Porabsko narečje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Porabsko podnarečje)
Skoči na: navigacija, iskanje

Porabsko narečje (tudi porabščina ali porabska slovenščina) je najsevernejšo narečje prekmurščine, ki ga govorijo na Madžarskem v Slovenskem Porabju. Jezikoslovno gledano je porabsko narečje del goričkega narečja, vendar je več desetletij trajajoča državna razmejitev povzročila, da se narečji razlikujeta. S trianonsko mirovno pogodbo je Slovensko Porabje po prvi svetovni vojni pripadlo Madžarski in po drugi svetovni vojni je Porabje postalo obmejni pas komunistične Madžarske, zato je porabsko narečje ostalo brez prekmurskih in ostalih slovenskih jezikovnih stikov in ohranilo največ prekmurskih arhaičnih elementov, medtem ko so v prekmurščino začeli vstopati elementi knjižne slovenščine.[1]

Pismo v porabskem narečju, ki ga je vojak pisal njegovim staršem v Sakalovcih.

Porabsko narečje kot pokrajinski knjižni jezik[uredi | uredi kodo]

Porabsko narečje ima po mnenju nekaterih raziskovalcev vlogo pokrajinskega knjižnega jezika. Zaradi znanih družbeno-političnih in jezikovnokulturnih razmer je namreč to narečje ohranilo del funkcij, ki v matični državi pripadajo knjižni slovenščini, le-ta pa Porabskim Slovencem predstavlja velike težave. [2] Da imajo Porabski Slovenski težave v sporazumevanju v knjižni slovenščini, so leta 1994 dognale tudi raziskave Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani.[3] Oblikovalci porabskega javnega življenja so, ker jim drugega ni preostalo, na to jezikovno bariero enostavno reagirali z novim sociolongvističnim modelom, v katerem so spremenili siceršnje standardno razmerje med narečjem in knjižnim jezikom. Tako je porabsko narečje "nadstandardno" prevzelo nekatere funkcije knjižnega jezika in postalo porabska slovenščina. Ostala je jezik verskega obredja, zaživela je kot jezik leposlovja, časopis Porabje in Radio Monošter pa sta zaradi mešanja prispevkov v knjižnem jeziku in porabskem narečju postala dvojezična.[4]

Narečne posebnosti[uredi | uredi kodo]

Porabsko narečje ima dve veliki skupini: števanovsko in gornjeseniško podnarečje. Števanovsko govorijo v Števanovcih, na Verici-Ritkarovcih, v Otkovcih, Slovenski vesi, Andovcih in Sakalovcih, gornjeseniško pa na Gornjem in Dolnjem Seniku in nekaj tudi v Ritkarovcih.
Gornjeseniško narečje spada bližje h goričkem narečju. V števanovskem narečju je največ glasov ö in dvoglasnikov öj. Gornjeseniško ou dvoglasnik izgovori, ampak se v števanovskem narečju spremeni v au.

števanovsko gornjeseniško goričko slovensko
löjpati lüjpati lüpati ličkati
Baug Boug Boug Bog
sto što što kdo
domau domou domou domov
čöjen se čüjen se čüjen se slišan se

Števanovsko narečje obilokrat izgovori glasi tj, dj (gj, kj), ampak gornjeseniško narečje samo k in g.

števanovsko gornjeseniško slovensko
djünec günec vol
tjeden keden teden
dja sam ge san jaz sem
gjezerokrát gezerokrát tisočkrat
kjüščer küščer kuščar

Prav tako v števanovskem govoru e glas pogostokrat tako zveni, da á (Franc-Ferenc-Feránc). V števanovškem narečju je največja eliminacija soglasnikov in samoglasnikov, tako besede se krajšajo.

števanovsko knjižno prekmursko slovensko
'dé gde, kde kjer
'tomi k tomi tega
'da gda, kda kdaj
tjeko keliko, kelko koliko

Vsak govor ima leksikalno samosvojost. Napr. Kako da ne na Gornjem Seniku je kajpanej, v Števanovcih in na Verici kajbinej, dokler v Otkovcih kajvinej.

Avgust Pavel je leta 1942 poudaril, da žene v Porabju in na Severnem Goričkem ponekod v vsakem sklonu moški spol govorijo. Napr. Kaj sem hotel? v standardni prekmurski obliki ženskem spolu je Ka sam štejla? ampak žene v Porabju ne rabijo ženske oblike, temveč moško: Ka san što.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Valerija Perger piše: »Od ločitve Porabja od Prekmurja leta 1919 je namreč državna meja močno pretrgala stike; Goričko je prišlo pod slovenski knjižni jezikovni vpliv in za poimenovanje nove predmetnosti v svoje narečje vnašalo slovenske besede, medtem ko je bilo Porabje še močneje pod madžarskim jezikovnim vplivom in za poimenovanje nove predmetnosti vnašalo v porabsko narečje madžarske besede. V več kot osmih desetletjih se to močno pozna v fonetiki, oblikoslovju, skladnji, predvsem pa v leksiki. Danes je torej razlika med goričkim in porabskim narečjem kar velika.« Irena Novak Popov (2009). Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 20. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. str. 345.  Zunanja povezava v |title= (pomoč)
  2. ^ Valerija Perger ugotavlja: »Vloga porabščine v življenju slovenske manjšine danes je večplastna: to je govorjeni jezik starejše in srednje generacije v praktičnosporazumevalni vlogi v zasebni sferi, v javni sferi pa pretežno jezik slovenskih medijev, radia (1 ura dnevno), televizije (pol ure dvotedensko), časopisa Porabje in knjižnih izdaj. /.../ Skoraj dve desetletji prihaja v vsako porabsko slovensko družino časopis Porabje, sprva štirinajstdnevnik, zdaj pa tednik. Prinaša članke v slovenskem knjižnem jeziku in v porabskem narečju. Le-ti so v večini. /.../ Bralci najraje prebirajo članke v porabščini, z njimi se identificirajo brez problemov razumevanja, večina torej bere le narečne članke, veliko pa jih poskuša brati tudi knjižna besedila. Ta podatek smo razbrali iz ankete, ki jo je med svojimi bralci pred nekaj leti opravilo uredništvo časopisa. Vse povedano je pomemben dokaz, kaj pomeni narečje za slovensko skupnost v Porabju: je neformalni jezik medsebojne komunikacije in »domači« knjižni jezik. Časopis se ves čas trudi uvajati tudi nadnarečno varianto zapisa in s tem premoščati prepad med narečjem in knjižnim jezikom, ki ga večina Porabcev še vedno doživlja kot tuji jezik.« Irena Novak Popov (2009). Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 20. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. str. 344, 346, 347.  Zunanja povezava v |title= (pomoč)
  3. ^ Franci Just povzema: Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani v raziskavi Medetnični odnosi in narodnostna identiteta v mestu Monošter med drugim ugotovil – tako je zapisala Renata Mejak v Slovenskem koledarju za leto 1994 – tudi naslednje: Težave pri razumevanju in sprejemanju slovenskega knjižnega jezika predstavljajo (še vedno) najtežjo oviro pri vzajemnem in pristnem povezovanju Slovencev v Porabju z narodno matico. Številne druge ovire, ki so v preteklosti delovale zaviralno na stike z narodno matico, so odstranjene. Jezikovne ovire se ohranjajo, perspektive zbliževanja narečja in knjižnega jezika pa so z naraščanjem pomena nemškega jezika v Porabju nevzpodbudne. Franci Just (2003). Besede iz Porabja, besede za Porabje: pregled slovstva pri porabskih Slovencih. Murska Sobota: Franc Franc (zbirka Podobe Panonije). str. 166. 
  4. ^ Franci Just (2003). Besede iz Porabja, besede za Porabje: pregled slovstva pri porabskih Slovencih. Murska Sobota: Franc Franc (zbirka Podobe Panonije). str. 151. 

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]