Občina Lukovica

Občina Lukovica

Grb Občine Lukovica
Zemljevid na Geopedii
Površina:	74,9 km²
Župan:	Olga Vrankar
Prebivalcev  - moških  - žensk	5799 (2018) 2912 2887
Povprečna starost:	39,04 let
Stanovanjske površine:  - gospodinjstev:  - družin:	25,96 m²/osebo 1.443 1.344
Delovno aktivnih:  - brezposelnih:	2.314 220
Povprečna plača (avgust 2003):  - bruto:  - neto:	228.104 SIT 145.150 SIT
Študentov:	160
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, popis prebivalstva 2002

Župani

• Živko Anastazij Burja (1995 - 2002).
• Matej Kotnik (2002 - 2018).
• Olga Vrankar (2018 - ).

Zgodovinski razvoj občine

Če omenim začetek ideje razvoja občin predstavlja pomemben mejnik razvoja krajevnih občin revolucija v marcu leta 1848, ki je tudi Avstro - Ogrski monarhiji prinesla spremembe. Naslednje leto je v državi, ki je vladala tudi našemu ozemlju, začel veljati zakon o krajevnih občinah v katerem so zapisali, da je svobodna občina temelj svobodne države. Tako so z manjšim časovnim zamikom tudi v Črnem grabnu v letu 1850 nastale Občina Krašnja, Češnjice, Šentožbolt, Zlato Polje, Rafolče, Spodnje Koseze, Prevoje. Večina teh krajev se je pod občino Lukovica združila v letu 1934.

Zapisi o občini Lukovica, ki segajo v leto 1900 pravijo, da so takrat za župana izvolili Luka Mlakarja. V tem času je občina že obsegala Lukovico, Brdo, Čeplje in Prapreče. Imela je 59 hiš in je merila 586 ha.

Politični in sodni okraj za to področje je imel sedež na Brdu. Brdo pri Lukovici je danes poznano zaradi Janka Kersnika, pisca romana Agitator, povesti Jara gospoda in krajših pripovedi o kmečkem življenju imenovanih Kmetske slike, ki so med leti 1887 – 1890 izhajale v Ljubljanskem Zvonu.

OBČINSKE UPRAVE OD LETA 1934 DO OKUPACIJE

Stopnjevanje gospodarske krize leta 1930 so spremljali tudi gospodarski problemi. Ljudje niso bili zadovoljni z uvedbo diktature kralja Aleksandra, zato se tudi niso udeleževali volitev. Po znanih podatkih se je volitev v narodno skupščino  z dne 8. novembra 1931 v Blagovici udeležila samo tretjina (tj. 102 od 318) volivcev. Slovenska ljudska stranka se je volitev vzdržala, blagoviški župan Janez Štrekar pa je bil zaradi neudeležbe na volitvah razglašen za »vladnega nezaupnika« ter razrešen svoje funkcije župana.

Na občinskih volitvah 5. avgusta 1934 v Blagovici je kljub hudemu nasprotovanju Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) v Blagovici večino glasov dobila Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je bila v opoziciji. Za župana je bil ponovno izvoljen Štrekar. Novi občinski svet z županom Štrekarjem na čelu ni bil po godu vrhovnim politikom. Ti so poskrbeli, da se je občina Blagovica leta 1934 združila z občino Lukovica. Tema dvema se je pridružila še občina Šentožbolt. V Št. Vidu je 15. avgusta 1934 ob 15. uri zaprisegel nov lukovški občinski odbor. Predsednik odbora in župan združene občine Lukovica je bil Ivan Novak – Pevc iz Št. Vida. Odborniki so prihajali iz Blagovice, Krašnje, Trnovč, Rafolč, Št. Vida, s Hriba, iz Vrbe, Blagovice, z Brda, s Prevoj, iz Gradišča, iz Spodnjih in Zgornjih Lok. Njihovo veliko število in kraji, ki so jih zastopali kaže na velik obseg občine Lukovica. Po podatkih Staneta Stražarja so se pod občino Lukovica ostale občine združile zaradi političnih trenj.

Jože Kenda je po sklepu občnega zbora zahteval, da dohodki od sejmov ostanejo v korist bivše občine Lukovica. Podobne zahteve pa so imeli tudi župani opuščenih občin. Župan nove občine Lukovica, Ivan Novak – Pevc, je imel pisarno pri Tomcu v Št. Vidu, tajnik je bil Lovrenc Mav, uradnica pa Ivanka Pelanova. Po nekaj mesecih se je pisarna preselila k Urankarjevim v Lukovico, zaradi prevelikih stroškov pa 1. marca v Pungartnikovo hišo.

Nov občinski odbor je 22. julija 1935 prisegel v navzočnosti sreskega načelnika Kosija. Člani odbora so se skoraj v celoti zamenjali, za predsednika oz. župana pa je bil izvoljen Anton Kersnik z Brda. Ta je bil v času županovanja Ivana Novaka – Pevca član odbora in je zastopal kraj Brdo. Podpredsednik je postal Jože Poznič – Česen iz Gradišča. Ko so Kersnika izvolili za poslanca je 30. novembra 1935 vlogo župana prevzel on. Občino je vodil vse do nemške okupacije. V času njegovega mandata so v občini popravili več cest, zgradili nove mostove, napeljali elektriko. V tem času si je odbornik Franc Blatnik močno prizadeval, da bi občina odkupila Slaparjeve prostore in jih preuredila za svoje potrebe.

Vzhodni del občine, ki je bil sestavljen iz starih občin, ki so s silo pristale na združitev pod občino Lukovica,  si je ves čas prizadeval za samostojnost, da bi postali samostojna občina. Uspeli so šele po padcu Živkovićeve diktature. Po odredbi takratnega  notranjega ministra dr. Antona Korošca je 24. junija 1963 nastala samostojna občina Blagovica s sedežem v Blagovici. Združevala je nekdanjo občino Češnjice, Šentožbolt in Blagovico. Na volitvah je za listo JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica) z županskim kandidatom Janezom Štrekarjem glasovalo 201 od 317 volivcev.

VPLIV VOLITEV IN POLITIČNIH RAZMER V OBDOBJU STARE JUGOSLAVIJE

Ob razpadu Avstro – Ogrske monarhije je dne 1. decembra 1918 nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pomembni osebnosti, ki sta izhajali iz vrst Slovencev in sta delovali v političnih krogih ter se zavzemali za nastanek jugoslovanske države, sta bila dr. Janez Evangelist Krek (do 1917) in nato dr. Anton Korošec. Kraljevina SHS se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

Na prvih volitvah v ustavodajno skupščino leta 1920 je v Lukovici zmagala Samostojna kmečka stranka, sledila je Slovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka, Socialistična, Komunistična stranka in na koncu še Narodno socialistična stranka. Komunistični stranki so istega leta prepovedali propagandno dejavnost in jo nedolgo za tem razpustili. Do leta 1941 je delovala v ilegali; na volitvah ni več nastopala samostojno, temveč združena z raznimi delavskimi strankami.

Na naslednjih volitvah leta 1923 je v Lukovici zmagala SLS, v letu 1925 pa je na volitvah kot kandidat SLS v občini Lukovica in Blagovica skoraj vse glasove dobil dr. Anton Korošec. Do tridesetih let je na volitvah v teh krajih še zmagovala SLS, dokler kralj Aleksander 6. januarja 1929 ni razpustil skupščine in uveljavil diktaturo. Odgovor na to je bil tudi v občini Lukovica tak kot drugje po državi. Volivci so volitve v narodno skupščino 8. novembra 1931 bojkotirali.

Po atentatu na kralja Aleksandra in njegovi smrti leta 1934 je režim jugoslovanske nacionalne stranke ostal na oblasti do prihodnjega leta. Zadnje volitve v narodno skupščino so v stari Jugoslaviji potekale 4. maja 1935. V Črnem grabnu so največ volili Antona Kersnika, ki je bil uradno na vladni Jevtićevi listi, a je veljal kot kandidat opozicije. Tako je vodstvo v Črnem grabnu prevzela SLS. Kersnik je blagoviški občini v času ko je ta prisilno bila del občine Lukovica obljubil, da jim bo pomagal priti do samostojnosti. Obljubo je tudi držal.

KOMUNISTIČNA STRANKA V OBČINI LUKOVICA

Ideje komunističnih strank so naše kraje dosegle preko oktobrske revolucije, ki se je zgodila v Rusiji. Prinesli so jih vojaki, ki so se po drugi svetovni vojni vračali domov iz ruskega ujetništva. Pomembno vlogo za širitev komunistične ideologije so v občini Lukovica imele Prevoje. To je bila majhna vas, ki je z razvojem industrije ob Kamniški Bistrici hitro prerasla v naselje poseljeno s kmečkim prebivalstvom na eni strani in s poceni delavsko silo na drugi strani.

Po letu 1930 se je gospodarska kriza v državi stopnjevala. Revščina je bila vedno večja, plače nizke, brezposelnost se je širila, davki so bili vedno večji, večalo se je število zadolženih kmetij. Partija je nezadovoljstvo ljudi izkoristila za širjenje svoje ideologije. Komunizem je imel velik vpliv v sosednji občini Dob, kjer so Komunisti imeli celo svojega župana. Od tu se je širil v Črni graben in na Prevojah postal zelo priljubljen. Po letu 1934 so komunisti na Prevojah postali bolj enotni in aktivni. Svoj glas jim je uspelo razširiti tudi med kmete in sicer po tem, ko se je Viktor Avbelj zaposlil v prevojski mlekarni in navezal stike z njimi. Svoj službeni položaj je izkoristil za posredovanje komunistične literature, tovrstno literaturo je pošiljal tudi pripadnikom SLS. Avbelj je tudi zapisal kako je potekalo ustanavljanje partijske celice na Prevojah. Ustanovitev je med leti 1934/35 vodil Mirko Košir, kasnejši organizacijski sekretar CK KPJ, ki je bil po drugi svetovni vojni obsojen na dachauskih procesih. Člani prevojske komunistične celice so se povezovali z močnejšo dobsko, delavcem na Količevem pa se tudi pomagali v času velike stavke leta 1935.

KRAJEVNI LJUDSKI ODBORI

Krajevni ljudski odbori v Lukovici so začeli delovati takoj po osvoboditvi (po drugi svetovni vojni). Ponekod so te odbore z drugim imenom imenovali tudi narodnoosvobodilni odbori, nekateri med njimi so bili izvoljeni še v času vojne. Njihove glavne naloge so bile skrb za obvezne oddaje pridelkov (npr. živine za zakol, mleka, krompirja..), ki so predstavljale veliko breme za kmeta. Odbori v Lukovici do delovali pod vodstvom Okrajnega ljudskega odbora iz Kamnika.

V občini Lukovica so delovali naslednji krajevni odbori: Prevoje (1944 - 1952), Krašnja, Lukovica. V nekaterih vaseh so ljudje po osvoboditvi težko dobili svoj odbor. Najpogosteje je ta združeval več manjših vasi. Krajevni ljudski odbor Lukovica, ki je poleg Lukovice obsegal še koseško in zlatopoljsko območje, je svoje prostore imel v Pungartnikovi hiši. Za prvega predsednika je bil izvoljen Ovinkarjev Pavle, sledil je Janez Kokalj in nato Janez Močnik.

Občina Lukovica v letih 1952 - 1955

S prenehanjem delovanja Okrajnega ljudskega odbora Kamnik, so prenehali delovati krajevni odbori. Odbori v Lukovici, na Prevojah in v Krašnji so se združili, za predsednika je bil 1. decembra 1952 izvoljen Martin Andrejka, ki je prej že predsedoval odboru na Prevojah. Podpredsednik je postal Janez Fajfar, tajnik Miha Požar in blagajnik Ivan Potočnik. Občina Lukovica je obstajala še do leta 1955, ko se je združila z občino Domžale.

ČRNI GRABEN V OBČINI DOMŽALE

V letu 1955 so se občine v Črnem grabnu (Lukovica, Blagovica in tudi del Trojan) priključile občini Domžale. Območja nekdanjih občin so najprej zastopali voljeni odborniki, pozneje pa delegati. Izkazalo se je da nekaj odbornikov in more zastopati in nadzorovati tako velika območja, zato so že istega leta skoraj povsod ustanovili vaške ali krajevne odbore. Tako so npr. 26. maja 1963 volivci Črnega grabna v skupščino občine Domžale za območje Lukovica izvolili Antona Mava, za Krašnjo Ivana Čebulja, za Prevoje Franca Lipovška… Število delegatov, ki so v občini Domžale zastopali Črni graben se je z leti povečevalo. Tako je na volitvah 14. marca 1982 v zbor krajevnih skupnosti občine Domžale in Črnega grabna bilo izvoljenih že 65 delegatov iz Črnega grabna. S povečanjem njihovega števila so se povečale tudi možnosti za odločanje.

KRAJEVNE SKUPNOSTI

Krajevne skupnosti so delovale v prid svojih okrajev. Skrbele so za infrastrukturo npr. popravljanje mostov, javno razsvetljavo, okrajno proizvodnjo kmečkih produktov npr. mlekarne, pa tudi za razvoj in ohranjanje kulture, družbenopolitične organizacije, župnišče…

Krajevna skupnost Lukovica je združevala območje Lukovice, Brda, Čepelj, Trnjave, Gradišča, Spodnjih in Zgornjih Prapreč, Preserij, Vidma in Spodnjih Kosez. Ustanovljena je bila 11. novembra 1964 na zboru volivcev v Lukovici in sicer z namenom, da bi organizirala gradnjo in skrbela za vzdrževanje komunalnih, stanovanjskih, gospodarskih, zdravstvenih in drugih naprav za potrebe krajanov.

Prvi predsednik Krajevne skupnost v Lukovici je bil Franc Stošicky. V letih delovanja organizacije so dobili vodovod, zgradili več mostov in transformatorskih postaj z nizkonapetostnimi omrežji, razširili so telefonsko napeljavo in javno razsvetljavo, obnovili so več cest in jih nekaj tudi asfaltirali. Krajevne skupnosti po vplivale in pospeševale napredek in razvoj kraja, več o tem sledi v nadaljevanju. Krajevna skupnost v Lukovici je delovala do leta 1981.

Zdravstvo

Občina Lukovica je svojega zdravnika Mihaela Taboreta, ki je poleg lukoviških skrbel še za prebivalce občine Šentožbolt, dobila leta 1831, ko je na Hrvaškem morila kolera in so se oblasti zbale, da bi bolezen prišla tudi v naše kraje. Okoli leta 1845 se je v Lukovici naselil zdravnik Lovro Rus. Ta se je ukvarjal tudi z gradnjami in tako obogatel, ter si kupil Rusovo domačijo, ki jo ob glavni cesti, ki povezuje Šentvid in Lukovico, vidimo tudi danes. Kraj je bil ves čas razmeroma preskrbljen z zdravniško oskrbo, prihajali so tudi zdravniki iz Češke. Večji problem zdravstvene oskrbe na območju Črnega grabna je predstavljalo samo zadnje desetletje 19. stoletja, ko od Ljubljane do Žalca v razdalji 40 km ni bilo nobenega zdravnika. Najdlje je kot zdravnik v Lukovici služboval Ciril Komotar in sicer med leti 1928 – 1958.

ZDRAVSTVENI DOM V LUKOVICI

Lukovica je spadala med podeželske kraje, kjer so bile na začetku 20. stoletja še precej neurejene zdravstvene razmere. Pogosto so se pojavljale epidemije tifusa, griže in druge nalezljive bolezni. Kraj je bil brez javnega vodovoda, brez zdrave pitne vode, ni bilo kanalizacij, greznic… Neurejena stranišča in gnojišča so bila pogosto vzrok za okužbe pitne vode iz vodnjakov. Tako je bil 28. oktobra 1924 v Lukovici sklican sestanek za asanacijo kraja. Sestanek je začel in vodil takratni župan Anton Kersnik.

Dogovorili so se, da bodo najprej zgradili kanalizacijo, vsaka hiša naj bi dobila svojo greznico, gnojišča bi kmetje na lastne stroške morali zgraditi vsaj 10 m stran od stanovanjskih poslopij, na račun države naj bi celo zgradili javno kopališče. Najprej so se odločili za asanacijo, potem pa še za gradnjo vodovoda. Predračun za gradnjo 13 greznic, 9 gnojišč, 9 gnojnih jam, za ureditev obcestnih jarkov, struge potoka, kanalizacije s priključki, zdravstvenega doma in gradnjo vodovoda je znašal 550. 000 din.

Namesto kopališča je ministrstvo odločilo, da je treba zgraditi zdravstveni dom. Odprli so ga 24. oktobra 1926. Z izgradnjo tega so se higienske in zdravstvene razmere v Lukovici precej izboljšale. Smrtnost dojenčkov se je iz 8 zmanjšala na 4, otroke je redno pregledoval zdravnik ali sestra, ušivost otrok se je iz 22% zmanjšala na 2%, v desetih letih pa je popolnoma izginila, šoloobvezni otroci so bili pregledani dvakrat na leto.

Društvo za narodovo zdravje je revnejšim otrokom priskrbelo brezplačna zdravila, toplo obleko in malico. V zdravstvenem domu je bila počitniška kolonija za slabotne šolarje iz Ljubljane, v njegovih prostorih pa so potekale tudi številne delavnice in predavanja o preprečevanju številnih bolezni in zdravljenju.

Za hiter napredek zdravstvene postaje v Lukovici ima velike zasluge tudi medicinska sestra Jelka Reven, poročena Komotar. Tu je službovala od leta 1928 do svoje smrti leta 1966. Med okupacijo so partizani zdravstveni dom zažgali, po osvoboditvi pa so ga domačini obnovili, tako da je leta 1946 v njem že delovala javna ambulanta. Organizirana sta bili tudi babiška in patronažna služba, ki sta skrbeli za Črni graben in Moravško dolino.

Leta 1955 so se zdravstvene ustanove v občini Domžale združile v Zdravstveni dom Domžale. Od leta 1961 spada k zdravstveni postaji Lukovica tudi pomožna ambulanta v Blagovici.

Babištvo je sprva delovalo zunaj zidov zdravstvenega doma. Ker so ženske rojevale doma so v vasi za to bile usposobljene ženske, brez posebne babiške šole. Družine so bile takrat velike, imele so po štirinajst otrok. V 20. stoletju so že skoraj vse babice imele opravljeno babiško šolo in so babištvo opravljale kot poklic.

Zanimiva tema v tem sklopu je tudi rejništvo, ki je v občini Lukovica precej razširjeno še danes. Včasih je večina rejencev prišla iz Trsta, leta 1931 je bilo v Črnem grabnu v reji od 20 do 35 otrok. Število je po drugi svetovni vojni še naraslo. Ob izdaji knjige Črni graben leta 1985 je centralno šolo na Brdu pri Lukovici obiskovalo 36 rejencev, podružnične šole pa 20.

Naj v tem sklopu omenim še, da se je med leti 1961 in 1991 po podatkih SURS prebivalstvo Slovenije povečalo skoraj za četrtino (24%), vendar je v zadnjih letih 20. stoletja že stagniralo. Ob popisu prebivalstva leta 1991 je bila poseljena samo šestina celotne površine naše države. Tega leta je bilo 3% več žensk kot moških. Za vse popise v Sloveniji je značilno, da je več žensk kot moških. Prebivalstvo Slovenije je po raziskavah sodeč že vrsto let staro (največ ljudi je starih okoli 65 let), zaradi počasne rasti prebivalstva se ta trend še povečuje.  Leta 1995 je bila gostota prebivalstva v osrednjeslovenski regiji kamor spada tudi občina Lukovica 189, 8 prebivalcev na kvadratni kilometer površine, kar je največ v primerjavi z ostalimi slovenskimi regijami.

Organizacije v občini

ZAPOSLOVANJE IN NASTANEK DELAVSTVA

Skozi Črni graben je že v antičnih časih potekal živahen promet saj je po tem območju od nekdaj tekla pomembna trgovska pot. Ljudje in kmetje, ki so iskali dodaten zaslužek, so se ukvarjali s prevozništvom, večinoma so bili to kajžarji, ki so imeli veliko delovne sile. Ta sloj prebivalstva je prizadela izgradnja železnice, ki je stekla mimo Črnega grabna po Zasavju. Veliko mladih fantov in deklet iz številčnih družine je zato odšlo v tujino ali v bližnja mesta po zaslužek. Zanimivo je dejstvo, da delavski razred pred prvo svetovno vojno v Lukovici ni bil razvit. Po besedah Roze Kurent sta takrat samo Kvederčkovi Polonca in Ivanka hodili na delo v tovarno v Domžale.

Situacija se je močno spremenila v obdobju med obema vojnama, saj se je prej najbolj kajžarska vas Prevoje spremenila v močno delavsko območje z živahnim delavskim gibanjem.

Zanimivo je dejstvo, da so ljudje mlade svarili naj ne hodijo v Ameriko. Dejstvo je, da so številni otroci zaradi odhoda očeta v Ameriko, ki se je tja odpravil po zaslužek, bili oropani otroštva. Številni očetje se nikoli niso vrnili, zgodilo se je, da so preprosto nehali pošiljati pisma in denar domov, družine pa največkrat nikoli niso izvedele kaj se je zgodilo z njimi.

JAVNA VARNOST: OROŽNIKI IN OROŽARNE

Lukovica je že v 19. stoletju imela svojo orožniško postojanko. V času okupacije se je orožniška postaja nekaj časa nahajala v Zdravstvenem domu, kasneje pri Urankarju v bunkerju iz železa in betona.

Ko se je leta 1954 uprava občine Lukovica preselila iz Pungartnikove hiše v prostore zadružnega doma v Lukovici, se je v Pungartnikovo hišo naselila postaja milice iz Krašnje. V Lukovici je bila po osvoboditvi Narodna zaščita in nekaj časa milica. Leta 1954/55 se je z lukoviško združila še postaja milice iz Trojan. Nazadnje je milica svoj sedež imela v zadružnem domu.

FINANČNA KONTROLA

V Lukovici, natančneje v Pungartnikovi hiši, je delovala finančna kontrola. Obsegala je po tri ali štiri uslužbence. Leta 1930 je finančna kontrola prevzela tudi skrb za moravško območje. Kontrola je obstajala tudi med okupacijo. V tem obdobju so še posebej pazili, da so ljudje prijavili vsako kuhanje žganja, kotli za kuhanje tega so bili drugače zapečateni.

MATIČNI URADI

Splošno so na slovenskem ozemlju matične knjige: krstne, poročne, mrliške knjige začeli voditi v začetku 17. stoletja. Za kraj Lukovica so bile cerkvene matrike vodene na Brdu, saj Lukovica nikoli ni bila župnija, niti ni imela svoje cerkve. Vse do nemške okupacije (razen med francosko okupacijo) so matične knjige vodili župnijski uradi.

Po drugi svetovni vojni so vodenje prevzeli za to usposobljeni matični uradi pri okrajnih ljudskih odborih. Za kraj Lukovica je bilo poskrbljeno na matičnem uradu v Kamniku, vendar pa je bilo to zaradi prevelike razdalje med krajema zelo zamudno in nepraktično. Tako je bil 1. junija 1947 v Lukovici ustanovljen matični urad za Črni graben, ki je deloval do leta 1968. Civilne poroke so izvajali do leta 1966. Leta 1968 sta se lukovški in tudi blagoviški matični urad združila z domžalskim.

POŠTA V LUKOVICI

Prva redna peš pošta (Fusslaufende Ordinari Post) iz 16. stoletja, ki je povezovala Ljubljano in Gradec je imela svojo postojanko tudi v Podpeči pri Lukovici. Poštni sli so pošto prenašali vsake štiri dni, menjali so se tudi na postaji v Podpeči pri Lukovici. Pešce je sčasoma zamenjala hitrejša pošta na konjih, ki pa je zaradi slabih cest, pomankanja mostov, roparjev itd. imela številne težave. Razvoj pošte, ki je tekla tudi skozi občino Lukovica ima zanimivo in pestro zgodovino, opisal jo je tudi Valvasor.

Ministrstvo za trgovino je 8. avgusta 1867 dovolilo premestitev pošte iz Podpeči v Lukovico. Poštarji so pošto do Domžal prevažali s konji, šele 1939 je bila vpeljana poštna zveza z avtobusom. Zanimivo je, da je bilo veliko ženski, ki so opravljale delo poštaric, tako je npr. omenjena Marija Turk, ki je kot poštarica delovala v času okupacije. Takrat je bilo prenašanje pošte prepovedano, značilno pa je, da je lukovška pošta kljub prepovedi razposlala veliko paketov internirancem v Zlatem polju in okolici.

Od leta 1894 je v Lukovici že deloval tudi brzojavni urad, ki je zamrl pred drugo svetovno vojno. Lukoviška pošta je imela do leta 1970 ročno telefonsko centralo za 20 priključkov, naročenih je bilo 13. Po tem letu so zaradi povpraševanja nekajkrat morali povečati število priključkov, imeli so tudi javne govorilnice.

Razvoj infrastrukture

CESTE

Skozi Črni graben je že od nekdaj tekla pomembna trgovska pot, kasneje je povezovala Trst in Dunaj. Vzdrževanje ni bilo poceni, cesto je bilo potrebno večkrat temeljito popraviti. Težave so povzročale predvsem poplave in potok Radomlja, katere struga je bila v obsežnih delih urejena leta 1888.

Pred prvo svetovno vojno, v času med obema vojnama in po osvoboditvi so za ceste v Lukovici skrbeli cestarji. Gramoz za njihovo vzdrževanje so vozili furmani iz Mihelnovega in Lukčevega kamnoloma. Zaradi vedno večjega tovornega in avtomobilskega prometa so bila potrebna tudi vedno večja obnovitvena dela. Precej obsežna popravila so začeli izvajati v letu 1946.

V letu 1934 so od Kanala pri Lukovici do Gradišč zgradili cesto. Denar zanjo so dobili od države, most pa so morali popraviti vaščani sami. Leta 1984 so to cesto od Lukovice do Gradišč razširili, utrdili in asfaltirali.

Leta 1958 so začeli graditi posamezne dele obvoznic do naselij v občini Lukovica. Zaradi gradnje ceste so morali porušiti tudi nekaj hiš, med njimi tudi 600 let staro Mihelnučevo hišo v Kompoljah. Aprila 1959 so priključke obvoznic povezali s staro cesto in položili asfaltni tlak. Pri gradnji ceste so sodelovala gradbena podjetja Slovenijaceste, Gradis in Primorje. Poleg delavcev iz vseh republik so cesto gradili še pripadniki mladinskih delovnih brigad. Slavnostna otvoritev ceste Ljubljana – Maribor, ki je tekla tudi skozi Lukovico, se je zgodila 30. septembra 1959.

Do leta 1978 so bile v Lukovici in okoliških vaseh zgrajene številne ceste. Finančna sredstva so prispevale krajevne skupnosti, občina Domžale, Gozdno gospodarstvo Ljubljana, veliko dela pa je bilo opravljenega prostovoljno s sodelovanjem domačinov in s prostovoljnimi prispevki.

AVTOMOBILSKI PROMET, AVTOBUSNE POVEZAVE IN ŽELEZNICA

Prvi avtomobili so v Lukovico pripeljali leta 1912. V tem obdobju so gostilničarji zbrali denar in kupili tri avtobuse, ki so povezali Ljubljano in Celje. Pred prvo svetovno vojno je bila avtobusna povezava prekinjena in znova vzpostavljena po vojni. Leta 1975 je skozi Črni graben proti Ljubljani peljalo 45 avtobusov. Vozili so v obe smeri.

Zanimiv je še podatek, da je od leta 1936 Rudi Cerar iz Lukovice opravljal delo taksista z osebnim avtomobilom. To službo je opravljal še med vojno, do leta 1963.

Pred letom 1945 so načrtovali železnico, ki bi potekala po Črnem grabnu: Celje – Vransko – Trojane – Domžale – Ljubljana. Kasneje so načrte spremenili in stekla je železnica skozi Kamnik.

VODOVOD

Gradnja vodovodov je bila pomembna saj je predstavljala pomemben gradbeni napredek. Vodovodi so pripomogli k izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalcev, higiene in večji požarni varnosti. Pomembni so bili predvsem za hribovite predele kjer poleti zaradi suše ni bilo vode ali pa so imeli samo nepitno.

Prebivalci Lukovice so že leta 1912 dali izdelati načrt za vodovod. Gradnjo je preprečila prva svetovna vojna. Ker so bile stalno prisotne epidemije je bila njegova izgradnja nujna. Začela se je oktobra 1926, zanj si je najbolj prizadeval in tudi veliko prispeval Franc Pungartnik. Leta 1927 je bila osnovana Vodovodna zadruga Lukovica.

Zanimiv je podatek, da so leta 1982 pri kopanju jarka za kanalizacijske cevi pri Zdravstvenem domu našli star lesen vodovod, ki se ga že takrat noben od prebivalcev Lukovice ni spominjal. Najverjetneje je napajal pivovarno, ki se je nahajala v kasnejši Pungartnikovi hiši.

ELEKTRIFIKACIJA

V letu 1924 so na pobudo Antona Stražarja potekale razprave o postavitvi elektrarne za potrebe Lukovice. Poganjala naj bi jo Radomlja, vendar načrta niso uresničili.

Leta 1931 so v Črnem grabnu začeli z gradnjo 60 – kilovatnega daljnovoda, ki je skupaj z razdelilno transformatorsko postajo Črnuče začel obratovati 3. januarja 1932. Občinski odbor Lukovica je o elektrifikaciji razpravljal na seji 11. februarja 1939.

Druga svetovna vojna je močno zavrla razvoj elektrifikacije. Največji problem je predstavljalo pomankanje materiala. Do Lukovice so leta 1940 elektriko napeljali iz transformatorske postaje na Brdu. V letih 1946/47 je skupaj z obnovitvenimi deli na območju požganih vasi v Zlatem polju potekala gradnja daljnovoda od Lukovice do Zlatega polja.

V lukovškem kamnolomu so leta 1971 drobilne in sejalne naprave uredili na električni pogon. Zato so v istem letu pri kamnolomu zgradili jamborsko transformatorsko postajo. Zidana transformatorska postaja v Lukovici za nemoteno obratovanje tovarne obutve Mojca je bila zgrajena okoli leta 1974. Zaradi izgradnje trgovsko stanovanjske zgradbe je bila tudi v Lukovici nujna izgradnja transformatorske postaje. Leta 1978 jo je postavila Elektro Ljubljana okolica. Prostovodno nizkonapetostno omrežje je bilo zamenjano s kabelskim.

PLINOVOD

Plinovod v Črnem grabnu so začeli graditi leta 1977. Ob gradnji so imeli prebivalci veliko škode, danes pa jih ovira pri gradnjah in uporabi zemljišč. Plinovod vzdržuje Petrol Ljubljana.

Gospodarstvo

KMETIJSTVO

Območje črnega grabna pokrivajo številne njive in travniki. Polja v ravninskih predelih so močvirnata, zato so sušna obdobja prinašala več pridelka, obdelovanje površin v hribovitih delih pa je težavno. Prebivalci so tako že od nekdaj iskali dodaten vir zaslužka s prevozništvom, dodatnim delom v tujini ali domači industriji.

Po navedbah Staneta Stražarja je bil zaradi drobljenja kmetij in kmetijskih površin s strani skupščine v občini Domžale leta 1978 sprejet odlok o zaščitenih kmetijah. Ta prepoveduje delitev kmetij, ki zagotavljajo lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno življenje. Gre za kmetije, ki imajo površino nad 3 ha obdelovalne zemlje in naslednika.

V Lukovici so še na začetku 20. stoletja v veliki meri vzrejali živinorejo. Prirejali so tudi sejme in razstave živine v Lukovici.

Na Prevojah je bila tudi zadružna mlekarna kamor so mleko pred drugo svetovno vojno oddajali kmetje iz vseh okoliških vasi (Lukovica, Prapreče, Imovica…). Delovala je do leta 1943, po tem pa je bila samo še zbiralnica mleka. Mlekarno je med leti 1952 – 1958 oživila Kmetijska zadruga Lukovica.

AGRARNA REFORMA

Agrarna reforma iz leta 1945 je imela povsem politični pomen. Zasežena so bila cerkvena in graščinska posestva ter razdeljena med upravičence. Še vrsto let so zaradi tega obstajali spori med oškodovanci in prejemniki novih posesti.

OBNOVITVENA DELA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Po vojni se pojavi potreba po obnavljanju požganih vasi, domačini so se vračali iz vojne, zgraditi so morali zasilna stanovanja, veliko izseljencev in internirancev se je naselilo v Lukovici in okolici.

Tako je leta 1945 bila ustanovljena Obnovitvena zadruga Zlato polje v Lukovici.

KMETIJSKO NABAVNO-PRODAJNA ZADRUGA LUKOVICA

Ustanovljena je bila 20. julija 1947. Njena naloga je bila, da je organizirala trgovske poslovalnice ter razvoj in odkup poljskih pridelkov. Ker je obsegala preveliko območje se je leta 1948 preimenovala v Kmetijsko zadrugo Lukovica. Imela je več odsekov; lesni, sadjarski, živinorejski, odsek za odkup in oskrbo s semeni. Spodbujala je uporabo gnojil med kmeti, tako da se je zemlja precej izboljšala. Zadruga je imela v lasti tudi traktor. Z njim je pomagala kmetom pri obdelovanju zemlje. V Domžalah je odprla poslovalnico in kraj oskrbovala z mlekom, mlečnimi izdelki ter kruhom iz lukoviške pekarne. Poslovalnica je delovala do leta 1961.

Dne 24. marca 1949 so v Lukovici ustanovili zadružno ekonomijo, ki je prevzela večino zemljišč splošnega ljudskega premoženja. Ker jih ni zmogla primerno obdelovati in opravljati svoje naloge je propadla.

Dne 1. januarja 1961 so iz osmih zadrug nastali dve, v Lukovici in Domžalah. 30. junija se je lukovški pridružila še domžalska in nastala je Kmetijska zadruga Lukovica za vso občino Domžale. Leta 1964 je prenehala delovati.

Sledila je kmetijska in živinorejska pospeševalna služba, ki je od razpustitve zadruge delovala v okviru Kooperacije Domžale skladišče. Kmete je oskrbovala z gradbenim materialom, krmili, z zaščitnimi sredstvi proti škodljivcem. V lasti je imela traktor in številne priključke s katerimi je kmetom olajšala delo. V njenih okvirih deluje tudi aktiv kmečkih žena, pozimi organizira predavanja za kmete, poleti pa organizira strokovne ekskurzije.

SADOVNJAK NA BRDU

Pomemben pa občino Lukovica je tudi sadovnjak, ki so ga leta 1954 posadili na Brdu. Ta v povečani in modernizirani obliki stoji in obratuje še danes.

PRIZADEVANJA ZA NAPREDEK GOSPODARSTVA, ŠOLANJE

V Zdravstvenem domu v Lukovici se je odvilo več tečajev in izobraževanj. Tako je npr. leta 1936 tu potekal trimesečni kmetijski in gospodinjski tečaj. Podoben tečaj se je odvijal tudi leta 1948, ob koncu so dekleta opravljala tudi izpit. V letu 1961 je v Lukovici potekal še krojni tečaj in kuharski, ki se je osredotočil na vlaganje sadja.

Dejavnosti, ki v občini Lukovica intenzivno potekajo tudi danes so sadjarstvo, čebelarstvo, ribištvo, gostinstvo. Pomembne gostilne, ki so pozitivno vplivale na razvoj kraja so gostilna Furman v okviru katere poteka proizvodnja piva Rokovnjač, Bevc. Včasih je bila prepoznavna Slaparjeva gostilna pri kateri so se ustavljale tudi vse pomembne osebnosti, ki so potovale skozi Črni graben. Ljudje se spomnijo še gostilen Pri Kokalju, Smerkolju, Razborštniku in Koritniku.

OBRT IN RAZVOJ TRGOVINE PO OSVOBODITVI

V Lukovici so v času med obema vojnama in tudi kasneje delovali mesarija, šiviljstvo, čevljarstvo, mizarstvo… Pomembna je bila in je še danes tudi pečarska obrt, usnjarstvo, žagarstvo…

Trgovino je v Pungartnikovem skladišču odprla zadruga NAPROZA. Leta 1958 je trgovino prevzel Napredek iz Domžal.                            

POMEMBNA KRAJEVNA PODJETJA IN KNJIGOVODSKI CENTER

Po vojni je nastalo več krajevnih podjetij, med njimi tudi Knjigovodski center krajevnih podjetij. Gostilne so leta 1949 združili v Krajevno gostinsko podjetje Lukovica. V okviru združenih podjetij so delovali še Lukovški kamnolom, mesarije, Pekarija Lukovica, Čevljarska delavnica. Čevljarna Lukovica je bila ustanovljena leta 1955.

Obrtno podjetje Remont Lukovica je bilo leta 1954 ustanovljeno za gradnjo novih objektov, poslopij. Kamnolom v Lukovici je Lukovico oskrboval s peskom za posipanje in urejanje cest. Pred okupatorjevim prevzemom je bil v lastni Kersnikovih, po agrarni reformi je bil nacionaliziran.

Tovarna obutve Mojca Lukovica se je sprva imenovala Čevljarska delavnica Lukovica. V letu 1969 so zaposlili okrog 40 mladih delavk, nastopile so številne težave. Leta 1976 se je tovarna združila s Planiko.

Poskusi industrializacije Lukovice se kažejo še v obratovanju pivovarne v Pungartnikovi hiši. Lukovico so obiskali tudi Švedi, ki so tu želeli postaviti tovarno vžigalic.

Samostojna občina Lukovica

ZAKON O SAMOUPRAVI

Po podatkih statističnega urada RS je bilo od leta 1990 do 1994 v Sloveniji 62 občin, imenovanih tudi komune. Povezane so bile v 12 medobčinskih skupnosti. Že ime samo nakazuje, da so bile že takrat težnje po združevanju manjših v večje teritorialne enote. Konec leta 1994 je bila občinska mreža preoblikovana in ustanovljenih je bilo 147 občin.

Dne 29. decembra 1993 je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan razglasil zakon o lokalni samoupravi, ki ga je na seji dne 21. decembra 1993 sprejel Državni zbor Republike Slovenije. Po letu 1955 je tako občina Lukovica zopet postala samostojna.

ZAČETKI DELOVANJA

Občina Lukovica je postala samostojna lokalna skupnost z reorganizacijo lokalne samouprave leta 1995 in geografsko zajema območje Črnega grabna. Prvi župan je postal Anastazij Živko Burja, ki je za domžalski časopis Slamnik spregovoril tudi o načrtih mlade občine. Sam si je zadal, da jo bo postavil na zdrave temelje, najpomembnejše vodilo mu je predstavljalo poštenje. Zatrdil je tudi, da bo storil vse, da bodo dosegli kar so obljubili v predvolilnem času. Novemu županu je eno pomembnejših stvari predstavljala podpora mladih, podjetnih ljudi. Želel si je, da ne bi odhajali na delo v druge kraje temveč da bi imeli možnost dobiti delovno mesto v občini. Zavzemal se je še za razvoj trgovskega omrežja, kmečkega turizma, kmetijstva in pa razširitev telefonskega omrežja. Občina Lukovica je namreč bila občina z najmanj telefoni na sto prebivalcev.

Z nastankom občine Lukovica je začelo delovati tudi osem krajevnih skupnosti: Blagovica, Lukovica, Trojane, Prevoje, Češnjice, Zlato Polje, Krašnja Rafolče. Ena izmed prvih sprememb, ki so jih krajevne skupnosti želele izvesti je bila ureditev komunalne infrastrukture in popravilo cest.

Občinski svet občine Lukovica se je na seji prvič sestal 22. decembra 1994. Prisotnih je bilo vseh 14 izvoljenih svetnikov. Lado Goričan, predsednik Občinske volilne komisije občine Lukovica, je predstavil predlog začasnega poslovnika, ki bi skliceval občinski svet. Začasno je bila ta vloga dodeljena županu. Izvolili so Komisijo za mandatna vprašanja in potrdili mandate svetnikom ter županu Anastaziju Živku Burji. Za razpolaganje s sredstvi je bil določen župan. Ta je na pobudo urada RS za prostorsko planiranje pri Ministrstvu za okolje in prostor že sklical sestanek, na katerem so strokovnjaki poročali o dosedanji pripravi lokacijskega načrta za avtocesto na odseku Šentjakob – Blagovica – Vransko ter predstavili strokovne rešitve avtoceste in druge posege, potrebne za graditev avtoceste.

Največjo skrb so na prvi seji namenili rešitvi prostorskega vprašanja saj Občina Lukovica še ni imela svojih prostorov v katerih bi lahko nemoteno opravljala svoje delo.

Krajevne skupnosti

• KS Blagovica
• KS Češnjice
• KS Krašnja
• KS Lukovica
• KS Prevoje
• KS Rafolče
• KS Trojane
• KS Zlato polje

Naselja v občini

Blagovica, Brdo pri Lukovici, Brezovica pri Zlatem Polju, Bršlenovica, Dupeljne, Čeplje, Češnjice, Gabrje pod Špilkom, Golčaj, Gorenje, Gradišče pri Lukovici, Hribi, Imovica, Javorje pri Blagovici, Jelša, Kompolje, Koreno, Korpe, Krajno Brdo, Krašnja, Lipa, Log, Lukovica pri Domžalah, Mala Lašna, Mali Jelnik, Obrše, Podgora pri Zlatem Polju, Podmilj, Podsmrečje, Poljane nad Blagovico, Preserje pri Lukovici, Preserje pri Zlatem Polju, Prevalje, Prevoje pri Šentvidu, Prevoje, Prilesje, Prvine, Rafolče, Selce, Spodnje Koseze, Spodnje Loke, Spodnje Prapreče, Spodnji Petelinjek, Straža, Suša, Šentvid pri Lukovici, Trnjava, Trnovče, Trojane, Učak, V Zideh, Veliki Jelnik, Videm pri Lukovici, Vošce, Vranke, Vrba, Vrh nad Krašnjo, Vrhovlje, Zavrh pri Trojanah, Zgornje Loke, Zgornje Prapreče, Zgornji Petelinjek, Zlatenek, Zlato Polje, Šentožbolt, Žirovše

Društva

Seznam društev v občini Lukovica

Zunanje povezave

• Lukovica, uradna stran občine.
• gremoVEN.com - Lukovica in grad Brdo pri Lukovici
• Stane Stražar, Črni graben. 1985