Slovenske dežele

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Slovenske dežele (nemško: Slowenische Länder ali starinsko Windische Länder, italijansko: Terre slovene) je zgodovinska oznaka [1] za ozemlja v Srednji in Južni Evropi, kjer je bila slovenščina prevladujoč jezik prebivalstva. Slovenske Dežele so bile skozi zgodovino del kneževine Karantanije, Frankovskega cesarstva, Svetega Rimskega cesarstva, Habsburške Avstrije, Ilirskih provinc in Avstro-Ogrske Cislajtanije. Obsegale so Kranjsko, južni del Koroške, južni del Štajerske, severozahodni del Istre, večino Goriško-Gradiške, Trst in Prekmurje.[2] Ozemlje slovenskih dežel približno sovpada z ozemljem današnje Republike Slovenije in sosednjih ozemelj v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem,[3] kjer žive avtohtone slovenske skupnosti.[4] Omenjene dežele nikoli niso bile v celoti etnično slovenske, vendar so obsegale kompaktno in strnjeno poseljeno ozemlje, kjer se je slovenščina skozi stoletja uveljavila in ohranila kot glavni jezik lokalnega prebivalstva.[5]

Grb Vojvodine Kranjske, osrednje slovenske dežele
Približno ozemlje, zgodovinsko poznano pod pojmom "Slovenske Dežele", prikazano v zeleni barvi
Grb Vojvodine Štajerske

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Podobno kot Slovaki, so tudi Slovenci za označevanje lastnega etnosa ohranili samopoimenovanje po zgodnjih Slovanih in za razliko od večine drugih slovanskih narodov (Čehi, Hrvati, Rusi, Bolgari, Srbi) niso prevzeli poimenovanja po zgodovinskih plemenih ali pokrajinah. V srednjem veku, od 6. do 13. stoletja, se v latinskih virih za Alpske Slovane, predhodnike Slovencev, uporablja tudi starodavni izraz Quarantani oziroma Karantanci, ki jasno izpričuje specifično slovansko etnično skupino na območju Vzhodnih Alp. Ko se Karantanija v 12. in 13. stoletju postopoma razgradi na kasnejše vojvodine Koroško, Štajersko, Kranjsko in Goriško, začne iz pisnih virov polagoma izginjati tudi uporaba termina Karantanci. Trubar v 16. stoletju svoje ljudstvo tako že nagovori z znamenitim lubi Slouenci, s tem izrazom pa zelo specifično zajema vse slovansko govoreče prebivalstvo takratnih dežel Notranje Avstrije, torej nekdanjih Karantancev. Trubarjeva uporaba izraza Slovenci je prva izpričana pisna uporaba tega izraza v zgodovini. Med ljudstvom pa je samopoimenovanje Slovenci verjetno zelo staro in sega v čase daleč pred Trubarjem, morda celo do same Karantanije, saj ga je možno zaslediti tudi v tako medsebojno oddaljenih in nepovezanih kotičkih slovenskega etničnega ozemlja kot sta Ziljska dolina in Prekmurje. Medtem ko je samopoimenovanje Karantanci od 13. stoletja naprej počasi izginjalo, so se v ljudski govorici še vedno ohranili izrazi, kot so Slovenci, slovenje, po souveje. Kljub temu vse od razpada Karantanije dalje ni obstajal noben enoten izraz, ki bi poimenoval samo ozemlje, kjer so Slovenci prebivali. Prebivalstvo, čeprav so ga družili skupen jezik, kultura in zgodovina, se je tako vse bolj identificiralo s posameznimi deželami habsburške monarhije, Koroško, Kranjsko, Štajersko...Šele v času romantičnega nacionalizma in narodnega preporoda v 19. stoletju se ponovno pojavi želja po uveljavitvi novega, skupnega imena za deželo, v kateri prebivajo Slovenci. Takrat se prvič pojavi izraz Slovenija, ki so ga najverjetneje skovali učenci lingvista Jerneja Kopitarja. Sam Kopitar se je iz zgodovinskih razlogov sprva bolj nagibal k obuditvi in ponovni uporabi skupnega poimenovanja Karantanci, Karantanija, vendar sta bila oba izraza - z izjemo starodavnega koroškega poimenovanja Korotan za Koroško - med ljudstvom takrat že bolj ali manj pozabljena. Nekako z začetkom uporabe izraza Slovenija se uveljavi tudi prvi slovenski narodni politični program - Zedinjena Slovenija. Po 1. svetovni vojni je Slovenija prvič postala tudi de facto prepoznavna upravna in politična entiteta, in sicer z enostransko deklaracijo o vzpostavitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Čeprav Slovenija kot avtonomna upravna enota med letoma 1921 in 1941 v kraljevini Jugoslaviji ni obstajala, se je za Dravsko Banovino pogosto uporabljal izraz "Slovenija", tudi v uradnih dokumentih.[6][7][8]

Grb Vojvodine Koroške, najstarejše slovenske dežele

Zaradi vsega zgoraj navedenega, predvsem zaradi zgodovinsko relativno novega poimenovanja "Slovenija", mnogi slovenski zgodovinarji za opisovanje ozemlja današnje Republike Slovenije in njej sosednjih področij v preteklih časih raje uporabljajo izraz "slovenske dežele".[9]

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju so za slovenske dežele štele : [10]

Grb Poknežene grofije Goriško - Gradiške
Zgodovinski grb mesta Trst
Grb grofije Istre

Žumberak in področje okoli Čabra v Gorskem Kotarju, ki danes pripadata Hrvaški, sta bila skozi zgodovino dolgo del Kranjske, in sta se zato pogosto obravnavala kot sestavni del slovenskih dežel, še posebej pred vzponom romantičnega nacionalizma v 19. stoletju, ko natančna etnična meja med Slovenci in Hrvati še ni bila jasno določena.

Vsa ozemlja, zajeta pod poimenovanjem slovenske dežele, niso imela vedno slovensko govoreče večine. V precej mestih, še posebej na Spodnjem Štajerskem, se je vse do konca 1. svetovne vojne ohranjala nemška večina, najbolj izrazito v Mariboru, Celju in na Ptuju.[11] Na območju okoli Kočevja na Dolenjskem, znanem tudi kot Kočevsko, je med 14. stoletjem in letom 1941 živela močna in homogena nemško govoreča skupnost, ki pa je bila po sporazumu med nacističnimi nemškimi in fašističnimi italijanskimi okupacijskimi silami od tam izseljena.[12] Podoben nemški "jezikovni otok" znotraj etnično slovenskega ozemlja je obstajal tudi v mestu Trbiž, ki je bilo do leta 1919 del Koroške, danes pa pripada Italiji.[13] Mesto Trst, ki so ga skupaj z zaledjem Slovenci vedno šteli za del slovenskih dežel, je imelo že od nekdaj romansko govorečo večino.[14] Podoben primer je bilo mesto Gorica, katerega ime zgovorno priča o zgodovinski slovenski poselitvi in ki je skozi stoletja predstavljalo izredno pomembno versko in kulturno središče slovenskih dežel, vendar je v njem vseskozi živela pestra mešanica Italijanov, Slovencev, Furlanov in Nemcev.[15] V istrskih mestih Koper, Izola, Piran in Milje, ki so bila, podobno kot Trst, obkrožena s strnjenim slovenskim etničnim ozemljem, je vse do istrskega eksodusa po 2. svetovni vojni prebivalo predvsem romansko oziroma italijansko govoreče prebivalstvo. Na južnem Koroškem pa je proces načrtne germanizacije od polovice 19. stoletja naprej ustvarjal nemško govoreča območja sredi prvotno strnjenega slovensko govorečega ozemlja. Vsaj do konca 50-ih let 20. stoletja je največji del južne Koroške tako dobil nemško govorečo večino, slovenska manjšina pa živi v razdrobljenem vzorcu na vsem območju nekdaj kompaktnega slovenskega etničnega ozemlja .[16]

Nekatera območja, kjer so tradicionalno prebivale precej močne slovenske skupnosti, na primer mesti Reka in Zagreb na Hrvaškem, kakor tudi slovenske vasi v grofiji Somogy na Madžarskem, se nikoli niso obravnavale kot del slovenskih dežel.[17] Enako velja za slovenske skupnosti v jugozahodni Furlaniji (vasi Gradisca, Gradiscutta, Gorizzo, Goricizza, Lestizza in Belgrado), ki so se do konca 16. stoletja stopile z lokalnim romanskim prebivalstvom.[18]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Lenarčič, Andrej (Julij 2010). »Peace Conference on Yugoslavia«. LiVeS Journal. Revija SRP. 1 (2). ISSN 1855-8267. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 9. septembra 2012.
  2. ↑ Lenček, Rado (1990). »Note: The Terms Wende - Winde, Wendisch - Windisch in the Historiographic Tradition of the Slovene Lands«. Slovene Studies. 12 (1): 94.
  3. ↑ Clissold, Stephen; Clifford, Henry (1966). A Short History of Yugoslavia: from Early Times to 1966. str. 20.
  4. ↑ Polšak, Anton (Oktober 2010). »Slovenci v zamejstvu« (PDF). Seminar ZRSŠ: Drugačna geografija. Livške Ravne. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 9. septembra 2012.
  5. ↑ Vodopivec, Peter (2009). »Politics of History Education in Slovenia and Slovene History Textbooks since 1990«. V Dimou, Augusta (ur.). "Transition" and the Politics of History Education in Southeast Europe. V&R unipress GmbH. str. 57. ISBN 978-3-89971-531-6.
  6. ↑ Ivan Selan, Slovenija [Kartografsko gradivo]: Dravska banovina (Ljubljana: Kmetijska zbornica Dravske banovine, 1938)
  7. ↑ Vinko Vrhunec, Slovenija v šestletki cestnih del (Ljubljana: Banovinska uprava Dravske banovine, 1939)
  8. ↑ Andrej Gosar, Banovina Slovenija: politična, finančna in gospodarska vprašanja (Ljubljana: Dejanje, 1940)
  9. ↑ Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec, Slowenische Geschichte: Gesellschaft - Politik - Kultur (Graz: Leykam, 2008)
  10. ↑ Branko Božič, Zgodovina slovenskega naroda (Ljubljana: Prešernova družba, 1969)
  11. ↑ Janez Cvirn: Trdnjavski trikotnik (Maribor: Obzorja, 1997)
  12. ↑ Mitja Ferenc, Kočevska: izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nemcev (Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 1993)
  13. ↑ Tina Bahovec, Das österreichisch-italienisch-slovenische Dreiländereck: Ursachen und Folgen der nationalstaatlichen Dreiteilung einer Region (Klagenfurt - Ljubljana: Hermagoras/Mohorjeva, 2006)
  14. ↑ Jože Pirjevec, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848-1954) (Ljubljana: Nova revija, 2008)
  15. ↑ Aldo Rupel et al., Krajevni leksikon Slovencev v Italiji (Trieste - Duino: SLORI, 1995)
  16. ↑ Andreas Moritsch & Thomas M. Barker, The Slovene Minority of Carinthia (New York: Columbia University Press, 1984)
  17. ↑ Etnologija Slovencev na Madžarskem = A Magyarországi szlovének néprajza (Budapest: A Magyar Néprajzi Társaság, 1997
  18. ↑ Ferdo Gestrin, Slovanske migracije v Italijo (Ljubljana: Slovenska matica, 1998)

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj (Ljubljana: Slovenska matica, 1987)
  • Josip Gruden & Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda I.-II. (Celje: Mohorjeva družba, 1992-1993)
  • Janko Prunk, A brief history of Slovenia: Historical background of the Republic of Slovenia (Ljubljana: Mihelač, 1994)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenske_dežele&oldid=6173434«