Velika litovska kneževina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemljevid Velike Litovske kneževine

Velika litovska kneževina (litovsko Lietuvos Didžioji Kunigaikštystė, belorusko Vialikaje kniastva Litoŭskaje) je bila od 14. stoletja do leta 1795 država na območju današnje Litve, Belorusije ter deloma Ukrajine, Poljske (Podlaško vojvodstvo) in Rusije (Smolenska oblast). Velika kneževina se je imenovala litovska, ker so bili njeni vladarji litovskega rodu, čeprav so veliko večino prebivalcev države sestavljali Slovani, uradni jezik pa je dolgo bila beloruščina (v njej so nastali najpomembnejši in najobsežnejši dokumenti Velike kneževine), ki jo je potem v tej vlogi zamenjala poljščina.

V 14. stoletju je Velika litovska kneževina bila zadnja poganska država v Evropi.

Leta 1386 je veliki knez Jogaila (drugi različici imena sta Jagiełło in Jahajła) sprejel krščansko vero, krstno ime Vladislovas / Władysław in postal tudi kralj sosednje Poljske. Že leto prej sta obe državi podpisali pogodbo o personalni uniji.

Leta 1569 sta se Velika litovska kneževina in Kraljevina Poljska zedinili v Republiko obeh Narodov, v okviru katere je Velika kneževina vse do konca obstoja skupne države (1795) ohranila enakopravni položaj.

Leta 1795 so Avstrija, Rusija in Prusija že tretjič v dvaindvajsetih letih istočasno napadle Republiko obeh Narodov, jo dokončno premagale ter razdelile medse njeno ozemlje. Takrat je skoraj celo ozemlje Velike Litovske kneževine anektriala Rusija, Prusiji je pripadel samo majhen kos zahodne Litve.