Florentinski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Koncil v Baslu, Ferrari in Firencah)
Skoči na: navigacija, iskanje
Mednarodno ozračje na Florentinskem vesoljnem cerkvenem zboru je navdihnilo umetnika Benozza Gozzolija, da je 1459 naslikal potovanje Svetih treh kraljev z bizantinskim cesarjem in Zamorcem v sredini.
(Cappella dei Magi, Palazzo Medici-Riccardi, Florenca)[1]
Florentinski koncil
Datum (Basel) 7. marec 1431
Ferrara 18. september 1437
(Florenca 16. januar 1439
Rim 24. februar 1443 - avgust 1445 (konec).
Priznavajo katoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve (nekatere do preklica)
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncil Konstanški koncil
Naslednji koncil Peti lateranski koncil
Sklical Martin V.
Evgen IV.
Predsedujoči kardinal Julijan Cesarini, Papež Evgen IV.
Prisotnost v začetku malo, na koncu 117 latinskih in 31 grških škofov; med njimi papež, patriarhi, škofje in opatje ter prelati, ki so prišli osebno ali po zastopnikih.
Teme razgovorov zahodni razkol, vzhodni razkol, unija, križarska vojna herezije, obnova Cerkve.
Dokumenti in izjave več papeških bul
obsodba herezij in heretikov
sklenitev unije s Carigrad om in drugimi vzhodnimi Cerkvami
Seznam ekumenskih koncilov

Florentinski koncil, tudi koncil v Baslu, Ferrari in Firencah, je potekal v letih 1431-1445. Sklical ga je papež Martin V. v Baslu; po njegovi smrti ga je papež Evgen IV. leta 1438 prestavil v Ferraro, nazadnje pa je bil zaradi kuge leto kasneje prenešen v Firence. Trajal je vse do turške zasedbe Bizanca leta 1453. Udeležili so se ga v precejšnjem številu predstavniki bizantinske cerkve, tudi v pričakovanju pomoči proti Turkom, medtem ko se grški verski dostojanstveniki niso odzvali povabilu, ki jim ga je baje poslal v papeževem imenu Nikolaj Kuzanski.

Glavni namen koncila je bilo ponovno združenje zahodnega in vzhodnega krščanstva. V praksi je po njem nekaj manjših vzhodnih Cerkva stopilo v unijo z Rimskokatoliško Cerkvijo (danes jih imenujemo uniatske Cerkve ali katoliške Cerkve vzhodnega obreda), do večjega zedinjenja pa ni prišlo.

Zgodovina in potek[uredi | uredi kodo]

Koncil v Paviji in Sieni[uredi | uredi kodo]

V duhu konstanškega koncilskega odloka Frequens je papež Martin V. sklical koncil v Pavijo za 2. februar 1423 – pet let po koncu le-tega. V mesto je prišlo le malo škofov, zbruhnila je pa tudi uničevalna kuga. Papež je bil prisiljen prestaviti koncil v Sieno. Tukaj so imeli le eno omembe vredno sejo, ko so 8. novembra 1423 ponovno obsodili Husovo in Wyclifovo herezijo. Različne narodnosti pa so se na tem koncilu med seboj tako sporekle, da ga je papež razpustil že 26. februarja 1424 ter določil za naslednje koncilsko mesto Bazel. Papež je sicer svojevoljno (motu proprio) izdal nekaj prenovitvenih odlokov, vendar je konciliaristično usmerjeno evropsko javno mnenje, kakor tudi cesar Sigismund, zahtevalo koncil. Zato je že določil za njegovega predsednika Cesarinija , ko ga je 20. februarja 1431 kap. [2]

Koncil razkola[uredi | uredi kodo]

Pinturicchio: Enea Silvio Piccolomini se odpravlja v Bazel
freska v Piccolominijevi knjižnici Sienska stolnica

Koncil v Bazlu[uredi | uredi kodo]

Na dan svoje izvolitve 3. marca 1431 je kardinala Julijana Cesarinija imenoval za predsednika koncila v Bazlu, ki ga je sklical že njegov predhodnik. Na dan odprtja – koncil naj bi se začel 7. marca 1431 – ni prišel v Bazel niti en opat. Ko je prišel tja septembra Cesarini, je tam našel le 3 škofe in 7 opatov.Ob skromni udeležbi je koncil vseeno začel zasedati in je takoj potrdil konciliaristične odloke konstanškega koncila, med njimi tudi premoč koncila nad papežem. Zato je Cesariniju papež naročil, naj koncil odloži za poldrugo leto in določil za koncilsko mesto Bologno, zlasti zato, ker je to bolj ustrezalo ekumenskemu delu z Grki, kar naj bi privedlo do cerkvenega zedinjenja Carigrada z Rimom. Zborovalci v Bazlu pa se niso vdali, ampak so nadaljevali delo koncila. Zdelo se je celo, da ga sedaj, ko ga papež misli razpustil, kar naenkrat potrebuje in zahteva cela Evropa. Koncil je štel za svoj velik uspeh, da je dosegel premirje s husiti; Evgen IV. pa je z bulo »Quoniam alto« z dne 18. decembra 1431 koncil preprosto razpustil. Evgen je decembra zasedanje koncila sicer sklenil, vendar je pod pritiskom večine kardinalov in številnih svetnih knezov moral popustiti in koncil je nadaljeval svoje delo. V okviru prizadevanj za prenovo »glave in udov« (»reformatio in capite et membris«) v Cerkvi je koncil vzel zadevo kar v svoje roke. Določil je nov način volitve papeža, število kardinalov je omejil na 24 in zahteval, da noben narod ne sme imeti več od ene tretjine kardinalov. Ko je prišlo na vrsto vprašanje zedinjenja z vzhodno Cerkvijo, so se ponovno pojavila razhajanja. Del udeležencev je zahteval, naj o tem razpravljajo v Bazlu, manjšina skupaj s papežem pa je za te pogovore predlagala kako italijansko mesto. Evgen IV. je 1438 res prenesel koncil najprej v Ferraro in potem v Florenco. [3] [4]

Odstavitev Evgena IV. in izvolitev Feliksa V.[uredi | uredi kodo]

Florentinski koncil 1431-1445
Papež Evgen IV. je Florentinski koncil vodil do srečnega konca kljub hudim nasprotovanjem
Bazelski koncil je izvolil savojskega vojvoda za protipapeža Feliksa V.

Konciliaristi, ki so ostali v Bazlu, so poskušali – pod okriljem Pariške univerze, vzdigniti koncil nad papežem in v tem duhu 25. junija 1439 odstavili »nepokornega« papeža Evgena, ki je 18. septembra 1439 ponovno razpustil uporniško zborovanje z bulo »Doctoris gentium«. Zborovalci pa so njemu navkljub 5. novembra 1439 izvolili na njegovo mesto sicer pobožnega in zelo bogatega – vendar zadosti naivnega savojskega vojvoda Amadeja VIII. (Amadeo VIII di Savoia), ki si je privzel ime Feliks V. , ki ni nikoli užival široke podpore. Ljudstvo se je baje celo začelo norčevati iz njegovih cerkvenih papeških oblačil, ker ga je bilo vedno navajeno videti v civilni vojvodski obleki. Tako je nastal »mali razkol« - neko nadaljevanje »velikega razkola«, kot nekateri zgodovinarji imenujejo zahodni razkol. Evgenov naslednik je z bulo 18. januarja 1449 preklical vse kazni in prepovedi, ki jih je izrekel nad samovoljnimi nadaljevalci Bazelskega koncila in nad protipapežem Feliksom, ki se je torej pod Nikolajem V. odpovedal papeštvu 7. aprila 1449, sprejel v zameno kardinalski klobuk ter se v samoti posvetil meniškemu življenju do svoje smrti 7. Januarja 1451 kot zadnji protipapež. [5]

Koncil zedinjenja[uredi | uredi kodo]

Bula zedinjenja med Rimom in Carigradom s podpisem Evgena IV. ter zlato bulo in podpisom cesarja Ivana Paleologa

Večina kardinalov in škofov se je preselila skupaj z zakonitim papežem Evgenom IV. v Ferraro in tam nadaljevala delo.

Ferrara[uredi | uredi kodo]

V Italijo je prispelo obsežno in številno bizantinsko odposlanstvo okrog 700 izvedencev, da bi obravnavali zedinjenje vzhodnea (= »grškega«) in zahodnega (= »latinskega«) krščanstva. Morali so pravzaprav najti rešitev nerešenih vprašanj, ki so povzročila vzhodni razkol 1054, a so o njih že razpravljali na Drugem lyonskem koncilu. V odposlanstvu so bili cesar Ivan VIII. Paleolog (1425-1448), njegov brat Dimitrij, carigrajski patriarh Jožef in večje število škofov, učenjakov in bogoslovcev, med katerimi so bili uglednejši Bazilij Besariona, Izidor Kijevski, Balzamon, Jurij Pletone, Ivan Argiropulos ter Marko Efeški, ki je bil najtrdovratnejši nasprotnik zedinjenja.

Če je patriarh Jožef gledal na to srečanje izključno kot na spravni dogovor, naj bi unija po gledanju cesarja Ivana Paleologa bila uvod za zahodno pomoč bizantinskemu cesarstvu, ki so ga sedaj od vseh strani oblegali Otomanski Turki. Med latinskimi škofi lahko poudarimo kardinala Julijana Cesarinija (1398-1444), rodeškega (otok Rodos) nadškofa Andreja in forlìjskega škofa Alojzija Pirana. [6] Ferraro so zapustili po krajšem delovanju zaradi težav z oskrbo in zaradi izbruha kuge ter so se prestavili v bogato Florenco, kjer je cvetel humanizem in renesansa ter si je mesto štelo v veliko čast, da sme sprejeti tako odlične goste, ki so povrh tega prihajali z grškega kulturnega območja.

Florenca[uredi | uredi kodo]

Tukaj so začeli poglobljene razprave in teološka preučevanja, da bi prišlo do ponovne enotnosti med Vzhodom in Zahodom. Edinost naj bi dosegli na dogmatičnem in disciplinskem področju, kar se pa tiče bogoslužja, naj bi ostale zakonite razlike. Tak postopek je bil ne le v odnosu do Carigrada, ampak tudi do vseh drugih vzhodnih pravoslavnih Cerkva, kakor tudi do starejših, tako imenovanih »predkalcedonskih«. Podobno je bilo že na Drugem lionskem koncilu; vendar so šli še korak dalje: razprave so bile skupne in soudeležene; prišlo je do velikega napredka pri zbliževanju stališč glede večine perečih vprašanj.

Ne glede na to, da je bilo v začetku največ težav ravno glede protokola, sta se strani kmalu ujeli in je zavladalo ozračje enotnosti: papež ni sedel v sredi, ampak je bil preprosto prvi v vrsti Latincev. Glavna vprašanja, ki so jih obravnavali, so zadevala Filioque, vice, evharistične podobe in papežev primat. V vseh teh vprašanjih sta se strani zedinili in 6. julija 1439 podpisali odlok Lætentur cæli. Podobno enotnost je koncil dosegel tudi s Sirci, Kopti, Armenci in jakobiti.

Rim[uredi | uredi kodo]

Ko so se razmere umirile in se je papež mogel vrniti v Rim, je tja prestavil tudi koncil, in sicer 24. februarja 1443. Tja se je pa preselil vesoljni cerkveni zbor septembra tega leta. Ni mogoče točno ugotoviti, katerega dne se je koncil končal; najverjetneje avgusta 1445. [7]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Glavna vprašanja, ki so jih obravnavali na koncilu zedinjenja:

  1. Filioque
  2. vice
  3. evharistični podobi
  4. papežev primat.

Filioque[uredi | uredi kodo]

17. seja koncila (najprej v Florenci) se je odvijala v papeški palači 26. februarja. V devetih naslednjih sejah je bil Filioque v središču razprav. Na zadnji seji (24. ferrarski, 8. florentinski) pa je Ivan Dubrovniški (Giovanni di Ragusa) razložil Filioque jasno in kratko: »Latinska Cerkev priznava le eno počelo, en vzrok Svetega Duha, namreč Očeta. Od Očeta Sin dobiva svoje mesto v izhajanju Svetega Duha. V tem smislu izhaja Sveti Duh od Očeta, toda on izhaja tudi od Sina.« Sejo so na zahtevo Grkov prekinili, nakar se je vmešal Izidor Kijevski, kakor tudi kardinal Besarion, ki je 13. in 14. aprila 1439 izrekel svoj znamenit govor v prid zedinjenja in sporazuma, do česar je tudi prišlo: Grki so na spodbudo cesarja sprejeli dodatek ex Filio (iz Sina). 3. junija so torej Grki sprejeli besedilo, da Sveti Duh izhaja od Očeta in Sina, toda kod od enega počela. V zameno jim je papež obljubil vojaško in denarno pomoč.

Zedinjenje z drugimi kristjani[uredi | uredi kodo]

V vseh teh vprašanjih sta se strani zedinili in 6. julija 1439 podpisali odlok Lætentur cæli. Takoj po podpisu unije so Grki odpotovali. Sledili pa so pogovori še z drugimi vzhodnimi kristjani in privedli do novih nepričakovnih uspehov. S podpisom bule Laudate Deum z dne 22. novembra 1439 je prišlo na 8. seji do zedinjenja z Armenci, a s podpisom bule Cantate Domino z dne 4. februarja 1441 je dobil veljavo odlok o zedinjenju za Egiptovske in Etiopske kopte.

Podobno enotnost je torej koncil dosegel s Sirci, Kopti (ki so jim takrat pravili jakobiti), ki so podpisali bulo bulo Cantate Domino, katere glavna misel je Extra Ecclesiam nulla salus. Še prej so dosegli soglasje z Armenci; z vsako od teh krščanskih skupnosti je koncil oziroma papež Evgen IV. podpisal poseben odlok in izdal posebno bulo. 6. julija je bil slovesno razglašen v florentinski stolnici odlok o zedinjenju z Grki Lætentur cæli, čigar izvirnik še vedno hranijo v Lavrencijanski florenški knjižnici. Vesoljni cerkveni zbor se je končal, kar se tiče Grkov, in oni so kar naenkrat odpotovali. Latinski člani so ostali, da bi dosegli zedinjenje še z drugimi vzhodnimi Cerkvami: s sirskimi jakobiti 1442, Mezopotamci (danes Irak) 1444, kaldejci, nestorijanci ter ciprskimi maroniti 1445. S tem se je končalo javno delovanje florentinskega koncila, ki je zasedal od 1443 naprej v Lateranski palači v Rimu. [8]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Trexler, The journey of the Magi p.128
  2. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 305. 
  3. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 306. 
  4. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 188. 
  5. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 306-312. 
  6. ^ Catholic Encyclopedia (1913)/Council of Florence - Wikisource, the free online library
  7. ^ H. Jedin. Crkveni sabori. Kratka povijest. str. 94. 
  8. ^ "Catholic Encyclopedia (1913), Volume 6: Council of Florence by Léon van der Essen". Catholic Encyclopedia. 1913. Pridobljeno dne 24. oktober 2015. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
(v hrvaščini)
  • Hubert Jedin: Crkveni sabori. Kratka povijest. Kršćanska sadašnjost, Zagreb 1980. (po: Kleine Konzillengeschichte. Mit einem Bericht über das Zweite Vatikanische Konzil. Verlag Herder, Freiburg i. Br. 1978 (8. izdaja).
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • K. Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
(v angleščini)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(v italijanščini)
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba. Torino 1845. (Strani se ravnajo po prvi izdaji).
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • J. Gergely: A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budapest 1982.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

slovensko povezave:

angleško povezave:

italijansko povezave:

francosko povezave: