ribolov z mrežami v laguni ali dlje na odprtem morju. Seveda se obrtniški ribolov ni več izvajal s trnki, temveč z mrežami, zato so tudi plovila morala biti konstruirana na način, ki je omogočal delo z njimi.

Izvor[uredi | uredi kodo]

Piranska razglednica iz 1900, s topom

Najbolj znana tovrstna tipa plovil ob istrski obali, sta bila poleg batane zagotovo topo in bragoc. Njun izvor je verjetno iz okolice Benetk in Chiogge, v rabi pa sta bila tudi med slovenskimi ribiči v Križu pri Trstu in okolici, kjer so tovrstna plovila imenovali »top«, za razliko v Istri uveljavljenega imena »topo«.

Istrski topo[uredi | uredi kodo]

Istrski topo je bil v naših krajih eno najpogostejših majhnih in za gradnjo enostavnejših ribiških plovil, s katerimi so ribiči lovili v zaprtih zalivih, v lagunah in tudi na odprtem morju. Topo so izdelovali tudi v škverih v Kopru, Piranu in Izoli, od dolžine 6 metrov pa vse tja do 10 metrov in več. Z velikimi topi so se lahko ribiči odpravljali na ribolov na večje razdalje in so ostajali na morju tudi nekaj dni. Majhne razlike med topom, večjo batano in bragocem se odražajo v čvrstosti konstrukcije in velikosti notranjih konstrukcijskih delov in oplate.

Na starih razglednicah Kopra, Izole in Pirana pogosto prepoznamo tipično silhueto istrskega topa med ribarjenjem ob obali ali pa na privezu v enem od mandračev. Plovilo je bilo zelo priljubljeno tudi zato, ker je lahko z npr. sedemmetrskim topom zlahka jadral ali veslal en sam ribič. Topo je bil namreč opremljen z oglavnim jadrom, pogosto pa še z dodatnim sprednji jadrom, imenovanim tudi flok. V brezvetrju (bonaci) so pluli s pomočjo dolgih vesel, ki so bila uprta v umetelno izrezljane lesene naslone, v lokalnem govoru imenovane forkole oz. forcole, v drugih delih Istre in v Kvarnerju pa forkular in forcular. Veslači so veslali obrnjeni v smeri vožnje, na način,imenovan alla veneziana.

Istrska obala s svojimi zalivi ne ponuja tako varnih in pred slabim vremenom zaščitenih območij, kot so na primer s kanali povezane lagune med Chioggio, Benetkami in Gradežem. V primerjavi z beneškim ali čožotskim topom je morala biti istrska različica zgrajena trdneje. Večje tope so v Istri uporabljali kot samostojna ribiška plovila, s katerimi so ribe lovili posamezno ali v parih.[1]

Obnovljeni topo pomorskega muzeja v Cesenaticu

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Osnovna konstrukcijska zasnova topa je preprosta. Premec in krma sta izdelana bolj trdno, medtem ko je sredinski del enostaven za gradnjo. Za vse različice topa je bilo značilno dokaj veliko krmilo, zaradi plovbe po plitvinah pa so imeli mali ugrez, ravno dno, brez kobilice. Rebra so v srednjem delu plovila preprosta in niso masivno izdelana. Trdnost je tako zagotavljalo večje število reber, ter tudi kotna ojačena vpetja reber v dno in palubne ojačitve plovila.

Topo je imel enega ali dva jambora s trapeznimi jadri. Če je imel topo dva jambora, je bil jambor na premcu zelo spredaj in jadro na njem je bilo dokaj manjše od glavnega.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Simič Slobodan - Sime (2013). Tradicionalna plovila Istre. Zavod Mediteranum. str. 119. COBISS 266197760. ISBN 978-961-93022-4-8. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bonin, Flavij: Jadrnice na Slovenskem, Ljubljana 2005. (COBISS)
  • Simič, Slobodan: Tradicionalna plovila Istre, Zavod Mediteranum, Piran 2013 (COBISS), ISBN: 978-961-93022-4-8
  • Volpi Lisjak, Bruno: Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, Trst, Mladika 1996. (COBISS)
  • Keber Luciano: Veter Mediterana, tradicionalna plovila Jadrana = Vento del Mediterraneo, le barche tradizionali dell'Adriatico, Pomorski muzej - Museo del mare Sergej Mašera Piran - Pirano, Piran 2018 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • Škver
  • Bragoc
  • Simič, Slobodan: Restavriranje historičnih plovil, Zavod Mediteranum, Piran 2010 (COBISS) ISBN: 978-961-269-190-5

Načrti[uredi | uredi kodo]

  • Simič, Slobodan: Načrti tradicionalnih lesenih plovil Istre za samogradnjo: Topo (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Ladja Ta članek o ladji je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.