Vladimir Iljič Uljanov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Iljič Uljanov »Lenin«
Lenin CL Colour.jpg

Mandat:
8. november 191721. januar 1924
Predhodnik: Aleksander Fjodorovič Kerenski
Naslednik: Aleksej Ivanovič Rikov

Rojstvo: 22. april 1870
Simbirsk, Rusija
Smrt: 21. januar 21 1924
Moskva, ZSSR
Politična stranka: Boljševiška partija
Poklic: politik, revolucinoar
Narodnost: Rus

Vládimir Iljíč Uljánov-Lénin (rusko Владимир Ильич Ульянов - Ленин), ruski revolucionar, vodja boljševikov, prvi premier Sovjetske zveze, utemeljitelj leninizma, * 22. april (10. april, ruski koledar) 1870, Simbirsk, Rusija, † 21. januar 1924, Gorki pri Moskvi, Sovjetska zveza. Služil je kot vodja vlade Sovjetske Federativne Socialistične republike od leta 1917 in pa Sojvetske zveze od leta 1922 do njegove smrti. Pod njegovo vladavino je bil Ruski imperij zamenjan s Sovjetsko zvezo vso bogastvo in hkrati osebna lastnina pa sta bila nacionalizirana. Njegova politična teorija je temeljila na marksizmu, njegovo različico pa ožje imenujemo leninizem.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Vladimir Iljič Uljanov, ki se je od leta 1901 imenoval Lenin, se je rodil 22. aprila 1870 v Simbirsku ob Volgi. Odraščal je v konservativno-liberalni družini. Njegov oče je bil zaradi zaslug za izboljšavo v šolstvu povzdignjen v pripadnika nižjega plemstva. Dogodek, ki je zaznamoval Leninovo življenje, je bila usmrtitev njegovega brata Aleksandra leta 1887, zaradi sodelovanja pri pripravah na atentat na skrajno reakcionarnega carja Aleksandra III. (1845-1894). Takrat se je prvič srečal z revolucionarnimi gibanji v Rusiji. Lenin je študiral pravo na Univerzi v Kazanu, a ker se je zapletel v revolucionarno delo, je izgubil pravice rednega študenta. Leta 1891 je kot zunanji študent vendarle opravil zaključni izpit na Univerzi v Sankt Petersburgu. Tam leta 1893 začel delati kot odvetnik. Navezal je številne stike z revolucionarnimi krogi ln leta 1895 v Sankt Peterburgu ustanovil Bojno zvezo za osvoboditev delavskega razreda. Dve leti pozneje so ga zaradi prevratniške agitacije med delavci aretirali in ga za tri leta pregnali v Sibirijo. Življenje v sibirskem kraju Šušensko blizu izvira Jeniseja, zanj ni bilo pretežko. Leta 1898 se je poročil z Nadeždo Krupsko in leta pregnanstva izkoristil za intenziven študij marksistične in sodobne ekonomske literature. Plod tega dela je bila knjiga Razvoj kapitalizma v Rusiji, ki je izšla leta 1898.[1]

Razkol ruskih socialdemokratov[uredi | uredi kodo]

Po odsluženi kazni se je odpravil v München, kjer je nekaj časa pisal za marksistični časopis Iskra, ki ga je izdajala Ruska socialdemokratska delavska stranka (RSDDS) in ga ilegalno tihotapila v Rusijo. Tam je Lenin prevzel tudi svoj vzdevek po reki Leni. Da bi se izognil bavarski tajni policiji se je 1902 preselil v London, kjer je postal dober prijatelj z Levom Trockim. V Londonu se je julija istega leta odvijal 2. kongres RSDDS, ki se je udeležil tudi Lenin. Na konferenci se je sprl z Julijom Martovim glede načina vodstva stranke (Lenin je zagovarjal močno, trdno vodstvo, Martov pa bolj demokratični pristop) in člani stranke so se razdelili na dve skupini: boljševike, ki jih je vodil Lenin so bili v večini, in pa menjševike, ki jih je bilo manj. Ogorčen zaradi slednjih je Lenin zapustil Iskro in se zaradi stresa odpravil na počitnice v gore. Ko se je vrnil, so boljševiki že imeli v rokah vso oblast nad RSDDS in skupaj s prijatelji iz stranke je začel izdajati revijo Vpered (Naprej).

Leta 1900 se je vrnil iz pregnanstva in zapustil Rusijo. Do 1905 je med prvo emigracijo živel v Londonu, Münchnu in Ženevi. S somišljeniki je ustanovil osrednje glasilo Ruske socialdemokratske delavske stranke, časopis Iskra, ki je bil namenjen ruskemu delavstvu, tiskali pa so ga v Leipzigu. Prva številka je izšla decembra 1900. V njem in v znanem spisu Kaj storiti?. Marca 1902 je zasnoval načrt revolucionarne partije, katere cilj je bil ustvariti socialistično državno in družbeno ureditev. Poleti 1903 se je udeležil II. Kongresa ruskih socialdemokratov, ki je najprej zasedal v Bruslju, nato pa v Londonu. Na njem mu je uspelo proti modelu množične panike uveljaviti zamisel o kadrovski partiji, s tem pa je sprožil tudi razcep ruskih socialnih demokratov na boljševike pod njegovim vodstvom in menjševike. Vendar pa kljub nazivu svojega krila za seboj v resnici ni imel vedno večine, ampak ime se je obdržalo. Januarja 1912 je bila v Pragi pod Leninovim vodstvom konferenca boljševikov, na kateri so dokončno potrdili razcep ruske socialne demokracije. Boljševiki so se organizirali v samostojno stranko. Lenin je od maja 1912 iz Krakova vodil izdajanje partijskega glasila Pravda. Po izbruhu 1. svetovne vojne ga je avstro-ogrska policija Lenina aretirala zaradi suma vohunstva, a že po 12 dneh so ga izpustili, kar je bila posledica vpliva avstrijskih socialdemokratov. Lenin je odpotoval v nevtralno Švico, kjer je najprej živel v Bernu, potem pa v Zürichu. Julija 1917 je objavil svoje naj pomembnejše teoretično delo Imperializem in najvišja razvojna stopnja kapitalizma.

Obdobje pred revolucijo[uredi | uredi kodo]

Leta 1904 je Rusija vstopila v vojno z Japonskim imperijem. Po mnogih bolečih porazih je moral car Nikolaj II priznati premoč japonskemu cesarju. Pereča izguba vojne je razmere v že tako krhki državi le še poslabšala. Trenje interesov je doseglo vrh 9. januarja 1905, ko je skupina obubožanih delavcev s peticijo protestirala pred carjevo palačo. Slednje je vodilo do tako imenovane Krvave nedelje, ko so stražarji palače pričeli streljati v množico in ubili na stotine ljudi. Da bi pomiril državljane je car Nikolaj izdal manifest v katerem je sprejel številne reforme, med drugim pa tudi ustanovil legislativno skupščino imenovano Dume, vendar žeje ljudstva na robu revolucije, ni uspel zadovoljiti. Lenin je med vstajo pozval svoje boljševike, naj se bolj zavzeto vključujejo v stavke in proteste, med drugim je zagovarjal tudi revolucijo. Čeprav je zagovarjal popolno odcepitev boljševikov od menjševikov, čemur so nasprotovali tudi številni vidnejši pripadniki partije, sta obe strani prisostvovali na 3. kongresu RSDDS, na katerem je Lenin v pamfletu Dve taktiki socialne demokracije v demokratični revoluciji svaril pred uvedbo ustavne monarhije in jo označil za sovražnico revolucije. Namesto te je predlagal popoln prevzem oblasti in padec carskega režima, kar je nameraval doseči tako, da bi se povezal z ruskimi kmeti. S svojim vedenjem je osupnil pripadnike menjševikov ki so ga obtoževali, da je zapustil splošno sprejet marksizem in se podal v svojo, bolj radikalno smer. Leta 1907 so boljševiki svoj štab preselili iz Kuokkala na Finskem v Pariz, ki ga je Lenin močno preziral. Tam je sodeloval v mnogih ropih, s katerimi je stranka financirala svoje dejavnosti, ob neki priložnosti pa je tožil motorista, ki ga je bil zbil s svojim motorjem. Zaradi nelagodja v Parizu in povečanega razkola z menjševiki se je 1908 za kratek čas preselil v London in kasneje v Stockholm, kjer je zadnjič videl svojo mater. Ko je izbruhnila 1. svetovna vojna so Lenina obtožili anticarizma, zaradi česar je zbežal v Zürich. Tam je razvil svojo idejo od svetovni revoluciji in napisal svojo najpomembnejše delo Imperializem, najvišja stopnja kapitalizma, kjer je trdil da je imperializem stranski produkt monopolnega kapitalizma. Februarja 1917 je bil ruski car zaradi protestov po vsej državi prisiljen abdicirati, Rusijo pa je prevzela začasna vlada (Petrograd Sovjet) pod vodstvom Kerenskega. Lenin, ki je bil takrat še vedno v izgnanstvu v Švici si je neznansko želel vrnitve v domovino. Ker je bila Švica takrat obdana z vojskujočimi se državami je bila le-ta domala onemogočena in šele nemški cesar Viljem II., ki je slutil, da bi Leninova vrnitev pomenila sklenitev predčasnega miru z Rusijo in s tem njeno izločitev iz vojne, mu je pomagal pri njegovih ambicijah. Njega in še nekaj komunistov je zaprl v zapečaten vagon, kjer je Lenin skozi okno presunjen opazoval grozote obubožane Nemčije. 16. aprila je njegov vlak končno prispel na finsko postajo v Sankt Peterburgu, kjer ga je ob spremljavi Marsejeze sprejela navdušena množica.

Gesla[uredi | uredi kodo]

Vso oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom.

Zaradi tega se je njegova podpora iz strani delavstva še bolj povečala.Tako se je jasno postavil po robu začasni vladi, ki je želela nadaljevati vojno proti centralnim silam. Vse več ljudi je v naslednjih tednih podprlo zlasti njegovi zahtevi, da je treba končati vojno in izpeljati celovito zemljiško reformo v prid kmetom. Toda vodilni boljševiki spomladi 1917 še niso sprejeli Leninove teze, da mora meščanski februarski revoluciji takoj slediti socialistična revolucija. Neuspešna ruska ofenziva pod vodstvom generala Alekseja Aleksejeviča Brusilova 1853-1926) na jugozahodni fronti je boljševike spodbudila, da so julija poskušali z udarom zrušiti vlado Aleksandra Kerenskega (1881-1970), toda vladi zveste sile so poskus hitro zatrle. Lenin se je v začetku septembra aretaciji izognil s pobegom na Finsko.

Napad na zimski dvorec[uredi | uredi kodo]

Vendar je oblast vlade Kerenskega poleti 1917 vse bolj slabela, boljševikom pa je, nasprotno, uspelo okrepiti vpliv v petrograjskem in moskovskem sovjetu. 25. septembra 1917 je bil za predsednika petrograjskega sovjeta izvoljen Lev Davidovič Trocki (1879-1940). Boljševiki so 10. oktobra dosegli večino v petrograjskem in moskovskem sovjetu in Lenin je njihove vodilne može na tajni seji uspel prepričati, da so sprejeli sklep o oboroženi vstaji. 20. oktobra se je vrnil v Petrograd in odšel v dvorec Smolni, kjer je bil glavni sedež boljševikov, da bi sodeloval pri vodstvu vstaje. Konkretne operacije je vodil Trocki. Če je bil padec carjeve oblasti februarja 1917 prva, ti. meščanska revolucija, lahko rečemo, da so boljševiki novembra (oktobra) 1917 oblast prevzeli z državnim udarom slovitega napada na Zimski dvorec 6. in 7. novembra 1917[2], ki je v legendi o oktobrski revoluciji, pozneje igral veliko vlogo, v resnici pa tega silovitega napada sploh ni bilo. Znani filmski posnetki napada izvirajo iz pozneje posnetega in zaigranega ruskega filma. Zasedba ogromnega carjevega dvorca v Petrogradu, v katerem je bil sedež vlade Kerenskega, in aretacija ministrov sta potekali povsem nespektakularno, čemur gre zasluga nemotiviranosti varnostnih sil Kerenskega. Trocki, ki je bil pravi vojaški voditelj boljševiškega prevrata, je ruskim državljanom 7. novembra 1917 zjutraj oznanil, da je začasna vlada odstavljena in da so oblast prevzeli boljševiki. Naslednji dan, 8. novembra (26, oktobra), so udeleženci II. kongresa sovjetov Lenina izvolili za predsednika Sveta ljudskih komisarjev, torej za predsednika vlade. Toda odpor proti boljševiškemu državnemu udaru je spodbudil državljansko vojno, ki je do leta 1921 zahtevala šest milijonov žrtev. Lenin se je zavedal, da imajo njegov radikalni načni o preobrazbi Rusije veliko nasprotnikov, in bil je prepričan, da jih lahko uresniči le s silo. Zato je bil brez pomisleka pripravljen svoje nasprotnike tudi fizično uničiti, s tem pa se je kot sredstvo vladanja v dnevni politiki uveljavil teror. Takoj po 9. novembru so omejili svobodo »protirevolucionarnega tiska«. Leninova odloka O miru in O zemljiški posesti naj bi uresničila glavne zahteve večine prebivalstva. Poleg tega je 20. decembra ustanovil Izredno komisijo za boj s protirevolucijo in sabotažami, krajše imenovano Čeka. Njeno vodstvo je prevzel Feliks Edmundovič Dzeržinski. Bila je orodje oblasti, ki ga je Lenin neizprosno uporabljal proti nasprotnikom njegove politike. Kljub močnim odporom je dosegel, da so 3. marca 1918 v Brest-Litovsku Rusi sklenili ločen mir z Nemci. Rusija je z mirovnim sporazumom izgubila več kot četrtino prebivalstva in obdelovalne površine, poleg tega pa še veliko tekstilne in železarske industrije ter več rudnikov. Toda Leninovi boljševiki so z izstopom iz vojne ustvarili možnosti za utrditev oblasti in za vojaške uspehe proti ti. »belim« nasprotnikom revolucije v državljanski vojni. Za zmago v državljanski vojni je bil najbolj zaslužen Trocki, ki je Rdečo armado razvil v močno vojaško silo.

Oblast v Kremlju[uredi | uredi kodo]

Ko je zmagoslavno izvedel revolucijo je Lenin na pomembnejša ministrska mesta povzdignil svoje največje podpornike, kot sta Stalin in Trocki. Hitro je sklenil beli mir z Nemčijo, da bi si lahko utrdil položaj, čeprav se je zavedal, da to pomeni velike ozemeljske koncesije, vendar je računal na končni poraz Nemčije v vojni in s tem vrnitve večine ozemlja prvotne Carske Rusije. Zaradi strahu pred morebitno vstajo rojalistov je Lenin dal umoriti carja in celotno njegovo družino, s čemer se je končala rodbina Romanovih. Ko je bila carska grožnja odstranjena, upor konservativcev pa preprečen, se je Lenin lahko posvetil notranjim zadevam. Na kongresu Sovjetov je bila ideologija boljševikov uradno potrjena, Lenin je dobil zeleno luč za ustanovitev nove države. Kmalu je bila oznanjena ustanovitev Sovjetskega centralnega izvršilnega komiteja, kjer so imeli večino boljševiki, vendar so pustili glas tudi ostalim strankam. Lenin je ob tej priložnosti izjavil, da je “Komunizem sovjetska moč plus elektrifikacija celotne države,” s čimer je napovedal modernizacijo Rusije pod novim režimom. Da bi izboljšal ekonomsko stanje v državi in si pridobil naklonjenost ljudstva, je začel izvajati tako imenovan načrt GOELRO in hkrati zagotovil brezplačno zdravstvo in izobrazbo, podpiral je emancipacijo žensk in kot prva država legaliziral homoseksualnost. Pridobitve nove države je varovala tajna policija Čeka.

Lenin je marca 1918 zaradi prodiranja nemških sil na baltskem območju in nevarnosti »belih« vojaških oddelkov prestavil sedež vlade iz Petrograda v Moskvo, staro rusko prestolnico. Po kratkem bivanju v nekem hotelu se je vselil v Kremelj, ki je tako postal središče sovjetske oblasti in je še danes središče ruske politike. Lenin je marca 1919 tam ustanovil Komunistično internacionalo. Takrat je še vedno upal, da bo nemška revolucija novembra 1918 postala izhodišče za veliko svetovno revolucijo. Njegova politika od leta 1917 je privedla do diktature boljševikov. Novi oblastniki so vse drugačne predstave in začetke demokratičnega razvoja nemudoma zatrli. Lenin je marca 1921 s skrajno ostrino zadušil upor mornarjev iz Kronstata; več tisoč so jih ustrelili kot protirevolucionarje. Posledica te nasilne politike je bil med drugim občuten padec industrijske in kmetijske proizvodnje. Lenin je marca 1921 na 10. kongresu ruske komunistične partije poskušal ta grozeči razvoj zaustaviti z odpravo vojaškega komunizma in s programom nove ekonomske politike. Kmetom, trgovcem in malim obrtnikom so dali več svobode in jih skušali gospodarsko spodbuditi, a ti ukrepi niso mogli preprečiti lakote, ki je zahtevala več milijonov žrtev. Šele leta 1926 so pridelki obdelanih površin in stalež živine dosegli raven iz leta 1914.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Marca 1922 se Je Lenin zadnjič udeležil kongresa ruske partije, saj se je njegovo zdravstveno stanje potem hitro poslabšalo. Maja 1922 ga je prvič zadela kap in ga s tem izključila iz političnega življenja. 20 novembra 1922 je imel zadnji javni govor pred člani moskovskega sovjeta, 16. decembra pa ga je kap zadela še drugič. V marcu 1923 je utrpel tretjo kap, kar ga je tudi spodbudilo, da je končal svojo politično kariero, saj po njej ni bil sposoben govoriti in se sam premikati, a je kljub vsemu ostal uradni vodja komunistične partije vse do smrti. Točen vzrok Leninove smrti ni znan, vendar je splošno sprejeta teorija ta, da je umrl zaradi sifilisa. Pred smrtjo je Lenin izdal številne vladne dokumente, med njimi je bil Leninov testament (predlog sprememb v strukturi sovjetov), dokument, delno ga je navdihnila ti. gruzijska afera leta 1922 in v katerem je negativno presodil vse potencialne naslednike. V tem dokumentu je kritiziral številne komuniste visokega čina, vključno z Stalinom, Zinojevim, Kamenjevom, Buharinom in Trockim. Takratnemu generalnemu sekretarju Josipu Stalinu je Lenin očital brutalnost in brezkompromisnost pri doseganju svojih ciljev, kajti imel ga je za nepredvidljivega. Predlagal je da "Tovariši najdejo način da ga odstranijo iz delovnega mesta."[navedi vir] kajti je bil po njegovem mnenju "nevzdržen generalni sekretar". Umrl je 21. januarja 1924 ob 18.50 uri po moskovskem času, v starosti 53 let, na svojem posestvu v Gorkem (kraj kasneje preimenovan v Gorki Leninskiye njemu v čast). Po smrti so njegovo truplo postavili na ogled, v štirih dneh si ga je ogledalo več kot 900.000 žalujočih. Njegovo telo so potem mumificirali ter ga postavili na ogled v mavzolej ob Kremlju, kjer je na ogled.

Politična ideologija[uredi | uredi kodo]

Lenin je v svoji interpretaciji marksizma obranil pomen marksističnega materializma in dialektike, pri čemer je dokazoval neizbežnost znanstvenega obravnavanja družbenega razvoja. Ostro se je zoperstavil novokantovskemu revizionizmu, ki je bil tedaj navzoč. Bil je zelo kritičen do lastnih stališč in pogledov ter se na tak način zavzel za neprestani razvoj filozofske misli. Možnost razvoja je videl predvsem v plodnem razpravljanju o vsem, kar je pomembnega v filozofiji in kar napreduje spoznanje o človeštvu in razvoju. Tako je v marksistično misel vnesel močno komponento, nasprotno dogmatizmu, konzervativizmu in samozadovoljstvu doseženega ideala.

Lenin je bil marksist in revolucionar. Njegova revolucionarna teorija je bila: prepričanje v nujnost nasilnega političnega udarca na kapitalizem s komunistično revolucijo, ki ji naj sledi diktatorstvo proletarijata kot prva faza premika proti komunizmu ter potreba, da voditelji vodijo družbo k temu cilju. Čeprav je bil Lenin marksist so nanj vplivala tudi zgodnejši politični tokovi ruskih socialistov (Černiševski, Plehanov, Tkačev). Verjel je, da je socializem le en pravi. Moralna vprašanja so bila zanj nepomembna, namesto tega je sodil človekova dejanja glede na možnost njegovega uspeha v namen revolucije.

Bil je internacionalist in zavzet podpornik svetovne revolucije. Prepričan je bil, da so meje med državami zastarel koncept nacionalizma. Verjel je, da bo pod revolucionarnim socializmom prišlo do neizbežnega združevanja narodov in ustanovitve „Združenih držav sveta“.

Kot antiimperialist je verjel, da si nacije zaslužijo pravico samoodločanja. Kritiziral je tudi antisemitizem v Ruskem imperiju, ki se je kazal v pogostih pogromih nad Judi. Verjel je da je bila predstavniška demokracija uporabljena le kot iluzija demokracije, ki pa hkrati vzdržuje diktaturo izbranih (kapitalistov); tako je opisal ameriško demokracijo.[navedi vir] Opisal ga je tudi kot „spektakularen brezpomenski dvoboj med dvema vodilnima političnima strankama“[navedi vir], ki sta obe vodeni s strani multimiljonarjev, ki izkoriščajo ameriški proletariat.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Lenin je bil po svoji smrti 21 Januarja 1924 s strani komunistov prepoznan kot največji mislec na svetu in učitelj ljudi celega sveta. Leninov sloves je bil zelo visok do padca komunizma med letom 1989 in 1991. Upadati mu je začel z upori v začetku šestdesetih let. V tistem obdobju so se intelektualci in študenti začeli nasprotovati diktaturi.

Pomen Lenina v dvajsetem stoletju[uredi | uredi kodo]

Lenin je bil z strani mnogo zgodovinarjev in filozofov prepoznan kot eden najpomembnejših filozofov sveta. S strani revije Time je bil prepoznan kot eden izmed 100 najpomembnejših ljudi v 20 stoletju ter kot en izmed 25 najpomembnejših političnih ikon tistega časa. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je Leninov ugled znižal med postsovjetskimi generacijami. Še vedno pa ostaja ena pomembna zgodovinska figura Sovjetske dobe.[3]

Spomeniki Leninu[uredi | uredi kodo]

V času Lenina in Sovjetski dobi je bilo postavljenih veliko spomenikom Leninu. Zaradi poltičnih nasprotnikov je bilo veliko odstranjenih, vendar jih nekaj še vedno stoji. V Rusiji je Liberalna demokratična stranka Rusije (LDPR) predlagala, da se iz mest odstranijo vsi spomeniki Lenina. Razlag so dragi stroški vzdrževanja ter pa strah pred vandalizmom. Ta predlog je doživel veliko nasprotovanje s strani Komunistične partije Ruske federacije, ki se je v postsovjetski Rusiji sprijaznila z vlogo večne opozicije. Veliko trgov in mest je dobilo ime po Leninu. Mesto Sankt Petersburg, kjer sta se začeli februarska in oktobrska revolucija, se je leta 1924 štiri dni po Leninovi smrti preimenovalo v Leningrad. Enako se je zgodilo z mestom Ulyanskov (poimenovano po Leninovem rojstnem imenu). Po referendumu leta 1991 so Leningrad preimenovali nazaj v Sankt Petersburg, toda širši okraj Leningrajska oblast je ohranil ime. V vesolju je bil po njem poimenovan leta 1916 odkrit asteroid 852 Wladilena.

Vpliv Lenina v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Leninova ideja o komunizmu je močno vplivala na Slovenijo v času Kraljevine Jugoslavije. Komunistična partija v Jugoslaviji je sledila Leninovemu oziroma sovjetskemu zgledu. Zelo podoben je tudi odnos komunistične partije v Jugoslaviji In pa Lenina do Stalina.[4] Podobno kot Rusija, ki je podporo iskala pri neruskih narodih in se je s pomočjo rusifikacije izsilila vodilni položaj, je tudi Komunistična partija v Jugoslaviji na podoben način držala svojo enotnost. V post-vojni Jugoslaviji se je Komunistična partija po razkolu z Informbirojem naslavljala kot prava naslednica marksizma in leninizma.[5]

Dela[uredi | uredi kodo]

Lenin je bil eden najpomembnejših politični teoretikov in filozofov, ki je v svojih delih opisal različne vidike izvajanja proletariatskih revolucij. Pisal je pamflete, članke in pa knjige dokler mu tega ni preprečila bolezen.

Seznam nekaterih del prevedenih v slovenščino:

Pomembno delo, ki pa ni bilo prevedeno v slovenščino:

  • Korak naprej, dva koraka nazaj (Шаг вперед, два шага назад) (1904)[6]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Leksikon Cankarjeve založbe. Cankarjeva založba. 1987. 
  2. ^ Po julijanskem koledarju, ki je v Rusiji veljal do leta 1918, je bil to 24. oz. 25. oktober.
  3. ^ "Yugoslavia and the Soviet Union in the Early Cold War: Reconciliation". 7.1.2015. 
  4. ^ "How was Jugoslavia kept together". 7.1.2015. 
  5. ^ "Leninist party". 7.1.2015. 
  6. ^ "Ruski naslovi del". 7.1.2015. 
  • Schwanitz, D. 2010. Vse, kar moramo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]