Kalmiki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kalmiki
Хальмгуд
Halm'gud
Kalmiki v Elisti, Republika Kalmikija
Število pripadnikov

196.000

Regije z večjim številom pripadnikov
Flag of Kalmykia.svg Kalmikija
Zastava Rusije Rusija 183.372 [1][2]
Zastava Ukrajine Ukrajina 325 [3]
Zastava Kirgizistana Kirgizistan 12.000 [4]
Jeziki
kalmiški, ruski
Religije

V Rusiji prevladuje tibetanski budizem,
v manjšini je pravoslavno krščanstvo [5]

V Kirgizistanu prevladuje sunitski islam
Sorodne etnične skupine
Mongoli, še posebej Ojrati

Kalmiki (kalmiško Хальмгуд, Hal’mgud, mongolsko Халимаг, Halimag, rusko Калмыки, Kalmiki) so najbolj zahodna skupina Mongolov, katerih predniki so se leta 1607 iz Džungarije preselili v Rusijo. Na severnem Kavkazu so leta 1630 ustanovili Kalmiški kanat, ki je propadel leta 1724. Večina Kalmikov zdaj živi v Avtonomni republiki Kalmikiji na zahodni obali Kaspijskega jezera, v kateri so večinski narod.

Majhne kalmiške skupnosti so tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, Nemčiji in Češki republiki.[6]

Ime[uredi | uredi kodo]

Karta iz Cosmographiae Sebastiana Münsterja, v kateri je najzgodnejša omemba imena Kalmiki

Mongolsko ime Kalmiki, zapisano kot Halimag, pomeni »ljudje, ki se oddaljujejo«, se pravi selijo. Glagol halih v mongolščini pomeni iztekanje, pronicanje ali prelivanje. Ime Halimag bi torej pomenilo ljudstvo, ki je odteklo od Mongolov in z mongolske zemlje.

Ime Kalmik je turškega izvora in pomeni ostati. Turška plemena so to ime uporabljala morda že v 13. stoletju. Arabski geograf Ibn Al Vardi je dokumentirano prvi, ki je že v 14. stoletju ime uporabil za Ojrate.[7]

Kašgarski Hodži so v 15. stoletju ime uporabljali za Ojrate.[8] Ruski pisno viri že leta 1530 omenjajo ime Kolmak Tatari, kartograf Sebastian Münster (1488–1552) pa je na karti v Cosmographii iz leta 1544 njihovo ozemlje označil s Kalmuči. Ojrati sami tega imena niso sprejeli za svojega.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kalmiki so do selitve na zahod na začetku 17. stoletja živeli skupaj z Mongoli. V Rusijo jih je leta 1628 odpeljal njihov knez (nojon) zaradi nesoglasij z vladarji mongolske države, znane kot Orjatska unija. Knez je iskal pomoč ruskega carja za obračun s svojimi nasprotniki. V Rusiji so se Kalmiki najprej pojavili v Sibiriji in se nato preko Urala pomaknili do Volge. [9]

Ruske oblasti so njihov prihod sprejele s simpatijami in njihove vodje obdarila v upanju, da bodo branili južne meja carstva pred stalnimi vpadi Krimskih Tatarov in kavkaških gorjanov. Kalmiki so kmalu začeli izgubljati svojo samostojnost. Na njihovo samoupravo je vedno bolj pritiskala carska oblast, zato so se odločili za vrniti v svojo domovino Džungarijo. Selitev se je začela leta 1771. Na pot je odšlo približno štiri petine populacije, vendar jih je do Džungarije prišlo zelo malo. Tisti, ki so ostali, so živeli na zahodni obali Volge. V iskanju pašnikov in vode so se stalno selili. Njihov način življenja se je postopoma spremenil. Začeli so se ukvarjati s poljedelstvom, kar je imelo za posledico gradnjo stalnih naselij.

Tradicionalni kalmiški tabor: jurta (ger) prenosna, samostoječa struktura, sestavljena iz mrežastih sten, škarnikov in polstene strehe in zateznih jermenov[10]
Ojratska karavana na začetku 20. stoletja, posneta ali v Mongoliji ali na Kitajskem

Njihov položaj v Carski Rusiji je bil do neke mere privilegiran, ker jih Rusi niso podjarmili ampak so Kalmiki sami priznali rusko oblast. Za privilegije so se oddolžili leta 1917, ko so se po oktobrski revoluciji postavili na stran strmoglavljene oblasti in se z orožjem borili proti boljševikom.[9] V bojih so izgubili približno 60 % svojega prebivalstva. Poražena vojska in civilno prebivalstvo so poskušali čim prej priti do pristanišč in z ladjami pobegniti iz Rusije. To je uspelo samo manjšemu delu beguncev, med njimi 2200-3000 Kalmikom vseh starosti. Največ se jih je zateklo v taborišča v okolici Istanbula in v samo mesto. Tam so ostali 2-3 leta in se nato postopoma razselili po evropskih državah, največ v Bolgarijo, Jugoslavijo, Češko in Francijo.

Največja kolonija Kalmikov v Evropi je bila v Beogradu (300-400), kjer so jih imenovali Kitajci. Leta 1929 so tam zgradili prvi budistični tempelj v Evropi.[11] Leta 1944 so se pred napredujočo Rdečo armado umaknili v Nemčijo in od tam v ZDA. Leta 1957 so dobili dovoljenje za vrnitev v Sovjetsko zvezo.

Po vzpostavitvi sovjetske oblasti je bogato budistično izročilo Kalmikov uničila Stalinova politika ateizacije in kolektivizacije družbe. V Kalmikiji so se požgale vse njihove verske zgradbe in besedila, menihi in verniki pa so bili izgnani v Sibirijo.

Sovjetska vlada je novembra 1920 ustanovila Kalmiško avtonomno oblast, v kateri je stavropolska kalmiška naselja združila astrahanskimi Kalmiki. Tja se je preselilo tudi manjše število Kalmikov iz Donske oblasti. Upravno središče oblasti je bila majhna vas Elista, ki je kasneje dobila status glavnega mesta. Oktobra 1935 se je oblast reorganizirala v Kalmiško avtonomno sovjetsko socialistično republiko, v kateri so se ukvarjali predvsem z živinorejo, poljedelstvom, vključno z gojenjem bombaža, in ribištvom. Industrije ni bilo.

Lega Kalmikije na karti Kavkaza

22. januarja 1922 je med lakoto, v kateri naj bi v Kalmikiji umrla skoraj polovica populacije, Mongolija predlagala, da se Kalmiki preselijo v Mongolijo, kar je sovjetska vlada zavrnila.[12] Kalmiki so se leta 1926, 1930 in 1942–1943 uprli, zato so marca 1927 krog 20.000 Kalmikov izgnali v Sibirijo in Karelijo.[13] Kalmiki v Kalmikiji so 22. marca 1930 ustanovili Neodvisno republiko ojraških Kalmikov. Njihova vojska, ki je štela samo 200 mož, je v privinci Durvud porazila 1.700 sovjetskih vojakov, republika pa je bila leta 1930 kljub temu razpuščena.

Leta 1929 je Stalin med prisilno kolektivizacijo kmetijstva astrahanske nomadske Kalmike prisilil v naselitev v vasi. Vse, ki so imeli več kot 500 ovac, je izgnal na prisilno delo v Sibirijo.

Med drugo svetovno vojno je del Kalmikije zasedla nemška vojska. Decembra 1942 je Rdeča armada Kalmikijo osvobodila. Sovjetska oblast je Kalmike obtožila sodelovanja z okupatorjem in 28. decembra 1943 skoraj vse prebivalstvo, tudi kalmiške vojake Rdeče armade, izselila v Sibirijo. Kalmiška sovjetska socialistična republika je bila razpuščena. Njeno ozemlje se je razdelilo med sosednji Astrahanski, Stalingrajski in Stavropolski kraj. Nekoč kalmiška naselja so dobila ruska imena.

V Sibiriji je umrla približno polovica od 97.000-98.000 izseljenih Kalmikov. Leta 1957 jim je predsednik Hruščov dovolil vrnitev iz Sibirije[14] in jih naselil med Ruse in Ukrajince. Kalmikija je 9. januarja 1957 postala avtonomna oblast in 29. julija 1958 ponovno avtonomna republika.

Ruska federacija je 6. aprila 1991 sprejela Zakon o rehabilitaciji izgnanih narodov, s katerim so bili izgoni vseh ljudstev kvalificirani kot genocid. Po razpadu Sovjetske zveze je Kalmiška republika obdržala svoj status v okviru Ruske federacije in doživela gospodarski zlom, ki je sprožil ponovno selitev prebivalstva po Ruski federaciji in v tujino.

Sodobna Kalmikija ima prijateljske diplomatske in kulturne stike z Mongolijo.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Kalmiki
Kalmiški plesalci

Kalmiki se delijo v sedem glavnih etničnih podskupin: Batudi, Derbeti, Hoidi, Hošuti Oloti, Torguti in Buzavi. Najštevilčnejši so Torguti. Buzavi so najmanj številni in najbolj rusificirani Kalmiki.

Število Kalmikov v Ruskem carstvu, Sovjetski zvezi in Ruski federaciji:

1897[15] 1926 1939 1959 1970 1979 1989 2002 2010
190,648 128,809 129,786 100,603 131,318 140,103 165,103 174,000 183,372

Republika Kalmikija[uredi | uredi kodo]

Večina Kalmikov živi v Republiki Kalmikiji, zvezni republiki Ruske federacije.[16] Kalmikija leži v jugovzhodnem delu Rusije med Volgo in Donom. Na jugu meji na Dagestan, na jugozahodu na Stavropolski kraj, na zahodu in severozahodu na Rostovski oziroma Volgograški kraj in na vzhodu na Astrahansko oblast. Na jugovzhodu je Kaspijsko jezero.

Po razpadu Sovjetske zveze se je veliko Kalmikov, zlasti mladih, izselilo iz Kalmikije v velika mesta kot sta Moskva in Sankt Peterburg in v Združene države Amerike. Glavna razloga za selitev sta želja po boljši izobrazbi in ekonomskem položaju. Proces se še nadaljuje.

Kalmiki v Kalmikiji so trenutno v večini. Leta 2010 je tam živelo 162.740 Kalmikov, kar pomeni 57,4 % prebivalstva. Zaradi višjega naravnega prirastka kot v slovanskem delu Ruske federacije njihov obstoj ni ogrožen.

Vera[uredi | uredi kodo]

Kalmiki so edini narod v Evropi, katerih nacionalna vera je budizem. Sprejeli so ga v zgodnjem 17. stoletju. Njihov budizem pripada tibetanski sekti gelugpa (prava pot), ki se običajno prišteva k sekti rumenih klobukov.[17] Pred prestopom v budizem so prakticirali mongolski šamanizem.

Ruska carska oblast in Ruska pravoslavna cerkev sta poslušali postopoma spreobrniti v pravoslavje vse svoje podložnike z drugimi verovanji. Cilj te politike je bil izločiti tuje vplive na priključenih ozemljih. Pokristjanjeno prebivalstvo je nato postalo lojalno Ruskemu carstvu in pokorno ruski oblasti.

Med Sart Kalmiki v Kirgizistanu prevladuje sunitski islam.[18]

Majhen odstotek kalmiških družin v Belorusiji je v zgodnjem 19. stoletju prestopil v judovstvo.[19]

Jezik[uredi | uredi kodo]

Kalmiški jezik spada v vzhodno vejo mongolskih jezikov.[20] Jezik je zelo podoben standardnemu mongolskemu jeziku.

Glavna narečja kalmiščine so torgut, derbet in buzava.[21] Manj pogosti narečji sta košut in olet. Na splošno velja, da je imel ruski jezik manjši vpliv na narečja nomadskih Kalmikov v Volški regiji kot na druga narečja.

Derbeti in kasneje Torguti, ki so se izselili iz Volške regije v Salsko okrožje ob Donu, so se preimenovali v Buzave ali Donske Kalmike. Njihovo narečje se je razvilo pod znatnim vplivom ruskega jezika.[22] Carska oblast jih je leta 1798 vojaško in upravno priznala kot Donske kozake.

Fragment Evangelija v kalmišem jeziku, pisanega v čisti pisavi

Leta 1938 se je kalmiški knjižni jezik začel pisati v cirilici. Med drugo svetovno vojno so vse Kalmike, ki niso služili v Rdeči armadi, prisilno izselili v Sibirijo in Srednjo Azijo, kjer so jih razpršili in jim niso dovolili na javnih mestih govoriti v njihovem jeziku. Mlajše generacije se ga v šoli niso učile, zato so po vrnitvi iz izgnanstva leta 1957 Kalmiki govorili in objavljali predvsem v ruščini. Ruščina je postopoma postala njihov prvi jezik. Zadnja leta ga oblast v Kalmikiji posluša oživiti in je v zvezi s tem sprejela nekaj zakonov, na primer o napisih vhod/izhod na vhodnih vratih v trgovine. Nedavno so na ruski javni televiziji in radiu nekaj časa, namenjenega za oddaje v tujih jezikih, na primer v angleščini, namenili oddajam v kalmiškem jeziku.

UNESCO je kalmiški jezik leta 2010 razglasil za ogroženega.

Pisava[uredi | uredi kodo]

V 17. stoletju je budistični menih Zaja Pandita razvil todo bičugčisto pisavo, ki je temeljila na klasični pokončni mongolski pisavi, prilagojeni ojratskemu/kirgiškemu jeziku. V kasnem 19. in zgodnjem 20. stoletju se je čista pisava začela opuščati. Leta 1923 se je začelo dosledno pisati v cirilici. V 1930. letih do strokovnjaki za kalmiški jezik uvedli prilagojeno latinico, ki se je uporabljala malo časa.

Pomembne osebnosti[uredi | uredi kodo]

Politiki[uredi | uredi kodo]

Fjodor Ivanovič Kalmik (1763-1832), slikar in kipar (avtoportret)
  • Vladimir Iljič Uljanov - Lenin,[23]predsednik Sovjeta ljudskih komisarjev Sovjetske zveze
  • Ilija Nikolajevič Uljanov, Leninov oče[24]
  • Oka Ivanovič Gorodivikov, kozak in carski konjeniški general
  • Lavr Georgijevič Kornilov, carski obveščevalni general in raziskovalec

Kani Kalmiškega Kanata[uredi | uredi kodo]

  • Ho Urluk
  • Šukur Daičin — 1654-1661
  • Puntsug (Mončak) — 1661-1669
  • Ajuka Kan — 1669-1724
  • Ceren Donduk Kan — 1724-1735
  • Donduk Ombo Kan — 1735-1741
  • Donduk Daši Kan — 1741-1761
  • Ubaši Kan — 1761-1771

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Итоги ВПН 2010 All Russian census, 2010
  2. ^ "Kalmyk-Oirat, Western Mongul in Russia :: Joshua Project". joshuaproject.net. Pridobljeno dne 2014-10-25. 
  3. ^ State statistics committee of Ukraine – National composition of population, 2001 census (Ukrainian)
  4. ^ "PRESIDENT.MN". Pridobljeno dne 4 December 2016. 
  5. ^ Содномпилова, М.М.; Нанзатов, Б.З. Культурное наследие народов Центральной Азии. Выпуск 3: сборник статей. Imbt. str. 34. ISBN 9785792503649. Pridobljeno dne 2014-10-25. 
  6. ^ Kalmyks, NUPI – Centre for Russian Studies.
  7. ^ Khodarkovsky, 1992:5, ki citira Bretschneiderja, 1910:2:167.
  8. ^ Grousset, 1970:506.
  9. ^ 9,0 9,1 Ko su Kalmici. Pridobljeno 8.aprila 2013.
  10. ^ Monica Cellio, The Construction of a Yurt, 1995
  11. ^ Uvod - dolazak Kalmika u Srbiju, Pridobljeno 8. aprila 2013.
  12. ^ Williamson 1970, str. 280.
  13. ^ XX зууны 20, 30-аад онд халимагуудын 98 хувь аймшигт өлсгөлөнд автсан (v mongolščini).
  14. ^ BBC News - Regions and territories: Kalmykia. news.bbc.co.uk. Pridobljeno 12. decembra 2014.
  15. ^ "Демоскоп Weekly - Приложение. Справочник статистических показателей.". demoscope.ru. Pridobljeno dne 2014-12-12. 
  16. ^ BBC News, Regions and territories: Kalmykia.
  17. ^ Dge-lugs-pa. Encyclopædia Britannica, 2008. Pridobljeno 1. novembra 2008.
  18. ^ Sondomilova, М.М., Nanzatov B.Z. Культурное наследие народов Центральной Азии. Выпуск 3: сборник статей. Imbt. str. 34.
  19. ^ The Kalmyk Subbotniki: "The Khan's Warriors" convert while living in Belarus". Pridobljeno 4. decembra 2016.
  20. ^ Kalmyk-Oirat. V Gordon, Raymond G., Jr., urednik (2005). Ethnologue: Languages of the World, 15. izdaja. Dallas, Tex.: SIL International.
  21. ^ Bormanshinov 1990.
  22. ^ Anon 1914: 653–660.
  23. ^ May, Timothy (15. februar 2013). The Mongol Conquests in World History. Reaktion Books. Pridobljeno 4. decembra 2016 preko Google Books.
  24. ^ Походження Леніна: калмики, чуваші, євреї, німці, шведи.... Pridobljeno 4. decembra 2016.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Adelman, Fred. Kalmyk Cultural Renewal, PhD Dissertation, University of Pennsylvania,1960.
  • Anonymous. Donskaia Oblast, Donskoi Pervyi Okrug, Donskoi Vtoroi Okrug (translation: The Don Region, First Don District, Second Don District), Novyi Entsliklopedicheskii Solvar, XVI, 1914.
  • Anuchin, D. "Kalmyki", Entsiklopedicheskii Slovar Brokgauz-Efrona, XIV, St. Petersburg, 1914.
  • Arbakov, Dorzha. Genocide in the USSR, Chapter II, Complete Destruction of National Groups as Groups, The Kalmyks, Nikolai Dekker and Andrei Lebed, Editors, Series I, No. 40, Institute for the Study of the USSR, Munich, 1958.
  • Borisov, T.K. Kalmykiya; a historic-political and socio-economic survey, Moscow-Leningrad, 1926.
  • Bormanshinov, Arash. The Kalmyks: Their Ethnic, Historical, Religious, and Cultural Background, Kalmyk American Cultural Association, Occasional Papers Number One, 1990.
  • Bretschneider, E.V. Medieval Researches from Eastern Asiatic Sources, 2 vols., London: Kegan Paul, Trench, Trübner, 1910.
  • Dunnell, Ruth W.; Elliott, Mark C.; Foret, Philippe; Millward, James A (2004). New Qing Imperial History: The Making of Inner Asian Empire at Qing Chengde. Routledge. ISBN 1134362226. Pridobljeno dne 2014-03-10. 
  • Dzhimbinov, B. Sovetskaia Kalmykiia, Moscow, 1940.
  • Grin, François. Kalmykia: From Oblivion to Assertion, European Center or Minority Issues, ECMI Working Paper #10, 2000.
  • Grousset, René. The Empire of the Steppes: a History of Central Asia, Rutgers University Press, 1970.
  • Halkovic, Jr., Stephen A. THE MONGOLS OF THE WEST, Indiana University Uralic and Altaic Series, Volume 148, Larry Moses, Editor, Research Institute for Inner Asian Studies, Indiana University, Bloomington, 1985.
  • Haslund, Henning. MEN AND GODS IN MONGOLIA, National Travel Club, New York, E.P. Dutton & Co., Inc., 1935.
  • Heller, Mikhail and Nekrich, Aleksandr M. Utopia in Power: The History of the Soviet Union from 1917 to the Present, Summit Books, 1988.
  • Krader, Lawrence. Social Organization of the Mongol-Turkic Pastoral Nomads, Indiana University Publications, Uralic and Altaic Series, Vol. 20., 1963.
  • Khodarkovsky, Michael. Where Two Worlds Met: The Russian State and the Kalmyk Nomads 1600–1771, Cornell University Press, 1992.
  • Boris Malyarchuk, Miroslava Derenko, Galina Denisova, Sanj Khoyt, Marcin Wozniak, Tomasz Grzybowski and Ilya Zakharov. Y-chromosome diversity in the Kalmyks at the ethnical and tribal levels
  • Loewenthal, Rudolf. THE KALMUKS AND OF THE KALMUK ASSR: A Case in the Treatment of Minorities in the Soviet Union, External Research Paper No. 101, Office of Intelligence Research, Department of State, September 5, 1952.
  • Millward, James A. (1998). Beyond the Pass: Economy, Ethnicity, and Empire in Qing Central Asia, 1759-1864 (illustrated izd.). Stanford University Press. ISBN 0804729336. Pridobljeno dne 2014-03-10. 
  • Pallas, Peter Simon. Sammlungen Historischer Nachrichten über die Mongolischen Völkerschaften na Google Books, 2 vols., St. Petersburg: Akademie der Wissenschaften, 1776.
  • Pelliot, Paul. Notes sur le Turkestan, T'oung Pao, XXVII, 1930.
  • Poppe, Nicholas N. The Mongolian Language Handbook, Center for Applied Linguistics, 1970.
  • Pozdneev, A.M. Kalmytskoe Verouchenie, Entsiklopedicheskii Slovar Brokgauz-Efrona, XIV, St. Petersburg, 1914.
  • Riasanovsky, V.A. Customary Law of the Mongol Tribes (Mongols, Buriats, Kalmucks), Harbin, 1929
  • Williamson, H.N.H. FAREWELL TO THE DON: The Russian Revolution in the Journals of Brigadier H.N.H. Williamson, John Harris, Editor, The John Day Company, New York, 1970.
  • Wang Jinglan, Shao Xingzhou, Cui Jing et al. Anthropological survey on the Mongolian Tuerhute tribe in He shuo county, Xinjiang Uigur autonomous region // Acta anthropologica sinica. Vol. XII, № 2. May, 1993. pp. 137–146.
  • Williamson, Hudleston Noel Hedworth (1970). Farewell to the Don: The Journal of Brigadier H. N. H. Williamson. Collins. ISBN 978-0-00-211164-5. 
  • Санчиров В. П. О Происхождении этнонима торгут и народа, носившего это название // Монголо-бурятские этнонимы: cб. ст. – Улан-Удэ: БНЦ СО РАН, 1996. C. 31–50.
  • Galushkin S.K., Spitsyn V.A., Crawford M.H. Genetic Structure of Mongolic-speaking Kalmyks // Human Biology, December 2001, v.73, no. 6, pp. 823–834.
  • Хойт С.К. Генетическая структура европейских ойратских групп по локусам ABO, RH, HP, TF, GC, ACP1, PGM1, ESD, GLO1, SOD-A // Проблемы этнической истории и культуры тюрко-монгольских народов. Сборник научных трудов. Вып. I. Элиста: КИГИ РАН, 2009. с. 146–183.
  • [hamagmongol.narod.ru/library/khoyt_2008_r.htm Хойт С.К. Антропологические характеристики калмыков по данным исследователей XVIII–XIX вв. // Вестник Прикаспия: археология, история, этнография. № 1. Элиста: Изд-во КГУ, 2008. с. 220–243.]
  • [hamagmongol.narod.ru/library/khoyt_2012_r.htm Хойт С.К. Калмыки в работах антропологов первой половины XX вв. // Вестник Прикаспия: археология, история, этнография. № 3, 2012. с. 215–245.]