Pojdi na vsebino

Pjotr Wrangel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pjotr Wrangel
Пётр Врангель
Pjotr Wrangel, Črni baron
Pjotr Wrangel, Črni baron
Vrhovni komandant oboroženih sil Južne Rusije
Na položaju
4. april 1920 – 21. november 1920
PredhodnikAnton Denikin
Naslednikpoložaj ukinjen
Osebni podatki
Rojstvo27. avgust [J.K. 15. avgust] 1878
Novaleksandrovsk, Kovenska gubernija, Ruski imperij
Smrt25. april 1928 (1928-04-25) (49 let)
Bruselj, Belgija
Poklicčastnik
Podpis
Vojaška služba
Pripadnost Rusko carstvo (1902–1917)
Belo gibanje (1917–1920)
Rod/služba Ruska carska armada
Bela armada (1917–1920)
Aktivna leta1902–1920
Čin Generalporočnik
PoveljstvaKavkaška armada Južne Rusije
Oboroženi
konflikti
Rusko-japonska vojna
Prva svetovna vojna
Ruska državljanska vojna

Baron Pjotr Nikolajevič Vrangel (rusko Пётр Николаевич Врангель, Pjotr Nikolajevič Vrangel, nemško Peter von Wrangel), znan kot Črni baron, je bil častnik ruske carske armade baltsko-nemškega porekla. V zadnji fazi ruske državljanske vojne je bil poveljujoči general protiboljševiške Bele armade v južni Rusiji, * 27. avgust [O.S. 15. avgust] 1878, † 25. april 1928.

Pjotr Wrangel, član ugledne plemiške družine Wrangel, je bil rudarski inženir in se je prostovoljno prijavil v rusko carsko gardo. Med prvo svetovno vojno je z odliko služil kot poveljnik konjenice in dosegel čin generalmajorja. Po februarski revoluciji in izstopu Rusije iz vojne se je Wrangel umaknil na Krim. Po oktobrski revoluciji so ga aretirali boljševiki, a so ga kmalu izpustili.[1][2] Kasneje je pobegnil s Krima in se pridružil protiboljševiški prostovoljni vojski belega gibanja. Leta 1918 je postal načelnik generalštaba Antona Denikina v oboroženih silah južne Rusije.

Wrangel je aprila 1920 nasledil Denikina kot vrhovnega komandanta belih sil na Krimu. Kot vodja južnoruske vojaške vlade je poskušal izvesti obsežne zemljiške reforme, reorganiziral belo vojsko v rusko vojsko, bolj znano Wrangelova vojska, in vzpostavil stike z neodvisnimi protiboljševističnimi gibanji. Wrangel, ki ga je Rdeča armada številčno močno prekašala, se je soočal z gotovim porazom in leta 1920 organiziral množično evakuacijo s Krima. Na začetku svojega izgnanstva je živel v Carigradu in Srbiji in postal eden najvidnejših belih emigrantov.[3] Leta 1927 se je preselil v Bruselj, kjer je leto kasneje umrl.

Družina

[uredi | uredi kodo]

Wrangel je bil rojen v Novoaleksandrovsku v Kovenski guberniji, zdaj Zarasai, Litva, kot sin barona Nikolaja Jegoroviča Wrangela in Marije Dimitrijevne Demetjeve-Majkove. Baltsko-nemška plemiška družina Wrangel je bila del baltskega starega plemstva. Bila je nemškega porekla in prišla v Livonijo s Tevtonskim viteškim redom. Pjotr Nikolajevič Wrangel je bil daljni sorodnik slavnega raziskovalca Arktike Ferdinanda von Wrangela in pruskega generalfeldmaršala Friedricha von Wrangela.

Njegov bratranec, baron Nikolaj von Wrangel, prav tako pripadnik Livonskega viteškega reda, je dosegel visok vojaški čin. Bil je adjutant velikega kneza Mihaela Aleksandroviča in se kot poveljnik 16. irkutskega huzarskega polka povzpel do čina polkovnika in kot štabni častnik velikega kneza do čina generalmajorja.[4]

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Po diplomi na Visoki tehnični šoli v Rostovu leta 1896 in Inštitutu za rudarstvo v Sankt Peterburgu leta 1901 se je Wrangel prostovoljno prijavil v prestižno konjenico ruske carske garde. Po diplomi na Nikolajevem konjeniškem kolegiju je bil leta 1902 imenovan za rezervnega častnika. Kmalu zatem je dal odpoved in odpotoval v Irkutsk, kjer ga je generalni guverner dodelil k posebnim nalogam.

Vojaška kariera

[uredi | uredi kodo]

Ob začetku rusko-japonske vojne februarja 1904 se je ponovno prijavil v vojsko in bil dodeljen 2. polku transbajkalskega kozaškega korpusa. Decembra 1904 je bil povišan v čin poročnika.

Po koncu vojne je bil januarja 1906 prerazporejen v 55. finski dragonski polk, ki je pod poveljstvom generala A. N. Orlova sodeloval pri zatiranju uporov v Sibiriji. Leta 1907 se je vrnil v Konjeniški polk carske garde. Leta 1908 se je v Sankt Peterburgu poročil z Olgo Mihajlovno Ivanenko in imel z njo dva sinova in dve hčerki.[5] Leta 1910 je diplomiral na Nikolajevski generalštabni akademiji in leta 1911 na konjeniški šoli.

Na začetku prve svetovne vojne je bil Wrangel povišan v stotnika in poveljnika konjeniškega eskadrona. 13. oktobra 1914 je bil eden prvih ruskih častnikov, ki je prejel Red svetega Jurija (4. stopnje), najvišje vojaško odlikovanje Ruskega imperija. Decembra 1914 je bil povišan v čin polkovnika. Oktobra 1915 je bil premeščen na jugozahodno fronto in imenovan za poveljnika 1. polka transbajkalskih kozakov.

Plakat s podobo Wrangela (okoli 1919)

Njegova enota je bila zelo aktivna v Galiciji v bojih proti Avstrijcem. Wrangel se je posebej odlikoval med Brusilovsko ofenzivo in bil januarja 1917 je bil povišan v čin generalmajorja. Kot tak je prevzel poveljstvo 2. brigade konjeniške divizije Usuri, ki je bila julija istega leta združena z drugimi konjeniškimi enotami v konsolidirani konjeniški korpus. Za obrambo reke Zbruh poleti 1917 je bil ponovno odlikovan z Jurijevim križcem (4. stopnje).

Ruska državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Wrangel, Petr Nikolaevich, Baron | International Encyclopedia of the First World War (WW1)«. encyclopedia.1914-1918-online.net.
  2. »Searching for Peter Wrangel«. Hoover Institution (v angleščini).
  3. Egorov, O. (27. december 2019). »Meet Russian Imperial officers who almost stopped the Bolsheviks«. Russia Beyond the Headlines. Pridobljeno 29. januarja 2020.
  4. Rene Levoll, The Last Motor Race of The Empire 2014 ISBN 9789949380602.
  5. New York Times obituary of his last surviving child