Rusko-turška vojna (1787-1792)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rusko-turška vojna (1787–1792)
January Suchodolski - Ochakiv siege.jpg
January Suchodolski: obleganje Očakova (1788)
Datum 19. avugust 1787 – 9. januar 1792
Prizorišče Vzhodna Evropa
Izid ruska zmaga
Jaški mirovni sporazum
Ozemeljske
spremembe
ruska priključitev osmanskega sandžaka Ozi (Jedisan)
lokalna črnomorska kozaška vojska (kot nagrada) odpeljana v Kuban
Udeleženci
Zastava Rusije Rusko carstvo Osmanska zastava Osmansko cesarstvo
Poveljniki
Zastava Rusije Katarina II.
Zastava Rusije Grigorij Potemkin
Zastava Rusije Aleksander Suvorov
Zastava Rusije Peter Rumjancev
Zastava Rusije Nikolaj Repnin
Zastava Rusije Fjodor Ušakov
Zastava Rusije Zastava Španije José de Ribas
Zastava Rusije Flag of the United States John Paul Jones
Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svg Koča Anđelković (VU)
Alex K Chornomorske Kozacke Viysko-01.svg Sidir Bili (ranjen)
Osmanska zastava Abdul Hamid I.
Osmanska zastava Koča Jusuf Paša
Osmanska zastava Hasan Paša 
Osmanska zastava Ajdoslu Mehmed Paša
Gerae-tamga.png Šahbaz Geraj
Знамя Шейха-Мансура.jpg Šejk Mansur
Moč
neznano neznano
Žrtve
Zastava Rusije 59.000 - 72.000 mrtvih[1]
Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svgFlag of the Prince-Bishopric of Montenegro.svg3.000 - 4000 mrtvih[1]
Osmanska zastava 116.000 - 130.000 mrtvih[1]

Rusko-turška vojna (1787-1792) je bila neuspel poskus Omanskega cesarstva, da bi ponovno osvojilo ozemlje, ki ga je izgubilo v prejšnji rusko-turški vojni (1768–1774). Vojna je potekala sočasno z avstrijsko-turško vojno (1788–1791).

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Maja in junija 1787 je Katarina II. Ruska v spremstvu svojega zaveznika, svetega rimskega cesarja Jožefa II., opravila zmagovito potovanje po Novi Rusiji in priključenem Krimu[2] Ti dogodki, govorice o Katarininem grškem načrtu[3] in trenja, ki so nastala zaradi medsebojnih očitkov o kršitvah Kučukkajnarškega mirovnega sporazuma, s katerim se je končala prejšnja vojna, so razburjali istanbulsko javno mnenje, britanski in francoski veleposlaniki pa so brezpogojno podprli osmansko vojno stranko.

Vojna[uredi | uredi kodo]

Leta 1787 so Osmani zahtevali, da se Rusi umaknejo s Krima in se odrečejo svojim posestim okoli Črnega morja,[4] kar je Rusija doživljala kot casus belli.[4] Rusija je 19. avgusta 1787 napovedala vojno Osmanskemu cesarstvu, Osmani pa so aretirali ruskega veleposlanika Jakova Bulgakova.[5] Osmanske priprave na vojno so bile pomanjkljive. Slabo izbran je bil tudi njen začetek, saj sta bili Rusija in Avstrija zdaj zaveznici.

Osmansko cesarstvo je vojno začelo z napadom na trdnjavi blizu Kinburna v južni Ukrajini.[6] Ruski general Aleksander Suvorov je septembra in oktobra 1787 odbil osmanska napada z morja in obranil Krim.[4][7] V Moldaviji je ruska vojska osvojila osmanski mesti Hotin in Iași.[6] 6. decembra sta kneza Grigorij Potemkin in Aleksander Suvorov po šestmesečnem obleganju osvojila tudi Očakov ob izlivu Dnepra.[4][6] Vse meščane Očakova so na Potemkinov ukaz pobili.[8]

Osmansko cesarstvo, ki je v vojni z Rusi doživelo niz porazov, je imelo proti avstrijski vojski pod poveljstvom Jožefa II. v Srbiji in Transilvaniji nekaj uspehov.[8]

Do leta 1789 so ruske in avstrijske sile izrinile osmansko vojsko iz Moldavije.[9] Stanje se je še poslabšalo, ko so Rusi pod Suvorovom 1. avgusta pri Fokšaniju premagali osmansko vojsko pod poveljstvom Koča Osman Paše.[4] Sledila je ruska zmaga 22. septembra pri Rimniku.[9] Suvorov je po zmagi dobil naslov rimniškega grofa.[4] Osmani so utrpeli velike izgube tudi v boji z Avstrijci pod generalom Gideonom E. von Laudonom, ko so poskušali napasti Bosno. Avstrijci so v protinapadu osvojili Beograd.[10]

Osmansko vojsko je dodatno izčrpala vstaja v Grčiji in jo prisilila na sklenitev premirja z Avstrijci.[11] Rusi so medtem nadaljevali z ofenzivo. Suvorov je decembra 1790 osvojil domnevno "neosvojljivo" osmansko trdnjavo Ismail na vhodu v Donavo.[11] Suvorov je po zmagi krenil na Konstantiopel (zdaj Istanbul) v upanju, da bodo Rusi lahko ustanovili krščansko cesarstvo.[4]

Dokončni poraz osmanske vojske pri Mačinu 9. julija 1791[4][12] je skupaj z ruskimi pomisleki glede vstopa Prusije v vojno[13] privedel do sklenitve premirja, podpisanega 31. julija 1791.[12]

Rusko zmago so zasenčili pokoli civilnega prebivalstva. Pojavile so se obtožbe, da je bil Suvorov med obleganjem Očakova pijan.[4] Nenehne govorice o njegovih dejanjih so se razširile in krožile do te mere, da so Suvorova leta 1791 prestavili na Finsko.[4]

Posledice[uredi | uredi kodo]

Mirovni sporazum, sklenjen v Iașiju 9. januarja 1792, je priznal rusko aneksijo Krimskega kanata iz leta 1783. Rusija je pridobila tudi Jedisan (Odesa in Očakov),[11] Dnjester pa je postal ruska mejna reka z Evropo. Ruska azijska meja na reku Kuban je ostala nespremenjena.[12] Cilj osmanske vojne za povrnitev Krima ni bil dosežen. Če ne bi bilo francoske revolucije, bi bilo stanje Osmanskega cesarstva lahko še veliko slabše.[12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 "Victimario Histórico Militar".
  2. Stone 1994, str. 134.
  3. Dowling 2015, str. 744.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 4,9 Dowling 2014, str. 841.
  5. Cunningham 1993, str. 2.
  6. 6,0 6,1 6,2 Tucker 2011, str. 959.
  7. Tucker 2011, str. 863.
  8. 8,0 8,1 Tucker 2011, str. 959-960.
  9. 9,0 9,1 Tucker 2011, str. 963.
  10. Tucker 2011, str. 964.
  11. 11,0 11,1 11,2 Tucker 2011, str. 965.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 Sicker 2001, str. 82.
  13. Tucker 2011, str. 966.

Viri[uredi | uredi kodo]