Evropska komisija: Razlika med redakcijama
m added Category:Evropska komisija using HotCat |
m r2.7.2) (robot Dodajanje: bn:ইউরোপীয় কমিশন |
||
Vrstica 59: | Vrstica 59: | ||
[[be:Еўрапейская камісія]] |
[[be:Еўрапейская камісія]] |
||
[[bg:Европейска комисия]] |
[[bg:Европейска комисия]] |
||
[[bn:ইউরোপীয় কমিশন]] |
|||
[[br:Kengor Europa]] |
[[br:Kengor Europa]] |
||
[[bs:Evropska komisija]] |
[[bs:Evropska komisija]] |
Redakcija: 16:40, 29. januar 2012
Ta članek je del serije o |
Evropska komisija (uradno Komisija Evropskih skupnosti) je izvršilni organ Evropske unije. Sestavlja jo 27 resorjev (predsednik je vštet). Vsaka država ima v komisiji po enega komisarja. Komisijo od leta 2004 vodi predsednik José Durão Barroso iz Portugalske.
Naloge evropske komisije
Evropska komisija je za delovanje evropske integracije najpomembnejša ustanova in gonilna sila pri gradnji Evrope. Evropska komisija ima vlogo pobudnice: le ona lahko pripravlja predloge zakonodajnih aktov, o katerih nato odločata evropski parlament in Svet Evropske unije. Ima tudi izvršilno funkcijo – skrbi za izvajanje zakonodaje in v okviru tega sprejema podzakonske akte Unije, njene pristojnosti pa segajo tudi na oblikovanje skupnih politik in nadzorovanje evropskega proračuna. Še ena pomembna naloga evropske komisije je zagotavljanje uresničevanje ustanovitvenih pogodb in kot »varuh pogodb« lahko pred evropskim sodiščem toži vse druge skupne ustanove, državo članico oziroma njeno pravno osebo (pred sodiščem prve stopnje).
Evropska komisija predstavlja EU navzven, saj se v imenu EU oziroma držav članic pogaja o širitvi Unije, trgovinskih in tarifnih sporazumih ipd., končne dogovore pa potrjuje Svet EU. Sestavlja jo 27 članov (predsednik in 26 komisarjev), ki jih predlagajo države članice in jih potrdi evropski parlament. Komisarji ne zastopajo interesov matičnih držav, ampak morajo v prvi vrsti skrbeti za splošne koristi in razvoj Unije. Komisija je za svoje delo odgovorna evropskemu parlamentu, ki ji lahko z dvotretjinsko večino izglasuje nezaupnico, kar lahko privede do odstopa celotne komisije.
Pogodba iz Nice uvaja številne novosti. Po letu 2005 bo v komisiji sedel po en komisar iz vsake države članice, ko pa bo v Unijo stopila 27. država, se število komisarjev ne bo več povečevalo. Sistem rotacije, enak za vse države, bo določal, iz katerih držav bodo komisarji v določenem mandatu. Predsednika evropske komisije bodo države članice imenovale s kvalificirano večino, in ne več s soglasjem, izbrani predsednik pa bo lahko zavrnil predlog članice za imenovanje določenega komisarja. Kot skupni organ bo komisijo še vedno izvolil evropski parlament z dvotretjinsko večino. Po novem bo moral komisar odstopiti, če bo to zahteval predsednik, z njim pa se bodo strinjali tudi drugi člani komisije. Z dvotretjinsko večino bo evropski parlament še vedno lahko izglasoval nezaupnico celotni evropski komisiji.
Sestava Evropske komisije
Komisija pod vodstvom Joséja Durãa Barrose, ki je pričela z delom 22. aprila 2010 in ima mandat do 31. marca 2011 sestavlja 25 komisarjev, po eden iz vsake države članice.
- José Durão Barroso (Portugalska), predsednik komisije
- Catherine Ashton (Združeno kraljestvo), podpredsednica; visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
- Viviane Reding (Luksemburg), podpredsednica; pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo
- Joaquín Almunia (Španija), podpredsednik; konkurenca
- Siim Kallas (Estonija), podpredsednik; promet
- Neelie Kroes (Nizozemska), podpredsednica; digitalna agenda
- Antonio Tajani (Italija), podprecednik; industrija in podjetništvo
- Maroš Šefčovič (Slovaška), podprecednik; medinstitucionalni odnosi in administrativne zadeve
- Janez Potočnik (Slovenija), okolje
- Olli Rehn (Litva), ekonomske in monetarne zadeve
- Andris Piebalgs (Latvija), razvoj
- Michel Barnier (Francija), notranji trg in storitve
- Androulla Vassiliou (Ciper), izobraževanje, kultura, večjezičnost in mladi
- Algirdas Šemeta (Litva), obdavčenje in carinska unija, revizija in boj proti goljufijam
- Karel De Gucht (Belgija), trgovina
- John Dalli (Malta), zdravje in varstvo potrošnikov
- Máire Geoghegan-Quinn (Irska), raziskave, inovacije in znanost
- Janusz Lewandowski (Poljska), finančno načrtovanje in proračun
- Maria Damanaki (Grčija), pomorske zadeve in ribištvo
- Kristalina Georgieva ([Bolgarija]]), Mednarodno sodelovanje, humanitarna pomoč in krizno odzivanje
- Günther Oettinger (Nemčija), energetika
- Johannes Hahn (Avstrija), regionalna politika
- Connie Hedegaard (Danska), posebni ukrepi
- Štefan Füle (Češka), širitev in evropska sosedska politika
- László Andor (Madžarska), zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje
- Cecilia Malmström (Švedska), noranje zadeve
- Dacian Cioloş (Romunija), kmetijstvo in razvoj podeželja