Skalvi

Skalvi in druga baltska plemena okoli leta 1200; vzhodni Balti so obarvani v rjavih tonih, zahodni pa v zelenih; meje med ljudstvi so približne

Ozemlje Skalvov na sodobnem zemljevidu

Skalvi, znani tudi kot Skalvijani (litovsko Skalviai, nemško Schalauer) so bili baltsko pleme, sorodno Prusom. Po pisanju v Kroniki Pruske dežele Petra Dusburškega so bili okoli leta 1240 naseljeni v Skaloviji, južno od Kuronov in Samogitov ob spodnjem toku reke Nemen.

Geografija

Skalvi so živeli na obeh straneh reke Memel severno od Nadruvov in južno od Samogitije. Na severovzhodu je njihovo ozemlje segalo do rek Šešupė, Ežeruona in Jūra. Na vzhodu je mejilo na Sudovijo, na severozahodu na reko Minijo, na zahodu na Kuronsko laguno in na jugozahodu na reko Gilijo. Njihova središče so bila mesta Rusnė, Ragainė in Tilžė.

Ime

Pomen njihovega mena je negotov. Izhaja morda iz besede skalwa, ki pomeni odkršek ali drobec, ali besede skalauti, ki pomeni med vodami. Po pruskih legendah je pleme dobilo ime po enem od sinov kralja Videvuta z imenom Šalauo.

Zgodovina

Prebivalce na njihovem ozemlju je mogoče slediti nazaj do grobišč z upepeljenimi človeškimi ostanki in posameznimi grobovi konj. Sodeč po najdbah se domneva, da so bili povezani z drugimi Zahodnimi Balti, kot so Kuroni in bolj oddaljeni Prusi. Tipične skalovske grobne pridatke so odkrili v Strewi, Skomantenu, Jurgaitenu, Nikelnu, Paulaitenu, Wilku Kampasu, Weszaitenu, Greyszönenu, Lompönenu in Wittgirrenu.

Središče Skalovije je bil grad Ragnit. Peter Dusburški pripoveduje o lesenem gradu, ki ga ni bilo mogoče osvojiti ne s silo ne s stradanjem, ker so prebivalci trdnjave posedovali umetno jezero, polno rib. Osvajalci so morali grad požgati.

V letih 1276–1277 so Skalovijo podjarmili tevtonski vitezi. V kronikah vitezov so bili omenjeni plemiči Sarecka (Sareikā), Surbantas, Svirdotas in Surdota. Leta 1281 je Jondele Šalvite dobil prvi »zemljiški privilegij«, leta 1289 pa je bil zgrajen grad tevtonskega reda Ragnit. Med letoma 1281 in 1383 je bilo izdanih še več privilegijev.

Skalvi so bili zadnjič omenjeni v letih 1542 kot prebivalci gradu Ragnit in leta 1563 kot prebivalci Splitterja

Jezik

Domneva se, da so Skalvi govorili zahodnobaltski jezik ali skalvansko narečje.

Skalvanščina
Skalvanščina
Področje	Litva, Kaliningrad
Obdobje	13. stoletje
Jezikovna družina	indoevropski Baltsko-slovanski Zahodno baltski ? Skalvanščina
Jezikovne oznake
ISO 639-3	svx
Seznam Linguist	svx
Glottolog	Ni

Viri

• Balys, Jonas. Grundzüge der Kleinlitauischen Volksdichtung, in Tolkemita-Texte. “Lieder aus Schalauen” Nr. 53, Dieburg 1997.
• Eckert, Rainer/Bukevičiute, Elvire-Julia/Hinze, Friedhelm. Die baltischen Sprachen, eine Einführung. Langenscheidt 1994, 5. Auflage. 1998.
• Lepa, Gerhard (ur). Die Schalauer, Die Stämme der Prußen. Tolkemita-Texte 52, Dieburg 1997.
• Matulaitis, K.A. Die Schalauer des Altertums. Tauto praeitis II, 2, 1965, Tolkemita Texte, Dieburg 1997.
• Salemke, Gerhard. Lagepläne der Wallburganlagen von der ehemaligen Provinz Ostpreußen. Gütersloh, 2005.
• Salys, Anatanas. Schalauen. Lietuviu Enciklopedija, 1962, Boston, Band 27, str. 536–541.
• Salys, Anton. Die zemaitischen Mundarten, Teil 1: Geschichte des zemaitischen Sprachgebiets Tauta ir Zodis. Bd-VI Kaunas, 1930.
• Tettau, v. Volkssagen Ostpreußens. Litthauens und Westpreußens, Berlin 1837, str. 10.
• Trautmann, Reinhold. Über die sprachliche Stellung der Schalwen. Streitberg Festgabe Leipzig 1924, str. 355 ff.