Politična represija v Sovjetski zvezi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Skozi zgodovino Sovjetske zveze (1917–1991) je milijone ljudi trpelo politično represijo, ki se je začela od Leninove oktobrske revolucije leta 1917. Vrhunec je represija dosegla v času Stalinovega vladanja, nato pa je leta 1953 upadla, vendar je še naprej obstajala v času »Hruščovega odmrzovanja«, ki ji je sledilo povečano preganjanje sovjetskih disidentov v času vladanja Leonida Brežnjeva, in je prenehala obstajati šele pozno v času vladanja Mihajla Gorbačova, ko je bila končana v skladu z njegovo politiko glasnosti in perestrojke.   

Izvor in zgodnje sovjetsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Tajna policija je imela v carski Rusiji dolgo zgodovino. Ivan Grozni je za to uporabljal izraze opričino, v zadnjem času pa tretji odsek in okrhano.

Na začetku sta leninistični pogled na razredni konflikt in posledična predstava o diktaturi proletariata dala teoretično osnovo zatiranja. Njegova pravna podlaga je bila formalizirana v 58. člen zakonika Ruske SFSR in podobnih členih za druge sovjetske republike.

Včasih so potlačene imenovali sovražniki ljudstva. Državne kazni so vključevale javne usmrtitve po hitrem postopku, pošiljanje nedolžnih ljudi v koncentracijsko taborišče Gulag, prisilno preselitev in odvzem državljanskih pravic. Represijo so izvajali zločinska organizacija Čeka in njeni nasledniki ter drugi državni organi. Obdobja okrepljene represije vključujejo rdeči teror, kolektivizacijo, velike čistke, doktorski zaplet in druge dogodke. Tajna policija je večkrat izvedla poboje ujetnikov. Represija je potekala v sovjetskih republikah in na ozemljih, ki jih je med drugo svetovno vojno zasedla sovjetska vojska, vključno z baltskimi državami in vzhodno Evropo.[1]

Državna represija je povzročila incidente odpora, kot so upor v Tambovu (1920–1921), upor v Kronštatu (1921) in upor v Vorkuti (1953);  sovjetske oblasti so tak odpor zatrle s premočno vojaško silo. Med tambovskim uporom je Mihail Tuhačevski (glavni poveljnik Rdeče armade na tem območju) domnevno pooblastil boljševiške vojaške sile za uporabo kemičnega orožja proti vasem s civilnim prebivalstvom in uporniki (po pripovedih prič kemično orožje ni bilo nikoli uporabljeno).[2] Ugledne meščane vasi so pogosto vzeli za talce in jih usmrtili, če se odporniki niso predali.[3]

Rdeči teror[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Rdeči teror
Boljševiki pri spremstvu ujetnikov, slika Ivana Vladimirova.

Rdeči teror v sovjetski Rusiji je bila kampanja množičnih aretacij in usmrtitev, ki jih je izvedla boljševiška vlada pod vodstvom Vladimirja Lenina. Rdeči teror je 2. septembra 1918 uradno razglasil Yakov Sverdlov in se je končal približno oktobra 1918. Vendar pa Sergej Melgunov ta izraz uporablja za represije za celotno obdobje ruske državljanske vojne od 1918 do 1922.[4][5] Ocene za skupno število ljudi, usmrčenih v začetni fazi rdečega terorja, so vsaj 10.000, pri čemer so boljševiki med decembrom 1917 in februarjem 1922 pobili približno 28.000 ljudi na leto.[6] Ocene za skupno število smrtnih žrtev v tem obdobju se gibljejo od 100.000 do 200.000.

Kolektivizacija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Kolektivizacija v Sovjetski zvezi

Kolektivizacija v Sovjetski zvezi je bila politika, ki se je izvajala med letoma 1928 in 1933, z namenom konsolidacije posamezne zemlje in delovne sile v kolektivne kmetije (rusko: колхо́з, kolkhoz, plural kolhozy). Sovjetski voditelji so bili prepričani, da bo zamenjava posameznih kmečkih kmetij s kolhozi takoj povečala oskrbo s hrano za mestno prebivalstvo, oskrbo s surovinami za predelovalno industrijo in kmetijski izvoz na splošno. Kolektivizacija je tako veljala za rešitev krize v kmetijski distribuciji (predvsem pri dobavi žita), ki se je razvila od leta 1927 in postajala vse bolj akutna, ko je Sovjetska zveza napredovala s svojim ambicioznim programom industrializacije.[7] Ker so se kmetje, z izjemo najrevnejšega dela, upirali kolektivizacijski politiki, se je sovjetska vlada zatekla k ostrim ukrepom, da bi kmete prisilila v kolektivizacijo. Josif Stalin je v pogovoru z Winstonom Churchill ocenil število "kulakov", ki so bili represivno obračunani zaradi upiranja sovjetski kolektivizaciji, na 10 milijonov, vključno s prisilno deportiranimi.[8][9] Nedavni zgodovinarji ocenjujejo število smrtnih žrtev v razponu od šest do 13 milijonov.[10]

Velika čistka[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Velika čistka
Mihail Tuhačevski je bil leta 1937 pri sojenju generalom Rdeče armade obsojen na smrt.

Velika čistka je bila serija kampanj politične represije in preganjanja v Sovjetski zvezi, ki jih je organiziral Josif Stalin v letih 1936–1938.[11][12]Dogodek je vključeval čistko članov izKomunistične partije Sovjetske zveze, represijo nad kmeti, deportacije etničnih manjšin in preganjanje nepovezanih oseb, za katerega so bili značilni široki policijski nadzor, razširjeni sumi "saboterjev", zapori in poboji. Ocene števila smrtnih žrtev, povezanih z veliko čistko, segajo od uradne številke 681.692 na skoraj 1 milijon.

Izselitev prebivalstva[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Izselitev prebivalstva v Sovjetski zvezi

Preseljevanje prebivalstva v Sovjetski zvezi se lahko razdeli v naslednje široke kategorije: deportacije »protisovjetskih« kategorij znotraj prebivalstva, ki so bile pogosto razvrščene kot »sovražniki delavcev«;  deportacije narodnosti; prenos delovne sile; in organizirane migracije v nasprotnih smereh, da bi zapolnili etnično očiščena ozemlja. V večini primerov so bili njihovi cilji premalo poseljena in oddaljena območja (glej Neprostovoljne naselitve v Sovjetski zvezi).

Sovjetska vlada je kolektivno kaznovala cele narode in etnične skupine zaradi njihovega domnevnega sodelovanja s sovražnikom med drugo svetovno vojno. Vsaj devet različnih etnično-jezikovnih skupin, vključno z etničnimi Nemci, etničnimi Grki, etničnimi Poljaki, krimskimi Tatari, Balkarji, Čečeni in Kalmiki, je bilo deportiranih v oddaljena in neposeljena območja Sibirije (glej sybirak) in Kazahstana. Deportirani so bili tudi Korejci in Romuni.[13] Za deportacijo na stotine tisoč ljudi so bile potrebne množične operacije NKVD.

Gulag[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Gulag
Muzej Gulag v Moskvi je leta 2001 ustanovil zgodovinar Anton Antonov-Ovseyenko

Gulag je bila veja državne varnosti, ki je upravljala kazenski sistem taborišč za prisilno delo in z njimi povezanih taborišč za pridržanje ter tranzitnih taborišč in zaporov. Medtem ko so ta taborišča hranila kriminalce vseh vrst, je sistem koncentracijskega taborišča Gulag postal predvsem znan kot prostor za politične zapornike in kot mehanizem za brutalno zatiranje političnega nasprotovanja sovjetski državi.«[14][15] Ruski pisatelj in nekdanji zapornik Aleksandr Solženjicin je v svoji seriji knjig Otočje Gulag obširno pisal o gulagu in njegovi zgodovini.

Represija na priključenih ozemljih[uredi | uredi kodo]

Antanas Sniečkus, vodja Komunistične partije Litve od leta 1940 do 1974, je nadzoroval množične deportacije Litovcev.

V prvih letih druge svetovne vojne je Sovjetska zveza priključila več ozemelj v vzhodni Evropi kot posledico nemško-sovjetskega pakta in njegovega tajnega dodatnega protokola.[16]

Baltiške države[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Okupacija baltskih držav § Sovjetski teror

V baltskih državah Estoniji, Latviji in Litvi so represije in množične deportacije izvajali Sovjeti. Serovska navodila "O postopku za izvedbo deportacije protisovjetskih elementov iz Litve, Latvije in Estonije" so vsebovala podrobne postopke in protokole, ki jih je treba upoštevati pri deportaciji baltskih državljanov. Ustanovljena so bila tudi javna sodišča za kaznovanje "izdajalcev ljudstva": tistih, ki niso izpolnili "politične dolžnosti" glasovanja svojih držav v ZSSR. V prvem letu sovjetske okupacije, od junija 1940 do junija 1941, je število potrjenih pobojev, vpoklicanih ali deportiranih ocenjeno na najmanj 124.467: 59.732 v Estoniji, 34.250 v Latviji in 30.485 v Litvi.[17] To je vključevalo 8 nekdanjih voditeljev držav in 38 ministrov iz Estonije, 3 nekdanje voditelje držav in 15 latvijskih ministrov ter takratnega predsednika, 5 predsednikov vlad in 24 drugih ministrov iz Litve.[18]

Poljska[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Sovjetske represije nad poljskimi državljani (1939–1946)

Romunija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Sovjetska okupacija Besarabije in Severne Bukovine

Po Stalinovi smrti (1953 - 1991)[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Sovjetski disidenti, Politična zloraba psihiatrije v Sovjetski zvezi in Primeri politične zlorabe psihiatrije v Sovjetski zvezi

Po Stalinovi smrti marca 1953 se je zatiranje nesoglasja dramatično zmanjšalo in je dobilo nove oblike. Notranji kritiki sistema so bili obsojeni zaradi protisovjetske agitacije, protisovjetskega obrekovanja ali kot "družbenih parazitov". Druge so označili za duševno bolne, ki so imeli počasno obliko shizofrenije in jih zaprli v "psihuške", torej duševne bolnišnice, ki so jih sovjetske oblasti uporabljale kot zapore.[19] Številni pomembni disidenti, vključno z Aleksandrom Solženicinom, Vladimirjem Bukovskim in Andrejem Saharovim, so bili poslani v notranje ali zunanje izgnanstvo.

Smrtne žrtve[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Presežna umrljivost v Sovjetski zvezi v času Josifa Stalina
Spominske plošče imen žrtev stalinizma

Ocene števila smrtnih žrtev, ki jih je mogoče pripisati Josifu Stalinu, se zelo razlikujejo. Nekateri znanstveniki trdijo, da vodenje evidenc o usmrtitvah političnih zapornikov in etničnih manjšin ni niti zanesljivo niti popolno;[20] drugi trdijo, da arhivsko gradivo vsebuje neizpodbitne podatke, ki so veliko boljši od virov, uporabljenih pred letom 1991, kot so izjave emigrantov in drugih obveščevalcev.[21][22] Zgodovinarji, ki so delali po razpadu Sovjetske zveze, so ocenili, da se število žrtev giblje od približno 3 milijonov[23] do skoraj 9 milijonov.[24] Nekateri znanstveniki še vedno trdijo, da bi lahko bilo število smrtnih žrtev na desetine milijonov.[25]

Spomini na žrtve[uredi | uredi kodo]

Spominski kamen, posvečen v spomin žrtvam rdečega terorja
Zemljevid sovjetskih koncentracijskih taborišč v muzeju Gulag

Dan spomina na žrtve politične represije (День памяти жертв политических репрессий) uradno poteka v Rusiji od leta 1991, dne 30. oktobra. Zaznamujejo ga tudi druge nekdanje sovjetske republike z izjemo Ukrajine, ki ima svoj letni dan spomina na žrtve političnih represij sovjetskega režima, ki poteka vsako leto tretjo nedeljo v maju.[26]

Člani društva Memorial so aktivno sodelovali pri tovrstnih spominskih srečanjih. Od leta 2007 Memorial organizira tudi celodnevno slovesnost "Obnovitev imen" na Solovetskem kamnu v Moskvi vsak 29. oktober.

Zid žalosti v Moskvi, odprt oktobra 2017, je prvi ruski spomenik, ki je bil s predsedniškim odlokom naročen za ljudi, ubite med stalinističnimi represijama v Sovjetski zvezi.[27][28]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Anton Antonov-Ovseenko Beria (Russian) Moscow, AST, 1999. Russian text onlinePredloga:Unreliable source?
  2. Химико-политический туман (Chemical Political Fog) by Alexander Shirokorad.
  3. Courtois et al, 1999:[navedi št.strani]
  4. Serge Petrovich Melgunov, Red Terror in Russia, Hyperion Pr (1975), ISBN 0-88355-187-X
  5. Courtois et al., 1999:[navedi št.strani]
  6. Ryan 2012, str. 114,2.
  7. Davies, R.W., The Soviet Collective Farms, 1929–1930, Macmillan, London (1980), p. 1.
  8. Valentin Berezhkov, "Kak ya stal perevodchikom Stalina", Moscow, DEM, 1993, ISBN 5-85207-044-0. p. 317
  9. Stanislav Kulchytsky, "How many of us perished in Holodomor in 1933" Arhivirano 2006-07-21 na Wayback Machine., Zerkalo Nedeli, November 23–29, 2002.
  10. Constantin Iordachi; Arnd Bauerkamper (2014). The Collectivization of Agriculture in Communist Eastern Europe: Comparison and Entanglements. Central European University Press. str. 9. ISBN 9786155225635.
  11. Figes, 2007: pp. 227–315
  12. Lenin, Stalin, and Hitler: The Age of Social Catastrophe. By Robert Gellately. 2007. Knopf. 720 pages ISBN 1-4000-4005-1
  13. Conquest, 1986:[navedi št.strani]
  14. Anne Applebaum (2003). Gulag: A History. Doubleday. ISBN 978-0767900560.
  15. Robert Service (June 7, 2003). "The accountancy of pain". The Guardian.
  16. The Soviet occupation and incorporation at Encyclopædia Britannica
  17. Dunsdorfs, Edgars. The Baltic Dilemma. Speller & Sons, New York. 1975
  18. Küng, Andres. Communism and Crimes against Humanity in the Baltic States. 1999 "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2001-03-01. Pridobljeno dne 2015-02-17.CS1 vzdrževanje: arhivirana kopija kot naslov (link)
  19. The Soviet Case: Prelude to a Global Consensus on Psychiatry and Human Rights. Human Rights Watch. 2005
  20. "SOVIET STUDIES". sovietinfo.tripod.com. Pridobljeno dne 2019-05-28.
  21. "The Scale and Nature of German and Soviet Repression and Mass Killings,1930-45" (PDF).
  22. "The Scale and Nature of Stalinist Repression" (PDF).
  23. "Victims of the Soviet Penal System in the Pre-war Years:A First Approach on the Basis of Archival Evidence". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-06-11.
  24. Snyder, Timothy (2011-01-27). "Hitler vs. Stalin: Who Was Worse?". The New York Review of Books (angleščina). Pridobljeno dne 2019-05-28.
  25. Rosefielde, Steven (2008). Red Holocaust. Routledge. str. 17. ISBN 978-0-415-77757-5.
  26. "Restoring the Names, Dmitriev Affair website, 30 October 2017.
  27. "Путин открыл в Москве мемориал "Стена скорби"" [Putin Opened the Memorial "Wall of Grief" in Moscow]. РБК (ruščina). 30 October 2017.
  28. "Wall of Grief: Putin opens first Soviet victims memorial". BBC News. 30 October 2017.