Cekinov grad: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
360.301 urejanje
nč *** posodobitev vsebine ***
KocjoBot (pogovor | prispevki)
Boti
303.341 urejanj
m zamenjava predloge, replaced: {{reflist → {{opombe
Vrstica 5: Vrstica 5:
Na mestu sedanjega gradu je bil v 17. stoletju sezidan zidani [[dvor (zgradba)|dvor]]. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).<ref>[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 15.</ref>
Na mestu sedanjega gradu je bil v 17. stoletju sezidan zidani [[dvor (zgradba)|dvor]]. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).<ref>[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 15.</ref>


V prvi polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil [[Leopold Karl Lamberg]], ki je tu leta 1752 dal postaviti baročni grad po načrtih Johanna Georga Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755.<ref>[http://www.uradni-list.si/1/content?id=35232 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena]</ref> Lamberg je okoli dvorca vzpostavil zemljiško gospostvo ''Leopoldsruhe'', ki je obsegalo 3 in 1/3 [[huba|hube]] na [[Jama, Šiška|Jami]], na [[Ig|Ižanskem]], posestvo Bokalc ter osem [[kajža|kajž]] v Spodnji Šiški.<ref>[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 16.</ref> Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem Lovrom Szőgenyem. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili in od takrat je grad znan kot '''Cekinov grad'''.<ref>[http://www.burger.si/Ljubljana/Gradovi_Cekinov_grad.htm Burger.si - Cekinov grad]</ref> Slednji je tudi povečal posestvo z vključitvijo posestva Bokalc in [[dvorec Schönau, Ljubljana|dvorca Schönau]].<ref>[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 16.</ref>
V prvi polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil [[Leopold Karl Lamberg]], ki je tu leta 1752 dal postaviti baročni grad po načrtih Johanna Georga Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755.<ref name="uradni-list.si">[http://www.uradni-list.si/1/content?id=35232 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena]</ref> Lamberg je okoli dvorca vzpostavil zemljiško gospostvo ''Leopoldsruhe'', ki je obsegalo 3 in 1/3 [[huba|hube]] na [[Jama, Šiška|Jami]], na [[Ig|Ižanskem]], posestvo Bokalc ter osem [[kajža|kajž]] v Spodnji Šiški.<ref name="Branko C 1996">[[Branko C. Šuštar]]: ''Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914'' ([[Zgodovinski arhiv Ljubljana]], 1996), 16.</ref> Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem Lovrom Szőgenyem. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili in od takrat je grad znan kot '''Cekinov grad'''.<ref>[http://www.burger.si/Ljubljana/Gradovi_Cekinov_grad.htm Burger.si - Cekinov grad]</ref> Slednji je tudi povečal posestvo z vključitvijo posestva Bokalc in [[dvorec Schönau, Ljubljana|dvorca Schönau]].<ref name="Branko C 1996"/>


Pozneje je grad, ki je bil vedno bivalni objekt, zamenjal več lastnikov: [[Pagliaruzzi]]jevi (pri njih je stanoval [[France Prešeren]])<ref>[http://www.uradni-list.si/1/content?id=35232 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena]</ref> in zadnji ob koncu druge svetovne vojne je bila družina [[Peter Kozler|Petra Kozlerja]], avtorja ''Zemljevida Slovenske dežele in pokrajin''. Po vojni so grad [[nacionalizacija|nacionalizirali]] in od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/cekinov_grad.html Muzej-NZ.si - Cekinov grad]</ref>
Pozneje je grad, ki je bil vedno bivalni objekt, zamenjal več lastnikov: [[Pagliaruzzi]]jevi (pri njih je stanoval [[France Prešeren]])<ref name="uradni-list.si"/> in zadnji ob koncu druge svetovne vojne je bila družina [[Peter Kozler|Petra Kozlerja]], avtorja ''Zemljevida Slovenske dežele in pokrajin''. Po vojni so grad [[nacionalizacija|nacionalizirali]] in od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/cekinov_grad.html Muzej-NZ.si - Cekinov grad]</ref>


V letih 1990-92 je bil grad obnovljen ter istočasno zgrajen še komunikacijski stolp, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne muzejskih kuratorjev. Za obnovo je avtor projekta [[Jurij Kobe]] leta 1992 prejel [[Plečnikova nagrada|Plečnikovo nagrado]].<ref>[http://www.dedi.si/dediscina/287-cekinov-grad Dedi.si - Cekinov grad]</ref>
V letih 1990-92 je bil grad obnovljen ter istočasno zgrajen še komunikacijski stolp, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne muzejskih kuratorjev. Za obnovo je avtor projekta [[Jurij Kobe]] leta 1992 prejel [[Plečnikova nagrada|Plečnikovo nagrado]].<ref>[http://www.dedi.si/dediscina/287-cekinov-grad Dedi.si - Cekinov grad]</ref>
Leta 2002 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.<ref>[http://www.uradni-list.si/1/content?id=35232 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena]</ref>
Leta 2002 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.<ref name="uradni-list.si"/>


Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet [[denacionalizacija|denacionalizacije]].<ref>[http://www.delo.si/kultura/dediscina/na-denacionalizacijo-cakajo-e-krizanke-cekinov-grad-sv-urh-baragovo-semeni-ce.html Delo.si - Na denacionalizacijo čakajo še Križanke, Cekinov grad, 
Sv. Urh, Baragovo semenišče...]</ref>
Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet [[denacionalizacija|denacionalizacije]].<ref>[http://www.delo.si/kultura/dediscina/na-denacionalizacijo-cakajo-e-krizanke-cekinov-grad-sv-urh-baragovo-semeni-ce.html Delo.si - Na denacionalizacijo čakajo še Križanke, Cekinov grad, Sv. Urh, Baragovo semenišče...]</ref>


== Viri in opombe ==
== Viri in opombe ==
{{reflist|2}}
{{opombe|2}}


== Glej tudi ==
== Glej tudi ==
Vrstica 22: Vrstica 22:


{{Ljubljana}}
{{Ljubljana}}

{{ljubljana-stub}}
{{ljubljana-stub}}

[[Kategorija:Dvorci v Ljubljani]]
[[Kategorija:Dvorci v Ljubljani]]
[[Kategorija:Gradovi v Ljubljani]]
[[Kategorija:Gradovi v Ljubljani]]

Redakcija: 22:26, 12. november 2011

Cekinov grad

Cekinov grad je poznobaročni grad, ki se nahaja na Celovški cesti 23 v sklopu parka Tivolija (Ljubljana). Trenutno se v gradu nahaja Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Zgodovina

Na mestu sedanjega gradu je bil v 17. stoletju sezidan zidani dvor. Lastniki slednjega so bili bogati meščani: Sigmund Staer (do 1739), Luka Ravnikar (do 1742) in Jurij Marn (do 1752).[1]

V prvi polovici 18. stoletja je lokacijo odkupil Leopold Karl Lamberg, ki je tu leta 1752 dal postaviti baročni grad po načrtih Johanna Georga Schmidta; grad je bil dokončan leta 1755.[2] Lamberg je okoli dvorca vzpostavil zemljiško gospostvo Leopoldsruhe, ki je obsegalo 3 in 1/3 hube na Jami, na Ižanskem, posestvo Bokalc ter osem kajž v Spodnji Šiški.[3] Po njegovi smrti in smrti njegovega sina je grad podedovala Ivana Lamberg, žena Leopoldovega sina, ki se je pozneje ponovno poročila s madžarskim konjeniškim častnikom in jahalnim mojstrem Lovrom Szőgenyem. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili in od takrat je grad znan kot Cekinov grad.[4] Slednji je tudi povečal posestvo z vključitvijo posestva Bokalc in dvorca Schönau.[3]

Pozneje je grad, ki je bil vedno bivalni objekt, zamenjal več lastnikov: Pagliaruzzijevi (pri njih je stanoval France Prešeren)[2] in zadnji ob koncu druge svetovne vojne je bila družina Petra Kozlerja, avtorja Zemljevida Slovenske dežele in pokrajin. Po vojni so grad nacionalizirali in od leta 1955 je namenjen muzejski dejavnosti.[5]

V letih 1990-92 je bil grad obnovljen ter istočasno zgrajen še komunikacijski stolp, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne muzejskih kuratorjev. Za obnovo je avtor projekta Jurij Kobe leta 1992 prejel Plečnikovo nagrado.[6]

Leta 2002 je bil grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.[2]

Trenutno je Cekinov grad še vedno predmet denacionalizacije.[7]

Viri in opombe

  1. ↑ Branko C. Šuštar: Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996), 15.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Uradni-list.si - Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena
  3. ↑ 3,0 3,1 Branko C. Šuštar: Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996), 16.
  4. ↑ Burger.si - Cekinov grad
  5. ↑ Muzej-NZ.si - Cekinov grad
  6. ↑ Dedi.si - Cekinov grad
  7. ↑ Delo.si - Na denacionalizacijo čakajo še Križanke, Cekinov grad, Sv. Urh, Baragovo semenišče...

Glej tudi

Stub icon

Ta članek o Ljubljani je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Cekinov_grad&oldid=3201729«