Donbas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Današnja opredelitev Donbasa v Ukrajini

Donbas (ukrajinsko Донба́с, Donbas, [donˈbɑs][1]; rusko Донба́сс, Donbass [dɑnˈbɑs][2]) je zgodovinska, kulturna in gospodarska regija na jugovzhodu Ukrajine.[3][4] Del Donbasa nadzorujejo separatistične skupine, ki so posledica rusko-ukrajinske vojne: Doneško ljudsko republiko in Lugansko ljudsko republiko.[5][6][7] Beseda Donbas je prekrivanka, ki je nastala iz Doneškega bazena, krajšava besede »Doneški premogovni bazen« (ukrajinsko Донецький вугільний басейн; rusko Донецкий угольный бассейн). Ime premogovnega bazena se nanaša na Doneško višavje, ki je povezano z reko Donec. Obstajajo številne opredelitve obsega regije.[8]

Najpogostejša opredelitev, ki se uporablja danes, se nanaša na ukrajinski Doneško in Lugansko oblast, medtem ko je zgodovinska premogovniška regija izključevala dele teh regij ter vključevala območja v Dnepropetrovski oblasti in južni Rusiji.[4] Istoimensko evroregijo sestavljajo Doneška in Luganska oblast v Ukrajini ter Rostovska oblast v Rusiji.[9] Donbas je predstavljal zgodovinsko mejo med Zaporoško Sečo in Donskimi kozaki. Od konca 19. stoletja, ko je postalo močno industrializirano območje, je bilo pomembno premogovniško območje.[10]

Marca 2014 so po protestnem gibanju Evromajdan in posledično revoluciji dostojanstva velike dele Donbasa zajeli proruski in protivladni nemiri. Ti nemiri so pozneje prerasli v vojno med ukrajinskimi vladnimi silami ter ruskimi in proruskimi separatisti, povezanimi s samooklicanima Doneško in Lugansko ljudsko republiko, ki ju je podpirala Rusija v okviru širše rusko-ukrajinske vojne, ki leta 2022 še vedno poteka. Obe republiki sta bili mednarodno nepriznani, dokler ju leta 2022 ni priznala Rusija.[11] Zaradi spora je Donbas razdeljen na ozemlje pod ukrajinskim nadzorom, ki predstavlja približno dve tretjini regije, in ozemlje pod ruskim nadzorom, ki predstavlja približno eno tretjino regije. Rusija je februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, vključno z delom Donbasa, ki ga nadzoruje ukrajinska vlada.

Pred vojno je mesto Doneck (takrat peto največje mesto v Ukrajini) veljalo za neuradno prestolnico Donbasa. Velika mesta (nad 100.000 prebivalcev) vključujejo tudi Lugansk, Mariupol, Makejevko, Gorlivko, Kramatorsk, Slovjansk, Alčevsk, Severodoneck in Lisičansk. Mesto Kramatorsk je trenutno začasno upravno središče Doneške oblasti, medtem ko je začasno središče Luganske oblasti Severodoneck.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Antična, srednjeveška in carska ruska obdobja[uredi | uredi kodo]

Zemljevid kumansko-kipčaške konfederacije v Evraziji okoli leta 1200

Regijo so stoletja naseljevala različna nomadska plemena, kot so Skiti, Alani, Huni, Prabolgari, Pečenegi, Kipčaki, Turkomongolci, Tatari in Nogajci. Regija, ki je zdaj znana kot Donbas, je bila do druge polovice 17. stoletja, ko so Donski kozaki v regiji ustanovili prva stalna naselja, večinoma nenaseljena.[12]

Prvo mesto v regiji je bilo ustanovljeno leta 1676, imenovalo se je Solanoje (dnaes Soledar) in je bilo zgrajeno zaradi donosnega izkoriščanja novo odkritih zalog kamene soli. Območje, ki se zdaj imenuje Donbas, je bilo znano po »divjih poljih« (ukrajinsko дике поле, dyke pole) in je bilo večinoma pod nadzorom ukrajinskega Kozaškega hetmanata in turškega Krimskega kanata do sredine in konca 18. stoletja, ko je Rusko cesarstvo osvojilo hetmanat in priključilo kanat.[13]

Konec 18. stoletja so se v regijo priselili številni Rusi, Srbi in Grki.[14] Carska Rusija je osvojena ozemlja poimenovala »Nova Rusija« (rusko Новоро́ссия, Novorossiya). Ko se je v Evropi razmahnila industrijska revolucija, so sredi in ob koncu 19. stoletja začeli izkoriščati velike zaloge premoga, ki so bile v regiji odkrite leta 1721.[15]

Takrat se je začelo uporabljati ime Donbas, ki izhaja iz izraza »Doneški premogovni bazen« (ukrajinsko Донецький вугільний басейн; rusko Донецкий каменноугольный бассейн), ki označuje območje ob reki Donec, kjer je bilo največ zalog premoga. Razvoj premogovništva je v regiji povzročil prebivalstveni razcvet, ki so ga večinoma spodbudili ruski naseljenci.[16]

Doneck, danes najpomembnejše mesto v regiji, je leta 1869 ustanovil valižanski poslovnež John Hughes na mestu starega zaporiško-kozaškega mesta Oleksandrivka. Hughes je zgradil jeklarno in v regiji ustanovil več rudnikov. Po njem je mesto dobilo ime »Juzovka« (rusko Юзовка). Z razvojem Juzovke in podobnih mest so prišli iskat delo številni kmetje brez zemlje iz obrobnih gubernij ruskega imperija.[17]

Zemljevid redko poseljenih Divjih polj v 17. stoletju

Po ruskem cesarskem popisu iz leta 1897 so Ukrajinci (»mali Rusi« v uradnem cesarskem jeziku) predstavljali 52,4 % prebivalstva regije, etnični Rusi pa 28,7 %.[18] Etnični Grki, Nemci, Judje in Tatari so bili prav tako precej prisotni v Donbasu, zlasti v ujezdu Mariupol, kjer so predstavljali 36,7 % prebivalstva.[19] Kljub temu so Rusi predstavljali večino industrijske delovne sile. Na podeželju so prevladovali Ukrajinci, v mestih pa so pogosto živeli samo Rusi, ki so prišli iskat delo v težki industriji v regiji.[20] Tisti Ukrajinci, ki so se zaradi dela preselili v mesta, so se hitro asimilirali v rusko govoreči delavski razred.[21]

Ruska državljanska vojna in sovjetsko obdobje (1918–1991)[uredi | uredi kodo]

Sovjetski ruski propagandni plakat iz leta 1921 z napisom »Donbas je srce Rusije«

Aprila 1918 so enote, zveste Ukrajinski ljudski republiki, prevzele nadzor nad velikim delom regije.[22] Nekaj časa so njeni vladni organi delovali v Donbasu skupaj s svojimi enakovredniki iz ruske začasne vlade.[23] Ukrajinska država, naslednica Ukrajinske ljudske republike, je maja 1918 s pomočjo nemških in avstro-ogrskih zaveznikov za kratek čas prevzela nadzor nad regijo.[23]

Med rusko državljansko vojno 1917–22 je bil Nestor Mahno, ki je poveljeval Ukrajinski revolucionarni uporniški vojski, najbolj priljubljen vodja v Donbasu.[23]

Donbas je bil skupaj z drugimi ozemlji, na katerih živijo Ukrajinci, po ruski državljanski vojni vključen v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Kozaki v regiji so bili v letih 1919–1921 podvrženi dekozakalizaciji.[24] Ukrajince v Donbasu sta močno prizadela gladomor v letih 1932–33 in rusifikacijska politika Josifa Stalina. Ker je bila večina etničnih Ukrajincev kmečkih kmetov, so lakoto najbolj občutili prav oni.[25][26]

Druga svetovna vojna je Donbas močno prizadela. Pred vojno sta Donbas pestila revščina in pomanjkanje hrane. Zaradi priprav na vojno so podaljšali delovni čas za tovarniške delavce, medtem ko so tiste, ki so odstopali od poostrenih standardov, aretirali.[27] Vodja nacistične Nemčije Adolf Hitler je menil, da so viri Donbasa ključnega pomena za operacijo Barbarossa. Tako je Donbas v letih 1941 in 1942 trpel pod nacistično okupacijo.[28]

Na tisoče industrijskih delavcev je bilo deportiranih v Nemčijo, kjer so jih zaposlili v tovarnah. V takratni Stalinski, zdaj Doneški oblasti je bilo v času okupacije ubitih 279. 000 civilistov. V Vorošilovgradski oblasti, zdaj Luganski oblasti, je bilo ubitih 45.649 ljudi.[29] Strateška ofenziva Rdeče armade v Donbasu leta 1943 je prinesla vrnitev Donbasa pod sovjetski nadzor. Vojna je terjala svoj davek, saj je bila regija uničena in izpraznjena.

Med obnovo Donbasa po koncu druge svetovne vojne je v regijo prišlo veliko število ruskih delavcev, ki so jo ponovno naselili, kar je še dodatno spremenilo ravnovesje prebivalstva. Leta 1926 je v Donbasu živelo 639.000 etničnih Rusov.[30] Leta 1959 je bilo ruskih prebivalcev 2,55 milijona. Rusifikacijo so dodatno pospešile sovjetske izobraževalne reforme v letih 1958–59, ki so pripeljale do skoraj popolne ukinitve poučevanja v ukrajinskem jeziku v Donbasu.[31][32] Ob sovjetskem popisu prebivalstva leta 1989 je 45 % prebivalcev Donbasa navedlo rusko narodnost.[33] Leta 1990 je bilo ustanovljeno gibanje Interfronta Donbas, ki se je borilo proti ukrajinski neodvisnosti.

V neodvisni Ukrajini (1991–2014)[uredi | uredi kodo]

Spomenik donskim kozakom v Lugansku. »Sinovom slave in svobode«

Na referendumu o neodvisnosti Ukrajine leta 1991 je 83,9 % volivcev v Doneški in 83,6 % v Luganski oblasti podprlo neodvisnost od Sovjetske zveze. Volilna udeležba je bila 76,7-odstotna v Doneški in 80,7-odstotna v Luganski oblasti.[34] Oktobra 1991 je v Donecku potekal kongres jugovzhodnih poslancev z vseh ravni oblasti, na katerem so delegati zahtevali federalizacijo.[23]

Gospodarstvo regije se je v naslednjih letih močno poslabšalo. Do leta 1993 se je industrijska proizvodnja sesula, povprečne plače pa so se od leta 1990 zmanjšale za 80 %. Donbas je zapadel v krizo, številni pa so novo osrednjo vlado v Kijevu obtoževali slabega upravljanja in zanemarjanja. Donbaški rudarji so leta 1993 začeli stavkati, kar je povzročilo konflikt, ki ga je zgodovinar Lewis Siegelbaum opisal kot »boj med regijo Donbas in preostalo državo«. Eden od vodij stavke je dejal, da so prebivalci Donbasa glasovali za neodvisnost, ker so želeli, »da se oblast prenese na občine, podjetja in mesta«, in ne zato, ker bi želeli, da se močno centralizirana oblast preseli iz »Moskve v Kijev«.[34]

Stavki je leta 1994 sledil posvetovalni referendum o različnih ustavnih vprašanjih v Doneški in Luganski oblasti, ki je potekal hkrati s prvimi parlamentarnimi volitvami v neodvisni Ukrajini.[35] Ta vprašanja so vključevala vprašanje, ali naj se ruščina razglasi za uradni jezik Ukrajine, ali naj bo ruščina jezik uprave v Doneški in Luganski oblasti, ali naj se Ukrajina federalizira in ali naj bo tesneje povezana s Skupnostjo neodvisnih držav.[36]

Za te predloge je glasovalo skoraj 90 % volivcev.[37] Nobena od njih ni bila sprejeta: Ukrajina je ostala unitarna država, ukrajinščina je ostala edini uradni jezik, Donbas pa ni dobil nobene avtonomije.[33] Kljub temu so stavkajoči v Donbasu od Kijeva dobili številne gospodarske koncesije, ki so omogočile ublažitev gospodarske krize v regiji.[34]

Manjše stavke so se nadaljevale tudi v devetdesetih letih, čeprav so bile zahteve po avtonomiji manjše. Ukinjene so bile nekatere subvencije za donbaško težko industrijo, ukrajinska vlada pa je zaprla številne rudnike zaradi liberalizacijskih reform, ki jih je spodbujala Svetovna banka.[34] Leonid Kučma, ki je na predsedniških volitvah leta 1994 zmagal s podporo Donbasa in drugih območij na vzhodu Ukrajine, je bil leta 1999 ponovno izvoljen za predsednika Ukrajine.[34] Predsednik Kučma je Donbasu nudil gospodarsko pomoč in denar za razvoj uporabil za pridobivanje politične podpore v regiji.[34]

V zgodnjih 2000-ih letih se je oblast v Donbasu skoncentrirala v regionalni politični eliti, znani kot oligarhi. Privatizacija državnih industrij je povzročila razmah korupcije. Regionalni zgodovinar Hiroaki Kuromija je to elito opisal kot »donbaški klan«, skupino ljudi, ki je obvladovala gospodarsko in politično moč v regiji.[34] Med pomembnimi člani klana sta bila tudi Viktor Janukovič in Rinat Ahmetov. Oblikovanje oligarhije v kombinaciji s korupcijo je pripeljalo do tega, da so Donbas dojemali kot »najmanj demokratično in najbolj temačno regijo v Ukrajini«.[34]

Na ukrajinskih predsedniških volitvah leta 2010 je večina prebivalcev Donbasa glasovala za Viktorja Janukoviča.

Kratek poskus pridobitve avtonomije s strani politikov in uradnikov, ki so bili naklonjeni Viktorju Janukoviču, se je zgodil leta 2004 med oranžno revolucijo. Tako imenovana Jugovzhodna ukrajinska avtonomna republika naj bi bila sestavljena iz devetih jugovzhodnih regij Ukrajine. Projekt je 26. novembra 2004 začel izvajati svet Luganske oblasti, naslednji mesec pa ga je prekinil svet Doneške oblasti. 28. novembra 2004 je v Severnodonecku potekal tako imenovani prvi vseukrajinski kongres ljudskih poslancev in poslancev lokalnih svetov, ki so ga organizirali podporniki Viktorja Janukoviča.[38][39]

Na kongresu je sodelovalo 3.576 delegatov iz 16 ukrajinskih oblasti, Krima in Sevastopola, ki naj bi zastopali več kot 35 milijonov državljanov. V predsedstvu sta bila prisotna moskovski župan Jurij Lužkov in svetovalec z ruskega veleposlaništva. Pozivali so k imenovanju Viktorja Janukoviča za predsednika Ukrajine ali predsednika vlade, razglasitvi vojnega stanja v Ukrajini, razpustitvi Verhovne rade, ustanovitvi sil samoobrambe in ustanovitvi federativne jugovzhodne države s prestolnico v Harkovu.[38][39]

Župan Donecka Oleksandr Lukjančenko je izjavil, da si nihče ni želel avtonomije, temveč so želeli ustaviti demonstracije oranžne revolucije, ki so takrat potekale v Kijevu, in se pogajati o kompromisu. Po zmagi oranžne revolucije so bili nekateri organizatorji kongresa obtoženi »posega v ozemeljsko celovitost in nedotakljivost Ukrajine«, vendar niso bili obsojeni.[40][41]

V drugih delih Ukrajine so Donbas v letu 2000 pogosto dojemali kot območje z »banditsko kulturo«, kot »sovjetsko greznico« in kot »zaostalo«. Komentator Viktor Tkačenko je leta 2005 v časopisu Narodne slovo zapisal, da so v Donbasu »pete kolone« in da govoriti ukrajinsko v regiji »ni varno za zdravje in življenje«.[42] Prav tako je bil prikazan kot dom proruskega separatizma. V Donbasu je v primerjavi z ostalimi deli Ukrajine precej več mest in vasi, ki so poimenovane po komunističnih osebnostih.[43] Kljub takšnemu prikazu so ankete, opravljene v tem desetletju in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pokazale močno podporo za ohranitev Ukrajine in neznatno podporo separatizmu.[44]

Izbruh rusko-ukrajinske vojne (2014–2022)[uredi | uredi kodo]

Zemljevid regije v fazi zamrznjenega konflikta vojne v Donbasu, od zaključka bitke za Debaltsev leta 2015 do ruske invazije na Ukrajino februarja 2022

Od začetka marca 2014 so v Donbasu potekale demonstracije proruskih in protivladnih skupin kot del posledic revolucije dostojanstva in gibanja Evromajdan. Te demonstracije, ki so sledile priključitvi Krima Ruski federaciji in so bile del širše skupine sočasnih proruskih protestov na jugu in vzhodu Ukrajine, so aprila 2014 prerasle v vojno med Rusijo podprtimi separatističnimi silami samooklicanih Doneške in Luganske ljudske republike (DLR in LPR) ter ukrajinsko vlado.[45][46] Med tem konfliktom sta samooklicani republiki 11. maja 2014 izvedli referenduma o statusu Doneške in Luganske oblasti. Na referendumih, ki jih je Ukrajina označila za nezakonite, mednarodna skupnost pa za nedemokratične, je približno 90 % vprašanih glasovalo za neodvisnost DLR in DLR.[47][note 1]

Začetni protesti v Donbasu so bili večinoma domači izrazi nezadovoljstva z novo ukrajinsko vlado,[49] rusko sodelovanje pa je bilo v tej fazi omejeno na njeno izražanje podpore demonstracijam. Pojav separatistov v Donecku in Lugansku se je začel kot majhna obrobna skupina protestnikov, neodvisna od ruskega nadzora.[49][50] Ti nemiri pa so se le razvili v oborožen spopad zaradi ruske vojaške podpore za obrobno skupino, ki je bila del rusko-ukrajinske vojne. Konflikt je bil tako, po besedah ​​zgodovinarja Hiroakija Kuromije, »skrivnostno zasnovan in spretno zakamufliran s strani tujcev«.[51] Pred izbruhom vojne je bila podpora separatizmu v Donbasu omejena in malo dokazov govori o podpori oboroženi vstaji.[52] Ruske trditve, da je rusko govoreče ljudi v Donbasu ukrajinska vlada preganjala ali celo podvrgla »genocidu«, so bile napačne.[51][53]

Ukrajinske čete v Donbasu, marec 2015

Boji so se nadaljevali do poletja 2014 in do avgusta 2014 je ukrajinska »protiteroristična operacija« uspela močno zmanjšati ozemlje pod nadzorom proruskih sil in se približala ponovnemu prevzemu nadzora nad rusko-ukrajinsko mejo.[54] Kot odgovor na poslabšanje razmer v Donbasu je Rusija opustila tako imenovani pristop »hibridne vojne« in začela konvencionalno invazijo na regijo.[54][55] Zaradi ruske invazije so uporniki DLR in LLR ponovno pridobili velik del ozemlja, ki so ga izgubili med predhodno vojaško ofenzivo ukrajinske vlade.[56] Le ta ruska intervencija je preprečila takojšnjo ukrajinsko rešitev konflikta.[57][58][59] To je ukrajinsko stran prisililo, da si je prizadevala za podpis mirovnega sporazuma.[60] Imenoval se je Protokol iz Minska in je bil podpisan 5. septembra 2014.[61] Ker se kljub podpisu sporazuma spopadi niso ustavili, je bil 12. februarja 2015 podpisan še en sporazum, imenovan Minsk II.[62] Ta sporazum je pozival k morebitni ponovni integraciji republik Donbasa v Ukrajino s stopnjo avtonomije.[62] Cilj ruskega posredovanja v Donbasu je bil vzpostaviti proruske vlade, ki bi po ponovni vključitvi v Ukrajino olajšale rusko delovanje v ukrajinski politiki.[63] Sporazumi iz Minska so bili tako zelo naklonjeni ruski strani, saj bi z njihovim izvajanjem te cilje dosegli.[64] Konflikt je privedel do velikega izseljevanja iz Donbasa: polovica prebivalstva regije je bila prisiljena zapustiti svoje domove.[65] Poročilo ZN OHCHR, objavljeno 3. marca 2016, navaja, da je ukrajinska vlada od izbruha konflikta leta 2014 registrirala 1,6 milijona notranje razseljenih oseb, ki so pobegnile iz Donbasa v druge dele Ukrajine.[66] Več kot milijon naj bi pobegnilo drugam, večinoma v Rusijo. V času poročila naj bi 2,7 milijona ljudi še naprej živelo na območjih pod nadzorom DLR in LLR,[66] kar je predstavljalo približno eno tretjino prebivalstva Donbasa.[67]

Kljub sporazumom iz Minska so se spopadi nizke intenzivnosti vzdolž stične črte med ukrajinsko vlado in območji pod ruskim nadzorom nadaljevali do leta 2022. Od začetka konflikta je bilo 29 premirij, od katerih naj bi vsako ostalo v veljavi za nedoločen čas, vendar nobeno od njih ustavil nasilja.[68][69][70] Zaradi tega so vojno imenovali »zamrznjen konflikt«.[71] Ukrajinska vlada je 11. januarja 2017 odobrila načrt za reintegracijo okupiranega dela Donbasa in njegovega prebivalstva v Ukrajino.[72] Načrt bi dal političnim subjektom, ki jih podpira Rusija, delni nadzor nad volvci, Zerkalo Nedeli pa ga je opisal kot »vsaditev rakave celice v telo Ukrajine«.[73] To ni bilo nikoli izvedeno in je bilo predmet javnega protesta.

Raziskava sociološke skupine »Rating« iz leta 2018 o prebivalcih delov Donbasa, ki jih nadzoruje Ukrajina, je pokazala, da 82 % anketirancev meni, da v Ukrajini ni diskriminacije rusko govorečih ljudi.[74] Le 11 % je videlo nekaj dokazov o diskriminaciji.[74] Ista raziskava je tudi pokazala, da 71 % vprašanih ne podpira ruskega vojaškega posredovanja za »zaščito« rusko govorečega prebivalstva, le 9 % jih je podprlo to akcijo.[74] Druga raziskava Ratinga, ki je bila izvedena leta 2019, je pokazala, da le 23 % anketiranih Ukrajincev podpira podelitev avtonomnega statusa Donbasa,[75] medtem ko jih 34 % podpira premirje in »zamrznitev« konflikta, 23 % podpira vojaške akcije za obnovitev okupiranih ozemelj Donbasa, in 6 % jih je podprlo ločitev teh ozemelj od Ukrajine.[75]

Ruska popolna invazija na Ukrajino (2022–danes)[uredi | uredi kodo]

Rusija je 21. februarja 2022 uradno priznala neodvisnost Doneške in Luganske ljudske republike,[76][77] s čimer je dejansko uničila sporazume iz Minska.[78] Rusija je nato 24. februarja 2022 začela novo, obsežno invazijo na Ukrajino, za katero je ruski predsednik Vladimir Putin dejal, da naj bi »zaščitila« prebivalce Donbasa pred »zlorabo« in »genocidom« ukrajinske vlade.[79][80] Ni dokazov, ki bi podprli Putinove trditve.[81][82] DLR in LLR sta se pridružili ruski operaciji; separatisti so izjavili, da se je začela operacija za zavzetje celotne Doneške in Luganske oblasti.[83]

Demografija in politika[uredi | uredi kodo]

Okrožja z večino domačih govorcev ruskega jezika so prikazana z rdečo (popis 2001).

Po popisu iz leta 2001 etnični Ukrajinci predstavljajo 58 % prebivalstva Luganske in 56,9 % Doneške oblasti. Etnični Rusi predstavljajo največjo manjšino, ki predstavlja 39 % oziroma 38,2 % obeh regij.[84] Sodobni Donbas je pretežno rusofonska regija. Po popisu iz leta 2001 je ruski jezik glavni jezik 74,9 % prebivalcev v Doneški in 68,8 % v Luganski oblasti.[85]

Prebivalci ruskega porekla so večinoma koncentrirani v večjih urbanih središčih. Ruščina je postala glavni jezik in lingua franca med industrializacijo, ki jo je spodbudilo priseljevanje številnih Rusov, zlasti iz Kurske oblasti, v novoustanovljena mesta v Donbasu. Predmet nenehnih raziskovalnih polemik, ki jih v teh dveh oblastih pogosto zanikajo, je obseg prisilnega izseljevanja in smrti v sovjetskem obdobju, ki je zlasti prizadel podeželske Ukrajince med gladomorjem, ki je bil posledica zgodnje sovjetske politike industrializacije v kombinaciji z dvema letoma suše po vsej južni Ukrajini in na območju Volge.[86][87]

Skoraj vsi ukrajinski Judje, razen če so pobegnili (precejšnje število Donbaških Judov je dejansko pobegnilo leta 1941), so bili umorjeni v holokavstu v Ukrajini med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni. V Donbasu je po uradnih popisih iz let 1926 in 2001 približno 6 % muslimanov.

Pred Revolucijo dostojanstva je v politiki regije prevladovala proruska Stranka regij, ki je na ukrajinskih parlamentarnih volitvah leta 2008 dobila približno 50 % glasov Donbasa. Vidni člani te stranke, kot je nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, so bili iz Donbasa.

Po besedah ​​jezikoslovca Georgea Shevelova je bil v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja delež srednjih šol, ki so poučevale v ukrajinskem jeziku, nižji od deleža etničnih Ukrajincev v Donbasu[88] – čeprav je Sovjetska zveza naročila naj bodo vse šole v ukrajinski SSR ukrajinsko govoreče (kot del politike ukrajinizacije).[89]

Raziskave regionalnih identitet v Ukrajini so pokazale, da približno 40 % prebivalcev Donbasa trdi, da imajo »sovjetsko identiteto«.[90] Roman Horbyk z univerze Södertörn je zapisal, da ko so v 20. stoletju »kmetje iz vseh okoliških regij poplavljali njene takrat zaposlene rudnike in obrate na meji etnično ukrajinskih in ruskih ozemelj«, »nepopolne in arhaične institucije« preprečile prebivalcem Donbasa »pridobitev izrazito močne moderne urbane – in tudi nacionalne – nove identitete«.[88]

Demografske spremembe v Doneški oblasti: zgornja dva stolpca prikazujeta spreminjanje jezika skozi čas, spodnja dva – etnična razmerja.  Rusi,   Ukrajinci,   ostali (po podatkih uradnih popisov v letih 1926 in 2001)

Religija[uredi | uredi kodo]

Napaka v izrazu: Nepričakovan znak za ločilo »{«}}
Circle frame.svg

Religija v Donbasu (2016)[91]

  Preprosto Krščanstvo (11,9%)
  Islam (6%)
  Protestantizem (2,5%)
  Hinduizem (0,6%)
  Ne verniki (28,3%)
Proslava dneva zmage v drugi svetovni vojni v Donecku, 9. maja 2016

Glede na raziskavo o veri v Ukrajini iz leta 2016, ki jo je izvedel Center Razumkov, 65,0 % prebivalstva Donbasa verjame v krščanstvo (vključno s 50,6 % pravoslavcev, 11,9 % vernikov, ki so izjavili, da so »preprosto kristjani«, in 2,5 % vernikov, ki pripadajo protestantskim cerkvam). V islam veruje 6 %, v hinduizem pa 0,6 %. Obe veri vsebujeta višji delež prebivalstva v primerjavi z drugimi regijami Ukrajine. 28,3 % ljudi je izjavilo, da so bodisi neverniki bodisi se ne identificirajo v eni od naštetih ver.[91]

Geologija[uredi | uredi kodo]

Doneški premogovni bazen je nastal na južnem robu vzhodnoevropskega kratona. Dolgo in ozko korito je nastalo v srednjem devonu kot posledica regionalnih prelomov med Voroneškim in ukrajinskim ščitom.

Sedimentna sekvenca, ki jo sestavljajo usedline devona, karbona, perma, triasa, jure, krede, terciarja in kvartara, začenši od srednjega devona, je bila odložena na predkambrijsko podlago, sestavljeno iz kompleksa magmatskih in metamorfoziranih kamnin. Ogljikove usedline, ki prekrivajo tiste v zgornjem devonu, so predstavljene s celotnim odsekom karbonskega sistema in imajo vse tri oddelke neprekinjenega odseka sedimentov. Spodnji del odseka predstavlja plast trdnih apnencev debeline 300–600 metrov.[92]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Reveži pobirajo premog, Nikolaj Kasatkin: Donbas, 1894

V gospodarstvu Donbasa prevladuje težka industrija, kot sta premogovništvo in metalurgija. Regija je dobila ime po okrajšavi izraza »Doneški premogovni bazen« (ukrajinsko Донецький вугільний басейн, rusko Донецкий угольный бассейн), in čeprav se je letni pridobivanje premoga od sedemdesetih let prejšnjega stoletja zmanjšalo, Donbas ostaja pomemben proizvajalec. Donbas predstavlja eno največjih zalog premoga v Ukrajini z ocenjenimi rezervami 60 milijard ton premoga.[93]

Kopanje premoga v Donbasu poteka na zelo globokih globinah. Kopanje lignita poteka na približno 600 m pod površjem, medtem ko rudarjenje za dragocenejši antracit in bitumenski premog poteka na globinah okoli 1.800 m.[94] Pred začetkom vojne v regiji aprila 2014 sta Doneška in Luganska oblast skupaj proizvedli približno 30 odstotkov ukrajinskega izvoza.[95]

Druge industrije v regiji Doneck, ki se lahko prekrivajo z Donbasom, vključujejo proizvodnjo opreme za plavže in jeklarsko proizvodnjo, železniških tovornih vagonov, strojev za rezanje kovin, tunelskih strojev, strojev za žetje in sistemov za oranje, železniških tirov, rudarskih avtomobilov, električnih lokomotiv, vojaških vozil, traktorjev in bagrov. Regija proizvaja tudi potrošniške izdelke, kot so gospodinjski pralni stroji, hladilniki, zamrzovalniki, TV sprejemniki, usnjena obutev in toaletno milo. Več kot polovico proizvodnje se izvozi od tega približno 22 % v Rusijo.[96]

Sredi marca 2017 je ukrajinski predsednik Petro Porošenko podpisal odlok o začasni prepovedi gibanja blaga na in z ozemlja, ki ga nadzorujeta samooklicana Doneška in Luganska ljudska republike, kar pomeni, da od takrat Ukrajina ne kupuje premoga iz Doneškega premogovnega bazen.[97]

V Donbasu so prisotne zaloge plina iz skrilavca, ki so del večjega Dneper-Doneškega bazena,[98] predvsem plinsko polje Juzivska.[99] V prizadevanju za zmanjšanje odvisnosti Ukrajine od ruskega uvoza plina je ukrajinska vlada leta 2012 sklenila dogovor s podjetjem Royal Dutch Shell za razvoj Juzivskega polja.[99] Shell je bil po izbruhu vojne v regiji leta 2014 prisiljen zamrzniti poslovanje, junija 2015 pa je uradno izstopil iz projekta.[100]

Varnost pri delu v premogovništvu[uredi | uredi kodo]

Premogovniki v Donbasu so eni najbolj nevarnih na svetu zaradi globin rudnikov, pa tudi pogostih eksplozij metana, eksplozij premogovega prahu, nevarnosti počenja kamnin in zastarele infrastrukture.[101] Še bolj nevarni nezakoniti rudniki premoga so postali zelo pogosti v regiji v poznih 2000-ih.[10][102]

Okoljevarstveni problemi[uredi | uredi kodo]

Odlagališče premogovnih odpadkov ob reki Kalmius v Donecku

Intenzivno pridobivanje in taljenje premoga v Donbasu sta povzročila hudo škodo lokalnemu okolju. Najpogostejše težave v regiji vključujejo:

  • motnje v oskrbi z vodo in poplave zaradi rudniške vode
  • vidno onesnaževanje zraka okoli koksa in jeklarn
  • onesnaženost zraka/vode in nevarnost zemeljskega plazu zaradi odlagališč premogovnih odpadkov

Poleg tega več odlagališč kemičnih odpadkov v Donbasu ni vzdrževanih in predstavljajo stalno nevarnost za okolje. Ena nenavadna grožnja je posledica projekta iz sovjetske dobe iz leta 1979 za testiranje eksperimentalnega jedrskega rudarjenja v Jenakijevu. Na primer, 16. septembra 1979 je bila v rudniku Junkom, danes znanem kot rudnik Young Communard v Jenakijevu, na 900 m globine izvedena jedrska poskusna eksplozija z močjo 300 kt, da bi se sprosti metan ali razplinjeni premogovni sloji v ovalno kupolo iz peščenjaka, znano kot Klivaz [Riftno] mesto, da metan ne bi predstavljal nevarnosti za življenje.[103] Pred Glasnostjo nobdeden od rudarjev ni bil obveščen o prisotnosti radioaktivnosti v rudniku.[103]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Uporabljeno rusko besedo, "samostoyatelnost" ("samostoyatel'nost") (dobesedno "stoji sam"), je mogoče prevesti kot popolna neodvisnost ali široka avtonomija, zaradi česar so bili volivci zbegani glede tega, kaj dejansko pomeni njihov glasovalni list.[47][48]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Donets Basin – region, Europe". Encyclopaedia Britannica.
  2. Voice of America—Russian Service (February 22, 2022). "Как далеко зайдет Москва на Донбассе. Срочное обращение Байдена. Первые санкции ǀ ВЕЧЕР ǀ 22.2.22". VoA.com. Voice of America. Pridobljeno dne 2022-02-22.
  3. "Donets Basin". Lexico UK Dictionary. Oxford University Press. Pridobljeno dne 18 April 2021.
  4. 4,0 4,1 Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 12–13. ISBN 0521526086.
  5. Kitsoft. "Ministry of Foreign Affairs of Ukraine - Temporary Occupation of Territories in Donetsk and Luhansk Regions". mfa.gov.ua (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-26.
  6. Kitsoft. "Ministry of Foreign Affairs of Ukraine - 10 facts you should know about the Russian military aggression against Ukraine". mfa.gov.ua (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-26.
  7. "A Russian court document mentioned Russian troops "stationed" in eastern Ukraine. Moscow insists there are none". www.cbsnews.com (angleščina). Pridobljeno dne 2022-01-26.
  8. Dmitry Vortman, Донбасс – единственная часть Украины, возникшая из промышленного региона, June 23, 2018, Radio Liberty (rusko)
  9. "Euroregion Donbass". Association of European Border Regions. Pridobljeno dne 12 March 2015.
  10. 10,0 10,1 "The coal-mining racket threatening Ukraine's economy". BBC News. 23 April 2013. Pridobljeno dne 18 September 2013.
  11. "Putin declares Ukraine regions of Luhansk and Donetsk independent entities in signed decree". The Independent. Pridobljeno dne 21 February 2022.
  12. "Donets Basin" (Donbas), pp.135–136 in: Historical Dictionary of Ukraine. Ivan Katchanovski, Zenon Kohut, Bohdan Y. Nebesio, Myroslav Yurkevich. Lanham : The Scarecrow Press, Inc., 2013. 914 p. ISBN 081087847X
  13. Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 11–13. ISBN 0521526086.
  14. Yekelchyk, Serhy (2015). The Conflict in Ukraine: What Everyone Needs to Know. Oxford University Press. str. 113. ISBN 978-0190237301.
  15. The Editors of The Encyclopædia Britannica (2014). "Donets Basin". Encyclopædia Britannica.
  16. Andrew Wilson (April 1995). "The Donbas between Ukraine and Russia: The Use of History in Political Disputes". Journal of Contemporary History. 30 (2): 274. JSTOR 261051.
  17. Olga Klinova. ""Если вместо головы снаряд...". Як формувалась ідентичність Донбасу (tr. "If instead of head, there is a gunshell. How the Donbas identity was formed")". Ukrayinska Pravda (Istorychna Pravda). 11 December 2014
  18. Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 41–42. ISBN 0521526086.
  19. "The First General Census of the Russian Empire of 1897 − Breakdown of population by mother tongue and districts in 50 Governorates of the European Russia". Institute of Demography at the National Research University 'Higher School of Economics'. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 October 2014. Pridobljeno dne 22 September 2014.
  20. Lewis H. Siegelbaum; Daniel J. Walkowitz (1995). Workers of the Donbass Speak: Survival and Identity in the New Ukraine, 1982–1992. Albany: State University of New York Press. str. 162. ISBN 0-7914-2485-5.
  21. Stephen Rapawy (1997). Ethnic Reidentification in Ukraine (PDF). Washington, D.C.: United States Census Bureau. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19 Oktober 2012. Pridobljeno dne 7 marca 2015.
  22. (ukrajinsko) 100 years ago Bakhmut and the rest of Donbas liberated, Ukrayinska Pravda (18 April 2018)
  23. 23,0 23,1 23,2 23,3 Lessons for the Donbas from two wars, The Ukrainian Week (16 January 2019)
  24. "Soviet order to exterminate Cossacks is unearthed". University of York. University of York. 19 November 2010. Pridobljeno dne 11 September 2014. 'Ten thousand Cossacks were slaughtered systematically in a few weeks in January 1919 [...] 'And while that wasn't a huge number in terms of what happened throughout the Russia, it was one of the main factors which led to the disappearance of the Cossacks as a nation. [...]'
  25. Potocki, Robert (2003). Polityka państwa polskiego wobec zagadnienia ukraińskiego w latach 1930–1939 (poljščina in angleščina). Lublin: Instytut Europy Środkowo-Wschodniej. ISBN 978-8-391-76154-0.
  26. Piotr Eberhardt (2003). Ethnic Groups and Population Changes in Twentieth-Century Central-Eastern Europe. Armonk, New York: M. E. Sharpe. str. 208–209. ISBN 0-7656-0665-8.
  27. Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 253–255. ISBN 0521526086.
  28. Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 251. ISBN 0521526086.
  29. Hiroaki Kuromiya (2003). Freedom and Terror in the Donbas: A Ukrainian-Russian Borderland, 1870s–1990s. Cambridge University Press. str. 273. ISBN 0521526086.
  30. Andrew Wilson (April 1995). "The Donbas between Ukraine and Russia: The Use of History in Political Disputes". Journal of Contemporary History. 30 (2): 275. JSTOR 261051.
  31. L.A. Grenoble (2003). Language Policy in the Soviet Union. Springer Science & Business Media. ISBN 1402012985.
  32. Bohdan Krawchenko (1985). Social change and national consciousness in twentieth-century Ukraine. Macmillan. ISBN 0333361997.
  33. 33,0 33,1 Don Harrison Doyle, ur. (2010). Secession as an International Phenomenon: From America's Civil War to Contemporary Separatist Movements. University of Georgia Press. str. 286–287. ISBN 978-0820330082.
  34. 34,0 34,1 34,2 34,3 34,4 34,5 34,6 34,7 Oliver Schmidtke, ur. (2008). Europe's Last Frontier?. New York: Palgrave Macmillan. str. 103–105. ISBN 978-0-230-60372-1.
  35. Kataryna Wolczuk (2001). The Moulding of Ukraine. Central European University Press. str. 129–188. ISBN 9789639241251.
  36. Hryhorii Nemyria (1999). Regional Identity and Interests: The Case of East Ukraine. Between Russia and the West: Foreign and Security Policy of Independent Ukraine. Studies in Contemporary History and Security Policy.
  37. Bohdan Lupiy. "Ukraine And European Security – International Mechanisms As Non-Military Options For National Security of Ukraine". Individual Democratic Institutions Research Fellowships 1994–1996. North Atlantic Treaty Organization. Pridobljeno dne 21 September 2014.
  38. 38,0 38,1 The Congress of the Victors ("Съезд победителей"), Zerkalo Nedeli [in Russian], zn.ua
  39. 39,0 39,1 "The Congress of Regions" took place in Sievierodonetsk [in Ukrainian], www.bbc.com
  40. Head of the Luhansk Oblast Council was charged with separatism [in Ukrainian], ua.korrespondent.net
  41. Ukrainian Governors are accused of separatism [in Russian], www.rbc.ru
  42. Oliver Schmidtke, ur. (2008). Europe's Last Frontier?. New York: Palgrave Macmillan. str. 102–103. ISBN 978-0-230-60372-1.
  43. (ukrajinsko) In Ukraine rename 22 cities and 44 villages, Ukrayinska Pravda (4 June 2015)
  44. Oliver Schmidtke, ur. (2008). Europe's Last Frontier?. New York: Palgrave Macmillan. str. 108–111. ISBN 978-0-230-60372-1.
  45. Grytsenko, Oksana (12 April 2014). "Armed pro-Russian insurgents in Luhansk say they are ready for police raid". Kyiv Post.
  46. Leonard, Peter (14 april 2014). "Ukraine to deploy troops to quash pro-Russian insurgency in the east". Yahoo News Canada. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 April 2014. Pridobljeno dne 26 October 2014.
  47. 47,0 47,1 Wiener-Bronner, Daniel (11 May 2014). "Referendum on Self-Rule in Ukraine 'Passes' with Over 90% of the Vote". The Wire. Pridobljeno dne 12 May 2014."Ukraine denounces pro-Russian referendums". The Globe and Mail. 11 May 2014. Pridobljeno dne 12 May 2014.
  48. East Ukraine goes to the polls for independence referendum | The Observer. The Guardian. 10 May 2014.
  49. 49,0 49,1 Kofman, Michael; Migacheva, Katya; Nichiporuk, Brian; Radin, Andrew; Tkacheva, Olesya; Oberholtzer, Jenny (2017). Lessons from Russia's Operations in Crimea and Eastern Ukraine (PDF) (Report). Santa Monica: RAND Corporation. str. 33–34.
  50. Wilson, Andrew (20 April 2016). "The Donbas in 2014: Explaining Civil Conflict Perhaps, but not Civil War". Europe-Asia Studies (angleščina). 68 (4): 631–652. doi:10.1080/09668136.2016.1176994. ISSN 0966-8136.
  51. 51,0 51,1 Kuromiya, Hiroaki. "The Enigma of the Donbas: How to Understand Its Past and Future". www.historians.in.ua. Pridobljeno dne 2022-03-03.
  52. Wilson, Andrew (20 April 2016). "The Donbas in 2014: Explaining Civil Conflict Perhaps, but not Civil War". Europe-Asia Studies (angleščina). 68 (4): 641. doi:10.1080/09668136.2016.1176994. ISSN 0966-8136.
  53. "Defending Ukraine Threat, Putin Regurgitates Misleading 'Genocide' Claim". POLYGRAPH.info (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  54. 54,0 54,1 Kofman, Michael; Migacheva, Katya; Nichiporuk, Brian; Radin, Andrew; Tkacheva, Olesya; Oberholtzer, Jenny (2017). Lessons from Russia's Operations in Crimea and Eastern Ukraine (PDF) (Report). Santa Monica: RAND Corporation. str. 44.
  55. Snyder, Timothy. The road to unfreedom: Russia, Europe, America (First izd.). New York, NY. str. 191. ISBN 978-0-525-57446-0. OCLC 1029484935.
  56. Katchanovski, Ivan (1 October 2016). "The Separatist War in Donbas: A Violent Break-up of Ukraine?". European Politics and Society. 17 (4): 473–489. doi:10.1080/23745118.2016.1154131. ISSN 2374-5118.
  57. Freedman, Lawrence (2 November 2014). "Ukraine and the Art of Limited War". Survival (angleščina). 56 (6): 13. doi:10.1080/00396338.2014.985432. ISSN 0039-6338.
  58. Wilson, Andrew (20 April 2016). "The Donbas in 2014: Explaining Civil Conflict Perhaps, but not Civil War". Europe-Asia Studies (angleščina). 68 (4): 634, 649. doi:10.1080/09668136.2016.1176994. ISSN 0966-8136.
  59. Mykhnenko, Vlad (15 March 2020). "Causes and Consequences of the War in Eastern Ukraine: An Economic Geography Perspective". Europe-Asia Studies. 72 (3): 528–560. doi:10.1080/09668136.2019.1684447. ISSN 0966-8136.
  60. "The background to the Minsk agreements". Chatham House – International Affairs Think Tank (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  61. "The Minsk-1 agreement". Chatham House – International Affairs Think Tank (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  62. 62,0 62,1 "The Minsk-2 agreement". Chatham House – International Affairs Think Tank (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  63. "Conclusions". Chatham House – International Affairs Think Tank (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  64. Kofman, Michael; Migacheva, Katya; Nichiporuk, Brian; Radin, Andrew; Tkacheva, Olesya; Oberholtzer, Jenny (2017). Lessons from Russia's Operations in Crimea and Eastern Ukraine (PDF) (Report). Santa Monica: RAND Corporation. str. 45–46.
  65. Kuznetsova, Irina (2020-03-15). "To Help 'Brotherly People'? Russian Policy Towards Ukrainian Refugees". Europe-Asia Studies. 72 (3): 505–527. doi:10.1080/09668136.2020.1719044. ISSN 0966-8136.
  66. 66,0 66,1 Report on the human rights situation in Ukraine 16 November 2015 to 15 February 2016 (PDF). Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. 3 March 2016. Pridobljeno dne 3 March 2016.
  67. Seddon, Max; Chazan, Guy; Foy, Henry (2022-02-22). "Putin backs separatist claims to whole Donbas region of Ukraine". Financial Times. Pridobljeno dne 2022-03-04.
  68. (ukrajinsko) The longest truce in Donbas. Does it really exist, Ukrayinska Pravda (7 September 2020)
  69. New Year ceasefire enters into force in Donbass, TASS (29 December 2018)
  70. "Four DPR servicemen killed in shellings by Ukrainian troops in past week". Information Telegraph Agency of Russia. 23 October 2018. Pridobljeno dne 28 October 2018.
  71. "Ukraine accuses separatists of abusing Minsk deal with land grab". Reuters. 21 January 2015. Pridobljeno dne 22 January 2015.
  72. "Government's plan for the reintegration of Donbas: the pros, cons and alternatives | UACRISIS.ORG". [:en]Ukraine crisis media center [:ua]Український кризовий медіа-центр (angleščina). 2017-01-24. Pridobljeno dne 2017-02-19.
  73. "Ukraine's leaders may be giving up on reuniting the country". The Economist. Pridobljeno dne 2017-02-19.
  74. 74,0 74,1 74,2 Соціологія: ідеї руського миру в неокупованому Донбасі скоріше маргінальні (Report) (Ukrainian). Sociological Group "Rating". 13 January 2016.CS1 vzdrževanje: Neprepoznan jezik (link)
  75. 75,0 75,1 "ATTITUDES OF UKRAINIANS TOWARDS THE OCCUPIED TERRITORIES ISSUE SOLUTION". Sociological Group "Rating". 2 October 2019. Pridobljeno dne 2022-03-03.
  76. "Russia recognises Ukraine separatist regions as independent states". BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 February 2022. Pridobljeno dne 21 February 2022.
  77. "Locals in Ukraine breakaway regions recount short-lived joy, hope". Al Jazeera. 1 March 2022.
  78. Rathke, Jeff (27 February 2022). "Putin Accidentally Started a Revolution in Germany". Foreign Policy (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  79. "Russia launches "full-scale invasion" of Ukraine, sparks international outcry". Kyodo News. Pridobljeno dne 2022-03-03.
  80. "Ukraine-Russia crisis: Ukraine: Russia has launched 'full-scale invasion'". BBC News (angleščina). Pridobljeno dne 2022-02-24.
  81. "Putin's claims that Ukraine is committing genocide are baseless, but not unprecedented". The Conversation. 25 February 2022.
  82. Washington, District of Columbia 1800 I. Street NW; Dc 20006. "PolitiFact - Vladimir Putin repeats false claim of genocide in Ukraine" (angleščina). Pridobljeno dne 2022-03-03.
  83. Troianovski, Anton; MacFarquhar, Neil (2022-02-23). "Ukraine Live Updates: Russia Begins Invasion From Land and Sea". The New York Times (angleščina). ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 2022-02-24.
  84. "About number and composition population of UKRAINE by data All-Ukrainian population census 2001 data". State Statistics Committee of Ukraine. 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17 December 2011.
  85. "Всеукраїнський перепис населення 2001 – English version – Results – General results of the census –& Linguistic composition of the population". 2001.ukrcensus.gov.ua.
  86. "Ukrainian 'Holodomor' (man-made famine) Facts and History". holodomorct.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 april 2013. Pridobljeno dne 17 Oktober 2016.
  87. "The Cause and the Consequences of Famines in Soviet Ukraine". faminegenocide.com. Pridobljeno dne 19 March 2018.
  88. 88,0 88,1 Games from the Past: The continuity and change of the identity dynamic in Donbas from a historical perspective , Södertörn University (19 May 2014)
  89. Language Policy in the Soviet Union by Lenore Grenoble, Springer Science+Business Media, 2003, ISBN 978-1-4020-1298-3 (page 84)
  90. Soviet conspiracy theories and political culture in Ukraine:Understanding Viktor Yanukovych and the Party of Region Arhivirano 16 May 2014 na Wayback Machine. by Taras Kuzio (23 August 2011)
  91. 91,0 91,1 РЕЛІГІЯ, ЦЕРКВА, СУСПІЛЬСТВО І ДЕРЖАВА: ДВА РОКИ ПІСЛЯ МАЙДАНУ (Religion, Church, Society and State: Two Years after Maidan) Arhivirano 22 April 2017 na Wayback Machine., 2016 report by Razumkov Center in collaboration with the All-Ukrainian Council of Churches. pp. 27–29.
  92. Фукс, Н. Из истории познания Донецкого каменноугольного бассейна. — Харьков: Хозяйство Донбасса, 1923 . — 56 С. — (Б-ка «Хозяйство Донбасса»; № 1) (rusko)
  93. "Coal in Ukraine" (PDF). edu.ua. 2012. Pridobljeno dne 2013-07-23.
  94. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ew22 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  95. Oliver Schmidtke, ur. (2008). Europe's Last Frontier?. New York: Palgrave Macmillan. str. 97. ISBN 978-0-230-60372-1.
  96. "Donets'k Region – Regions of Ukraine – MFA of Ukraine". mfa.gov.ua.
  97. Ukrainian energy industry: thorny road of reform, Ukrainian Independent Information Agency (10 January 2018)
  98. "Assessment of Undiscovered Continuous Oil and Gas Resources in the Dnieper-Donets Basin and North Carpathian Basin Provinces, Ukraine, Romania, Moldova, and Poland, 2015" (PDF). U.S. Geological Survey.
  99. 99,0 99,1 Gent, Stephen E. (2021). Market power politics : war, institutions, and strategic delays in world politics. New York, NY: Oxford University Press. str. 159. ISBN 978-0-19-752984-3. OCLC 1196822660.
  100. Olearchyk, Roman (2015-06-11). "Shell to withdraw from shale gas exploration in eastern Ukraine". Financial Times. Pridobljeno dne 2022-03-08.
  101. Grumau, S. (2002). Coal mining in Ukraine. Economic Review. 44.
  102. Panova, Kateryna (8 July 2011). "Illegal mines profitable, but at massive cost to nation". Kyiv Post. Pridobljeno dne 18 September 2013.
  103. 103,0 103,1 Kazanskyi, Denys (April 16, 2018), "Disaster in the making: The "DPR government" has announced its intention to flood the closed Young Communard mine in Yenakiyeve. 40 years ago, nuclear tests were carried out in it, and nobody knows today what the consequences would be if groundwater erodes the radioactive rock", The Ukrainian Week, pridobljeno dne October 5, 2018

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]