Lublinska unija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Listina Lublinska unija iz leta 1569
Marcello Bacciarelli: Lublinska unija; viteza držita prepletena prapora obeh držav, nad njima pa plapola trak z napisom: IN COMMVNE BONVM - [COMPL]EXV SOCIATA PERENNI ("Za skupno dobro - združeni za vedno")
Jan Matejko: Lublinska unija; sredi slike je kralj Sigismund II. Avgust s križem v roki, obdan z državniki, diplomati, duhovščino in plemstvom

Lublinska unija (poljsko Unia lubelska, litovsko Liublino unija) je sporazum, sklenjen 1. julija 1569 v Lublinu, Poljska, s katerim sta se Poljska in Litva združili v eno državo Republiko obeh narodov.

Nova država je bila takrat ena največjih v Evropi. Nadomestila je personalno unijo Krone poljskega kraljestva in Velike litovske kneževine z novo volilno kraljevino, ker je zadnji poljski kralj in Jagelonec Sigismund II. Avgust v treh zakonih ostal brez naslednika. Avtonomija Kraljeve Prusije je bila večinoma opuščena, Vojvodina Livonija, od Grodnenske unije (1566) povezana z Litvo v realno unijo, pa je postala poljsko-litovski kondominij.[1]

Skupni državi je vladal en sam izvoljen monnarh, ki je opravljal funkciji poljskega kralja in litovskega velikega kneza. Država je imela skupni Senat in Sejm (parlament). Nekateri v Uniji vidijo evolucijsko stopnjo v poljsko-litovskem zavezništvu in osebni uniji, ki je bila potrebna tudi zaradi nevarnega položaja Litve v vojnah z Rusijo.[2][3][4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Poljska in Litva pred Lublinsko unijo leta 1526
Poljsko-litovska Republika obeh narodov leta 1569

Pred podpisom sporazuma o združitvi so bile dolge razprave. Litovski mogotci so se bali, da bi izgubili velik del svoje moči, saj bi unija njihov pravni status izenačila s statusom veliko številčnejšega poljskega nižjega plemstva. Litva je bila v moskovsko-litovskih vojnah vse bolj na poraženi strani in se do druge polovice 16. stoletja soočala z grožnjo popolnega poraza v livonski vojni in vključitve v Rusijo.

Na drugi strani poljsko plemstvo (šlahta) ni bilo več naklonjeno dajati pomoči Litvi, ne da bi v zameno tudi nekaj dobilo. Za podporo Litvi v njeni vojni z Moskvo je namreč odtekalo kar 70 % davkov, pobranih na Poljskem v 1560. letih.[5][6] Poljska in litovska elita sta okrepili osebne vezi in imeli priložnost načrtovati svojo enotno prihodnost z okrepljenim vojaškim sodelovanjem.[7] Poljski kralj in veliki litovski knez Sigismund II. Avgust, ki je prepoznal rusko grožnjo Litvi in sčasoma Poljski, se je zavzemal za unijo in postopoma pridobival vse več privržencev, dokler ni začutil dovolj podpore, da bi lahko na silo razlastil posestnike, ki so združitvi nasprotovali.[8]

Sigismund je bil zadnji Jagelonec in ni imel otrok ali bratov, ki bi lahko nasledili prestol. V uniji videl možnost nadaljevanja vladanja Jageloncev preko osebne, ne pa tudi ustavne zveze Poljske in Litve, s poroko poljske princece Jadvige in litovskega kneza Vladislava II. Jagela. Unija je bila ena od ustavnih sprememb, potrebnih za vzpostavitev uradno volilne monarhije, ki bi obsegala obe domeni.[8]

Sejm 1569[uredi | uredi kodo]

Poljski Sejm (parlament) se je sestal januarja 1569 v bližini poljskega mesta Lublin, vendar ni dosegel soglasja. Ena od spornih točk je bila pravica Poljakov do naseljevanja in lastništva zemlje v Veliki litovski kneževini. Na odhod večine večine litovske delegacije pod vodstvom Mikołaja "Rudija" Radziwiłła 1. marca 1569 se je kralj odzval s priključitvijo Podlaškega, Volinskega, Braclavskega in Kijevskega vojvodstva k Poljski kroni.[9][10] Zgodovinske pokrajine Kijevske Rusije so obsegale več kot polovico ozemlja sedanje Ukrajine in bile takrat bistven del ozemlja Velike litovske kneževine. Tamkajšnje rusko plemstvo je želelo izkoristiti gospodarsko in politično priložnost, ki ju je ponujala poljska sfera, in na splošno želelo, da bi njihova dežela postala del Poljske krone.[11]

Litovci so bili prisiljeni vrniti se v Sejm in nadaljevati pogajanja z nekoliko drugačno taktiko kot je bila Radziwiłłova. Čeprav je poljska šlahta želela popolno vključitev Velike litovske kneževine v Poljsko krono, so Litovci temu še naprej nasprotovali in pristali edino na zvezno državo. 28. junija 1569 so bili premagani še zadnji ugovori in kralj je 4. julija 1569 v skladu z dogovorom na gradu Lublin podpisal listino o združitvi v Republiko obeh narodov.[9]

Poskus modernizacije[uredi | uredi kodo]

Lublinsko unijo naj bi nadomestila ustava, sprejeta 3. maja 1791, po kateri bi kralj Stanisłav Avgust Poniatowski preoblikoval zvezno skupnost v enotno državo. Ustava ni bila v celoti izvedena. Republika obeh narodov se je končala z delitvijo Poljske leta 1795.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Kultura[uredi | uredi kodo]

Verstvi v poljsko-litovski Republiki obeh narodov leta 1750: na zahodu je prevladovalo rimsko katolištvo na vzhodu pa pravoslavje bizantinskega obreda

V Republiki obeh narodov so imeli litovski plemiči enake formalne pravice kot poljski, da na svojih domenah vladajo svojim podložnikom. Poljski jezik se je že v poznem 15. stoletju hitro širil med litovsko in rusko elito,[9] skupna država pa je process polonizacije še pospešila. V kulturi in družabenem življenju sprva rusinsko govorečega in po veri vzhodno pravoslavnega rusinskega plemstva sta postala prevladujoča tako poljski jezik kot katolištvo. Podložniki, zlasti kmetje, so še naprej govorili v svojih jezikih is se po Brestlitovski uniji spreobrnili v pravoslavje.

Ti procesi so sčasoma povzročili velik razkol med nižjimi družbenimi sloji in plemstvom na litovskih in rusinskih območjih Republike obeh narodov.[11] Nekateri rusinski mogotci, na primer Ostroški, so se uprli polonizaciji tako, da so se držali pravoslavnega krščanstva in velikodušno podpirali rusinske pravoslavne cerkve in rusinske šole. Polonizaciji se je vsaka naslednja generacija teže upirala in sčasoma je bilo polonizirano skoraj vse rusinsko plemstvo.

Kozaški upori in tuji posegi so privedli do razdelitve Republike obeh narodov med Rusijo, Prusijo in Avstrijo v letih 1772, 1793 in 1795. Lublinska unija je bila začasno neaktivna, ker je medtem veljala Kejdanska unija.

Številni zgodovinarji, kot je Krzysztof Rak, menijo, da je Lublinska unija ustvarila državo, podobno sedanji Evropski uniji,[12] in da je bila skupaj s Kalmarsko unijo, več akti o združevanju na Britanskem otočju in drugimi podobnimi sporazumi predhodnica Maastrihtske pogodbe. Ustvarila je državo držav, ki so bile globlje povezane kot današnja Evropska unija.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Unija je prinesla poljsko kolonizacijo rusinskih dežel in vse večje tlačenje rusinskega kmetsva s strani šlahte.[13][14][15][16] Čeprav so bile razmere za kmete v Republiki obeh narodov precej hude v primerjavi z zahodno Evropo, so bile še vedno boljše od razmer v Rusiji, zato so kmetje, v manjši meri tudi plemstvo in trgovci, bežali iz Rusije v Republiko obeh narodov. Selitve so postale velika skrb ruske vlade in eden od dejavnikov, ki so nazadnje pripeljali do delitve Poljske.[17]

V Republiki je bila uvedena skupna valuta zlot.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Unija je ustvarila eno največjih in najštevilčnejčih držav v Evropi 17. stoletja. Izjemi sta bili Rusko carstvo in Osmansko cesarstvo, ki nista bili v celoti v Evropi.[18]

Litva je z Unijo izgubila Podlaško, Volinijo, Podolje in Kijevsko kneževino, ki so pripadli Poljski.

Zakonodaja[uredi | uredi kodo]

Grb Republike obeh narodov

Statut Litve je zakone Unije, ki so bili v nasprotju z njenimi, razglasil za neustavne. Prvi statut Litve je veljal tudi na ozemljih Litve, ki jih je Poljska priključila tik pred Lublinsko unijo, razen Podlaške. Ti konflikti med statutarnimi sistemi v Litvi in na Poljskem so trajali več let, tretji statut Litve pa je ostal v veljavi na ozemljih Velike kneževine Litve tudi po delitvah do leta 1840.

Poskusi omejitve moči litovskih mogotcev, zlasti družine Sapieha, in poenotenja zakonov v Republiki obeh narodov so pripeljali do gibanja koekwacja praw (uveljevljanje pravic), ki je doseglo vrhunec z reformo Voljenega sejma leta 1697 (maj–junij), potrjeno v Generalnem sejmu leta 1698 (aprila) v listini Porządek sądzenia spraw w Trybunale Wielkiego Księstwa Litewskego (Vrstni red sojenja zadev na sodišču Velike kneževine Litve).[19]

Vojska[uredi | uredi kodo]

Poljska je po združitvi obeh entitet Litvi nudila vojaško pomoč, ki je bila ključnega pomena za obstanek Velike kneževine.[3] Poljska in Velika kneževina naj bi imeli ločeno vojaško, a skupno obrambno politiko.

Politilka[uredi | uredi kodo]

Lublinska unija je predvidela združitev obeh držav, vendar je vsaka ohranila znatno avtonomijo s svojo vojsko, državnim proračunom, zakoni in upravo.[10] Čeprav sta bili državi teoretično enakopravni, je večja Poljska postala prevladujoči partner. Zaradi razlik v številu prebivalcev so poljski poslanci v sejmu s 3:1 presegli litovske.[10]

V obeh državah naj bi vladal samo en vladar, ki bi ga na svobodnih volitvah izvolilo plemstvo obeh narodov. Vladar je bil kronan za poljskega kraja in litovskega velikega kneza v Vavelski stolnici v Krakovu.

Skupni parlament, Sejm, je zasedal v Varšavi. Imel je 114 poslancev iz Poljske in 48 iz Litve. Senat je imel 113 poljskih in 27 litovskih senatorjev.

Poljska in Litovska kneževina sta imeli skupno zunanjo politiko.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Spomin na Unijo je bil dolgotrajen; spominska slika, naslikana okoli leta 1861, z motom, ki se bere "Večna zveza"

Lublinska unija je bila Sigismundov največji dosežek in hkrati njegov največji neuspeh. Čeprav je ustvaril eno največjih držav v sodobni Evropi, ki je trajala več kot 200 let,[20] Sigismundu ni uspelo izvesti reform, ki bi vzpostavile delujoč politični sistem. Upal je, da bo s podporo nižjega plemstva okrepil monarhijo in uravnotežil moč nižjega plemstva in magnatov. Vse plemstvo v Uniji naj bi bilo pred zakonom enako, vendar politična moč magnatov ni bila bistveno oslabljena. Če ni šlo drugače, so svojo voljo pogosto uveljavili s podkupovanjem in prisilo.[9] Poleg tega je kraljeva moč še naprej slabela. Medtem ko so se sosednje države še naprej razvijale v močne, centralizirane absolutne monarhije, je Unija s svojo zlato svobodo zdrsnila v politično anarhijo, ki jo je sčasoma stala obstoja.[21]

Za naslednico poljsko-litovske skupnosti se šteje današnja republika Poljska.[22] Medvojna republika Litva je na nastanek Skupnosti obeh narodov gledala večinoma v negativni luči.[23]

Izvirni dokument je bil leta 2017 vključen v Unescov Register svetovnega spomina.[24]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Dybaś, Bogusław (2006). "Livland und Polen-Litauen nach dem Frieden von Oliva (1660)". V Willoweit, Dietmar; Lemberg, Hans (ur.). Reiche und Territorien in Ostmitteleuropa. Historische Beziehungen und politische Herrschaftslegitimation. Völker, Staaten und Kulturen in Ostmitteleuropa (nemško). Vol. 2. Munich: Oldenbourg Wissenschaftsverlag. str. 51–72, 109. ISBN 3-486-57839-1.
  2. Dvornik, Francis. The Slavs in European History and Civilization. Rutgers University Press. str. 254. ISBN 0-8135-0799-5.
  3. 3,0 3,1 Norman Davies. God's Playground: A History of Poland in Two Volumes. Oxford University Press. Google Print. str. 50. ISBN 0-19-925339-0.
  4. W. H. Zawadzki. A Man of Honour: Adam Czartoryski as a Statesman of Russia and Poland, 1795–1831. Oxford University Press. 1993. Google Print, str. 1. ISBN 0-19-820303-9.
  5. Grzywacz, Marta (1. julij 2019). "450 lat unii lubelskiej. Dla Polaków i Litwinów - duma. Dla Europy - dziwactwo i źródło pogardy (Interview with Robert I. Frost)". wyborcza.pl (poljsko). Gazeta Wyborcza. Pridobljeno 5. julija 2020.
  6. Frost, Robert I. (2000). The Northern Wars: War, State and Society in Northeastern Europe, 1558-1721. Routledge. str. 39–40. ISBN 978-0582064294.
  7. Norman Davies. God's Playground: A History of Poland in Two Volumes. Oxford University Press. str. 151.
  8. 8,0 8,1 Norman Davies. God's Playground: A History of Poland in Two Volumes. Oxford University Press, str. 153.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 Lukowski, Jerzy; Zawadzki, Hubert (2001). A Concise History of Poland (1st ed.). Cambridge University Press. str. 63–64. ISBN 9780521559171.
  10. 10,0 10,1 10,2 Riasanovsky, Nicholas V. (1999). A History of Russia (6th ed.). New York: Oxford University Press. ISBN 9780195121797.
  11. 11,0 11,1 Magocsi, Paul Robert (1996). A History of Ukraine (1st ed.). Toronto University Press. str. 149. ISBN 9780295975801.
  12. "Federalism or Force: SR, January 2006". www.ruf.rice.edu.
  13. Ukraine, Encyclopædia Britannica.
  14. Nataliia Polonska-Vasylenko. History of Ukraine. "Lybid" (1993). ISBN 5-325-00425-5. Section: Evolution of Ukrainian lands in the 15th–16th centuries
  15. Natalia Iakovenko. Narys istorii Ukrainy s zaidavnishyh chasic do kincia XVIII stolittia. Kiev, 1997., Section: 'Ukraine-Rus, the "odd man out" in Rzeczpospolita Obojga Narodow
  16. Orest Subtelny. Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 79-81. ISBN 0-8020-8390-0.
  17. Jerzy Czajewski. "Zbiegostwo ludności Rosji w granice Rzeczypospolitej". Promemoria journal, oktober 2004, nr. (5/15). ISSN 1509-9091 , Table of Content online Arhivirano 3. januar 2005 na Wayback Machine. )poljsko).
  18. Heritage: Interactive Atlas: Polish–Lithuanian Commonwealth. Pridobljeno 19. marca 2005.
  19. Jerzy Malec. Szkice z dziejów federalizmu i myśli federalistycznych w czasach nowożytnych. "Unia Troista", Wydawnictwo UJ, 1999, Kraków, ISBN 83-233-1278-8, Part II, Chapter I Koewkwacja praw.
  20. McHugh, James T.; Pacy, James S. (29. junij 2001). "Diplomats Without a Country: Baltic Diplomacy, International Law, and the Cold War". Greenwood Press – via Google Books.
  21. Robertson, John; John, Robertson (20. april 1995). "A Union for Empire: Political Thought and the British Union of 1707". Cambridge University Press – via Google Books.
  22. Constitution of the Republic of Poland.
  23. Eidintas, Alfonsas; Žalys, Vytautas (1999). Tuskenis, Edvardas (ur.). [https://books.google.si/books?id=0_i8yez8udgC&pg=PA78&redir_esc=y Lithuania in European Politics: The Years of the First Republic, 1918–1940.] Afterword by Alfred Erich (1st pbk. ed.). New York: St. Martin's Press. str. 78. ISBN 0-312-22458-3.
  24. "The Act of the Union of Lublin document | United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization". www.unesco.org.