Simferopol
Simferopol
| |||
|---|---|---|---|
Mesto | |||
 V smeri urnega kazalca: Železniška postaja, mošeja Kebir-Džami, Ulica Karka Marksa, Državna medicinska univerza, stolnica Svete trojice, Park Salgirka | |||
| |||
| Vzdevek: Город пользы (rusko) Mesto uporabnosti | |||
.svg)  Simferopol .svg) Simferopol | |||
| Koordinati: 44°57′7″N 34°6′8″E / 44.95194°N 34.10222°E | |||
| Država |  Ukrajina (pod rusko okupacijo) | ||
| Avtonomna republika | Avtonomna republika Krim (de jure) | ||
| Rajon | Simferopolsko rajon (de jure) | ||
| Zvezna enota | Republika Krim (de facto) | ||
| Občina | Simferopol (de facto) | ||
| Ustanovitev2 | 1784 | ||
| Razdelitev | Okrožja
| ||
| Upravljanje (de facto) | |||
| • Načelnik | Mihail Afanasjev (de facto) | ||
| Površina | |||
| • Skupno | 107 km2 | ||
| Nadm. višina | 350 m | ||
| Prebivalstvo (2014) | |||
| • Skupno | 332.317 | ||
| • Gostota | 3.183,17 preb./km2 | ||
| Demonim | Simferopolec | ||
| Časovni pas | UTC+3 | ||
| Poštne številke | 295000—295490 | ||
| Omrežna skupina | +7 3652 | ||
| Avtomobilska oznaka | AK(UA) 82(Rus)[1] | ||
| Spletna stran | simgov | ||
| 1 Resolucija Generalne skupščine združenih narodov 68/262 2 Ustanovljen leta 1784 kot Simferopol, mesto Ruskega carstva. Naselje se je pred tem krimskotatarsko imenovalo Akmesdžit. | |||
Simferopol (ukrajinsko Сімферополь, rusko Симферополь) ali Simferopil (ukrajinsko Симферопіль), znan tudi s krimskim tatarskim imenom Akmesdžit, je drugo največje mesto na polotoku Krimu. Simferopol je glavno mesto ukrajinske Avtonomne republike Krim.
Mesto od leta 2014 okupira Rusija, ki je tistega leta Krim tudi enostransko anektirala in ga obravnava kot glavno mesto Republike Krim, česar pa mednarodna skupnost ne priznava.
Simferopol je pomembno politično, gospodarsko in prometno središče polotoka ter služi kot upravno središče občine Simferopol in Simferopolskega rajona. Leta 2014 je imel 332.317 prebivalcev.[2]
Ruska carica Katarina Velika je po priključitvi Krimskega kanata k Ruskemu carstvu leta 1784 ukazala »ustanovitev« Simferopola na mestu že obstoječega krimskotatarskega mesta Akmesdžit (v prevodu Bela mošeja).
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Zgodnja zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Arheološki dokazi v jami Čorkurča kažejo na prisotnost starodavnih naseljencev v okolici sodobnega Simferopola. V mestu se nahaja tudi Skitski Neapolis, znan samo po grškem imenu, ki je ostanek starodavne prestolnice krimskih Skitov, ki so živeli na ozemlju od 3. stoletja pr. n. št. 4. stoletja n. št.[3]
Na tem mestu so kasneje Krimski Tatari ustanovili mesto Akmesdžit, ki je bil nekaj časa rezidenca krimskega sultana (kalga), drugega najpomembnejšega moža v Krimskem kanatu za samim kanom.[4] Ta del mesta se zdaj imenuje Stari Simferopol.
Rusko carstvo
[uredi | uredi kodo]
Simferopol je bil ustanovljen leta 1784 po priključitvi Krimskega kanata k Ruskemu imperiju. Ime Simferopol (grško Συμφερόπολις, Simferopolis) dobesedno pomeni "mesto uporabnosti". Tradicija grških krajevnih imen na novo osvojenih južnih ozemljih se je začela po načrtih carice Katarine Velike.[5] Leta 1802 je Simferopol postal upravno središče gubernije Taurida. Med krimsko vojno 1854–1856 so bile v mestu nameščene rezerve ruske cesarske vojske in bolnišnica. Po vojni je bilo v okolici mesta pokopanih več kot 30.000 ruskih vojakov.
Vojne 20. stoletja
[uredi | uredi kodo]V 20. stoletju so Simferopol ponovno prizadele vojne in konflikti v regiji. Ob koncu ruske državljanske vojne je bil tam štab generala Pjotra Wrangela, vodje protiboljševiške Bele armade. 13. novembra 1920 je Rdeča armada zavzela mesto in 18. oktobra 1921 je Simferopol postal glavno mesto Krimske avtonomne sovjetske socialistične republike.
Med drugo svetovno vojno je Simferopol od 1. novembra 1941 do 13. aprila 1944 okupirala nacistična Nemčija. Umikajoča se policija NKVD je 31. oktobra 1941 ustrelila številne zapornike v stavbi NKVD in mestnem zaporu.[6] Nemci so v Simferopolu zagrešili enega največjih vojnih pobojev in skupno ubili več kot 22.000 domačinov, večinoma Judov, Rusov, Krimčakov in Romov.[7] Eden od velikih pobojev se je zgodil 9. decembra 1941, ko je Einsatzkommando 11b pod poveljstvom Wernerja Brauneja pobil približno 14.300 prebivalcev Simferopola, večinoma Judov.[8]
Aprila 1944 je Rdeča armada osvobodila Simferopol. 18. maja 1944 je bilo krimsko tatarsko prebivalstvo mesta, skupaj s celotnim tatarskim prebivalstvom na Krimu kolektivno kaznovano s prisilno deportacijo v Srednjo Azijo zaradi domnevnega sodelovanja Tatarov z nacistično Nemčijo.
Ukrajina
[uredi | uredi kodo]26. aprila 1954 je sovjetski premier Nikita Hruščov Simferopol skupaj s preostalim delom Krimske oblasti iz Ruske Sovjetske federativne socialistične republike predal Ukrajinski Sovjetski socialistični republiki.
Po referendumu 20. januarja 1991 je vrhovni sovjet Ukrajinske SSR 12. februarja 1991 povzdignil Krimsko oblast v Avtonomno sovjetsko socialistično republiko.[9] Simferopol je postal glavno mesto Krimske avtonomne sovjetske socialistične republike.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Simferopol postal glavno mesto Avtonomne republike Krim znotraj nove neodvisne Ukrajine. Danes ima mesto okoli 340.600 prebivalcev, večinoma etničnih Rusov. Manjšino tvorijo Ukrajinci in Krimski Tatari.
Potem ko so Krimskim Tatarom v 90. letih 20. stoletja dovolili vrnitev iz izgnanstva, je bilo zgrajenih več novih krimskotatarskih predmestij, saj se je v mesto vrnilo veliko več Tatarov, kot je bilo izgnanih leta 1944. Veliko nesoglasij povzročajo po deportaciji zasežena zemljišča, ki jih zdaj zahtevajo povratniki.[10]
Ruska aneksija
[uredi | uredi kodo]Potem ko je Rusija 18. marca 2014 zasedla in uradno priključila Krim, je bil Simferopol z dekretom ruskega predsednika Vladimirja Putina imenovan za glavno mesto novega zveznega subjekta Ruske federacije, ki obsega večino polotoka, z izjemo Sevastopola, ki je postal zvezno mesto.[11] Mednarodno pravno Krim in s tem Simferopol ne pripada Rusiji.
Pred zasegom mesta s strani Rusije so mestni Krimski Tatari organizirali množične proteste v podporo obstanku Krima kot dela Ukrajine.[12]
Zanimivost
[uredi | uredi kodo]2141 Simferopol se imenuje asteroid, ki ga je leta 1970 odkrila sovjetska astronomka Tamara Mihajlovna Smirnova.[13]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Для крымских автомобилистов приготовили новые номера. Segodnya (v ruščini). 2. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2015. Pridobljeno 6. julija 2015.
- ↑ Федеральное статистическое наблюдение «Перепись населения в Крымском федеральном округе». ("Population Census in Crimean Federal District" Federal Statistical Examination) (in Russian). Federal State Statistics Service. Retrieved 4 January 2016.
- ↑ »Simferopol«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 13. maja 2008.
- ↑ »Simferopol«. Vacation in Crimea (v ruščini). Pridobljeno 14. maja 2008.
- ↑ »Russian cities with Greek names«. Sevastopolskaya gazeta (v ruščini). 20. julij 2006. Pridobljeno 14. maja 2008.
- ↑ Kirimal, Edige. »Complete Destruction of National Groups as Groups«. International Committee for Crimea. Pridobljeno 13. maja 2008.
- ↑ »Simferopol«. simferopol.ws (v ruščini). Pridobljeno 13. maja 2008.
- ↑ Das Personenlexikon zum Dritten Reich. Wer war was vor und nach 1945. Fischer Taschenbuch Verlag, Zweite aktualisierte Auflage, Frankfurt am Main 2005, page 72
- ↑ »Day in history – 20 January«. RIA Novosti (v ruščini). 8. januar 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 6. avgusta 2007. Arhivirano 2007-09-30 na Wayback Machine.
- ↑ »Tatars push to regain their historic lands in Crimea«. Today's Zaman. 31. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 14. maja 2008. Arhivirano 2007-09-30 na Wayback Machine.
- ↑ »Russian President Vladimir Putin signs laws completing annexation of Crimea«. Deutsche Welle. 21. marec 2014. Pridobljeno 8. septembra 2022.
- ↑ »Russia puts military on high alert as Crimea protests leave one man dead«. the Guardian (v angleščini). 26. februar 2014. Pridobljeno 11. januarja 2023.
- ↑ Schmadel, Lutz D. (2003). Dictionary of Minor Planet Names (5th ed.). New York City: Springer Verlag. str. 174. ISBN 3-540-00238-3.
