Donec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Severski Donec
Severski Donec - Pogled na Donec in Svjatogirsko lavro
Pogled na Donec in Svjatogirsko lavro
Izvir Zastava Rusije Rusija, Srednjerusko višavje, Belgorodska oblast
Izliv Don, Rostovska oblast
Države porečja Zastava Rusije Rusija
Zastava Ukrajine Ukrajina
Dolžina 1053 km
Nadmorska višina izvira 200 m
Nadmorska višina izliva 5,5 m
Povprečni pretok 159 m³/s
Površina porečja 98.900 km²
Severski Donec - Porečje Donca
Porečje Donca


Severski Donec (ukrajinsko Сіверський Донець, Siverskij Donec, rusko Северский Донец, Severskij Donec), običajno enostavno Donec, je reka v Vzhodnoevropski nižini. Izvira v Srednjeruskem višavju severno od Belgoroda, teče proti jugovzhodu skozi Ukrajino (Harkovska, Donecka in Luganska oblast) in nazaj v Rusijo (Rostovska oblast), kjer se približno sto kilometrov od Azovskega morja izliva v Don. Donec je četrta najdaljša reka v Ukrajini in največja v vzhodni Ukrajini. V vzhodnem Donbasu je pomemben vir pitne vode. Po Doncu se imenuje Donecki bazen (Donbas), pomembna premogovniška regija v Ukrajini.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime Don in njegova pomanjševalnica Donec izhajata iz iransko-skitske besede dānureka.[1][2] Skito-Sarmati so se na ozemlje severno od Črnega morja priselili okrog leta 1100 pr. n. št. in tam živeli do zgodnjega srednjega veka.

V 2. stoletju n. št. je Ptolemaj reko Don, v katero se izliva Donec, poznal kot Tanait.[3] Don in Donec so poznali tudi v Zahodni Evropi. Donec so imenovali Mali Tanais ali Donec.[4] Italijansko-poljski letopisec Aleksander Guagnini (1538-1614) je zapisal: »Obstaja še drug, mali Tanais, ki izvira v Severski kneževini in se nad Azovom izliva v veliki Tanais.«[5]

Slovansko ime Severski Donec izhaja iz dejstva, da izvira na ozemlju Severanov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Risba orodja iz kamene dobe, odkritega pri vasi Krasni Jar v Luganski oblasti[6]

Donec je kot vir pitne vode in hrane in pomembna transportna in trgovska pot igral ključno vlogo v življenju prvih naseljencev. Prvi arheološki dokazi o naselitvi – kamnito orodje (sekire), ki so jih odkrili na bregovih reke pri Izjumu v Harkovski oblasti in v Luganski oblasti, so iz spodnjega paleolitika.[7] Kasneje so se na bregovih reke naselila različna plemena in kulture: musterska, jamska, katakombska, skitska, alanska, hazarska in nazadnje slovanska. Veliko plemen, med njimi Kipčaki, Mongoli iz Zlate horde in kasneje Kozaki, je bilo nomadskih. Reka je tekla skozi zgodovinsko ozemlje Svobodne Ukrajine in ozemlje Donskih Kozakov. Mnogo Kozakov se je kasneje asimiliralo v Carsko Rusijo, ki je obnovila in utrdila trdnjavo v Belgorodu, in mesta Kijev, Izjum, Lugansk, Čuhujiv in druga, s katerimi je utrdila svojo južno mejo pred vpadi nomadov z jugovzhoda. Obramba porečja Donca je kasneje dobila gospodarski pomen. V 18. in 19. stoletju se je ob reki zgradilo nekaj sto mlinov, katerih jezovi so ovirali plovbo po reki.[8]

V 19. stoletju se je v Donbasu, zlasti v Kijevu, Lugansku in Donecku, začela razvijati industrija, ki je bila ogromen porabnik vode.[9] Do pomanjkanja vode je prišlo že v 1930. letih, kar je sprožilo gradnjo kanalov in akumulacijskih jezer. Leta 1936 je bilo zgrajeno akumulacijsko jezero Kočetok, s katerim se je podvojil dotok vode v Harkov. V 1950. letih je postal Kočetok nezadosten, zato so v 1960. letih na njegovem mestu zgradili akumulacijsko jezero Pečenga s kapaciteto 400 milijonov m³ vode. Približno tri četrtine vode porabi Harkov.

Za oskrbo južnega Donbasa in Donecka ke bil okrog leta 1958 grajen 130 km dolg kanal Donec-Donbas, ki se začenja pri Rajgorodsku.[10] Na severu se je zgradil kanal, ki z vodo iz Dnjepra preko reke Bereke napaja gornji tok Donca.[11] Porečje Donca se je zaradi industrializacije spremenilo v industrijsko naselje.[12][13] Po razpadu Sovjetske zveze je večina Donbasa pripadla Ukrajini.

Luganska oblast je trenutno zaradi vojne v Donbasu po Doncu razmejena na Lugansko ljudsko republiko, ki obsega večino ozemlja oblasti južno od Donca, in ozemlje severno od reke, ki je pod ukrajinski oblastjo.

Plovnost[uredi | uredi kodo]

Donec pri Šipilovki v Luganski oblasti

Doneck je ploven od izliva v Don do ruskega mesta Doneck v Rostovski oblasti v dolžini 222 km.[14] Plovbo v gornjem delu poti omogoča šest jezov, zgrajenih v letih 1911-1916.[15] Na vsakem jezu je 100-150 m dolg, 17 m širok in 2,5 m dolg prekat za dvigovanje in spuščanje plovil. Poskuse v 19. stoletju na začetku 20. stoletja, da bi izboljšali sistem jezov, ki ga je zagovarjal tudi Dimitrij Mendelejev,[16][17] je prekinila prva svetovna vojna, oktobrska revolucija in pomanjkanje sredstev. Zaradi zastarelosti sistema je promet upočasnjen in trenutno precej omejen.

Okolje[uredi | uredi kodo]

Pogled iz vesolja na Pečeneško akumulacijsko jezero

Donec se kot ena od največjih rek v Ukrajini zelo intenzivno izkorišča v kmetijstvu in industriji. Ukrajina iz njega odvzame več kot 2 km³ vode letno. Približno polovica vode se vanj vrne kot odplaka. Pretok reke se zato zmanjša za 32 m³/s.[18]

Okolica reke je trpela že v 18. stoletju, ko so na njenih bregovih posekali stara hrastova drevesa.[19] Industrijski razvoj v 19. stoletju je znatno znižal raven podtalnice v celem porečju. Reka je zato postala bolj plitva in plovba počasnejša. Do sredine 19. stoletja je bilo v reki veliko rib, potem pa je začelo njihovo število hitro upadati.[20]

Kakovost vode ima oceno IV (onesnažena) do V (umazana). Glavna onesnažila so umetna gnojila, naftni derivati, fenoli, cink, krom in baker.[21][22] V Harkovski oblasti reko onesnažujejo industrijske in komunalne odplake Belgoroda, Izjuma in Šebekina, potem pa se voda v Pečeneškem akumulacijskem jezeru nekoliko očisti. Število industrijskih obratov po toku navzdol narašča, predvsem okrog Lisičanska in Sjeverodonecka približno 400 km od izliva. Nekateri pritoki, zlasti Kozanji but, Bahmut in Lugan, so tako onesnaženi, da je ribolov v njih nevaren.[23] Najčistejša odseka Donca sta med njegovim izvirom in Belgorodom ter Pečeneškim akumulacijskim jezerom in Čugujevom. Povprečna slanost vode je 650–750 mg/L in pozimi naraste na 1000 mg/L, večinoma zaradi industrijskih odplak.[24]

Favna in flora[uredi | uredi kodo]

Ribe[uredi | uredi kodo]

V Doncu živi 44 vrst rib. Prevladujejo majhne ribe kot so evropski ostriž, rdečeoka in rdečeperka. Od srednjih in velikih rib so zastopani ploščič, ostriž, som in ščuka. Slednje postajajo vedno bolj redke.[25] Pri Pečeneškem akumulacijskem jezeru že od leta uspešno deluje velika ribogojnica krapov.[26]

Dvoživke in plazilci[uredi | uredi kodo]

Belouška

Na bregovih reke in zatokih je obilje žab, krastač ter malih in velikih pupkov.[27] Plazilci, med njimi belouška, kobranka in močvirska sklednica, so manj pogosti.[12]

Sesalci[uredi | uredi kodo]

Človeške dejavnosti in večinoma obdelane stepe so povzročile izginotje živali, ki so bile v bazenu sicer zelo pogoste. Mednje so spadali evrazijski divji konj tarpan, stepska antilopa, sajga, svizec in druge.[12] Še v 1960. in 1970. letih ni bilo nič nenavadnega, zlasti ob reki Oskol, srečati stepskega svizca, evrazijskega jelena, divjo svinjo in volško pižmovko.[26] V bazenu še vedno živijo evropski bobri, stepski skakači, tekunice, miši, vidre, kune, velike podlasice in netopirji.

NHM Desmana moschata.JPG
Marmota marmota Alpes2.jpg
Otter frei.jpg
Mustela nivalis -British Wildlife Centre-4.jpg
Moškatna pižmovka Svizec Vidra Velika podlasica

Ptiči[uredi | uredi kodo]

Število ptičjih vrst se je z zadnjih 100-150 letih močno zmanjšalo. Med izginule vrsta spadajo stepski orel, hudournik, priba, droplja ter črnokrili in belokrili škrjanec. Med manj pogoste ptiče spadajo gos, labod, planinski orel, belorepec, sokol selec, sršenar in ribji orel. Zmanjšanje števila ptičev je posledica predvsem krčenje gozdov, zlasti starih dreves na bregovih reke.[26] Z nasajanjem pasov dreves (vetrobranov) v 1960. letih se je povečalo število žužkojedih ptičev, na primer grlic, srak in srakoperjev.[26] Od tradicionalnih ptičev v porečju še vedno živijo race, vrane, pobrežniki, ponirki in trstnice. Štorklje in čaplje so mnogo redkejše. V okolici Svjatogorska živi samo še dvanajst stepskih žerjavov. V selitvenem obdobju se v porečju ustavljajo sive in črne gosi.[26]

Demoiselle crane anthropoides virgo.jpg
Acrocephalus arundinaceus adult NRM.jpg
Alauda arvensis 2.jpg
Haliaeetus albicilla LC0194.jpg
Stepski žerjav Velika trstnica Škrjanec Belorepec

Flora[uredi | uredi kodo]

Puhasta breza

Na bregovih Donca so bili logi, ki so jih v 18.-19. stoletju posekali. Nekaj lesa so v rusko-turških vojnah med vladavino Petra Velikega uporabili za gradnjo ladij.[19] V 20. stoletju so večino travnikov ob reki pretvorili v njive. Ohranilo se je le nekaj starih nasadov, predvsem v Harkovski oblasti. Severno od Izjuma še vedno rastejo listnati gozdovi, v okolici Čugujeva pa borovi gozdovi. Na poplavnih mokriščih je preživelo mnogo vrst divjih rastlin, med njimi vrba, puhasta breza, jelša in navadna krhlika. Vzdolž rečnih bregov rastejo trstika, močvirska preslica, šaš, trsje in druge vrste trav.[12]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Donec velja za eno od najbolj slikovitih rek Vzhodnoevropski nižini. Ob njem so številne pohodniške in kolesarske poti. Priljubljeno je čolnarjenje in splavarjenje, še posebej med Zmijevim in Svjatogorskom. Najbolj priljubljeni meseci so od maja do septembra.[28] Najbolj slikovit del reke je v okolici Izjuma, kjer je narodni park Svete gore.[12] Do Lisičanska je voda primerna tudi za kopanje. V bližini akumulacijskega jezera Pečenga je več zdravilišč.

Galerija[uredi | uredi kodo]

SeverskyDonets7.jpg
Severskiy donetc wmp3210010.jpg
Donec near Mokhnach.jpg
SeverskyDonets6.jpg
Spomladanska poplava Pomlad Poletje Zima

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Mallory, J.P., Victor H. Mair. The Tarim Mummies: Ancient China and the Mystery of the Earliest Peoples from the West. London: Thames and Hudson, 2000. str. 106.
  2. Абаев В. И. Осетинский язык и фольклор (Osetski jezik in folklora). Moskva: Publishing house of Soviet Academy of Sciences, 1949. str. 236.
  3. Lloyd Arnold Brown (1979). The story of maps. Courier Dover Publications. str. 71. ISBN 0-486-23873-3.
  4. James Rennell (1830). The geography system of Herodotus examined and explained, by a comparison with those of other ancient authors, and with modern geography. C.J.G. & F. Rivington. str. 76.
  5. Alexander Guagnini. Description of Muscovy, ruski ponatis 1997.
  6. Shramko, B.A. History of Seversky Donets, Kharkiv University, 1962
  7. Boriskovsky P.I. Paleolithic Ukraine, Materials and Research on the Archaeology of the USSR (MIA), 40, Moskva, Leningrad, 1953.
  8. Описания Харьковского наместничества конца XVIII века. Izvirnik iz leta 1788. Кijev, Наукова думка, 1991, str 39 (v ruščini).
  9. Zhuk G. P. Seversky Donets – Donbas. Acad. "Donbas", Doneck, 1982.
  10. Яндекс.Словари. yandex.ru. Pridobljeno 5. marca 2015.
  11. Kimstach, str. 381.
  12. 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Gorelova, L.N., Dogadina T., Krivitsky I.A. Enchanted Valley. Travel Seversky Donets, "Prapor", Harkov, 1990.
  13. Dotsenko, A.P. Why does Seversky Donets become shallow and loses fish, Priroda 4, 1958.
  14. Яндекс.Словари. yandex.ru. Pridobljeno 5. marca 2015.
  15. Варианты соединения Волги и Дона. sarkel.ru. Pridobljeno 5. marca 2015.
  16. Mendeleev, D.I. Future force resting on the banks of the Donets. Northern Herald, No. 8–12, 1888.
  17. Puzyrevskyi, N.P. Prospecting on Sev. Donets River in 1903 and 1904 and the project of the waterway from Kharkiv and Belgorod to the confluence of river Donets. St. Petersburg, 1910.
  18. Wisniewski В.І. Гідрологічні characteristics річок Ukraine. Ніка-Center, Kyiv, 2003 (v ukrajinščini).
  19. 19,0 19,1 Morozov, Y.I. Гидрографичекій очеркъ Сѣвернаго Донца. University of Harkov, 1874.
  20. Demchenko, M.A. Hydrography of Kharkiv Oblast Proceedings of the Geographical Society of Kharkiv. Volume VIII. Kharkiv Oblast. Nature and economy, Kharkiv State University, Kharkiv, 1971.
  21. Kimstach, str. 192, 214, 258, 388–394.
  22. Daniel P. Loucks (1998). Restoration of degraded rivers: challenges, issues, and experiences. Springer. str. 182. ISBN 0-7923-4942-3.
  23. Wisniewski, В.І. Гідрологічні characteristics річок Ukraine. Ніка-Center, Kyiv, 2003 (v ukrajinščini).
  24. Agroclimaticale directory of Kharkiv area. Gidrometeoizdat, Leningrad, 1957.
  25. Klement Tockner, Urs Uehlinger, Christopher T. Robinson (2009). Rivers of Europe. Academic Press. str. 352. ISBN 0-12-369449-3.
  26. 26,0 26,1 26,2 26,3 26,4 Lisiecki A. Fauna of the Kharkiv Oblast. Proceedings of the Geographical Society of Kharkiv in Ukraine. Volume VIII. Kharkiv Oblast. Nature and economy, Kharkiv State University, Kharkiv, 1971.
  27. Kuzmin, S.L., Kenneth Dodd, C., Pikulik, Mikhail MikhaĭLovich (1995). Amphibian populations in the Commonwealth of Independent States: current status and declines. Pensoft Publishers. str. 33. ISBN 954-642-007-7.
  28. Gorbunova, N.N. Boat Tours in Ukraine, Physical Education and Sports, Moscow, 1969.