Tisočletje Rusije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tisočletje rusije
Domače ime
Rusko: Тысячелетие России
LegaVeliki Novgorod, Novgorodska oblast,
 Rusija
Koordinati58°31′16.154″N 31°16′30.835″E / 58.52115389°N 31.27523194°E / 58.52115389; 31.27523194Koordinati: 58°31′16.154″N 31°16′30.835″E / 58.52115389°N 31.27523194°E / 58.52115389; 31.27523194
Višina15,7 m
Zgrajeno1862
Uradno ime: Zgodovinski spomeniki Novgoroda in njegove okolice
Tipkultrni
Kriterijii, iv, vi
Razglasitev1992 (16. zasedanje)
evid. št.604
RegijaVzhodna Evropa
Tisočletje Rusije
Spomenik Tisočletje Rusije (1862) s stolnico sv. Sofije v ozadju

Tisočletje Rusije (rusko Тысячелетие России, latinizirano: Tisjačeletije Rossii) je bronast spomenik v Novgorodskem kremlju. Postavljen je bil leta 1862 v počastitev Rurikovega prihoda v Novgorod. Dogodek se tradicionalno šteje za začetek zgodovine ruske državnosti.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Natečaj za načrtovanje spomenika je bil razpisan leta 1859. Za zmagovalca sta bila razglašena arhitekt Viktor Hartmann in umetnik Mihail Mikešin. Mikešinov dizajn je zahteval veličastno, 15 metrov visoko vladarsko jabolko na podstavku v obliki zvona. Obkrožalo naj bi ga več nivojev skulptur ruskih monarhov, klerikov, generalov in umetnikov, dejavnih v različnih obdobjih ruske zgodovine.

Mikešin sam ni bil kipar, zato so 129 kipov za spomenik izdelali vodilni ruski kiparji tistega časa, vključno z njegovim prijateljem Ivanom Schroederjem in obetavnim mladim kiparjem Aleksandrom Opekušinom. Precej nepričakovano za tako uraden projekt so bili ruski carji in vojskovodje predstavljeni ob boku šestnajstih uglednih osebnosti ruske kulture: Mihaila Vasiljeviča Lomonosova, Aleksandra Sergejeviča Puškina, Mihail Jurjevič Lermontov, Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Karla Brullova, Mihaila Glinke in drugih. Kar zadeva ruske vladarje, na spomeniku ni bilo Ivana Groznega zaradi njegove vloge pri opričninskem plenjenju in pokolu Novgoroda leta 1570. Poleg moskovskih knezov so na spomeniku predstavljeni tudi srednjeveški litovski dinasti, kot sta Gediminas in Vitautas Veliki, ki sta vladala vzhodnim Slovanom v današnji Belorusiji in Ukrajini.

Spomenik je bil do takrat najdražji spomenik v Rusiji. Stal je 400.000 rubljev, zbranih večinoma z javnimi prispevki. Da bi zagotovili ustrezen podstavek za ogromno skulpturo, so v Novgorod pripeljali šestnajst blokov sortavalskega granita, od katerih je vsak tehtal več kot 35 ton. Sam bronast spomenik tehta 100 ton.

Spominski kovanec, kovan v Sovjetski zvezi leta 1988

Ob slavnostnem odprtju spomenika so številni likovni kritiki menili, da je preobremenjen s figurami, zagovorniki pa so menili, da je kip usklajen s srednjeveškim okoljem Kremlja in da subtilno poudarja navpično usmeritev in veličino bližnje stolnice Svete Sofije iz 11. stoletja.

Med drugo svetovno vojno so Nemci spomenik razstavili in ga pripravili za prevoz v Nemčijo. Prevoz je preprečila Rdeča armada, ki je pravočasno osvobodila Novgorod. Spomenik je bil leta 1944 ponovno na ogled javnosti. V ZSSR je bil leta 1988 v spomin na spomenik izdan spominski kovanec za 5 rubljev. Tisočletnica Rusije je bila prvi državni in verski praznik, ki ga je sponzorirala država po prenehanju državne ateistične politike v zgodnjih 80. letih dvajsetega stoletja.[2]

Zgornji nivo[uredi | uredi kodo]

Slika Opis
Na vrhu kipa je angel, personifikacija pravoslavne cerkve, ki podpira križ in blagoslavlja klečečo žensko v ruski narodni noši, ki se naslanja na ščit z grbom in datumom "1862". Kipe je izdelal Ivan Schroeder. Križ je izdelal po risbi Viktorja Hartmanna. Skupina je nameščena na vrhu krogle, simbola monarhove moči, prekrite s križnim vzorcem. Okoli krogle je napis: "Tisočletnici ruske države, ki se je zgodila v uspešni vladavini cesarja Aleksandra II. leta 1862"

Srednji nivo[uredi | uredi kodo]

Slika Ime Ime v ruščini Zgodovinsko leto Opis
Prihod varjagov v Rusijo Призвание варягов на Русь 862 Kip prvega bojevnika, princa Rurika, s čelado in ščitom z napisom "leto 6370" (bizantinski koledar). Rurik nosi na ramenih krzno. Za njim je poganski slovanski bog Veles- Kip je obrnjen proti jugovzhodu proti Kijevu.
Pokristjanjenje Kijevske Rusije Крещение Руси 988 V sredini je mogoče najti kijevskega velikega kneza Vladimirja Velikega, ki dviga pravoslavni križ. Ob njem je ženska z otrokom, pripravljenim za krst. Slovani se odrečejo poganskega boga Peruna. Slovani razlastijo Perun. Kompozicija je obrnjena proti jugovzhodu.
Začetek izgona Tatarov Начало изгнания татар 1380 Dimitrij Donski, zmagovalec v bitki pri Kulikovu, drži v desni roki ruski buzdovan. Ob njegovih nogah leži Mamaj, poraženi vojskovodja Zlate Horde. Dmitrij Donski drži v levi roki zaplenjeni bunčuk, tatarski simbol moči. Kompozicija gleda proti vzhodu.
Ustanovitev neodvisnega Ruskega carstva Основание самодержавного царства Русского 1491 Ivan Veliki v opravi bizantinskih cesarjev z Monomahovo kapo. V rokah drži žezlo in vladarsko jabolko. Pred njim kleči Tatar, ob njem pa ležita Litovec, ki predstavlja Veliko litovsko kneževino, in vitez z zlomljenim mečem, ki predstavlja Tevtonski viteški red. Kmpozicija je obrnjena proti severovzhodu. in Trvtonski
Ustoličenje dinastije Romanov Начало династии Романовых 1613 Mladi ruski car Mihael se po končanem obdobju težav povzpne na ruski prestol. Knez Dimitrij Požarski, ki predstavlja plemstvo, ga ščiti s svojim mečem, medtem ko mu Kuzma Minin, ki predstavlja ljudstvo, ponuja Monomahovo kapo in žezlo. V ozadju je figura sibirskega kozaka, ki simbolizira prihajajočo kolonizacijo Sibirije.
Ustanovitev Ruskega imperija Образование Российской империи 1721 Petra Velikega z lovorovim vencem in žezlom v desni roki podpira angel, ki mu kaže pot proti severozahodu, kjer bo ustanovil mesto Sankt Peterburg. Ob Petrovih nogah je poraženi Šved, ki poskuša zaščititi svojo raztrgano zastavo. Prizor simbolizira rusko zmago v veliki severni vojni. Kompozicija je obrnjena proti severozahodu.

Spodnji nivo[uredi | uredi kodo]

Razsvetljenci: DRžavniki: Vojskovodje in heroji: Pisatelji in umetniki:
Sveti Ciril in Metod, misijonarja med Slovani Jaroslav Modri, veliki kijevski knez Svjatoslav I. Kijevski, veliki kijevski knez Mihail Vasiljevič Lomonosov, polihistor
Olga Kijevska, velika kijevska kneginja Vladimir Monomah, veliki kijevski knez Mstislav Mstislavič, knez Novgoroda in Galicije Denis Fonvizin, dramaturg
Vladimir Veliki, veliki kijevski knez Gediminas, veliki litovski knez Danilo Galicijski, knez Galicije Aleksander Kokorinov, arhitekt
Abraham Rostovski, škof Rostova Algirdas, veliki litovski knez Daumantas Pskovski, knez Pskova Gavrila Deržavin, pesnik in državnik
Anton Kijevski, ustanovitelj Kijevsko-Pečerske lavre Vtautas, veliki litovski knez Aleksander Nevski, veliki knez Vladimiro-Suzdala Fjodor Volkov, igralec
Teodozij Kijevski, menih Ivan Veliki, veliki moskovski knez Mihael Tverski, knez Tverske kneževine Nikolaj Karamzin, dramaturg in zgodovinar
Kukša Kijevski, menih Silvester, klerik in državnik Dimitrij Donski, veliki moskovski knez Ivan Andrejevič Krilov, pesnik basni
Nestor Letopisec, letopisec ruske zgodovine Anastazija Romanovna, prva žena Ivana Groznega Kęstutis, veliki litovski knez Vasilij Žukovski, pesnik in prevajalec
Ciril Belozerski, ustanovitelj Cirilo-Belozerskega samostana Aleksej Adašev, najboljši prijatelj in svetovalec Ivana Groznega Daniil Holmski, general Nikolaj Gnedič, pesnik in prevajalec
Štefan Permski, škof in misijonar Hermogen, moskovski patriarh Mihail Vorotinski, feldmaršal Aleksander Gribojedov, pisatelj in diplomat
Aleksej, kijevski in moskovski metropolit Mihael Romanov, prvi car iz dinastije Romanov Danil Šečenja, vojskovodja Mihail Jurjevič Lermontov, pesnik in pisatelj
Sergij Radoneški, duhovni vodja Filaret, moskovski patriarh Marfa Borecka, [[Posadnik|posadnica Novgoroda Aleksander Sergejevič Puškin, pesnik in pisatelj
Peter Mogila, kijevski metropolit Afanasij Ordin-Naščokin, diplomat Jermak Timofejevič, kozaški vojskovodja Nikolaj Vasiljevič Gogolj, pisatelj
Zosima Solovki, ustanovitelj Soloveckega samostana Artamon Matvejev, državnik in diplomat Mihail Skopin-Šujski, vojskovodja Mihail Glinka, skladatelj
Maksimus Grk, pisatelj in učenjak Aleksej, car Dimitrij Požarski, princ Karl Brjulov, slikar
Sabatij, ustanovitelj Soloveckega samostana Peter Veliki, car in prvi imperator Kuzma Minin, organizator ljudske vojske Dimitrij Stepanovič Bortnjanski, skladatelj
Ivan Moskovski, moskovski metropolit Jakov Dolgorukov, svetovalec Petra Velikega Abraham Palicin, menih in pisatelj
Makarij, moskovski metropolit Ivan Beckoj, državnik in reformator Bogdan Hmelnicki, hetman Zaporoških kozakov
Varsonofij, Tverski nadškof Katarina Velika, carica Ivan Susanin, ljudski junak
Gurij, Kazanski nadškof Aleksander Bezborodko, državnik in diplomat Boris Petrovič Šeremetev, feldmaršal in diplomat
Konstantin Vasil Ostrožski, knez in vojvoda Kijeva Grigorij Potemkin, državnik in diplomat Mihail Mihajlovič Golicin, feldmaršal
Nikon, moskovski patriarh Viktor Kočubej, državnik in diplomat Pjotr Saltikov, feldmaršal
Fjodor Rtiščev, filantrop Aleksander I., car Burkhard Krištof von Münnich, feldmaršal
Dimitrij Rostovski, klerik in skladatelj Mihail Speranski, državnik Aleksej Grigorjevič Orlov, general
Tihon Zadonski, nadškof Ladoge in Voroneža Mihail Semjonovič Voroncov, feldmaršal Pjotr Rumjancev, feldmaršal
Mitrofan, nadškof Voroneža Nikolaj I., car Aleksander Vasiljevič Suvorov, generalisimo
Georgij Konisski, nadškof Belorusije Michael Barclay de Tolly, feldmaršal
Feofan Prokopovič, nadškof Novgoroda in državnik Mihail Ilarionovič Kutuzov, feldmaršal
Platon Levšin, moskovski metropolit Dmitrij Senjavin, admiral
Inocent, nadškof Matvej Ivanovič Platov, general
Peter Ivanovič Bagration, general
Karl Diebitsch-Zabalkanski, feldmaršal
Ivan Fjodorovič Paskevič, feldmaršal
Mihail Lazarev, admiral
Vladimir Aleksejevič Kornilov, viceadmiral
Pavel Nahimov, admiral

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ketola, Kari; Vihavainen, Timo (2014). Changing Russia? : history, culture and business (1. izd.). Helsinki: Finemor. str. 1. ISBN 9527124018.
  2. Alexey D. Krindatch. Religion, Public Life and the State in Putin's Russia. Occasional Papers on Religion in Eastern Europe. 2006. XXVI (2): 28. Pridobljeno 2. julija 2021.

Viri[uredi | uredi kodo]