Nova Rusija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Zemljevid Nove Rusije okoli leta 1897

Nova Rusija (rusko Новороссия, Novorossija, ukrajinsko Новоросія, Novorosija, romunsko Noua Rusie), ki se je nekoč imenovala Južna Rusija, je ruski zgodovinopisni izraz, ki je označeval ozemlje Ruskega imperija severno od Črnega in Azovskega morja. Ozemlje je zdaj del Ukrajine in Ruske federacije.

Nova Rusija je nastala leta 1764 kot nova cesarska Novoruska (Novorosijska) gubernija, sestavljena iz ruskih obmejnih vojaških regij in dela južnega Kozaškega hetmanata v pripravah na vojno z Osmanskim cesarstvom.[1] Leta 1775 je bila razširjena s priključitvijo Zaporožke seče. V različnih obdobjih je obsegala tudi moldavsko regijo Besarabijo, črnomorske regije (Pričrnomorje) sedanje Ukrajine, Zaporožje, Tavrijo, primorje Azovskega morja (Priazovje), tatarske dele Krima, Nogajsko stepo ob reki Kuban in Čerkezijo.

Regija je bila del Ruskega imperija vse do njegovega propada po ruski februarski revoluciji v začetku marca 1917, ko je postala del kratkožive Ruske republike. Leta 1918 je bil velik del Nove Rusije vključen v Ukrajinsko sovjetsko republiko. V letih 1918–1920 je bil različno velik del Nove Rusije pod nadzorom vlad protiboljševiškega Belega gibanja Južne Rusije, katerih poraz je pomenil vzpostavitev sovjetske oblasti na ozemlju, ki je postalo del Ukrajinske sovjetske socialistične republike, znotraj Sovjetske zveze.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je bilo nekaj poskusov oživitve Nove Rusije. Vodilno vlogo je imelo prorusko separatistično gibanje za ustanovitev Novoruske konfederacije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ukrajina leta 1648 (jug je na vrhu) s širokim pasom loca deserta (neobljudeno ozemlje)
Zemljevid Divjih polj v 17. stoletju
Krimski kanat leta 1600
Zaporožje leta 1760
Novoruska gubernija; njeno središče je bil Ekaterinoslav (sedanji Dnipro), ki je bil med vladanjem Pavla I. za krajši čas preimenovan v Novorosijsk

Sodobna zgodovina regije se začenja z razpadom Zlate horde. Vzhodni del Horde je nasledil Krimski kanat (eden od več naslednikov), zahodni pa je bil razdeljena med Moldavijo in Litvo. S širitvijo Osmanskega cesarstva je celotno ozemlje severno od Črnega morja prišlo pod oblast Krimskega kanata, ki je posledično postal osmanski vazal. V 16. stoletju je Krimski kanat dovolil Nogajcem, ki so jih iz Povolžja pregnali Rusi in Kalmiki, da se naselijo v črnomorskih stepah.

Zahodni deli ozemlja severno od Črnega morja so bili redko naseljeni in znani kot Divja polja ali latinsko Loca deserta (neobljudeno ozemlje), čeprav je bilo ob Dnepru veliko naselij. Divja polja so v grobem obsegala južne dele sedanje Ukrajine in del Ruske federacije (Rostovska oblast).

Nadzor nad tem ozemljem je v rusko turških vojnah 1735–1739, 1768–1774, 1787–1792 in 1806–1812 in s sklepanjem sporazumov s Kozaškim hetmanatom in Osmanskim cesarstvom postopoma pridobilo Rusko carstvo. Slednje je leta 1764 ustanovilo Novorusko gubernijo, ki se je sprva imenovala po carici Katarini. Carica je odločila, da se mora gubernija namesto po njej imenovati Nova Rusija.[2] Njegovo upravno središče je bila trdnjava Svete Elizabete (danes Kropivnickij). Zaradi boljšega varovanja južne meje carstva pred Osmanskim cesarstvom, se je središče leta 1765 preselilov v Kremenčuk.[2][3]

Guvernerji Nove Rusije so velikodušno podeljevali zemljo ruskemu plemstvu (dvorjanstvo) in tlačanskemu kmetstvu, večinoma iz Ukrajine in manj iz Rusije, s čimer so nameravali kultivirati redko naseljene stepe. Zgodovinski slovar Ukrajine omenja:

Prebivalstvo so sestavljali vojaški kolonisti iz huzarskih in ulanskih polkov, ukrajinski in ruski kmetje, kozaki, Srbi, Črnogorci, Madžari in drugi tujci, ki so prejemali zemljiške subvencije za naselitev na tem območju.[4]

Med prvimi priseljenci so bili najštevilčnejši Romuni in Rusini (Ukrajinci). V regiji vzhodno od Južnega Buga, imenovani Nova Srbija, so večino prebivalstva sestavljali Romuni (75%). Sledili so jim Srbi (12% in drugi 13%).[5]

Po priključitvi osmanskih ozemelj k Novi Rusiji leta 1774 so ruske oblasti začele agresiven program kolonizacije in spodbudile velike migracije iz širokega spektra etničnih skupin. Katarina Velika je v te novo osvojene dežele vabila evropske naseljence: Romune (iz Moldavije, Vlaške in Transilvanije), Bolgare, Srbe, Grke, Albance, Nemce, Poljake, Italijane in druge.

Leta 1775 je carica Katarina Velika na silo likvidirala Zaporško Seč in pripojila njeno ozemlje Novi Rusiji, s čimer je odpravila neodvisno vladavino ukrajinskih kozakov. Konec 18. stoletja je rusko kolonizacijo ozemlja usmerjal Grigorij Potemkin (1739–1791). Katarina Velika mu je leta 1774 podelila pooblastila absolutnega vladarja tega ozemlje.

Duh in pomen Nove Rusije v tem času je dobro opisal zgodovinar Willard Sunderland, ki pravi, da je bila stara stepa azijska in brez državljanstva, sedanja pa je bila državno opredeljena in je zahtevala evropsko-rusko civilizacijo. Nova Rusija bi se zato lahko primerjala z Novo Španijo, Novo Francijo in Novo Anglijo, ki so jih kolonizirale zahodne velesile.[6]

Leta 1792 je ruska vlada objavila sklep, da bo regija med Dnjestrom in Bugom postala kneževina Nova Moldavija pod rusko suverenostjo.[7] Po prvem ruskem popisu prebivalstva v regiji Jedisan, opravljenem leta 1793 po izgonu nogajskih Tatarov, je bilo 49 vasi od 67 med Dnjestom in Južnim Bugom romunskih.

Zgodovinski nemški zemljevid Nove Rusije leta 1855

Na začetku 19. stoletja se je etnična sestava Nove Rusije zaradi intenzivnega priseljevanja zelo spremenila. Kolonisti so hitro ustanavljali mesta, vasi in kmetijske kolonije. Med rusko-turškimi vojnami so bile osvojene in uničene večje turške trdnjave Ozu-Cale (Očakov), Akkerman (Bilgorod-Dnistrovskij), Hadžibej, Kinburn in številne druge. V njihovi okolici so bila ustanovljena nova mesta in naselja.

V ustanavljanju novih mest v Novi Rusiji (mesta so bila večinoma razširjena stara naselja) je sodelovalo več etničnih skupin.[8] Na primer:

  • Zaporožje je nastalo na mestu nekdanje kozaške trdnjave.
  • Odeso je leta 1794 ne mestu tatarske vasi, prvič omenjene leta 1415,[9] ustanovil Jose de Ribas, španski general v ruski službi.
  • Doneck, ustanovljen leta 1869, se je prvotno imenoval Juzovka (Juzivka) po valižanskem industrijalcu Johnu Hughesu, ki je razvil premogovništvo v Donbaški regiji.

Guverner Shmidt v svojem poročilu leta 1851 omenja naskednjo etnično sestavo gubernije Herson in Odese:[10]

Nacionalnost Število %
Malorusi 703.699 69,14
Moldavci in Vlahi 75.000 7,37
Judje 55.000 5,40
Nemci 40.000 3,93
Velikorusi 30.000 2,95
Bolgari 18.435 1,81
Belorusi 9.000 0,88
Grki 3.500 0,34
Romi 2.516 0,25
Poljaki 2.000 0,20
Armenci 1.990 0,20
Keraiti 446 0,04
Srbi 436 0,04
Švedi 318 0,03
Tatari 76 0,01
Bivši uradniki 48.378 4,75
Plemiči 16.603 1,63
Tujci 10.392 1,02
Skupaj 1.017.789 100

Od leta 1796 do 1802 je bila Nova Rusija (Novorossija) ime gubernije z glavnim mestom Novorossijsk, ki se je pred tem imenoval Ekaterinoslav. Mesto se zdaj imenuje Dnipropetrovsk in se ne sme zamenjati s sedanjim Novorosijskom v Ruski federaciji. Leta 1802 je bila gubernija razdeljena na Jekaterinoslavsko, Hersonsko in Tavriško gubernijo.

Od leta 1822 do 1874 je bil sedež novorusko-besarabske vlade v Odesi.

V mestih in delih podeželja je kot pogovorni jezik prevladovala ruščina, v kmečkih okoljih, manjših mestih in vaseh pa ukrajinščina.

Leta 1897 je bil v Ruskem imperiju izveden popoln popis prebivalstva. Statistika kaže, da je večina prebivalcev Nove Rusije govorila ukrajinsko, v večini mest pa sta prevladovala ruščina in jidiš.[11][12][13]

Ruski plakat iz leta 1921: "Donbas - srce Rusije"
Jezik Hersonska gubernija Jekaterinoslavska gubernija Tavriška gubernija
Ukrajinščina 53,4% 68,9% 42,2%
Ruščina 21,0% 17,3% 27,9%
Beloruščina 0,8% 0,6% 6,7%
Poljščina 2,1% 0,6% 0,6%
Bolgarščina 0,9% 2,8%
Moldavščina in romunščina 5,3% 0,4% 0,2%
Nemščina 4.5% 3.8% 5.4%
Jidiš 11.8% 4.6% 3.8%
Grščina 2,3% 2,3% 1,2%
Tatarščina 8,2% 8,2% 13,5%
Turščina 2,6% 2,6% 1,5%
Skupaj 2.733.612 2.311.674 1.447.790

Splošni popis prebivalstva Ruskega imperija leta 1897 je ugotovil nasledje stanje:[14]

Jezik Odesa Jekaterinoslav Nikolajev Herson Sevastopol Mariupol Donecko okrožje
Ruščina 198.233 47.140 61.023 27.902 34.014 19.670 273.302
Jidiš 124.511 39.979 17.949 17.162 3.679 4.710 7
Ukrajinščina 37.925 17.787 7.780 11.591 7.322 3.125 177.376
Poljščina 17.395 3.418 2.612 1.021 2.753 218 82
Nemščina 10.248 1.438 813 426 907 248 2.336
Grščina 5.086 161 214 51 1,553 1.590 88
Skupaj 403.815 112.839 92.012 59.076 53.595 31.116 455.819

Seznam ustanovljenih mest[uredi | uredi kodo]

Večina v tem obdobju ustanovljenih mestje bila širitev že obstoječih manjših naselij.[9] Veliko teh mest se je razvilo v velika sodobna mesta. Za gradnjo so se uporabili ruski cesarski polki. Med gradnjo je veliko vojakov umrlo.[9]

Prvi val[uredi | uredi kodo]

  • Jelisavetgrad (Kropivnicki) (1754)
  • Aleksandrovsk (Zaporižia) (1770)
  • jekaterinoslav (Dnipro) (1776)
  • Herson (1778)
  • Mariupol (1778)
  • Sevastopol (1783)
  • Simferopol (1784)
  • Melitopol (1784)
  • Pavlohrad (1784)

Drugi val[uredi | uredi kodo]

  • Nikolajev (Mikolaiv) (1789)
  • Tiraspol (1792)
  • Odesa (1794)
  • Jekaterinodar (Krasnodar) (1794)

Tretji val[uredi | uredi kodo]

  • Berdjansk (1827)
  • Novorosijsk (1838)

Vpliv na sedanjost[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Sovjetske zveze 26. decembra 1991 in razglasitvi ukrajinske neodvisnosti 24. avgusta 1991 se je v Odesi začelo gibanje za obnovo Novoruske regije. Gibanje je po nekaj dneh ugasnilo in ni uspelo določiti njenih meja.[15][16][17] Prvi koncept se je osredotočil na odeško, nikolajevsko, hersnsko in krimsko regijo, katerim bii se kasneje priključile še druge regije.[17][18]

Ime je dobilo nov poudarek, ko je ruski predsednik Vladimir Putin v intervjuju 17. aprila 2014 izjavil, da so ozemlja Harkova, Luganska, Donjecka, Hersona, Mikolajeva in Odese del tistega, kar se je imenovalo Nova Rusija.[19][nb 1] Maja 2014 sta samoproglašeni Donecka ljudska republika in Luganska ljudska republika razglasili konfederacijo Nova Rusija in izrazili željo po razširitvi na vso jugovzhodno Ukrajino.[22] Ideja je bila zaradi neenotnosti po enem letu opuščena. 1. januarja 2015 je ustanovno vodstvo objavilo, da je projekt ustavljen, 20. maja pa so konstitutivni člani napovedali zamrznitev političnega projekta.[23][24][25]

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. Sodobna provinca Harkov je bila delno v zgodovinski regiji Nova Rusija, mesto Harkov pa ne, ker je spadal v zgodovinsko regijo Svoboda Ukrajine.<.[20][21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Magocsi, Paul R. A History of Ukraine: The Land and Its Peoples. str. 284.
  2. 2,0 2,1 Nataliya Polonska-Vasylenko (1955). The Settlement of the Southern Ukraine (1750-1775). Ukrainian Academy of Arts and Sciences in the U.S. str. 190.
  3. "New Russian gubernia". Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 4. januarja 2015.
  4. Ivan Katchanovski; Zenon E. Kohut; Bohdan Y. Nebesio; Myroslav Yurkevich (21. junij 2013). Historical Dictionary of Ukraine. Scarecrow Press. str. 392. ISBN 978-0-8108-7847-1. Pridobljeno 3. avgusta 2015.
  5. Olga M. Posunjko (2002). Istorija Nove Srbije i Slavenosrbije (srbsko). Novi Sad. str. 36. ISBN 978-86-902499-2-3. Pridobljeno 3. avgusta 2015.
  6. Willard Sunderland (2006). Taming the Wild Field: Colonization and Empire on the Russian Steppe. Cornell University Press. str. 70. ISBN 0-8014-7347-0. Pridobljeno 3. avgusta 2015.
  7. E. Lozovan. "Romanii orientali". Neamul Romanesc 1 (1991): 14.
  8. E. Lozovan, str. 32.
  9. 9,0 9,1 9,2 "Odesa: Through Cossacks, Khans and Russian Emperors". The Ukrainian Week (18. november 2014).
  10. Шмидт А. "Материалы для географии и статистики, собранные офицерами генерального штаба. Херсонская губерния. Часть 1". St. Petersburg, 1863, str. 465-466.
  11. http://www.demoscope.ru/weekly/ssp/rus_lan_97_uezd_eng.php?reg=1600 "First General Census of the Russian Empire of 1897. Breakdown of population by mother tongue: Kharkov governorate - total population"] (№ 623-624). Demoscope Weekly. 31. december 2014. ISSN 1726-2887. Pridobljeno 4. januarja 2015.
  12. "First General Census of the Russian Empire of 1897. Breakdown of population by mother tongue: Kherson district - the city of Kherson" (№ 623-624). Demoscope Weekly. 31. december 2014. ISSN 1726-2887. Pridobljeno 4. januarja 2015.
  13. "First General Census of the Russian Empire of 1897. Breakdown of population by mother tongue: Kherson district - the city of Nikolayev (military governorate)" (№ 623-624). Demoscope Weekly. 31. december 2014. ISSN 1726-2887. Pridobljeno 4. januarja 2015.
  14. "First General Census of the Russian Empire of 1897. Breakdown of population by mother tongue: Donetsk district - total population" (№ 623-624). Demoscope Weekly. 31. december 2014. ISSN 1726-2887. Pridobljeno 4. januarja 2015.
  15. Patrick Heenan, Monique Lamontagne (ur.). "The CIS Handbook". Fitzroy Dearborn Publishers, 1999. str. 75.
  16. "Federal State of Novorossiya". GlobalSecurity.org. Pridobljeno 18. februarja 2015.
  17. 17,0 17,1 Paul Kolstoe. "Russians in the Former Soviet Republics". Indiana University Press, junij 1995. str. 176.
  18. Zbigniew Brzezinski, Paige Sullivan (1997). Russia and the Commonwealth of Independent States: Documents, Data, and Analysis. Center for Strategic and International Studies (Washington, D.C.); M.E. Sharpe Inc. str. 639. ISBN 978-1-56324-637-1. Pridobljeno 3. avgusta 2015.
  19. "Transcript: Vladimir Putin's April 17 Q&A". Washington Post. Pridobljeno dne 18. februarja 2015.
  20. Unmaking Imperial Russia: Mykhailo Hrushevsky and the Writing of Ukrainian History. Serhii Plokhii, University of Toronto Press. 2005. str. 19. ISBN|0802039375}}
  21. Frontline Ukraine: Crisis in the Borderlands by Richard Sakwa, I.B. Tauris, 2015. str. 9. ISBN 1784530646.
  22. СМИ: Террористы из "ДНР" и "ЛНР" объединились. UNIAN. 24. maj 2014. Arhivirano iz izvirnika 25. maja 2014. Pridobljeno 26. maja 2014.
  23. "Russian-backed 'Novorossiya' breakaway movement collapses". Ukraine Today. 20. maj 2015.
  24. Vladimir Dergachev; Dmitriy Kirillov (20. maj 2015). Проект «Новороссия» закрыт. Gazeta.ru (rusko).
  25. "Why the Kremlin Is Shutting Down the Novorossiya Project". Carnegie Endowment for International Peace. Pridobljeno 20. decembra 2015.